Avtor: Janko Maček

Ivanka Škrabec Novak, učiteljica v Sodražici.

Ivanka je bila rojena leta 1915 v Hrovači pri Ribnici. Njen oče Janez Škrabec je bil nečak znanega frančiškana in jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. Zanimivo je, da sta oče Janez in mati Angela Arko iz Zamosteca prva leta skupnega življenja preživela v Ameriki, kjer so se jima rodili trije otroci, devet jih je pa bilo še potem, ko sta se naselila v Hrovači. V Hrovači še živi Ivankina sestra Marija, v ZDA pa sestra Neža.
Po končanem učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani je Ivanka najprej učila v Pišecah na Bizeljskem, jeseni leta 1939 je pa prišla v Sodražico. Delo z mladino ji ni bilo samo vir dohodkov, ampak življenjska dolžnost. Pravijo, da je bila Ivanka že po naravi vzgojiteljica. Njena prikupna zunanjost, lep značaj in iskrena vernost so ji pripomogli k uspehom pri delu med mladimi. Če otroci zaradi bolezni niso prišli v šolo, se je zanje zanimala in jih obiskala. Starši otrok so se tako prepričali, da res skrbi zanje. Kaki zelo potrebni družini je tu in tam tudi gmotno pomagala. Baje je prav družini njenega učenca, ki jo je potem prišel aretirat, vsako leto dala kako podporo. Tudi svoj prosti čas je večkrat porabila za delo z mladimi v verskih in prosvetnih organizacijah.
Sodraška ljudska šola je bila na dobrem glasu. Dvonadstropna šolska zgradba z velikimi, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih, le Ivanka je bila glede tega med njimi izjema. Pa so se kljub temu kar dobro razumeli. Sicer pa v Sodražici niso bili samo učitelji “napredni”, tudi mnogi drugi tržani, zlasti premožnejši, so bili člani Sokola in pripadniki liberalne stranke. Vasi, ki so spadale pod sodraško občino in župnijo, so se pa držale Slovenske ljudske stranke.
V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Tedaj se je med ljudmi govorilo o komunizmu in revoluciji, čeprav so le redki o tem vedeli nekaj več. Nekaj mesecev po italijanski zasedbi so se na Travni gori že pojavili oboroženi možje. Ljudje so jim rekli četniki. Konec leta 1941 se je razvedelo, da so “četniki” borci Osvobodilne fronte in da je njihovo pravo ime partizani.
V Sodražici je bila v tistih dneh za marsikoga najbolj zanimiva novica o poroki učiteljice Ivanke Škrabec, ki je bila pri ljudeh priljubljena in so se zato zanimali zanjo. Poroka je bila v začetku decembra v Ljubljani. Govorilo se je, da so bili pri poroki sami študirani ljudje, kajti Ivankin mož France Novak je malo prej postal profesor kemije. Doma je bil iz Naklega na Gorenjskem, zato po nemški zasedbi ni več mogel domov. Nekateri so vedeli povedati, da je bil Novak v času študija zelo delaven v študentskih katoliških organizacijah in da je tudi zato bil znan med izobraženci. Po poroki je mladi mož prišel v Sodražico in stanoval s svojo ženo v skromnem stanovanju pri Jurjevih. Mirno življenje novoporočencev je trajalo le malo časa. Jurjevi so kmalu dobili grozilno pismo s Travne gore, da jim bo trda predla, če bodo imeli v hiši narodnega sovražnika. Novak namreč ni skrival svojega prepričanja, da OF vodijo komunisti in da Slovencem ne bo prinesla nič dobrega. Ko so Kovačevi, ki so bili bliže središču Sodražice, na prostoru prejšnjega skednja uredili stanovanje, se je mladi par proti koncu zime 1942 preselil k njim. Brata sta Ivanki pomagala kupiti primerno opremo in tako je bilo novo stanovanje prav prijetno in domače.
Tiste zime kar ni hotelo biti konec. Po eni strani so si ljudje želeli pomladi, po drugi so se je pa bali, kajti vse bolj pogosti so bili glasovi, da se bližajo prelomni časi. Slišali so, da
partizane na Travni gori vodi neki Daki, ki se je že v španski revoluciji boril na strani rdečih. Včasih je Dakijeva patrulja prismučala skoraj do trga, nato pa zavila proti Slemenom ali se vrnila naravnost nazaj v zaščito zasnežene Travne gore. Ko je končno le pobralo sneg, je napetost še narasla. Zvedelo se je, da bo OF kmalu razglasila mobilizacijo in da bodo potem pregnali Italijane. Pred veliko nočjo je bil v Sodražici misijon. Bolj kot tržani so se ga udeleževali ljudje okoliških vasi. Prihajali so v trg in se spet vračali na svoje domove v upanju, da le ne bo prišlo kaj hudega. Žal ni bilo tako.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Učiteljica Ivanka Novak leta 1940 - Verjetno je prav ta slika leta 1942 bila nekaj dni pripeta na smreko, kjer so Ivanko umorili in zagrebli. V smreko pod sliko je neo vrezal križ

28. maja so v jutranjih urah Italijani nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po odhodu Italijanov so v trg prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je “osvoboditev” Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Njegovi najožji sodelavci so tedaj bili Abi, Arti in Artijev brat Matiček. Sodražica je tako postala osvobojeno ozemlje. Na vseh poteh proti sodraški dolini so postavili straže. Za navadne ljudi izhod iz doline ni bil več možen, ob vstopu pa so vsakogar pregledali in odločili o njegovi nadaljnji usodi. Takoj po prihodu v trg so “osvoboditelji” začeli iskati svoje nasprotnike.
Pri Kovačevih še niso vedeli za odhod Italijanov. Oče je nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla tudi Franc Novak in njegova žena Ivanka. Začeli so pogovor, ki pa ni dolgo trajal, kajti nenadoma se je do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan nagovoril Novaka: “Gospod Novak, bežite, takoj bežite.” Še preden bi ga kdo mogel kaj vprašati, se je že odpeljal. Novak je odhitel v stanovanje in se takoj vrnil. Kar na stopnicah se je poslovil od žene, ki je hotela iti za njim v stanovanje. Medtem je na dvorišče prišla tudi Kovačeva mama. Novak jo je prosil, naj pazi na Ivanko, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in že je oddrvel proti Zamostecu. Samo nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani in spraševali za Novaka. Ko so zvedeli, da ga ni doma, so pogledali v hišo in v stanovanje in odšli, bolje rečeno, ostali v bližini, saj so se nastanili v prostorni sosedovi hiši, kjer je bila gostilna.
Še tisto popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja. Važen del zborovanja je bilo zasliševanje učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in jo spraševali, kje je mož France in zakaj sta nasprotovala OF, ki se bori proti okupatorju za slovenski narod. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, toda ukazali so ji, naj ostane doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je za njihove otroke naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.
Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali proti Sodražici dva voza ciganov, ki so na “bloku” pod Zapotokom, nič hudega sluteč, vstopili na osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem, blizu ceste postrelili. Le malo moških je bilo med njimi, toda sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Popoldne istega dne je Arti prišel s patrolo v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so triintridesetletnega sina Franceta, ki so ga ljudje daleč naokrog poznali in spoštovali. Arti ga je na dvorišču Kozinove hiše vpričo vseh domačih grdo pretepal, potem so ga pa odpeljali. Bil je petek in ko so ga gnali skozi vas, je v cerkvi sv. Marka nad vasjo ravno zvonilo tri. “Sodišče” v Sodražici je Franceta obsodilo na smrt in še tisto noč so ga ustrelili pod Boncarjem blizu kraja, kjer so prej podnevi pobili cigane.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poroka Ivanke Škrabec in Franceta Novaka decembra 1941 - Stojijo dr. Lambert Ehrlich, na levi nevestin brat Janez, na desni Franc Casar

V sredo popoldne, 3. junija, so Kovačevi na precej oddaljeni njivi sejali proso. Doma sta ostali samo učiteljica in štirinajstletna Magda, ki je bila tiste dni skoraj stalno z učiteljico, vsi drugi so pa odšli na njivo. Ivanka je bila tisto popoldne precej nemirna. Ni ji šlo iz glave, kako je zjutraj, ko je šla od maše, v njo bolščal partizanski komandir, ki je stal ob poti. Kar streslo jo je, ko se je spomnila tistega pogleda. Obe sta že težko čakali domačih. Šele v mraku so se vrnili. Ko so uredili v hlevu pri živini in povečerjali, so v “hiši” molili rožni venec. Tudi učiteljica je prišla iz stanovanja in z njimi pokleknila k molitvi.
Rožni venec je že šel proti koncu, ko so pred hišo najprej zaslišali težke korake, nato je pa zaropotalo po vratih. “Odprite, hitro odpri te.” Vsem je zastal dih in molitev je utihnila. Spogledali so se, kdo bo šel odpirat. “Bom jaz”, je rekla dekla Zofka, ki je bila že dolgo pri hiši in so jo imeli za teto. Vsi so vstali, le učiteljica je še klečala. Oče je stal sredi sobe in pred njega so se kot ščit postavili otroci - pet jih je bilo. Mama, teta Francka in njen mož so stali za očetom. V veži je zaropotalo in nenadoma so se v sobo pomolile puškine cevi. “Ali ste vi Novak?” je grob glas vprašal očeta. Oče je odkimal. “Ali ste gospodar te hiše?” je partizan vprašal naprej. Še preden je oče odgovoril, je učiteljica vstala, se s težavo vzravnala, rahlo odmaknila otroke in stopila naprej: “Jaz sem Novakova žena.” Za hip je bilo vse tiho in puške so se povesile. Nato so ji ukazali, naj gre z njimi v stanovanje. Stric France se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Zrinili so jo v vežo in Kovačevi je potem niso več videli. Dva partizana sta ostala pri domačih in nihče se ni smel ganiti iz sobe.
Polnoč je bila mimo, ko se je iz Novakovega stanovanja zaslišal strašen hrup. Razbijali so pohištvo in posodo. Menda so medtem ubogo jetnico zmerjali in pretepali. Obleko so delno pobrali, delno razmetali. Bilo je že proti jutru, ko je k domačim prišel še tretji partizan in jim zabičal, naj nikjer ne pripovedujejo, kaj so to noč doživeli. Vsi trije so potem odšli in nastala je moreča tišina.
Ko so Ivanko pripeljali v gozd nad Jagerbirtom, si je morala sama skopati grob. Nič niso pomagale njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo otrok prišel na svet. Zverinsko so jo pobili brez strela, zvalili njeno truplo v plitvo jamo in jo tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Ko se je kljub strahu zvedelo, kaj se je zgodilo v Ivankinem stanovanju in da so jo odpeljali, so bili mnogi ljudje ogorčeni, zato so “osvoboditelji” razširili govorico, da so jo odpeljali v taborišče, da bo tam rodila. Nekako čez en mesec so celo povedali, da je rodila deklico. Ko se je že šušljalo o njenem grobu, so še trdili, da to ni Novakova, ampak ona druga učiteljica, ki je iz Ljubljane prišla vohunit v Sodražico. Skoraj istočasno kot Ivanko Novakovo so namreč umorili tudi učiteljico Ivano Košorok iz Ljubljane, ki je prišla v Sodražico k sorodnikom, da bi dobila živeža. Prijeli so jo, češ da je vohunka, in jo obsodili na smrt.
Ko so se v trg vrnili italijanski vojaki, so iz Hrovače prišle Ivankina mama, sestra Neža in soseda Škrabčevih. Prepričale so se, da pod smreko nad Zamostecom res leži njihova Ivanka. Odkopali so jo in prepeljali v Hrovačo. V domači hiši je bila na mrtvaškem odru in potem so jo 8. avgusta 1942 na pokopališču v Hrovači pokopali v družinski grob Škrabčevih. Tedaj je nekdo napisal v njen spomin obširen članek, ki je bil potem objavljen v precej skrajšani obliki. Slovenski dom je na primer pisal o učiteljici Ivanki 29. avgusta 1942. V tem članku je pisec takole označil čas pred 28. majem: “Bila je pomlad, življenje sicer ni bilo brezskrbno, imelo pa je svojo mero, svojo pamet in trdna tla pod nogami - dom in domačijo.” Na koncu je opisal pogreb: “Mnogi so prišli tudi iz bivše Sodražice, ki je še pomladi imela trdna družinska ognjišča, ki so stala tudi še ob ljudskem zasliševanju na trgu 28. maja zvečer. K temu žalostnemu in obenem veličastnemu pogrebu mučenice za našo vero in narodnost so prišli iz ruševin.” V istem poročilu beremo, da so pri odkopu trupla “našli na pol strohnelo pismo za moža, ki ga je bila shranila in čuvala na prsih pod obleko.” O vsebini pisma se baje takrat ni govorilo. Šele pred nekaj leti smo zvedeli za Ivankino pismo nerojenemu otroku, ki je obšlo ves svet: Novembra 1993 ga je ob dnevu mater v Argentini objavil list Duhovno življenje, lan sko leto decembra je pa Ameriška domovina prinesla ponatis članka Kdo je zrušil komunizem, ki ga je g. Maks Ipavec objavil najprej v listu Ribniški sejalec in potem še v Slovencu - s celotno vsebino Pisma nerojenemu otroku. Naj navedemo nekaj odlomkov tega pisma: “Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o Ti žalostna Mati, Mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžen bo umiral z menoj moj otrok, ki ga še nisem videla.
O le mirno spi moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi - vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more.
Vem, težka bo moja poslednja ura, toda vse bolečine bo hladila misel, da te bom zagledala čez nekaj trenutkov in vso večnost bova skupaj, nihče naju več ločiti ne more.
Ko sem te prvič začutila, sem še sanjala, kako te bom prvič ponesla v božjo bližino, da te oblije krstna voda; oblila te bo kmalu moja kri, z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen.
Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot. Saj ne bom sama, z menoj boš ti, o moj otrok, in Marija, kakor takrat s Sinom na Kalvariji. Šla bo z nama.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na poročnem izletu blizu Polževega - V gozdu je tedaj že prežala nevarnost, a se je mladi mož in žena še nista zavedala

Pred kratkim sem o tem pismu govoril z ženo, ki je sama imela kopico otrok. Rekla je: “Pomisli, da je otrok morda še nekaj časa živel, ko je bila mati že mrtva.” Kako naj razumemo in razložimo neverjetno krutost Ivankinih morilcev? Ko je Kocbek 5. julija 1942 v imenu kristjanov v OF pozdravil partijsko konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu, je med drugim rekel: “Govorim torej kot star soborec in prijatelj. Ko sem leta 1937 v Parizu govoril s španskim pisateljem in filozofom Bergaminom, ki je moral pobegniti pred Francom, mi je dejal: “Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Tako tudi mi, dragi tovariši. Mi zaupamo v vašo človečnost.” (E. Kocbek, Tovarišija str., 75). Le kako je pisatelj in filozof mogel zatisniti oči pred tistim, kar se je komaj nekaj tednov prej zgodilo z Ivanko Novakovo, Darinko Čebuljevo, Marico Nartnikovo in toliko drugimi žrtvami krute revolucije. Mesečnik Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal: “Kar smo to leto doživeli, tega bi res noben človek ne bil pričakoval, četudi smo brali svoj čas o divjem početju španskih, mehikanskih in drugih komunistov, kajti vedno smo si mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Za Ivankin pogreb so izdali skromno podobico

Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah

Rojena je bila leta 1906 v Radovljici. Bila je liberalno usmerjena in je pred prihodom v Hinje sodelovala v sokolskih društvih. V Hinje je po padcu Živkovi?eve diktature prišla po kazni, ker so ji menda v Mokronogu zamerili njeno aktivnost pri Sokolu. Učitelji so bili stalno pod kontrolo. Marica Nartnik je bila na primer v času Živkovi?evega režima prestavljena iz Ribnice v Loški Potok, Darinka Čebulj pa je po prenehanju tega režima morala iti v Hinje, ki so zaradi oddaljenosti od rednih prometnih zvez veljale za težko šolo. V Hinjah so navadno bili štirje učitelji. Že pred vojno je Čebuljeva napredovala in postala šolska upraviteljica. K njenemu imenovnaju je gotovo pripomoglo dobro mnenje krajanov.
Kot učiteljica in šolska upraviteljica je bila Čebuljeva v Hinjah zelo priljubljena. V šoli je bila stroga, toda pravična. Preproste ljudi je spoštovala. Že vnaprej je pozdravljala starejše vaščane, ki jih je srečala na vasi ali pri cerkvi. Marsikatera družina ji je bila hvaležna, da je s pomočjo znancev na Gorenjskem iskala obrtnike, ki so bili pripravljeni sprejeti hinjske fante za vajence. V Suhi krajini je bilo le malo obrtnikov. Precej njenih učencev se je tako izučilo obrti in prišlo do kruha.
V začetku leta 1939 je prišel v Hinje za kaplana novomašnik Henrik Novak. Župnik Kolenc je bil bolehen in tako je mladi kaplan lahko zelo hitro pokazal svojo sposobnost in delavnost. Vestno je opravljal svoje delo v šoli, zunaj šole pa je zbiral otroke v Marijinem vrtcu. Ko je Marijin vrtec dobil nov prapor, je povabil k blagoslovitvi kateheta Srečka Hutha iz Ljubljane. Organiziral je tudi Katoliško akcijo, ki naj bi med hinjsko mladino poglabljala versko življenje (Kri mučencev, str., 23, Palme mučeništva str. 75),
Pri delu za mladino je sodeloval s hinjsko šolo in še posebej s šolsko upraviteljico Darinko Čebuljevo, ki je ob tem sodelovanju tudi sama prišla do večje načelne jasnosti. Novak se je že kot bogoslovec zanimal za socialno vprašanje in bil znan kot poznavalec življenja in dela dr. Janeza Evangelista Kreka. V Hinjah je to znanje s pridom uporabljal. Komunizem je odklanjal predvsem zaradi brezboštva. Baje je v govorih večkrat napovedoval, da bodo za Cerkev prišli težki časi, in uporabljal prispodobo, kako nasprotniki že čakajo pred cerkvijo, da bi začeli spodkopavati njene temelje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prvo obhajilo v Hinjah leta 1940 - Desno od kaplana Novaka učiteljica Darinka Čebulj, levo pa učiteljica Rozika, kasneje poročena Mokorel - Na skrajni desni učitelj Ladič

Režimski pisci zgodovine in spominov pogosto pripisujejo Suhi krajini pretirano revščino in zaostalost in krivijo za to tudi duhovščino, češ da je s svojimi nauki preprečevala gospodarski in kulturni napredek. Seveda pri tem zamolčijo, kakšno uničenje je Suhi krajini prinesel komunizem. Zakaj je bilo treba do tal porušiti Hrib, Hinje in Žvirče? Ko je župnik Skebe, hinjski domačin, leta 1952 v Hinjah sredi ruševin postavil skromno kapelo, so ga zaprli, kapelo pa požgali. Pred vojno so Hinjčani kljub skromnemu življenju, ki ga je dopuščala skopa krajinska zemlja, imeli svojo dušo in svoj red. Bili so ponosni na svojo godbo, na pevski zbor in na prosvetno društvo, ki je uprizarjalo ljudske igre. Nekaj posebnega je bila v Hinjah božična noč. Zvečer so po domovih kropili, kadili in molili. Kljub skromnim razmeram je prišlo na mizo kaj boljšega. Ko je ura šla na polnoč, so se k cerkvi na hribu od vseh strani zgrinjale skupine mladih in starih k polnočnici. Svetili so si z baklami. Po polnočnici so se nekateri vrnili domov, mnogi pa so šli v dvorano prosvetnega doma, kjer je hinjsko prosvetno društvo vsako božično noč uprizorilo kako lepo ljudsko igro. Tako so pričakali zorno mašo ob šestih zjutraj. Potem so se vrnili domov in praznovali sveti dan. Spomin na lepi praznik jih je še dolgo spremljal in jim blažil vsakdanje težave.
Že jeseni 1941 se je v Hinjah govorilo o OF. Pobuda je vedno prihajala od zunaj. Niti učitelj Ladič, ki je bil liberalno usmerjen, menda tedaj še ni bil v OF. V začetku leta 1942 je bil sestanek v Žvirčah, na katerega so poklicali tudi nekaj gospodarjev iz okoliških vasi. Govorili so o boju proti okupatorju in o novem družbenem redu, ko ne bo več izkoriščevalcev. Ta in oni starejši mož, ki je v prvi svetovni vojni preživel fronto in rusko ujetništvo, je sedaj zaskrbljeno zmajal z glavo in pripomnil, da je to podobno boljševizmu. Velika večina ljudi je pa tedaj bila za OF in za partizane.
Ko so Kočevarji konec leta 1941 zapustili svoje vasi in se preselili, je njihovo zemljo in živino prevzela italijanska družba Emona. Pri Emoni so dobili zaposlitev tudi nekateri Suhokranjčani; oskrbovali so živino, ki je ostala v izpraznjenih vaseh. 24. marca 1942 so partizani prijeli tri italijanske uslužbence Emone, ki so prišli na teren, in jih ubili. Italijani so se za to maščevali nad ljudmi v Suhi krajini. Tudi v hinjski fari so tedaj pobrali več mož in fantov in jih odpeljali v Kočevje. Grozili so, da bodo vse postrelili kot talce, toda zaradi posredovanja župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars.
Ljudi je to prizadelo. Niso razumeli, zakaj so partizani s pobojem italijanskih civilistov sprožili nasilje nad domačimi ljudmi. Začeli so dvomiti o pravem namenu OF. Novice iz šentrupertske in mirenske doline so te dvome še potrjevale. Mučno je odjeknila vest o uboju žužemberškega organista Franca Požuna. 8. maja so partizani ustavili avtobus med Zagradcem in Žužemberkom. Potnikom so ukazali izstopiti, le organista so zadržali na avtobusu. Ko so jim dovolili nadaljevati vožnjo, je bil organist že mrtev na svojem sedežu. Tako so ga pripeljali v Žužemberk. Morilci so tedaj spraševali tudi za kaplana Novaka, ki naj bi potoval z istim avtobusom, pa je zaradi nekega zadržka ostal doma. Če bi ga tedaj našli avtobusu, gotovo ne bi ostal živ. Kaj bi se potem zgodilo z učiteljico Čebuljevo? Kaj sta si mislila, ko sta zvedela za smrt organista Požuna? Dogodki so si v tistih dneh tako hitro sledili, da za kako večje razmišljanje niti ni bilo časa.
Izvršni odbor OF je v Slovenskem poročevalcu 28. aprila 1942 objavil posebno opozorilo, da je OF edina slovenska narodna oblast in da bo organiziranje kakršne koli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite kaznovano s smrtjo. Tako so graditelji novega družbenega reda “uzakonili” poboje svojih nasprotnikov. Zato so tudi učiteljicam, duhovnikom in drugim, ki so jih pomorili v zgodnjem poletju 1942, naprtili organiziranje bele garde. Franc Smrke-Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal tudi tole: “Pogosto se je dogajalo, da so kmalu potem, ko se je v vasi ustavila naša enota, prihrumeli bombniki. In to pove vse: hinjski kaplan Henrik Novak, doma iz Mačkovca pri Žužemberku, je imel v cerkvenem zvoniku postavljeno radijsko oddajno postajo, da je bil tako povezan z osrednjim vodstvom v Ljubljani, s postojankami v Kočevju, Novem mestu in tudi s sosednjimi italijanskimi postojankami. Obveščal jih je o vsem, kar se je dogajalo na terenu. V svojo mrežo je pritegnil tudi učiteljico Darinko Čebuljevo. Zaradi prejšnje politične usmerjenosti ni bila sumljiva in ravno zato je postala njegova zanesljiva sodelavka. Prenašala je razna tajna obvestila osrednjemu vodstvu v Ljubljano in Novo mesto, od tam pa prinašala navodila za nadaljnje delo. Kaplanu je tudi pomagala lepiti po vaseh razne plakate proti narodno osvobodilnemu gibanju. To njuno delovanje pa je trajalo samo do 1. junija 1942, ko je naša obveščevalna služba odkrila skrito radijsko postajo. Na podlagi zbranega gradiva so ju naše oblasti prijele in odpeljale v Rog na zaslišanje. Po sodnem postopku sta konec junija bila likvidirana.”
Tako debelih in otipljivih laži ne bi bilo treba komentirati. Le kje naj bi kaplan dobil radijs ko postajo? In kakšne plakate naj bi učiteljica Čebuljeva lepila po vaseh. Tedaj še ni bilo nobene vaške straže. Nesmisel te laži je še bolj očiten, če vemo, kaj je o tistih dogodkih svojemu Dnevniku zaupal Edvard Kocbek, ki je malo prej prišel iz Ljubljane z osrednjim vodstvom partije in OF. Niti Kocbek niti Smrke pa ne omenita niti besedice, kako so “likvidirali” kaplana in učiteljico. Ko je Kocbek 27. maja zvedel, da je bil ubit dr. Lambert Ehrlich, je razmišljal o upravičenosti “revolucionarnih sankcij,” toda umora v Ljubljani ni obsodil. Prav tako nekaj dni kasneje ni obsodil umora blizu Hinj.
29. maja, bilo je v petek, so partizani v zgodnjih jutranjih urah potrkali na vrata šole v Hinjah. Zahtevali so, da šolska upraviteljica Darinka Čebulj takoj vstane in gre z njimi. Zbudili so se tudi drugi učitelji v šoli in učiteljica Rozika se je ponudila, da kolegico pospremi do konca vasi. Niso ji branili. Ko so prišli do župnišča, je druga skupina s kaplanom Novakom že čakala na odhod. Vsi skupaj so nadaljevali pot do Pleša in nato zavili proti Polomu. Učiteljica Rozika se je že prej vrnila v šolo. Po tistem jutru učiteljice in kaplana v Hinjah niso več videli. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem skednju pod Polomom. 1. junija je neka Hinjčanka videla, kako so ju v Starem Logu peljali mimo kapelice na koncu vasi.
Za točen kraj in datum njune smrti se do danes ni zvedelo, čeprav so menda še živi nekateri, ki bi to lahko povedali. Njuno sojenje in mučenje je opisal partizan, ki je tedaj moral biti zraven in je potem pobegnil. Bila je lepa mesečna noč, ko so ju okrog desetih zvečer iz nekega hleva prignali na rob bližnjega gozda. Oba sta bila brez obleke. Najprej so ju zasliševali, nato pa je kaplana pri ognju mučil rabelj Mate, učiteljico pa so odvlekli nekoliko vstran in se nad njo izživljali, dokler je niso ustrelili. Ni jim bilo dovolj, da so ju umorili, ampak so ju tudi zverinsko mučili in jima vzeli vse človeško dostojanstvo. Kaj bolj boli, telesne muke ali strašno ponižanje in odvzem človeškega dostojanstva?
Že 11. junija je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral “zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice s Hinj, ki sta bila justificirana.” Zapisnika o zaslišanju kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve sta bila potem najdena v nekem partizanskem arhivu in sta bila tudi objavljena. V zapisniku o zaslišanju Čebuljeve je rečeno, da je odgovorila na vprašanje, zakaj ni za partizane: “Ker me Katoliška cerkev, nezmotljiva učiteljica, uči, da ne smem sodelovati z brezbožnim komunizmom.” (Palme mučeništva, str. 76)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojne Hinje - Na skrajni desni je šola, župnišče tedaj ni bilo pri cerkvi, ampak sredi Hinj

Baje so se kaplanovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Ni nemogoče, da bi jih slišala tudi Kidrič in Kocbek. Kocbek že od 27. maja, ko so v taborišču zvedeli za smrt dr. Ehrlicha, ni bil miren. V nedeljo 31. maja je bil v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju in o volitvah v narodno osvobodilne odbore. O srečanju s Hinjčani Kocbek takole pripoveduje: “Cerkev je bila polna ljudi. Zborovanje smo sklicali po maši pred cerkvijo. Kmetom se je takrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Možakarji so me gledali nezaupno. Med govorom me je večkrat obšlo mučno občutje, da sem kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami. Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela domačega kaplana in učiteljice.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 30).
Kocbek torej vidi važen vzrok za nezaupljivost kmetov v “podtalnem delu domačega kaplana in učiteljice,” ne razume pa, da kmete boli, ker so jim ju vzeli. Bolj zaupa človečnosti komunistov kot poštenosti hinjskih kmetov. Kljub temu pa ponovno misli na kaplana in učiteljico. S Kidričem imata v tistih dneh “dolge razgovore o beli gardi in o obliki sankcij proti njej,” razpravljata “o zaslišanju in justifikaciji kaplana in učiteljice” in zaključita, da je treba pač iskati prave krivce in “jih justificirati šele po treznem premisleku vseh okoliščin.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 33).
Baje so Hinjčani 31. maja po zborovanju Kocbeka prosili, naj bi posredoval za njihovega kaplana in šolsko upraviteljico, pa je odklonil, češ da se “diferenciacija” mora izvršiti. Ali res ni čutil, kako usodno je vzeti ljudem duhovnika in dobro vzgojiteljico, njima pa vzeti človeško dostojanstvo in življenje.
Nekateri mislijo, da je bilo komunistom nerodno priznati, da so kaplana Novaka in učiteljico Čebuljevo umorili, zato so razširili govorico o njunem skupnem življenju v gozdu, ki naj bi bilo samo normalno nadaljevanje prejšnjega razmerja. Nekaj dni po aretaciji so partizani prišli v hinjsko župnišče iskat kaplanovo pohištvo in ga odpeljali nekam proti Polomu. Tedaj so posmehljivo govorili, da kaplanu in učiteljici vozijo balo. Njihov namen pri tem je bil očiten: kot so jima pred mučeniško smrtjo vzeli obleko in ju do konca ponižali, naj bi tudi po smrti os tala brez časti in dobrega imena. Mladi naj bi se ob spominu na svoja bivša vzgojitelja ne spominjali njunih lepih naukov, ampak naj bi od sramu zardevali. Vsa njuna prejšnja vzgojna prizadevanja naj bi bila s tem razveljavljena. Ali je morda tako ravnanje spadalo k toliko opevani borbi za novega človeka, za svobodo, za pravo moralo in človečnost?

Nekaj zaključkov

Omenili smo že, da so od 5. do 8. julija 1942 slovenski komunisti imeli konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu. Vsaj v začetku je bil na konferenci prisoten tudi E. Kocbek. Čeprav tedaj še nikjer v Sloveniji ni bilo vaške straže, je bila “bela garda” glavna tema konference. Vsi govorniki so se držali tona, ki ga je zasedanju dal Kidrič s svojim glavnim referatom. Samo nekaj stavkov iz raznih govorov: “Najbolj bistvena je naša notranja fronta. Zato moramo pobiti belo gardo. - Bela garda je danes naš prvi sovražnik, zato nobene popustljivosti. - Najbolj pametno je, da ne debatiramo. Bela garda je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. - Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti.” O razmerah v Beli krajini je poročal Jože Borštnar: “O masovnem gibanju ni sledu. Sem in tja so se pojavile majhne skupine, ki pa so bile zatrte v kali. Edino organizacijsko povezanost bele garde v manjšem obsegu je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica, ki je zbrala okrog sebe skupino 5 žensk, ki so organizirale tudi kmečka dekleta. Predvsem je bila važna služkinja, ki jo je poslala iz Ljubljane KA in Poselska zveza, da bi organizirala ženske. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.” (I. Žajdela, S prstjo zasuta usta, str 38)
Razumljivo je, da je Borštnar pri tem mislil na šolsko upraviteljico Marico Nartnikovo in na Karlino Jakše s Pribišja. Torej tudi priprava otrok na prvo obhajilo in posvetitev Srcu Jezusovemu je bila bela garda. O drugih učiteljicah, ki so jih pomorili nekaj tednov prej, niso posebej govorili. Če bi kdo v Borštnarjevem stilu poročal o Ivanki Novak, bi moral reči: “Čeprav je bila noseča, smo jo likvidirali.”
V Listini, ki vsebuje Kocbekove dnevniške zapiske od 3. maja do 2. decembra 1943, beremo pod datumom 26. maj tole: “Slovenski dom od 19. maja še nadalje priobčuje odlomke iz stenografskega zapisnika konference KPS, ki se je bila začela lani 5. julija v Rogu in na kateri sem pozdravil komuniste v imenu krščanske skupine ter poudaril dve misli, misel, da smo kristjani v Evropi poklicani, da sodelujemo in soustvarjamo z vsakomur, ki prinaša napredek, in misel, da se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Italijani so odkrili zapisnik zborovanja v enem izmed naših bunkerjev in ga dali v uporabo belcem, ki ga zdaj s hrupno naslado ponatiskujejo. Iz zapisnika je razvidno, da je v diskusiji po našem odhodu nastopilo nekaj neizkušenih študentov, ki so krščansko skupino neovirano napadali in smešili, iz nevarnega strahu so nas imeli za nerešljive žrtve objektivnih družbenih zmot. Lani nas nihče od partijskih tovarišev v izvršnem odboru ni obvestil o tem stališču, ki nasprotuje vseslovenskemu značaju osvobodilnega boja in etiki medtovariškega dogovora med tremi skupinami. Po ironiji nepreračunljivih okoliščin, smo za to dvojno igro zvedeli šele danes iz sovražnikovega časnika. Pred mano se je odprl prepad … (E. Kocbek, Listina, str. 53).”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Karolina Jakša s Pribišja nad Rožnim Dolom

Iz navedenega odlomka, bi lahko razvili zanimivo razpravo, toda omejili se bomo samo na en poudarek: Konferenca je potrdila, da imajo edino besedo v OF komunisti, ki sproti določajo, kaj je napredek in kaj je človečnost. Tisti, ki so zraven, morajo to pravilo upoštevati. Če nekdo govori, da je bil že leta dvainštiridesetega zraven, se takoj postavi vprašanje, kaj to pomeni in kje je bil zraven. Ali morda v Sodražici in pod tisto smreko nad Zamostecom pri umoru Ivanke Novakove, ali na Kleču pod Mirno goro, ali ob ognju na robu samotnega gozda onkraj Poloma? Kje je ločnica med revolucijo in osvobodilnim bojem? Kdo more reči, da so oni umori bili samo napaka vojvodstva?
Kakorkoli že obračamo, pridemo do ugotovitve, da so učiteljice, ki smo jih v tem sestavku skušali predstaviti, morale umreti zaradi svojega prepričanja, ki ni sprejemalo komunizma. Brez dvoma je bil tudi njim namenjen članek, ki je 12. februarja 1943 pod naslovom Kánon in kanóni izšel v Slovenskem poročevalcu. Takole se glasi: “Slovenec je dne 28. januarja objavil navodila za zbiranje dokazov mučeništva. Pribijamo, da od vseh, ki so padli pod roko ljudskih maščevalcev-slovenskih partizanov, nihče ni umrl zaradi svoje vernosti, niti zaradi svojega protikomunističnega prepričanja, marveč samo in edinole zaradi zločina proti rodnim bratom, zaradi narodnega izdajstva in zaradi sodelovanja z okupatorjem. S tem da je bela garda namerila proti partizanom cerkveni kánon, ga je pred verniki kompromitirala. S tem onečaščanjem cerkvenih določil, ki veljajo za proglašanje pravih mučencev, je bela garda nabila svoj zadnji kanón, ki ji je v tem brezupnem položaju še ostal na razpolago.”
Naj bralec sam razmisli vsebino tega članka iz začetka leta 1943 in ga primerja z nedavnim pisanjem nekaterih časopisov o Lojzetu Grozdetu. Dr. Josip Turk je leta 1944 v Reviji katoliške akcije objavil obširno razpravo z naslovom Sloves naših mučencev, kjer najprej ugotovi, da je svet z izgubo krščanske vere izgubil tudi smisel za pravilno rabo krščanskih besed, nato pa razložil, kaj je krščansko mučeništvo. Zanimivo razpravo zaključi z mislijo, da so med množico neznanih svetnikov in mučencev, ki jih pozna le Bog, tudi sinovi in hčere slovenskega naroda. Ve, da bodo morda ostali na zemlji pozabljeni, zato jim hoče s svojo razpravo postaviti vsaj skromen spomenik.
Naj ista misel velja tudi za učiteljice, o katerih smo tu govorili. Lahko verjamemo, da so tudi one med množico neznanih mučencev in da od tam spremljajo delo naših sedanjih učiteljev in vzgojiteljev.