Avtor: Tine Velikonja

Zakaj sta se 4. septembra 1946 oskrbnik strelišča na Dolenjski cesti Franc Jager ter njegov prijatelj in pomočnik Stane Galič znašla pod češnjo v Indofovem sadovnjaku na severnem grebenu enega od stranskih podaljškov Golovca, ki oklepata ozko dolino, nista vedela niti sama dobro povedati. Saj nista bila otroka. Nista odšla domov kot drugi. Zdaj sta ležala skrita v travi in oprezovala, kaj se dogaja spodaj. Če bi ju zalotili, bi bilo hudo narobe. Eden od vojakov, ki so stražili, je bil samo za lučaj oddaljen od njiju. Gledala sta ga, kako se je usedel in jima delal skomine. Prižigal si je cigareto za cigareto in lagodno puhal v zrak.
Na strelišče se pride z Dolenjske ceste z zahodne strani. Glavno poslopje zdaj popolnoma zakriva pogled na trideset metrov široko dolino. Ta se nadaljuje med dvema jezikoma Golovca tristo metrov daleč, kjer jo zapira hrib. V stavbi je bil takrat nastanjen vod knojevcev. Stari so bili okrog dvajset let, črnolasi in temnejše polti, kar je pričalo, da so doma iz trikotnika med Črno Goro, Bosno in Sandžakom. Poveljevala sta jim dva oficirja. Zanje je skrbel še eden, ki se je prikazoval ob posebnih priložnostih. Vojaki so bili oholi in surovi. Dela niso imeli veliko, stražili so dostop z Dolenjske ceste, predvsem pa sodelovali pri ustrelitvah. Sicer so se prerivali med seboj in popivali. Športnih strelcev, članov predvojnih strelskih družin, samo prve mesece niso pustili zraven. Potem so jim določili nekaj strelnih ležišč. Samo prijaviti se je bilo treba dežurnemu oficirju, potem pa si lahko vadil, kolikor se je komu dalo. Streliva je bilo na pretek. Pripeljali so ga od bogvekod kot vojni plen. Zaboji so bili naloženi v visoke kupe. Od tam si lahko neovirano odbiral strelivo različnih kalibrov in oblik, od navadnih, svetlečih, dimnih, do nabojev dum-dum.
Ko se je tega dne ob treh popoldne pripeljal na motociklu oficir, ki je skrbel za zvezo, je bilo zgodnje jesenske idile konec. Prišel je z ukazom, da morajo civilisti takoj zapustiti strelišče. Povelje je povelje. Med civilisti so bili strelci različnih starosti. Ubogljivo so pobrali svojo robo in odšli. Jager in Galič sta se nekaj zamudila z orožarskimi opravili. Ni jima bilo prav pustiti delo nedokončano. V upanju, da bo hitro konec, sta ušla skozi stranska vrata in se med akacijami neopazno splazila po pobočju. Na grebenu sta si v sadovnjaku poiskala češnjo, da sta imela senco in obenem lep razgled na strelišče in poslopje. Grizla sta travo in šepetala. Tekanje, klici in povelja so napovedovali, da se bo zgodilo nekaj posebnega. Vedela sta, kaj bo. Streljali bodo. Nista vedela koga. Deset vojakov je obkolilo strelišče tako, da so najbolj oddaljeno polovico proti Golovcu pustili prosto. Drugih deset se je s puškami v rokah naveličano postopalo in brezbrižno čakalo, da pridejo na vrsto za svoj posel.
Pri usmrtitvah na tem prostoru še nista bila. Franc je postal oskrbnik že prve dni, takoj ko so ga demobilizirali. Niso ga izbrali slučajno. V hribih je marsikaj počel. Razgovoril pa se je samo v zaupni pivski druščini, kadar so šli na kozarček pijače čez cesto na vrt gostilne pri Marenčetu. Za prvo streljanje 25. junija 1945 so izkopali jamo v stranski dolini kakih sto metrov levo, v kateri je bilo kasneje strelišče za hitrostrelne pištole. Naslednjega dne se je dalo priti do gomile. Lastnik sadovnjaka na levem pobočju strelišča jima je pravil, da so pripeljali okrog petnajst ljudi. Še nekaj streljanj večjih skupin je bilo. Kar na kraju so pokopavali samo na začetku. Kasneje so streljali na koncu doline in trupla odvažali. Dogodkov se ni dalo skriti, saj so na začetku ostajale zasute jame, kasneje pa poteptana trava in črnikasta kri. Nemški vojaški tovornjak značilne barve je zavil z Dolenjke na dvorišče in se ustavil pod borovci zraven poslopja. Z njega so skočili oficirja in civilista. Potem sta zagledala generala Leona Rupnika z značilno brado, suhega in prosojnega. Nerodno je pridrsal na rob in se usedel tako, da so mu noge bingljale. Naprej ni šlo. Dva oficirja sta mu pomagala sestopiti, vendar je kar zdrsnil v travo. Razvezali so mu roke in ga dvignili. Nekaj se je menil z oficirji. Ni mogel stati, še manj hoditi. Ko so ga spustili, se je sesedel in mežikal v nebo. V tem času se je pripeljal še osebni avtomobil, v katerem so bili trije uniformirani in dva v civilnih oblekah, med njimi sta bila verjetno sodnik in zdravnik. Dva oficirja sta dvignila generala vsak na svoji strani. Noge je vlekel po travi. Ni se branil. Sto metrov v polju je stala prva vrsta kolov za strelske tarče za vojaško puško. Visoki so bili meter in pol, debeli okrog petnajst centimetrov, oddaljeni eden od drugega pet metrov. Naslonila sta ga ob prvega na desni strani, tik ob stezici, ki je na robu strelišča peljala proti hribu navzgor, in samo toliko privezala, da ne bi padel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Čas, v katerega je bil postavljen general Rupnik

Slika je bila preprosta in spokojna. Jesensko sonce, ki je počasi zapuščalo nebo, tako da je senca postajala vedno daljša, bujno zelenilo samotne doline in strelska vrsta. Oficir je dajal zadnja navodila deseterici vojakov. Postavili so se kakih petnajst metrov pred moža, naslonjenega ob kol. Neprizadeto jih je gledal, kot da se ga nič ne tiče. V isti razdalji kot strelci se je ob robu strelišča zbrala skupina oficirjev in civilistov. Tišino je zmotilo glasno povelje oficirja, ki je stal poleg generala: “Prinesite trugo!” Pripeljali so jo z istim tovornjakom. Vojaka, ki sta bila prosta, sta skočila do vozila, izvlekla krsto in jo prinesla prav do obsojenca, kjer sta jo položila na travo. Jagru se je zdelo kasnejše pisanje, da Rupnik ni vedel, kaj ga čaka, na moč čudno, saj je vendar ta že na tovornjaku lahko seštel ena in ena in vedel, koga bodo dali v krsto.
Ko so bili vojaki postavljeni v vrsto, je general nenadoma z izredno močjo zavpil na ves glas: “Naj živi slovenski narod!” Nepovabljena gledalca sta samo gledala in se čudila, odkod ta sila, saj je še malo prej izgledalo, da je na koncu svojih moči. Čez nekaj minut so sledila so povelja :
“Na gotovs!”
“Nišani!”
“Pali!”
General je do zadnjega odločno in brez strahu gledal v cevi. Ob strelih se je sesedel ob kolu in obležal negiben. Krvi je bilo nenavadno veliko. Ker teren visi, je tekla po poti navzdol.
Šele po desetih minutah so se opazovalci približali mrtvemu in ga obkrožili. Civilist, verjetno zdravnik, je kimal z glavo in razlagal. Truplo so položili v krsto in naložili na kamion. Tovornjak je naglo odpeljal na cesto in zavil proti Dolenjski. Strelski vod se je v neredu počasi in neprizadeto napotil v stavbo. Straže so se spustile s pobočij. Avtomobil je odpeljal. Tudi drugi so zapustili strelišče. Nepovabljena gledalca Franc in Stane sta neopazno odšla. Samo potoček krvi, ki se je strjeval, je pričal, da se je na kraju nekaj dogajalo. Življenje je teklo dalje, kot da se ni nič zgodilo. Kri na stezici ni motila nikogar. Naslednje dni je postajala vedno temnejša in se spajala z ilovnato zemljo. Izpralo jo je šele deževje.
Knojevska enota je naslednje leto odšla, Jager in Galič sta že dolgo mrtva, dogodek pa ni ostal pozabljen. O njem so predvojni strelci, kadar so se zbrali pod Marenčetovimi kostanji, vsaj še eno leto šepetali in razglabljali o podrobnostih. Naduta morilska vojska jim je šla na živce. Oddahnili so se, ko so leta 1947 strelišče prevzeli civilisti. Pred sedmimi leti so ga za nekaj tednov zaprli. Odpovedali so vsa tekmovanja in srečanja. Pripeljala se je vojska z gradbenimi stroji in opravila zemeljska dela. Dolino so poglobili tako, da so zemljo odvažali neznano kam, nekaj pa odrinili v dolinico na levi strani, kjer so bili prej pokopavali. Odhajajoča jugoslovanska vojska je naredila slovenskim komunistom še zadnjo uslugo, da je razkopala in z buldožerji razrila ves teren in s tem zabrisala sledi nekdanjih pobojev, predvsem grobove. Ni treba biti zgodovinar za domnevo, da so zadnje dejanje pripravili in vodili iz istega centra.
Zdaj vidimo s ceste mogočno poslopje. Od starega ni ostalo nič. Daje vtis, da je za njim življenje. Ko stopiš bliže, vidiš, da prostore oddajajo. Gostišče, trgovine, agencije. Ob glavnem vhodu table z napisi strelskih organizacij. Govori se, da bodo lastninili. Noter me ne mika. Raje po parkirišču na desni strani naprej. Po petdesetih metrih ograja. Vrata so zaklenjena, mrežasta ograja pa šibka. Ker ni pritrjena k tlom, jo je mogoče dvigniti in zlesti noter. Pogled je nepričakovan. Mrtva dolina, zapleveljena, z močvirnatimi lužami. Levo v stranski dolini deset metrov visoko nanesena in odrinjena ilovnata zemlja, pomešana s peskom. Ravno tu naj bi ležal moj oče. Slika je taka, kot bi imel pred seboj teharsko taborišče pred leti. Glavna dolina je izravnana, vendar se še vedno komaj opazno dviga. Nekaj nizkih zemeljskih pregrad je samo na začetku, v zapuščeno ravnico pa se s pobočij steguje divja rast. Prava goščava. Na desni strani se da vzpeti po ravni kolovozni poti navzgor. Zaraščena je s travo in plevelom. V zgornjem delu ovira prehod polomljeno drevje. Na vrhu v gostem gozdu mrežasta ograja z veliko luknjo. Najprej ne veš, kaj je notri in kaj zunaj in kam pelje. Ker je na drugi strani mreže dobro uhojena pot, spoznaš, da se skozi luknjo v mreži pride ven. Zložno naprej po pobočju Golovca do Lurške Marije na Rakovniku.