Avtor: Alenka Meglič

Kot otrok sem odraščala doma. Na mene in moja brata je pazila in nas vzgajala stara mama Ivanka, ki nam je včasih govorila o svojem težkem življenju. Večkrat nam je omenila svojo sestro, učiteljico Marico Nartnik. Tako sem se novembra 1995 prvič odpravila v Semič z namenom, da kot sorodnica obiščem grob očetove tete. Takrat še nisem imela namena o njej pisati, čeprav so me dogodki iz preteklosti že od nekdaj pritegnili. Sicer pa sem študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smeri razredni pouk. Torej bom tudi jaz, tako kot nekoč Marica, stopila pred svoj razred. Tako sem se v tej raziskavi delno seznanila tudi z njenim pedagoškim delom. Sestavek, ki ga posvečam njej, bo govoril najprej o družini Nartnik, katere edini še živeči član je naša stara mama Ivanka Meglič, potem pa vam bom bolj obširno predstavila življenje mučenke Marice Nartnik.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nartnikova družina - Prva z leve pri mami Andrejana, med mamo in očetom Marica, sledijo Ivanka, France in Lojzka

24. maja 1915, najžalostnejši dan za družino Nartnik

Marija Rutar je bila rojena v vasi Zadlaz Čadrg pri Tolminu. Izučila se je za kuharico in odšla na delo v Trst, kjer je spoznala Andreja Nartnika. Andrej je bil rojen na Notranjskem, v vasi Zaplana, in je bil po poklicu carinik. Andrej in Marija Nartnik sta se po poroki preselila na Tolminsko, in sicer sta v Kozarščah najela stanovanje. Rodilo se jima je pet otrok (Marija, Ivanka, France, Andrejana in Lojzka). Marija je bila doma gospodinja in skrbela za družino, medtem ko je bil Andrej sedaj zaradi poškodbe pri domačem opravilu invalidsko upokojen in se je priučil za krojača. Zaposlen je bil v delavnici, kjer so šivali uniforme za carinike. Kasneje je naučil šivati tudi ženo Marijo.
Kakšno leto pred prvo svetovno vojno se je družina Nartnik preselila v Ušnik, kjer so kupili staro hišo in jo delno obnovili. Naša stara mama se spomni, da sta starša znala italijanski in nemški jezik. Kadar sta želela, da otroci ne bi zvedeli vsebine njunega pogovora, sta se pogovarjala v tujem jeziku.
Mirno in srečno življenje Nartnikove družine je prekinila prva svetovna vojna. Dne 24. maja 1915 je morala družina v naglici zapustiti dom in bežati pred italijanskimi vojaki.
Na željo očeta je hči Lojzka Nartnik napisala spomine na beg pred prvo svetovno vojno. Zapis ima naslov “Beg iz rodne grude”. Delček teh spominov bom sedaj predstavila.
Zgodaj zjutraj so Nartnikove prebudili nenavadni glasovi vojakov. Čeprav so bili teh glasov vajeni, so se jim to jutro zdeli še posebno razburjeni. Mama je kot običajno vstala zelo zgodaj, da bi pripravila zajtrk za očeta, ki je moral iti v službo.
Že ob šestih zjutraj so k mami prišli vojaki. Ukazali so ji, da mora vsa družina takoj zapustiti dom. Mama brez očeta tega ni mogla storiti. Zunaj se je slišalo grmenje topov. Nedaleč od hiše se je razpočila prva granata. Šele takrat je mama začela buditi otroke. Ni jim hotela pokazati, da jo je strah. Mirno jih je spravila v kuhinjo k zajtrku. Zopet je prihitel v hišo neki častnik in mama je z njim govorila v nemškem jeziku. Menda ga je prosila, naj jih pusti doma samo toliko časa, da se vrneta oče in njena mama, ki je bila na obisku v sosednji vasi. Tedaj pa je ves prepaden prišel oče in z žalostnim glasom rekel mami, naj pripravi otroke, ker se morajo umakniti pred ofenzivo. V desetih minutah so se uredili in z najnujnejšimi stvarmi odpravili na pot. Največ problemov so imeli s Francetom, ki ni hotel hoditi. Odpravili so se proti železniški postaji. Med potjo jih je ves čas spremljalo smrtonosno bobnenje topov in valovi dima eksplodiranih granat. Ko so prišli na postajo, so zvedeli, da vlak ne vozi več. Najeli so voz in se okoli poldneva ustavili v neki drugi gostilni ob Soči. Okrog dveh popoldne so nadaljevali pot in proti večeru dobili prenočišče pri tujih ljudeh. Drugi dan so nadaljevali pot.
Odšli so do sorodnikov in se za nekaj časa naselili na Notranjskem blizu Polhovega Gradca, na majhni kmetiji, ki je bila last posestnika Božnarja. Obdelovali so zemljo in se tako preživljali. Otroci so trikrat na teden peš hodili v poldrugo uro oddaljeno šolo v Polhov Gradec. Stara mama se spominja, da je morala nekoč skoraj celo pot iz šole domov na hrbtu nesti starejšo sestro Marico, ki je bila večkrat bolehna.
Ko je družina Nartnik bežala iz Primorske, je bila mama noseča, vendar zaradi težav, povezanih z begom, otroka ni donosila. Nartnikova stara mama 24. maja ni bežala, ampak je ostala doma in preživela ofenzivo pod nekim mostom. Pri sebi je imela mladega prašička. Ko je kasneje prišla k svojim, je bilo njeno psihično stanje zelo slabo in se ni nikoli izboljšalo. Saj tudi ni čudno; kdo ve, kaj vse je preživela tiste dni pod mostom v stalni življenjski nevarnosti.
Lojzka svoj zapis končuje s stavkoma: “Nastopila je zares žalostna in brezupna doba, doba, v kateri je bilo edino sidro upanje.”
Leta 1918 so se Nartnikovi preselili na Mirno na Dolenjskem. V vasi Praprotnica so kupili majhno posestvo. Otroci so tam nadaljevali šolo. Oče in mama sta po vojni šla pogledat v Ušnik, če je kaj ostalo od njunega premoženja. Prišla sta na ruševine nekdanje hiše. Skromno zemljišče sta za majhen denar prodala sosedu. Usoda pa se tudi po prvi svetovni vojni ni prenehala poigravati s člani družine Nartnik. Na kratko bom opisala življenjsko zgodbo vsakega od petih otrok, nazadnje in najbolj obširno bom govorila o Marici, ki ji je posvečen ta sestavek.
Ivanka, moja stara mama, je bila rojena leta 1907. Poročila se je s Karlom Megličem, ki je živel v Praprotnici. Rodila je osem otrok, od katerih je danes živih le še pet. Nekaj časa so pri njej živeli tudi njeni starši, ko pa je Marica dobila službo v Rožnem Dolu, jih je vzela k sebi. Posestvo v Praprotnici je tako pripadlo Ivanki. Moja stara mama je danes zgled vsem nam; oseba, ki je preživela tri vojne, od tega dve svetovni, ki sta ji vzeli tisto, kar ji je največ pomenilo, dom, prelepo otroštvo in njene najdražje. Letos je dopolnila 89 let in lahko rečem, da ima zelo dober spomin, saj se večine stvari spominja, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Sedaj skupaj živimo v vasi Zabrdje pri Mirni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marica - prva z leve - med sošolkami pri uršulinkah

France, rojen 1910. Po končani osnovni šoli na Mirni so ga starši poslali v Litijo, kjer naj bi se izučil za mizarja, vendar mu tam ni bilo všeč. Vrnil se je domov, odslužil vojaščino, potem pa odšel k orožnikom. Službo je dobil v Crvenki, kjer se je poročil in imel tri hčere. Tam je živel do druge svetovne vojne, ko je prišel v madžarsko ujetništvo. Že po Maričini smrti se je rešil ujetništva in se pridružil partizanom. V spopadu med partizani in domobranci na Javorovici je padel in bil pokopan pri sv. Urhu. Po vojni so preko RK poizvedovali za njegovo družino, a je niso našli.
Andrejana, rojena 1911, je zaradi malomarnosti babice pri porodu trpela vse življenje. V šoli se je težko učila, tudi nobenega poklica ni nikoli dosegla. Delala je doma, kasneje kot gospodinja in mati. Poročila se je na Muljavo in imela štiri otroke. Umrla je pred nekaj leti in je pokopana na Muljavi.
Lojzka, najmlajši otrok, je bila rojena leta 1913. Po končani osnovni šoli je odšla v Ljubljano, kjer se je izučila za poštarico. Potem je odšla v Celovec na izpopolnjevanje nemškega jezika, štipendirala pa jo je Mari ca, ki je takrat že delala. Ko se je vrnila, je bila nekaj časa pri Marici, potem pa je odšla v Stopiče ter se poročila s Stanetom Drab. Rodila sta se jima dva sinova. Med drugo svetovno vojno so partizani odpeljali moža Staneta, ker se jim ni hotel pridružiti. Nasprotoval je njihovim pobojem, že zaradi Marice. Nekaj časa se je skrival, potem pa so ga dobili v Novem mestu. Partizani so Lojzki govorili, da so ji moža odpeljali na delo v kočevske gozdove. Sami vemo, kakšno je bilo to delo. Lojzka je dolgo upala, da se bo Stane vrnil. Ker se je bala, da bi vzeli tudi njo in otroka, je leta 1945 odšla v begunstvo v Ameriko. Umrla je leta 1977 v Chicagu zaradi raka.

Marija Nartnik (18. 12. 1905 - 25. 6. 1942)

Stara mama mi je pravila, da je nekoč k Nartnikovim prišel človek, ki se je izdajal za desetega brata. Marica je ležala v zibelki in ko jo je zagledal, je dejal, da je to čudežni otrok. Maričina mama tega ni mogla nikoli pozabiti, kljub tolažbam moža Andreja, naj se ne zanaša na besede človeka, ki ga ne pozna.
Prelepo otroštvo je Marici pokvarila prva svetovna vojna. Po končani osnovni šoli, so jo starši poslali v Ljubljano k uršulinkam. Stara mama se spominja, da je Marica čez dan poučevala svoje prijateljice, ponoči pa se je želela učiti še sama. Starši so temu nasprotovali, zato se je učila v postelji, pod odejo s pomočjo baterije.
V času šolanja je stanovala v uršulinskem zavodu, domov je prihajala le ob praznikih. Kadar so domači prišli k njej na obisk v zavod, so lahko z njo govorili v posebnem prostoru, ki je bil namenjen za obiske, nikoli pa niso mogli videti prostorov, kjer je Marica bivala. Tu je končala meščansko šolo in dva letnika učiteljišča. Zadnji dve leti ter zrelostni izpit je napravila v zavodu sv. Josipa v Sarajevu, zaradi zdravstvenih razlogov in izpopolnitve v srbohrvatskem jeziku.
Prvo leto po zrelostnem izpitu, leta 1927, je poučevala pri uršulinkah v Ljubljani. Potem je morala nenadoma v Bosno, kjer je imela v svojem razredu prek 100 otrok, pa med njimi ni bilo nobenega katoličana. Marice to ni motilo, saj so ji bili vsi ljubi. Kasneje je prišla v Sela pri Hinjah, nato v Ribnico. Sokolski režim jo je napotil v Loški Potok. Na lastno prošnjo je potem prišla v Rožni Dol pri Semiču ter tam ostala sedem let in pol, do svoje prezgodnje smrti. Gospod župnik iz Semiča je ob njeni smrti izjavil: “Veliko je delala in se žrtvovala. Tako je spremenila ta del fare, da ga komaj še poznam.”
Marica je po končani šoli želela ostati pri uršulinkah, vendar se starši s tem niso strinjali. Morda bi bila Marica še danes med nami, če ji starši ne bi preprečili, da ostane v samostanu. Gotovo pa je tudi, da ne bi storila toliko dobrega za naš narod, kot je lahko kot učiteljica.

Vedno moram imeti nekoga, da zanj skrbim, sicer nisem zadovoljna

Ko se je preselila v Rožni Dol, je k sebi vzela svoje starše. Skrbela je za svojo mlajšo sestro Lojzko, da je lahko končala šolo, kasneje pa je prišla k njej še nečakinja Ivanka, hči sestre Ivanke. Stanovali so v rožendolski šoli, kjer je bila Marica šolska upraviteljica. V sami šoli je bil razred in stanovanje za učiteljico ter njeno družino. Zadnje leto se je k Marici zatekel še brat France, ki zaradi vojne ni mogel k svoji družini.
Marica je bila nečakinji kot mama, saj je zanjo lepo skrbela. Ivanka je bila vedno lepo oblečena in čista. Marica ji ni dovolila, da bi se igrala z vaškimi otroki, da se ne bi umazala. Med odmori je morala hoditi v kuhinjo, medtem ko so se drugi otroci igrali v razedu.
Ivanka se spomni, kako se je nekoč med poukom dotaknila rame neke deklice, ta pa je začela jokati. Marica je Ivanko vprašala, kaj je naredila, da deklica joka. Ivanka ji je povedala resnico, potem pa je Marica ugotovila, da je deklica zelo bolna. Po tem dogodku deklica ni več prišla v šolo, zato se je Marica odpravila k njej domov in videla, da ima tifus. V Ivankini obleki jo je odnesla v bolnišnico. Kasneje so deklico vzeli njeni botri v Uršna Sela.
Marica je pogosto obiskovala družine, še posebej kmečke matere, ki niso same utegnile hoditi v šolo povpraševat, kako je z otroki. Nikoli ni bila vsiljiva s svojimi obiski, včasih je pri kakšni hiši celo pomagala pri delu (pri žetvi, trgatvi). Vaščani so se večkrat zatekali k njej, saj je imela v šoli vedno majhno zalogo zdravilnih čajev, poleg tega pa srce, ki je čutilo z ljudmi, in dobro roko, ki je bila vedno pripravljena pomagati bližnjemu. Svoj prosti čas je izrabljala za pomoč drugim, še posebno bolnikom in starim ljudem. Bilo je tam neko dekle, Francka, stara sedemnajst let, bolehala pa je za kostno jetiko. Marica ji je prinašala juhe in lahke hrane iz svoje kuhinje ter ji obvezovala rane. To je bilo ravno med počitnicami, ko so drugi delali na poljih, Marica pa je vse popoldneve presedela ob bolnici, ji brala ali pa delala ročno delo. Francko je počasi pripravljala na “izročitev v božje roke”. Malo pred smrtjo je bila bolnica sprejeta v Marijino družbo. Zelo se je navezala na Marico, najraje bi jo imela ves čas ob sebi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hiša, kjer so Nartnikovi živeli na Praprotnici

Vaščane, ki so bili v bolnišnici, je obiskovala, kadar se je mudila v mestu. Ko se je odpravila v Ljubljano, je imela vedno nekaj naročil za svoje vaščane. To je bilo pri njej čisto razumljivo, če je naredila dolgo pot ali dolgo vožnjo samo zaradi katerega svojih varovancev.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marica s starši in nečakinjo Ivanko v Rožnem Dolu

Nekoč se je ravno pripeljala z duhovnih vaj iz Ljubljane, ko jo je eden njenih učencev prišel prosit, če bi lahko šla z njim v Ljubljano, ker njegova mama nima časa. Marica mu je odgovorila: “Reci, da ne morem, saj sem komaj zdajle prišla domov!” Deček je žalostno odšel. Marica je odprla okno in ga poklicala nazaj: “Le povej mami, da bova šla v Ljubljano.” Povedal je še, s katerim vlakom bi rad šel, in vesel, brez zahvale stekel po bregu in si zažvižgal. “Glej ga, kako je vesel, da kar žvižga,” je srečno dejala.
Naslednjič je zgodaj zjutraj k njej prišel star mož, da bi mu na občini uredila glede podpore. Hitro se je odpravila v Semič z vlakom, nazaj pa je prišla peš, da bi ga čimprej razveselila, doma pa opravila delo, ki jo je tisti dan še čakalo.
Tudi nečakinja Ivanka se spominja, da so hodili vaščani k Marici, kadar so potrebovali njeno pomoč, še posebej zdravniško.

Bila je odlična katoličanka

Bila je nagla, odločna, bojevita. Strahu in oklevanja ni poznala. Mnenja treh katehetov njene šole o njej: “Bila je odlična katoličanka.” “Na prvi pogled je bila visoka, skoraj odbijajoča. A kdor jo je pobliže spoznal, ve, da je bila vzorno dekle.” “Bila je stoodstotno odkritosrčna. Kjer je videla napako, jo je ožigosala, prilično ali neprilično.”
Neka gospodinja iz vasi je dejala: “Bila je pobožna, a v družbi tako zabavna in kratkočasna.” Druga gospodinja je pripovedovala: “Nekaj žena in deklet iz vasi nas je navdušila za romanje na Brezje. Tako lepih in veselih ur še nisem doživela, kot so bile tiste na Brezjah. Gospodična je znala vse ob pravem času: moliti in potem se tudi pošteno nasmejati!” Poštene zabave se je rada udeleževala in jo je še sama poživljala s šaljivimi domislicami. Če je bilo kaj narobe v vasi, je vsakemu povedala, kar mu je šlo. Na človeka ni bila nikoli jezna, kritizirala je le njegovo napako ali razvado. Nagla, kot je bila, se je včasih preostro zaletela v besedi. To so ji nekateri tudi zamerili, ker je niso dobro poznali. Če je slišala otroke, da so preklinjali, jih je takoj okregala. Ko je izšla salezijanska knjižica proti preklinjanju z naslovom Njeno ime, je razdelila veliko izvodov brezplačno svojim učencem, tudi za njihove brate in sestre.
Neke nedelje bi jo na poti v Semič moral srečati kmet, ki je peljal drva. Pustil je voz in konja sredi ceste in se skril v gozdu. Marica je nasprotovala nedeljskemu delu, saj je imela nedeljo za Gospodov dan. Možu je ob drugi priložnosti povedala, kar mu je šlo.
Nekoč je pri vaškem trgovcu pokupila vse neprimerne, nedostojne razglednice in jih vpričo njega vrgla v ogenj. Rekla je: “Naši otroci ne bodo gledali teh grdobij in rožendolska dekleta naj ne pišejo takih kart!”
Učiteljica Francka Galovič opisuje v svoji knjižici Krvavi cvet iz Rožnega Dola, kako je Marica opozarjala dekleta, ki so se družila z italijanskimi vojaki. Tri tuja dekleta so se pripeljala za italijanskimi vojaki v Rožni Dol. Slučajno je prišla tudi Marica z istim vlakom iz Novega mesta. Spoznala je tujke, ker jih je nedavno videla v Trebnjem. “Kaj zdaj ste se že v Rožni Dol privlekle? Še tega nam je bilo treba!” jih je oštela v silni ihti. Lahkoživke so se seveda užaljene pritožile pri vojakih. Prihodnji dan se je pri sosedovih zglasil narednik in se zanimal, kdo je bila tista gospa, ki je tako užalila njegove tri dobre znanke. Soseda se je izvila, da narednik ni izvedel resnice. Bala se je, da bi gospodična imela sitnosti in neprilik na postajnem poveljstvu. Vendar Marica s tem ni bila zadovoljna. “Le zakaj mu niste povedali, da sem bila jaz tista gospa. Bi vsaj še njemu povedala kakšno mnenje imamo o takih dekletih!” Maričin nekdanji učenec, Anton Kapš, se spominja, kako je nekoč v Črnomlju oštela dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Leta 1941 se je namreč Anton vozil v Črnomelj, kjer je obiskoval meščansko šolo. Marica pa je tja šla zaradi službene dolžnosti. Ko je nekega dne na črnomaljski postaji čakala vlak, je zagledala dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Poklicala jo je k sebi in ji rekla: “Kaj pa misliš, da si ti, da se tukaj s tujcem sprehajaš? “Saj nimava nič,” je odgovorilo dekle. Toda Marica je bila odločna: “To ni za slovensko dekle! Da te ne vidim več! Italijani imajo s teboj druge namene.” Anton je takrat stal v bližini ter vse to videl in slišal, vendar pa se ne spomni, katero dekle je bilo to.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marica s svojim razredom pred rožendolsko šolo

Marica je večkrat tudi sama rekla vojakom, naj ne motijo deklet iz vasi. Vedno, kadar so dekleta prihajala v šolo po knjige, jih je prosila: “Pametne bodite! Zavedne Slovenke! Doma se držite!” Ob nedeljskih popoldnevih se jim je posvečala, tako da jih je izobraževala v okviru Dekliškega krožka. Nekoč je šla v Črnomelj k procesiji. Za popoldne je imela določeno telovadno vajo. Procesija se je zavlekla in Marica je zamudila vlak. V Rožni Dol se je odpravila peš, po junijski vročini, in hodila tri ure. Kako se je potem, ko je prišla domov, prilegla telovadba! Vendar Marica se tokrat ni ozirala nase, ampak je opravila svoje delo tako, kot je bilo potrebno, saj je bila človek dejanj. Skleniti in izvršiti je bilo pri njej pravilo. Čas preko dneva je znala do bro izkoristiti. Po pouku, ki je potekal dopoldne in popoldne, je odšla v svojo pisarno in tam opravila, kar je bilo potrebno, nato pa se je lotila pranja perila, šivanja ali dela na vrtu. Veliko veselje je imela s cvetjem, kar se je dalo videti, saj so bila šolska okna vedno polna cvetja in zelenja. Tudi ročnemu delu je posvetila marsikatero prosto uro. Zavese in prti v šoli so bili večinoma njeno delo. Ljubila je petje; zabavala se je z reševanjem ugank in rebusov, celo sestavljala je uganke in jih pošiljala v Mladiko, Našo zvezdo in Vrtec. Poleg vsega se je sama, s pomočjo jezikovnih vadnic, učila tujih jezikov.
Med vojno je med begunci z Gorenjskega in Štajerskega bilo precej učiteljev, njenih stanovskih tovarišev. Zanje je zbirala denar in živila, še sama kdaj dodala kakšno malenkost in nato oddala begunski organizaciji. Neka gospa ji je nekoč poslala dve deklici iz Ljubljane, da bi jima priskrbela nekaj živil. Najprej je bila nejevoljna: “Saj bi v okolici Semiča več dobili. Naši ljudje so že toliko dali, da jih skoraj več ne upam nadlegovati.” Ob pogledu na žalostni deklici, se je odločila, da le gre z njima in takrat so veliko nabrale. Vse blatne in utrujene so prišle v šolo, postregla jima je z večerjo in ju pospremila v vas, kjer ju je čakalo prenočišče, ki jima ga je priskrbela. “So pa le dobri naši ljudje!” je rekla in zjutraj še sama nekaj položila v njuno košaro ter ju spremila na postajo. Izročila ju je v varstvo znanki, ki je ravno takrat potovala v Ljubljano, “da bosta zdravi na duši in telesu prišli domov”.
Življenje je razumela in ga zdravo pojmovala. Nasprotovala je opolzkemu govorjenju in opravljanju odsotnih. Lahko rečem, da je bila globoko verna. Vsak večer je skupaj z družino molila rožni venec. Z otroki je v šoli pogosto prepevala Marijine pesmi, še posebej v mesecu maju. Rada je tudi molila križev pot, ker pa v rožendolski cerkvi takrat še ni bilo podob križevega pota, je hodila molit v Semič. Anton Kapš je povedal, da je podobe po Maričini smrti priskrbela učiteljica Francka Galovič, v spomin na Marico.
Cenila je tudi sveto mašo in sveto obhajilo, še posebno, ko je stopila v Katoliško akcijo. Odkritosrčno je priznala: “Ko sem bila v Ribnici, sem bila precej malomarna za vsakdanje sveto obhajilo. Zdaj pa pokoro delam, ko sem tako daleč od fare.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Sveto obhajilo v Rožnem Dolu - Kaplan Klun, Marica in učiteljica Galovič - Zadnji Maričin dan na tem svetu

Če bi mi bilo dano, da še enkrat izbiram poklic, bi hotela biti spet samo učiteljica!

Svoj poklic je imela za sveto poslanstvo, ki ji je dano od Boga in naroda. Njeno vzgojo in učno delo je temeljilo na verski in narodni zavesti. “Bila je zelo stroga in mila,” to je stavek, ki sem ga slišala kar nekajkrat, ko sem se pogovarjala z ljudmi, ki jih je Marica učila.
Rožni Dol je majhen kraj, ki spada v semiško faro. Šola, kjer je učila, je danes v ruševinah. Malo stran stoji nova šola, ki pa je prazna, ker vozijo otroke v Semič. Nekoč pa so v staro šolo hodili otroci iz bližnjih vasi: Potoki, Brezje, Preloge, Pribišje, Hrib in Gornje Laze. V razredu je bilo od 75 do 80 otrok, ki jih je Marica do prihoda učiteljice F. Galovič učila sama dopoldne in popoldne. Dnevno je učila šest do sedem ur v enorazrednici z več oddelki hkrati.
Njen nekdanji učenec Anton Kapš se spominja, da se je Marica včasih v razredu tudi razjezila; vedeli so, da bo kmalu popustila in pozabila na jezo. Bila je zelo verna, pa tudi od učencev je zahtevala, da so redno hodili k maši. Antonov oče je bil šolski odbornik, poleg tega je bilo v družini veliko otrok, zato je Marica pogosto zahajala h Kapševim.
F. Galovič v svoji knjižici pravi, da je Marica vzgajala z modro ljubeznijo. “Natanko je poznala ovire in težave, ki so včasih tako zgodaj zagrenile mladost nekaterim njenih otrok.” Še posebej so se ji smilili pastirji, ki so že tako zgodaj ostali brez matere in so morali služiti pri tujih ljudeh. Za vsako dobo cerkvenega leta ter za vsak praznik je imela za otroke kakšno presenečenje. Tudi na njihove godove ni pozabila. Revnim je priskrbela obleko in obutev, da so lahko hodili v šolo in k nedeljski maši. Če je bilo potrebno, jim je obleko oprala in zakrpala.
Delo z otroki je nekako združevala s skrbjo za vaško podružnico sv. Magdalene. Kadar je bila maša v Rožnem Dolu, je bila cerkev vedno okrašena s cvetjem. Če vaška dekleta niso utegnila cerkve počistiti in okrasiti, je to storila sama.
F. Galovič se spominja, da je tisti večer, ko so jo odpeljali, nameravala namočiti “veliko cerkveno žehto”, da bi bilo za žegnanje vse oprano in lepo. Meseca maja so se vaščani na pobudo iz šole vsak večer zbirali v podružnici k šmarnicam. Marica jim je brala iz knjige šmarnic, prepevali so Marijine pesmi ter molili rožni venec in litanije. Navadno so ob nedeljah še malo pokramljali pred cerkvijo, Marica pa je take priložnosti spretno uporabila v svoje apostolske namene.

Človek bodi apostol neprestano, štiriindvajset ur na dan in šestdeset minut na uro (P. Plus: Izžarevajmo Kristusa)

“Vse njeno delo je prežeto s skrbjo za blagor duš,” navaja F. Galovič. Marica je bila članica Katoliške akcije za učiteljice. Iz Rožnega Dola je hodila v Ljubljano na duhovne vaje in tečaje KA. Poleg tega je obiskovala duhovne obnove za božič in veliko noč ter tečaje za voditeljice KA. Ko je postala voditeljica KA za učiteljice v Novem mestu, je na sestanke prihajala vedno pripravljena, s predelano snovjo. Nobena naloga se ji ni zdela pretežka. Na sestanke KA za učiteljice je hodila tudi v Črnomelj.
V Rožnem Dolu je z župnikovim dovoljenjem ustanovila KA za dekleta. V tej skupini je sodelovala tudi Karolina Jakša iz Pribišja, ki je bila zaposlena v Ljubljani kot služkinja ter je bila že tam včlanjena v KA. Kadar je bila doma, v rojstnem kraju, je rada prišla v Rožni Dol in se udeleževala sestankov rožendolskih deklet. Ko so jim komunisti leta 1942 začeli groziti, se dekleta niso več upala hoditi na sestanke. Marica jih je tedaj vprašala: “Ali ni to znamenje strahu, če opustimo sestanke?” Kasneje se je pokazalo, da je bil ta strah utemeljen, saj so tudi Karolino obsodili na smrt zaradi KA.
Marica se je do zadnjega zanimala za versko življenje deklet v Rožnem Dolu, kot piše Francka Galovič. Vedela je, da je živa vera in trdna povezanost s Cerkvijo najboljša obramba proti brezboštvu.
Poleg tega se je tudi veliko trudila, da bi ljudje brali dobre knjige in revije. Pridobivala je nove naročnike za nabožne, misijonske in dobre gospodarske liste. Kar je imela sama, je rada posojala, še bolj pa je prigovarjala, naj si ljudje sami kupijo dobre knjige. Dejala je: “Rajši jih boste imeli, ker bodo prav vaše.”
Rožni Dol je od Semiča oddaljen 6 km. Tja je Marica hodila k sv. maši, ki je menda v sedmih letih ni niti enkrat zanemarila. Če ni šla v Semič, se je z vlakom odpeljala v Novo mesto. Pogosto je z njo šla tudi skupina otrok. Med potjo so skupaj prepevali. V zadnjem letu svojega bivanja v Rožnem Dolu je celo dosegla, da je bila ob prvih petkih sv. maša v podružnični cerkvi. Udeležba je bila vedno velika.
Želela je, da se rožendolske družine posvetijo Srcu Jezusovemu. V mnogih družinah so prebelili notranje prostore hiše ter kupili sliko Srca Jezusovega. Bila je vesela, ko je izgledalo, da se bodo vse rožendolske družine posvetile Srcu Jezusovemu, vendar so njeno veselje kmalu prekinile grožnje iz gozdov. Ljudem so grozili, da jim bodo požgali domove, zato so odložili posvetitev na kasnejši čas. Marica pa ni odnehala. Sklenila je, da bo domačo družino in šolo kljub vsemu posvetila. Ko sta se ji pridružili še dve družini, je bila posvetitev opravljena 5. junija 1942. V času velike noči leta 1939 se je udeležila kongresa KA za dekleta v Rimu. Na veliko nedeljo so udeleženke prisostvovale slovesni papeževi maši. Tudi obisk katakomb in maša ob grobnici papežev jo je zelo pretresla. Iz Rima je poleg spominov in slik prinesla lep rožni venec. V njegovem križcu je bilo nekaj prsti iz mučeniških grobov v katakombah. Ta rožni venec jo je spremljal na njeno zadnjo pot. S kongresa je prinesla tudi himno KA.
Kot sem že malo prej omenila, je Marica v Rožnem Dolu vodila tudi Dekliški krožek, v katerega je bilo vključeno večje število deklet. Fantovski odseki in Dekliški krožki so v letih pred drugo svetovno vojno med slovensko mladino nadaljevali delo orlovske organizacije. Delo v Dekliškem krožku je Marici vzelo precej časa. Sama je navadno vodila ure telovadbe in razne izobraževalne ure v okviru krožka, saj so prirejali tudi gospodinjske tečaje, kjer so se dekleta in žene učile kuhanja in ročnih del. Marica jih je tudi na teh tečajih vzgajala, tako da jim je govorila, kako naj skrbe za prijeten in urejen dom, da morajo biti tudi same čiste in urejene. To je bila Maričina “politika”, če lahko njeno delo in mišljenje imenujem s to besedo. Lahko dodam le to, da v njenem delu ne vidim nobene negativne lastnosti. Ampak nekoga je to zelo motilo!

Da bi le še to srečno preteklo, potem pa naj pride, kar hoče!

Marica je slutila, kaj jo čaka, vendar je kljub vsemu vztrajala pri svojem delu in prepričanju. Teden dni preden so jo odpeljali, je bila opozorjena, da je pri komunistih slabo zapisana. Po besedah F. Galovič tega ni jemala resno. Francka je v knjižici zapisala: “Samo malo plašna je postala, če je bilo treba skozi gozd.” Torej lahko sklepamo, da je prva grožnja delno vplivala na njo, le da tega ni pokazala, ker bi prestrašila tudi svoje domače. Dva dni kasneje je zvedela za določnejšo grožnjo. Domačim ni hotela povzročati skrbi, sama pa se je začela resno pripravljati na smrt. V šoli je bilo tiste dni veliko dela, ker so se pripravljali na prvo sveto obhajilo. V soboto, 20. junija, je morala v Novo mesto. Med njeno odsotnostjo so partizani pri semiškem predoru napadli Italijane in razvnela se je prava bitka, med katero so bili v nevarnosti tudi rožendolski otroci, ki so bili v leseni šoli. Zaradi partizanskega napada je vlak imel zamudo in Marica se je namesto ob 11. uri vrnila šele ob 18. uri. Zelo jo je skrbelo, kaj je v Rožnem Dolu.
Zvečer so iz Semiča prišle vznemirljive vesti. Kljub nevarnosti je Marica v nedeljo, 21. junija, odšla z nekaterimi dekleti k maši v Semič, otroci pa so zaradi nevarnosti ostali doma. Dekleta so molče stopala skozi gozd. Marica je Francki plašno dejala: “Po očalih me bodo spoznali.” Ko so prišli do območja, kjer se cesta skozi Preloge cepi na Smuk, je rekla: “Če bi nas tukajle napadli, bi naju pokopali k Svetemu Duhu!” Bila je pripravljena na smrt, čeprav je želela pospremiti svoje učence k prvemu obhajilu. Zavedala se je, da bo morala kmalu umreti, vendar je vseeno tvegala in opravljala svoje poslanstvo.
Datum prvega obhajila je bil določen za 23. junij 1942. V nedeljo popoldne je šla na Brezje in na Potoke, da je zbrala vse potrebno za zajtrk prvoobhajancev. Bala se je, zato je učiteljico Francko prosila, da sta skupaj molili rožni venec po poti skozi gozd. V ponedeljek dopoldne je pripravljala pecivo. Bila je tako dobre volje, da je domače spravila v smeh. Popoldne je s prvoobhajanci dlje časa ostala v šoli. “Kar niso hoteli domov.” Dala jim je navodila za lepo obnašanje v cerkvi, potem pa so se otroci razbežali. Vse je bilo pripravljeno. Marica je dejala: “Da bi le še to srečno poteklo, potem pa naj pride, kar hoče!”
Dan, ko so se grožnje spremenile v kruto dejanje, se je približeval. To je Marica tudi pričakovala in trpela je, ker je slutila, da bo njena smrt zelo težka. Nečakinja Ivanka je spala v isti postelji kot Marica. Spominja se, da je Marica želela spati pri steni zunanjega zidu. Upala je, da jo bo kdo ponoči ustrelil ter jo tako rešil mučenja.

Če bi bilo potrebno, rada dam življenje

Prišel je 23. junij, praznik njenih otrok ter zadnji dan njenega življenja in učiteljskega poklica. Vse je lepo potekalo, celo vlak je točno prišel iz Semiča. “Vsa srečna je med svojimi otroki hvaležno prejela Boga - poslednjikrat, in pela z njimi,” je zapisala F. Galovič. Popoldne, 23. junija, se je Marica peš odpravila v Semič k učiteljici Mariji Vardjan, ki je bila ravno tako članica KA. Po daljšem času so ravno takrat prispeli časopisi. V enem so bile fotografije štirih duhovnikov, ki so bili žrtve komunizma. Med njimi je bil tudi župnik Nahtigal, bivši semiški kaplan. Ko je Marica to videla, je zajokala. V semiški cerkvi je še zadnjič odmolila križev pot. Težko se je ločila od tabernaklja. Ko je prišla domov, je po vasi raznesla izposojene cvetlice.
Nečakinja Ivanka se zadnjega Maričinega dne zelo dobro spominja. V času obhajila je bila odsotna. Spomni pa se, da je bil tisti dan kres, spodaj pri neki hiši je igrala harmonika.
Bilo je okrog 22. ure. Družina je do takrat že povečerjala in molili so rožni venec. Vstopilo je pet neznancev. “Dober večer! Partizani smo. Preiskavo moramo narediti v šoli. Kje je gospodična šolska upraviteljica?” Marica se je oglasila, saj je vedela, kaj pomeni njihov prihod. Zbrala je pogum in prižgala luč, da bi z njo posvetila v razredu, domače pa je opozorila na zatemnitev. Partizani in Marica so odšli v šolsko sobo, medtem je bila prestrašena družina zastražena v kuhinji. Čez nekaj časa je Marica prišla v kuhinjo po ključe. Učiteljici Francki je zašepetala: “Kako se bojim!” Stražar je v kuhinji miril domače: “Le nič se ne bojte, saj smo domači ljudje. Naj nihče ne poskuša pobegniti, sicer bo ustreljen! Vsa vas je zastražena in obkoljena.” Te besede so domače še bolj prestrašile.
Ko so v šolski sobi končali preiskavo, so zahtevali nahrbtnik, da so vanj lahko spravili zaplenjene zvezke ter nov papir in nekatera učila. Na koncu so odšli še v stanovanje. Največ časa so porabili za preiskavo pisalne mize. Razmetali so vsa pisma. Vodja je menda našel nek osnutek za sestanek KA. “Kakšne sestanke pa ste imela? Ali ste že kdaj brala Poročevalca?” jo je vprašal. “Še videla ga nisem nikoli,” je odvrnila. Vprašali so jo tudi, če je pisala dnevnik. “Ne, nikoli nisem utegnila!” Imela naj bi samo zapisnik o sestankih, ki pa ga niso našli. Ukazali so ji, da mora z njimi. “Ne, z vami pa ne grem!” se je upirala. “Moli, moli! Marija, pomagaj!” je rekla učiteljici Francki. “Kam bo šla ponoči, ko je tako slaba,” je prosila Maričina mama. “Na štab, zagovarjati se mora, ker je osumljena! V nekaj dneh se bo vrnila. Saj je v vseh hišah preiskava. Okrog osemdeset nas je nocoj v Rožnem Dolu.” Marica se je odločno oglasila: “Če sem osumljena, potem že veste, kaj bo z mano! Kar tu opravite! Z vami ne grem in ne grem!” Glasno je začela moliti kesanje. Poklicali so poveljnika: “Juro, noče z nami!” On pa je jezno odgovoril: “Mora! Če ne zlepa, pa zgrda!” Brat France ji je prigovarjal, naj gre z njimi, saj se bo vrnila domov. Marica je obupana odgovorila: “Ti ne veš, jaz sem dekle!” Mama in drugi so jo rotili ter prosili, a ni nič pomagalo. Marica je začela moliti kesanje ter omedlela, očala so ji padla na tla. Mama in nečakinja sta jo pridržali. Nato so jo partizani položili na puške, mama ji je okoli vratu obesila njen rožni venec, potem pa so jo za vedno odnesli.

Saj smrti bi se ne bala, da bi me le ne odvedli v gozd, kjer bi me sramotili in mučili

Novica, da so Marico odpeljali, se je razvedela že drugi dan po vasi in Semiču. Vaščani so bili prizadeti, še posebno pa njeni najbližji. Marica naj bi v noči od 23. na 24. junij bila zaprta v neki hiši blizu rožendolske cerkvice. Potem so jo odpeljali na Kleč, kjer so ji sodili, jo mučili in na koncu ustrelili. Ljudje so morali dolgo molčati o tem dogodku. Kljub temu se je ohranilo nekaj podatkov o njeni smrti. V zapuščini pokojnega Franceta Derganca je zapisano, kako so partizani, še posebno partizanke, mučile žene in dekleta, med njimi tudi Marico.
Našel se je zapisnik, iz katerega je razvidno, da so Marico dolžili sodelovanja z belo gardo. Seveda je to zanikala, priznala je le, da je bila voditeljica KA in da je imela sestanke KA. Na zadnje vprašanje: “Zakaj ste se vedno borili proti komunizmu?” je odgovorila: “Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.”
Na koncu so podpisi Maričinih zasliševalcev, njen podpis in zaključek, ki se glasi: “Po naredbi štaba DO z dne 28. 5. 1942 točki 3. obsojena na smrt in ustreljena 25. 6. 1942.”
Domači in vaščani so dolgo brezuspešno poizvedovali za Marico. Nekateri, predvsem njena mati, so še upali, da se bo vrnila. Začelo se je govoriti, da je pokopana na Kleču. Preteklo je že skoraj eno leto, ko se je patrola vaške straže iz Semiča, 1. aprila 1943, odpravila na Kleč; med stražarji je bil tudi Kapšev oče. Izkopali so Maričine zemeljske ostanke in jih prepeljali v Semič. Do nedelje, 4. aprila, je bila njena krsta v kapelici sv. Terezije za farno cerkvijo. Ljudje so prihajali v cerkev in jo kropili, krsto pa je skoraj zagrnilo spomladno cvetje.
Na koncu pogreba je semiški župnik, ki je vodil obred, dodal: “Zdaj bomo pokopali zemeljske ostanke gospodične učiteljice iz Rožnega Dola, Marice Nartnikove. Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Maričin grob v Semiču

Sled za sorodniki se je izgubila…

Leta 1945 sta se sestri Ivanka in Andrejana odpravili v Semič k Maričinemu grobu. Ko sta prišli tja, nista našli groba. Vrnili sta se domov, ker sta mislili, da je grob uničen.
Leta 1965 je umrla Marija Vardjan. Pokopali so jo v isti grob kot Marico. Grob sedaj osk rbuje Angelca Vardjan, ki je postavila ploščo tudi Marici. Skušala je najti sorodnike, vendar ji ni uspelo, dokler se ji nisem jaz oglasila.
Moje delo oziroma pisanje še ni končano. Vse, ki bi karkoli vedeli o Marici, prosim, da se mi javijo. Zaenkrat pa se zahvaljujem vsem, ki ste mi omogočili izid tega sestavka.