Avtor: Marijan Smolik

V Argentini je pred 40 leti izhajala revija Slovenska beseda, ki je v slovenskih knjižnicah praktično neznana. Odkar je dr. Janez Arnež svojo ustanovo Studia Slovenica iz New Yorka prenesel v svobodno Slovenijo in je zanjo dobil prostor v šentviškem Zavodu sv. Stanislava (p. pr. 28, 1210 Ljubljana-Šentvid, tel. 1521513), oskrbuje knjižnice z informacijami o redkih tiskih povojnih slovenskih skupnosti v zdomstvu, o čemer poroča v glasilu Pogledi (doslej 7 številk). Objavlja seznam knjig in revij, ki jih lahko proda tistim, ki bi jih radi dobili, pa v povojnih letih tukaj nismo niti smeli vedeti, da izhajajo.
Ta uvod je bil potreben, da razložim, kako sem dobil v roke revijo Slovenska beseda, ki je devet let izhajala (1950-1958) kot kulturna revija, v kateri so zdomci objavljali leposlovne in zgodovinske prispevke. Ob listanju posameznih številk sem bil posebej presenečen ob članku dr. Miha Kreka, ki je bil objavljen v začetku 8. letnika 1957. Bivši minister je v njem poročal o članku iz ameriške revije, v katerem pisec toži, kako nedostopne so ameriške oblasti, če kdo išče arhivske podatke o ravnanju ameriških osvoboditeljev, ki so leta 1945 nasilno vrnili Sovjetom tiste Ruse, ki so se zatekli pod ameriško in angleško varstvo. Dr. Krek je takrat z objavo svojega članka hotel spodbuditi preživele slovenske domobrance, naj bi poskrbeli za ohranitev čimveč zanesljivega gradiva o tem, kaj so doživljali slovenski begunci na Koroškem in v Italiji.
Zakaj po tolikih letih spet prebiramo ta članek? Ker tudi zdaj kar naprej doživljamo, da slovenski oblastniki nikakor ne dopuščajo preveč vnetega “brskanja” po arhivih ali spominih - stališče vsakršne oblasti je torej predvsem skrb zase, ne pa zavzetost za resnico.

Po zadoščenju vpije kri

“The American Mercury” mesečna revija, ki izhaja v New Yorku, je v svoji številki za januar 1957 objavila članek o prisilnih izročanjih sovjetskih državljanov po drugi svetovni vojni. Članek vsaj v neki meri osvetljuje razmere, ki so tedaj vladale, da je bilo mogoče izvesti zločinske izročitve tolikih protikomunističnih borcev. V tistem strupenem vzdušju, ki je krivo, da so bili izročeni slovenski protikomunistični borci iz Vetrinja, je izgubilo življenje po krivdi zapadnih sil tudi več tisoč ljudi drugih slovanskih narodnosti. Članek odkriva zopet del strašnih tedanjih razmer. Zato se nam zdi, da je ta članek važen tudi za nas Slovence. Takole piše “The American Mercury”:
Kar se je godilo v povojnih letih, je sicer že spravljeno v zgodovinskih arhivih in spada tja, toda izbrisati iz zgodovine tega ne bo mogoče. Slej ko prej je dolžnost, da ameriški narod zahteva, naj se stvari razčistijo, naj se preišče temeljito in popolnoma vse, kar se je zgodilo v zvezi s prisilnim vračanjem ljudi. Kongres bi moral izvesti to preiskavo. Očitek in obtožba za tiste ostudne zločine in dejanja, storjena zaradi brezprimerne neumnosti, naj se končno prilepi na tiste osebe, ki to zaslužijo. Izgleda, da bo to huda naloga. Treba bo premagati velikanske ovire. Kadarkoli kdo v Washingtonu skuša priti blizu in odkriti presenetljivo in sramotno sliko dogodkov po drugi svetovni vojni, naleti na tajne pa neskončno močne vplive, ki se prizadevajo, da bi to vprašanje pokopali v pozabljenje. Razlog je očit: Resnica bi zadela doslej nedotakljivo dobro ime nekaterih prejšnjih in sedanjih visokih in najvišjih uradnikov.
Najbolj značilen dogodek v tem vprašanju je resolucija kongresnika Bosch-a (H-137). Kongresnik Albert Bosch iz New Yorka je dne 8. februarja 1955 predlagal, naj se takoj sestavi izbrana komisija - Odbor poslanske zbornice, ki naj bi preiskal vso zgodovino prisilnega vračanja. V utemeljitev svojega predloga je kongresnik navajal tudi tole:
“Prisilna izročitev in prisilno vračanje milijonov protikomunističnih ljudi je povzročila smrt in nesrečo neštetih tisočev.
Prisilne izročitve ne more opravičiti niti jaltska konferenca.
Prisilna izročitev je bila v popolnem nasprotju z vsemi odredbami našega lastnega ministrstva zunanjih zadev glede izvrševanja jaltskega sporazuma.
Prisilno izročanje je bilo v nasprotju z mnenjem glavnega državnega odvetnika naše voj ske, kakor je bilo to mnenje ponovno povedano v zadnjih štiridesetih letih.
Prisilno izročanje je neizbrisna packa na našem ameriškem izročilu, da moramo namreč biti pripravljeni dati azil političnim izgnancem.
Prisilno izročanje še vedno zastruplja naše duhovne odnose z živahno-odločno zunanjo politiko.”
Boscheva resolucija je bila takoj poslana v glavni odbor za določanje nadaljnega postopanja. Odbor ni storil ničesar. Resolucija je obležala tam. Ker brez dovoljenja tega odbora ne more nobena stvar v zbornico, je resolucija tako zatrta.
Niti zunanje ministrstvo niti ministrstvo za vojsko ne bi marala kake preiskave strahovitih zločinov, ki so se zgodili v zvezi z vračanjem protikomunistov proti njihovi volji, s silo.
Dobro ime premnogih generalov, državnih tajnikov direktorjev pomožnih organizacij bi bilo za vedno pokvarjeno, če bi ameriško ljudstvo kdaj zvedelo to resnico. Ker je demokratska vlada edina odgovorna za vse dogodke v letih 1945 do 1947, je demokratska večina uporabila vsa mogoča sredstva, da je pokopala resolucijo Boscha.
Kaj pa je najvažnejše v celi zadevi. Vsega ni mogoče tu navajati. Za to bi bila potrebna cela knjiga. Za naš namen pa bo zadostovalo, če ugotovimo naslednja dejstva, ki so dokazana izven vsake sumnje in dvoma:
1) Vse do 1. februarja 1945 je bila naša stalna politika, da nismo dovoljevali prisilnega vračanja sovjetskih državljanov, tudi če smo jih dobili v nemških uniformah, kot so bili Vlasovi vojaki. Ta dan je še pisal tedanji poslovodeči državni tajnik Joseph C. Grew noto g. Novikovu, sovjetskemu zastopniku v Washingtonu, da bi vsako prisilno izročanje takih vojnih ujetnikov, ki so v ameriških rokah, pomenilo grobo kršitev Ženevske konvencije.
2) Ta zdrava politika pa je bila v Jalti zavržena in naša delegacija je tedaj podlegla Stalinovemu pritisku.
3) Ko pa niti jaltski sporazum ni izrecno omenjal uporabe sile pri vračanju sovjetskih državljanov, so ga člani našega skupnega generalnega štaba, posebno general Marshall, vendar tako tolmačili.
4) Med dokumenti, ki so še vedno označeni kot “skrajno tajni” in ki potrjujejo to resnico, je zlasti “Navodilo za ravnanje z razseljenimi osebami v Nemčiji”, ki ga je izdala G5 divizija, oddelek za razseljene osebe, Vrhovno poveljstvo zavezniških sil, ki ga tu navajamo prvič. Na strani 22 dobimo poglavje: “Osvobojeni sovjetski državljani”. Točka c) se glasi:
“Ko bodo sovjetski zastopniki za repatrijacijo ugotovili sovjetsko državljanstvo, bodo dotične sovjetske razseljene osebe vrnjene brez ozira na njihove osebne želje”.
5) Prisilno vračanje sovjetskih državljanov je bilo izvršeno. Izvedle so ga ameriške vojaške oblasti na najbolj okruten način, ki si ga je mogoče misliti. Naša vojaška policija je razbila lobanje stoterih, če ne tisočerih sovjetskih vojnih ujetnikov. Veliko ujetnikov je naredilo samomor, ko so ameriški vojaški tovorni avtomobili obkolili posamezna taborišča, drugo za drugim. Poklekali so pred ameriškimi vojaki in prosili, naj jih raje ustrele kot izroče sovjetskim mučiteljem. Pa ni bilo nikakega usmiljenja. V mnogih primerih so se ujetniki zatekli v cerkve ali barake, ki so jih zažgali. Naši vojaki so mirno stali in gledali, ko so Stalinovi agenti vlekli svoje žrtve, svoje “osvobojene” državljane.
6) V mnogih primerih se je v mnogih taboriščih zgodilo to potem, ko so ameriški častniki slovesno zagotovili ujetnikom, da nikdar ne bodo nasilno vrnjeni. To je bilo zlasti v Plattlingu na Bavarskem.
7) Mi nismo le prisilno vrnili milijonov protikomunistov v roke Stalinovih rabljev, vrnili smo celo junake ruskega pokolenja, ki so se bojevali v naših vrstah proti nacistom v Italiji. Mnogi med njimi so dobili naša odlikovanja za “izvrstno opravljena dela preko vsega, kar so bili dolžni storiti”. Ti ruski državljani niso nikoli bili vojni ujetniki. Po pravu jih ni bilo mogoče uvrstiti pod določbe jaltskega sporazuma. Pa vendar so bili izročeni. To je bil zločin in nič drugega kot zločin. Lt. general Edvard M. Almond je pričal pred kongresom, da je moral izročiti takega junaka, ki se je zval Tinio in celo skupino njegovih tovarišev. Odlok za izročitev je podpisal general Joseph T. McNarney.
8) V juliju 1945 so naše vojaške oblasti v Fort Dix, N. J., omamile okoli 200 sovjetskih vojnih ujetnikov, da so mogle premagati njihovo upornost in jih omamljene izročiti. V nezavesti so bili, ko so jih prenesli na krov sovjetske ladje v New Jersey.
9) Sramotna zgodovina prisilnega izročanja je zapisana v uradnem dokumentu naše vojske: “383.7-14. 1 Prisilna izročitev razseljenih oseb, sovjetskih državljanov, operacija Keelhaul”. Listina je “skrajno tajna” in celo senator Eastland se je zastonj trudil, da bi jo dobil. Je pa še več drugih dokumentov, ki slikajo to sramoto. Vojno ministrstvo ni nikdar pustilo vpogleda v nobeno teh listin, kljub temu da je predsednik odredil, da naj bodo listine tajne le, če je ogrožena varnost ameriškega državljana ali ameriške države.
10) Ni mogoče dvomiti, da se je Trumanova vlada dobro zavedala pravega značaja prisilnih izročitev. Posredni dokaz za to je sijajno nastopanje državnega tajnika Deana Achesona v zboru Združenih narodov proti vsakemu prisilnemu izročanju protikomunističnih ujetnikov na Koreji. Tedaj smo raje podaljšali vojskovanje za celih 14 mesecev, kot da bi silili vojne ujetnike nazaj kot so zahtevali sovjeti. Dean Acheson je imel tedaj resnično velik govor in je utemeljil trditev, da je prisilno vračanje bilo vedno zločinsko, zločin proti človeku in kršitev Ženevske konvencije. Na žalost je ta velik nastop in odločno ameriško stališče vsebovalo tudi obtožbo proti nam samim, je bilo priznanje naše lastne krivde. Achesonovi argumenti niso bili veljavni samo leta 1952, ampak tudi v letih 1945, 46 in 47.
11) Nič se ni zgodilo v naši zgodovini, kar bi tako temeljito užalilo naše tajne zaveznike za železno zaveso, kot zločin prisilnega izročan ja. To je skoraj popolnoma zastrupilo odnose, duhovne zveze s temi narodi, kot je pravilno trdil kongresnik Bosch, ko je utemeljeval svojo resolucijo.
Užaljenost teh milijonov je toliko hujša, ker nismo niti mi niti Britanci, ki imajo prav tako temno zgodovino, nikdar skušali dati kakega zadoščenja za ta zločin. Prav nasprotno: Ameriška in britanska vlada sta storili vse, kar sta le mogli, da sta preprečevali uradno odkrivanje teh zločinov in sta skrivali dokumente, ki jih izkazujejo.
Pa ni drugega sredstva kot priznanje, obžalovanje, zadoščevanje. Ameriško ljudstvo mora zahtevati popolno preiskavo v kongresu, kot je to zahteval kongresnik Albert H. Bosch. Nadaljno molčanje samo dodaja staremu zločinu še nove.”
Članek, ki smo ga v vseh njegovih glavnih delih tu prevedli, je napisal Julius Epstein. Za Slovence je članek važen, ker dokazuje, da so vendar še ljudje v svobodnem svetu, ki mislijo na one strahovite krivice, ki so se zgodile po drugi svetovni vojni, ki so povzročile smrt slovenskih protikomunističnih borcev. Vetrinjsko tragedijo bo treba objaviti v tujih jezikih z vsemi dokumenti, ki so dosegljivi, in z vsemi pričevanji.
Dr. Miha Krek

Zanimiva je tudi prošnja dr. Mihe Kreka, ki jo je zapisal v isti reviji nekaj mesecev pozneje (na ovitku št. 4-⁶⁄₁₉₅₈), naj vsi, ki kaj vedo, pomagajo zgodovinarju vetrinjske tragedije, da bi mogel v svoja raziskovanja vključiti čimveč zanesljivih podatkov o vrnjenih Slovencih. Krek tega zgodovinarja ne imenuje, verjetno pa gre za grofa Tolstoya, ki smo ga v naši reviji že imeli priložnost spoznati.
Čeprav ni tukaj pravi prostor, da bi več pisal o bogati vsebini argentinske revije, ki je na približno 1200 straneh v tistih že tako oddaljenih letih povezovala slovenske pisce in bralce ne samo v Argentini ampak tudi drugod po svetu (le doma ne). Ob koncu leta 1949 jo je začel izdajati duhovnik in bivši poslanec Karel Škulj (rojen 10. aprila 1883 v Dobrepolju), ki je z drugimi Slovenci med prvimi prišel v Argentino in tam v San Martinu že 1948 začel izdajati Šmartinski vestnik - Glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, ki ga je 1953 preimenoval v Vestnik. Ko je 1957 postal glasilo Zveze bivših slovenskih protikomunističnih borcev, razkropljenih po vseh državah sveta, so se uredniki zahvalili gospodu Škulju (str. 5 v štev. 1 letnika VIII), “ki je dal življenje temu našemu glasilu, ki ga je hranil in vodil preko vseh težav, ne meneč se za ovire … Kakor glas vpijočega v puščavi je bil njegov klic v dneh, ko se je zdelo, da je vse pokopano. Ni se strašil nemega odziva, ne velikega dela, ki je čakalo pred njim. Silnejše kakor to je bil krik mrtvih iz neznanih grobov, krik zasutih ust mladosti, s katero je živel tako tesno, se veselil njenih zmag in jokal ob silnem izdajstvu v oni pomladi … Samo on, preč. g. duhovni svetnik Škulj bi nam mogel govoriti o težavah, skozi katere je morala revija, on bi lahko govoril o silni volji, ki je bila potrebna, da je glasilo dočakalo to novo leto 1957 … Za vse to, za vse neprecenljive zasluge, za veliko poslanstvo glasila, prejmite preč. g. svetnik naše skromno, a iskreno priznanje!” Revija je zato mogla izhajati vse do leta 1991 (ena številka) in celo 1993 - bila je glasilo skupine, ne posameznika.
To je bilo treba napisati, da bi lažje razumeli, zakaj Slovenska beseda po smrti g. Škulja (22. julija 1958) ni več izhajala. Kulturni ustvarjalci, ki jim je Škulj takoj po preselitvi v Argentino dal priložnost in jim vlival pogum, da so v njej objavljali, so v naslednjih letih še zbudili k življenju druge primerne revije. Zbrali so se v Slovenski kulturni akciji (20. februarja 1954), ki je začela izdajati revijo Meddobje, znanstvene prispevke pa so že prej objavljali v reviji Vrednote, ki je v 5 zvezkih izšla od 1951 do 1968. V vseh teh pri nas zelo malo znanih revijah in še mnogo drugih je polno gradiva, iz katerega bi bilo koristno še kaj objaviti tudi našim sedanjim bralcem. Ob tem bi bolj začutili, kakšen silen prepad je v tistih desetletjih zijal med slovenskimi zdomci in domovino, res ni čuda, da ga ni mogoče premostiti v nekaj letih in brez prizadevanja. Ponatiskovanje besedil, ki so bila pri nas zamolčana, pa bi bila vsaj simbolična poklonitev tistim, ki so se kljub vsakdanjemu boju za fizično preživetje, hoteli ukvarjati z leposlovjem, zgodovino in drugimi znanostmi. Le malo je še živih, o rajnih pa večina ne pozna niti imen, kaj šele da bi lahko o njihovem življenju in delu mogli kaj zvedeti v naših leksikonih in enciklopedijah.