Avtor: Justin Stanovnik

Volitve - slava demokratskega človeka

O dogodkih razmišljamo drugače v času, ko so še pred nami, in drugače potem, ko so že minili. Tudi če je dogodek rutinske narave in že naprej vemo, kakšna bo njegova sestava, je v vsaki njegovi uresničitvi nekaj novega. To novo je lahko bolj ali manj presenetljivo, vedno pa nas sili, da dogodek znova premislimo, ne samo v njegovem enkratnem poteku, ampak tudi glede tega, kar naj bi po normi ali dogovoru bil. Čutimo, da nam to, kar je na sicer ponavljajočem se dogodku novo, daje možnost, da ga zagledamo v drugačni luči tudi v celoti.
Volitve v najvišje zakonodajno telo države so tak rutinski dogodek. Če bi človeka, ki si ne da pretirano veliko opraviti s politiko, vprašali, kaj so volitve, bi morda v njih videl potegovanje strank za naklonjenost ljudi, ki jo potrebujejo, da si pridobijo politično moč. Ko bi tako nakazal svojo misel, kaj so zanj volitve kot ustanova, bi morda dodal še kaj o tem, kaj meni o njihovi vrednosti. Tedaj bi se znašli pred celo skalo možnih gledanj, od najbolj pozitivnih do najbolj negativnih, od najbolj razumnih do najbolj čudaških, odvisnih od njegovih splošnih prepričanj.
Po demokratski politeji so volitve slava državljana. S tem, da državljan voli ali se da voliti, uresničuje svoje politično bistvo, ki je v demokraciji v tem, da je nosilec oblasti. Volilna pravica je listina, ki podeljuje človeku dostojanstvo politične odraslosti. Njegova odraslost je v tem, da ima besedo v zboru mož, ko se odloča o vojni in miru, če s tem primerom lahko pokažemo na najvišji domet njegove oblasti. Političnost je sicer samo del tega, kar človek je, a je v tem delu človek - na odru, na katerem se uprizarja “človeška komedija”- suveren igralec. Tako moderni človek vidi samega sebe in v tem samorazumetju se je moderni človek znašel v območju neslutenih možnosti in komaj znosne odgovornosti. A sedaj smo pri njegovem dostojanstvu, pri naši trditvi, da so volitve slava demokratskega človeka.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pred novim letom Mirko Kambič

Volitve v totalitarizmu - orodje nasilja

Eden od načinov, kako je mogoče razumeti totalitarno petdesetletje, ki je pravkar minilo, je tudi ta, da v njem vidimo ukinitev človekove politične suverenosti. Ideološka oligarhija je potrebovala za dosego svojih družbenih ciljev enosmernega človeka. Zato je posamezniku vzela njegovo naravno političnost in si jo prilastila. Tako se je zgodilo dvoje: posameznik je bil politično izpraznjen in razosebljen, oligarhija pa se je z zaplenjenim premoženjem mnogih posameznikov začela počasi spreminjati v težko in nenaravno onkološko tvorbo, ki je v začetku še delovala normalno, počasi pa je njena patološka razraslost začela razsevati svojo bolezen v celotno telo, dokler tudi tega ni zajela metastatična obolelost. Toda to je bilo šele na koncu. Še prej pa je posamezniku v zameno za to, kar mu je vzela, poskušala pomiriti naravni gon po političnosti z nadomestki, ki jih je prikrojila tako, da niso bili samo neškodljivi, ampak zanjo tudi koristni. Tako je nastala psevdopoliteja z zelo dognano in domiselno strukturo. Komunistična družba je bila podobna ogromnemu stroju, v katerem se je vedno kaj premikalo, a nikoli nič zgodilo. Bolezenska samonaravnanost nove birokracije je bila ravno v tem, da je sama sebe postavila za edini predmet svoje skrbi. Delovanje stroja- ki ga je izdelala tako, da je iz žive človeške družbe izsrkala njej lastno življenje - pa je bilo v funkciji te osnovne skrbi.
Ena od psevdopolitičnih ustanov v totalitarni družbi so bile tudi volitve. Tudi te so dajale vtis velikega premikanja, saj se je volilna udeležba vedno gibala nad mejo devetdesetih odstotkov, odvisno od vsakokratnih potreb oligarhije. Toda kljub živahnemu videzu so bile nekaj mrtvega. Z njimi se, kot smo rekli, ni nič zgodilo, zato tudi niso nikoli prinesle nobene spremembe. To je bilo prvo razvrednotenje političnega človeka. Odrasli in resni ljudje - resnost je bistveni del odraslosti - so počeli neresne reči. Od časa do časa so bili poklicani k nekim igram, ki so jih s svojo neresnostjo spremenile v nedorasla in nedoletna bitja - v proletariat, ki je tuja beseda za nedoraslost. Druga demontaža političnega človeka pa je bila v tem, da so se ljudje teh psevdopolitičnih iger morali udeleževati. Poniževanju se je pridružilo še nasilje, ki pa za svobodnega človeka ni nič drugega kot posebna oblika ponižanja. Skraja ljudje tega ponižanja niso prenašali brez občutka sramu, potem pa, ko so se poniževanja navadili, je ta občutek začel polagoma odmirati - z njim pa tudi občutek za druge zelo pomembne človeške reči.

Poraženost totalitarnega človeka in negotova zmaga demokracije 1990

Kljub temu bi imeli nekaj pravice misliti, da bo pototalitarni človek - zaradi svoje ponižujoče izkušnje - na poseben način razumel pomen in vrednost demokratičnih volitev. Zdi se nemogoče, da ne bi v njih videl orodja svoje svobode in možnosti njenega udejanjanja. Vendar so bila tu naša pričakovanja prevelika. Zvedeli smo pravzaprav nekaj novega o sodobnem človeku (in morda o človeku sploh). Izkazalo se je, da je človek manj odporno bitje, kot so nas prepričevali, da je. Prosvetljenski projekt je predvidel človeka kot bitje, katerega središče je razum, ki deluje z enako preciznostjo ne glede na vremenske razmere, če nam je dovoljeno tako reči. Potem pa je prišlo na dan dvoje: prvič, da je “odčarani človek”- ne manj, temveč bolj kot nekdaj - dovzeten za utopične obljube in da je, drugič, brez prave obrambe, ko se utopija na poti k uresničitvi nujno spremeni v nasilje. Izkazalo se je, da tudi - ali predvsem - osamosvojeni razum ni utemeljil zelo trdnega človeka. V našem petdesetletju je bilo namreč mnogo več vdaje, kot so si tisti, ki veliko dajo na človeka, mislili. To stanje še ni dovolj raziskano, a nekatere stvari so jasne že danes. Tako vemo na primer, da so se stvari dodatno zapletle s tem, da je že začetna vdaja - potem pa vsaka bolj - nujno zahtevala opravičilo in zagovor. Stvari so se razvijale po vzorcu rastoče krivulje, ki je matematično še nismo identificirali, vendar že vemo, če se malo ozremo okoli sebe, da nas preteklost vse bolj ali manj bremeni. Različna je obremenjenost, ljudje pa se razlikujejo tudi po tem, kako obremenjene se vidijo in koliko so to obremenjenost pripravljeni priznati.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Novoletno voščilo Mirko Kambič

Kljub temu je bilo leta 1990 toliko prebujenosti, da je mogla demokratičnim strankam zagotoviti skromno večino v skupščini. Da te stranke niso dosegle več, so bile krive sence preteklosti, ki so stale tudi za njimi in jih težile in ovirale. Tudi v njih je delovala razdiralna sila spomina, ki marsikomu ni dovoljevala pozabiti, da je bil, ali samo zaradi preživetja ali pa zaradi česa bolj ambicioznega, pripravljen neki nenaravni svet priznati za naravnega, zlasti spričo tega, da je ves videz govoril, da ga ne bo nikoli konec. Žrtve tega spomina ali niso bili dovolj veliki ciniki, da bi njegove glasove enostavno preslišali, ali pa niso imeli v sebi dovolj duhovnih in moralnih moči, da bi kočljivost nastalega položaja rešili z odkritim obračunom. Za to bi res bilo potrebno nekakšno spreobrnjenje.

“Žametna restavracija” starih sil

Nove demokratske sile so leta 1990 le dobile toliko moči, da so izpeljale nekaj nalog, predvsem seveda osamosvojitev. Potem pa so se brž utrudile: pozornost je popustila, občutek za smer se je izgubil. Z drugimi demokratičnimi volitvami leta 1992 so si sile komunističnega nasledstva že toliko opomogle, da so spet prevzele oblast in izvedle “žametno restavracijo”, kot temu pravi Adam Michnik. Izoblikovala se je dvojna podoba časa: na eni strani so bile sile levice, ki jim je zavest o enotnosti interesov dajala akcijsko strnjenost, na drugi pa sile desnice, ki so, razdeljene med vlado in opozicijo, ali izgubljale iniciativo ali pa nemočno gledale, kako se levica polašča mest v politični, upravni in civilni sferi. Ponovno smo imeli priliko opazovati komuniste in njihove učence delovati v slogu virtuozne prisebnosti. Volitve 1996 smo tako pričakali v precejšnji negotovosti glede prihodnosti demokracije. Nismo namreč zanesljivo vedeli, kaj se je med tem zgodilo z volilcem. Nismo vedeli, v kateri meri se je osvobodil bremen preteklosti, in nismo vedeli, kaj je iz njega napravilo šest let življenja v demokraciji.

Volitve 1996 - začetek začetka- vzgonski veter demokracije

Po volitvah pa smo videli, da je šest let življenja v demokraciji naredilo več, kot smo bili pripravljeni verjeti. Ko se je vse razkadilo, ko so rezultati bili prešteti in izračunani, ko smo po napetih dnevih spet zajeli sapo in se razgledali, so se naša različna opažanja iztekla v spoznanje: volitve sicer ne pomenijo dramatičnega preobrata v smeri vladavine demokracije, nedvomno pa pomenijo, da se slovensko javno razpoloženje premika v smeri politične zrelosti in demokratičnega čutenja.
Najprej je šest let demokracije - šest let življenja na bolj ali manj odprtem prostoru- povzročilo, da z večjo zanesljivostjo prepoznavamo ljudi in da si z večjo gotovostjo odgovorimo na vprašanje, kdo je kdo. Tolikokrat so razni ljudje morali spregovoriti, v toliko de janj so bili vpleteni, toliko odločitev so morali napraviti - in vsakič se je njihova podoba nekoliko bolj izostrila. Vedno bolj smo vedeli, kakšen človek je kdo, kaj misli, kaj hoče in kako čuti, predvsem pa smo vedno bolj vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo. Nekajkrat smo morali temeljito popraviti podobo, ki smo jo o kom naredili po njegovih prvih nastopih. Zgodilo se je, da je kdo začel s fulminantnim vzponom, a so se, po vsem kar se je vmes zgodilo, po šestih letih volilci, ki so mu nekoč zavzeto ploskali kot izrekovalcu najbolj demokratičnih in najbolj novih reči, morali odločiti, da mu svetujejo, naj odide.

Prihod spomina

Tu smo pri našem prvem opažanju. Volilci so pokazali, da imajo spomin. Zapomnili so si ne samo velike stvari, ampak predvsem stvari, ki so se jim zdele pomembne, ne glede na to, kako zelo so jih posamezni politiki skušali držati v ozadju, v ospredje pa potiskati tiste, za katere so želeli, da sodelujejo pri oblikovanju njihove javne podobe. Izbor stvari, ki so jih ljudje spravljali v spomin, je bil torej razveseljivo selektiven in bistven. Tako so si ljudje ustvarili o posameznikih in strankah določeno podobo in šli z njo na volišče. Različni propagandni nastopi v predvolilni kampanji so potem imeli nad njimi malo moči. Novost teh volitev je novi volilec - volilec s spominom. To so hkrati najboljši volilci in zrelost volilnega telesa, o kateri smo govorili, je in bo odvisna od njihovega deleža.
Naj že tu pripomnimo, da ima naraščanje takšnih volilcev pomembne posledice za kakovost državnega zbora. Prvič bodo poslanci vedeli, da odločitve, ki zahtevajo ali izreden moralni pogum ali pa temeljito in poglobljeno strokovno pripravo, ne bodo šle v pesek pozabe, ampak si z njimi gradijo - tudi in poleg vsega drugega - solidno parlamentarno prihodnost. Drugič pa bodo odslej bolj svobodni v tem, da jim moralnih in načelnih izhodišč za svoje nastope ne bo treba skrivati. Vedeli bodo, da lahko govorijo odkrito in da jim to ne more škoditi, če je le to, kar govorijo, utemeljeno v življenjski resničnosti in uravnoteženo s splošnimi potrebami skupnosti. Če bo to, s čimer bodo prihajali na govorilnico, izhajalo iz njih kot del njihovega prepričanja, bodo njihovi nastopi nosili na sebi tudi pečat doslednosti, ne da bi se za to morali posebej truditi. Z drugimi besedami, poslanci bodo, izhajajoč iz tega, kar so letošnje volitve poleg statističnih podatkov še prinesle, imeli dober razlog, da vz postavijo odkrito in nepotvorjeno komunikacijo z volilci.

Programi strank kot nadomestek za umestitev v zgodovino

S tem v zvezi moramo omeniti še neko stvar, na kateri so nekatere stranke mnogo gradile, ki pa so jo volilci skoraj v celoti prezrli. Po našem mnenju upravičeno. Gre za tako imenovane programe. Volilci so sprevideli, da so si programi tako podobni, da predstavljajo nezadostno vodilo za izbiranje med strankami in kandidati. Kolikor so se s programi sploh ubadali, so brž opazili, da so predvsem depositum lepo zvenečih obljub, ki pa jih stranke ne mislijo resno - jih ne morejo misliti resno - in zato ne pomenijo mnogo več kot obvezen dekor. Nekatere stranke so to dobro vedele, zato smo inteligentnost strank lahko merili tudi po tem, koliko so se sklicevale na svoje programe. Volilce je bolj- ali pa celo izključno- zanimala splošna usmeritev strank in njihova splošna umestitev v čas in njegove potrebe. Pametne stranke so v tem okviru izrisavale svojo podobo.
Včasih se je celo izkazalo, da strankam program služi kot zelo potrebni alibi. Kar naprej so pošiljale volilce brat svoje programe, da bi tako skrile svojo idejno nedoslednost in nedognanost, predvsem pa nepripravljenost, da zasedejo svoje pripadajoče mesto v ontološkem razponu političnih opcij. To je bila malo učinkovita taktika, saj so volilci bistro presodili, da sta splošna usmerjenost stranke in njena notranja moč bolj pomembni kot še tako lepi programi. Na podlagi tega so potem presodili, ali se bo stranka spopadla z resničnostjo ali pa te moči nima in bo resničnost reševala tako, da se ji bo oportunistično podredila.
Politične odločitve, ki prihajajo iz državnega zbora, zadevajo namreč v večji ali manjši meri vse javno, posredno pa tudi zasebno življenje. Kompetenten volilec nikoli ne postavlja rešitve svoje družbene situacije pred interese države kot celote. Čut za celoto življenja v državi mu priporoča tiste stranke in tiste kandidate, ki se zavzemajo za urejanje celote pod nazorskimi vidiki, ki so volilcu najbližji. Zrelost volilca se kaže tudi v tem, da ve, da se bodo tudi njegova specifična vprašanja perspektivno reševala samo v okviru prosperitete celote. Iz tega izhaja, da so se stranke, utemeljene na ozkem družbenem interesu, znašle v parlamentu zaradi odsotnosti tega temeljnega védenja - torej po pomoti. Stanovske ali statusne stranke - kmetje, obrtniki, upokojenci- zato predstavljajo tujerodne prvine v moderni parlamentarni sestavi, kjer imajo avtentično mesto stanke z integralnim političnim konceptom. Stvari postanejo še slabše, če so to obenem kriptoideološke stranke, ki pod lupino socialnih interesov vnašajo v politični prostor ideološko jedro in tako večajo njegovo nepreglednost.

Bipolarnost kot politična resničnost in ideološko orožje

Nadaljnja reč, do katere se je slovenski volilec moral opredeliti - in se v veliki meri tudi je - je tako imenovana bipolarnost: dvojedrnost ali dvožariščnost politike sploh in parlamenta posebej. Za malokatero stvar je levica uporabila toliko energij kot za to, da bi izključila ta pojem in kar je za njim iz sprejemljivega političnega prostora. Pridružili so se ji mediji, tako da je prišlo do orkestriranega izganjanja nekega najbolj normalnega političnega dejstva, za katero pa so hoteli, da mislimo, da preti zastrupiti vse javno in posebej politično življenje.
Vsi demokratični parlamenti, kjer so se sile razmestile po naravnem političnem magnetizmu, dajejo, če njihove silnice zreduciramo na bistvene črte, bipolarno sliko. (To navsezadnje ni nič čudnega, saj je bipolarnost utemeljena v naravi - tudi človekovi!) Posebej pa je bipolarnost naravna v tako imenovanih tranzicijskih družbah, potem ko se je zgodila revolucija, katere poglavitna značilnost je ta, da je ni bilo. Tako so v takih družbah nujno in naravno politične sile - potem ko je nosilcem nekdanjega totalitarnega sistema bilo dovoljeno vstopiti v demokratski prostor - razdeljene na dva dela: na sile, ki jih predstavljajo stranke komunističnega nasledstva, ki predstavljajo en pol, ki je hkrati agregatsko središče za vse družbene sile, katerih interesne in ideološke silnice tečejo v smeri tega središča, in na izvorno demokratične stranke ali nove stranke, pri nas imenovane tudi stranke slovenske pomladi, ki predstavljajo drugi pol, ki je hkrati agregatsko jedro za vse politične, kulturne in duhovne sile, ki gravitirajo na ta pol. V družbah na prehodu se s to razdelitvijo pokriva tudi razdelitev na levico in desnico, ne glede na to, kaj ta razdelitev pomeni v etabliranih demokracijah: stranke komunističnega nasledstva predstavljajo levico, stranke demokratske prenove pa desnico, ne glede na prvine, ki bi eno ali drugo skupino v skladu z logiko starih demokracij utegnile postaviti v nasprotno območje.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Z učenostjo v prihodnost Simon Dan

Totalitarna preteklost je torej ena od utemeljiteljev bipolarnosti. To velja za vse države nekdanjega komunističnega sveta. Pri nas pa je bipolarnost še posebej in dodatno utemeljena v državljanski vojni oziroma v njeni nedokončanosti. Od vseh nekdanjih komunističnih družb velja to res samo za Slovenijo, ker je samo pri nas prišlo do prave boljševiške revolucije in do državljanske vojne, v katero je ta revolucija nujno prešla. V logiki interesov, ki podpirajo sile komunističnega nasledstva, je, da se vprašanje državljanske vojne ne razreši, ali drugače, da se državljanska vojna ne konča. Te sile so sicer pripravljene razglasiti konec državljanske vojne, a pod pogoji, ki so jih komunisti fiksirali v obdobju svoje totalitarne oblasti, na kar demokratske sile seveda ne morejo privoliti. Ker pa te sile vidijo po porazu komunistične ideologije v državljanski vojni, kakor je bila kodificirana v totalitarizmu, edini vir legitimnosti, so te sile pravi razlog bipolarnosti, čeprav jo javno napadajo. In zakaj jo tako silovito napadajo? Preprosto zato, ker bipolarnost ustvarja razmere, v katerih je velika nevarnost, da se pokaže njihova politična in zgodovinska identiteta v vsej goloti. Šele s priznanjem in sprejetjem bipolarne politične resničnosti bo veliki slovenski pogovor stekel v okvirih, v katerih se bo mogoče spoprijeti z eksistenčnimi problemi slovenstva in slovenske države. Tega pogovora pa se kulturne in politične sile komunističnega nasledstva iz utemeljenih razlogov bojijo.
Zgornji shematični razmislek kaže, da je treba zagovarjati naravno organizacijo političnega prostora, ki je v osnovi vedno, pri nas pa iz specifičnih razlogov še posebej, nujno bipolarna. Potrpežljivo moramo preganjati meglo, ki od časa do časa leže na pokrajino. V demokratičnem svetu je bipolarnost nekaj povsem običajnega in daleč od stanja, ki ga označujemo z izrazi: vojna, boji, spopadi, kri. V demokratičnem svetu se politična nasprotja - tudi najostrejša in najgloblja - rešujejo z oblikami ustaljene in dogovorjene dialoške komunikacije. To je v osnovi demokratske politike. Zato imaš lepe možnosti, da nasprotje, ki je normalno in ga je mogoče normalno rešiti, diskreditiraš, če se ti posreči, da ga prestaviš v območje fizičnega spopadanja.
V nekem ne tako davnem intervjuju je predsednik Milan Kučan izrazil veselje, da je Slovenija prešla v sedanje stanje “po mirni poti”. Prav v “mirnem prehodu” je prednost kontinuitete pred diskontinuiteto. Toda izraz “miren” je tu objektivno zavajujoč. Iz konteksta sledi, da je “diskontinuiteta” prehod, ki ga ni mogoče izpeljati na “miren” način, am pak, nasprotno, z boji in krvjo. To pa ni res. Diskontinuiteta je sicer nekaj drugega kot kontinuiteta, a je povsem možna v okviru prava in politike, torej na “miren” način. Tehnika, ki se tu uporablja, je precej pogosta in razmeroma preprosta: pojav, ki ti ne ustreza, prestaviš iz njegovega normalnega okolja v okolje z negativnimi konotacijami in pustiš - kar je zelo učinkovito - da poslušalci ali bralci sami naredijo sklep.
Boj za kontinuiteto in proti diskontinuiteti, boj za sredinskost in proti bipolarnosti ima za cilj, postaviti tako strukturo političnega prostora, ki bo pogovor o preteklosti zelo otežil, če ne celo onemogočil. Sem spada še kopičenje direktnih pozivov, ki prihajajo iz različnih kvartirjev novolevičarskih naselij, naj se ljudje, ki pristajajo na življenje, ne dajo vplivati od preteklosti. Hoče se vzbuditi vtis, da se zanimanje za preteklost in zanimanje za prihodnost izključujeta. Očitno so v preteklosti vskladiščena dejstva, ki posredno ali neporedno zelo obremenjujejo postkomunistično levico. Zato je treba raziskovanje preteklosti ali preprečiti ali osmešiti. Ali pa prepustiti zgodovinarjem!
Najprej je tu - o tem smo govorili že uvodoma - pretekli politični totalitarizem, ki je ljudem jemal politično in duhovno svobodo - osnovno človeško svobodo torej. Človekove pravice so že najmanj dvesto let v sami zasnovi evropske civilizacije, in kdor se pregreši zoper te pravice, se pregreši zoper civilizacijo samo. Kdor je s tem povezan, in sile komunističnega nasledstva so s tem povezane, pa čeprav samo tako, da je njihove začetke najti v preddverjih organizacije njihovih prednikov, in tako, da se nikoli niso povsem jasno in nedvoumno in deklarativno in zavezujoče oddaljili od njih in njihovih del, saj so vendar zagovorniki kontinuitete - nad tem je ta krivda. Da se te krivde ne zavezdajo ne oni sami ne celotna kultura, je posledica tega, da je pogovor o tem še vedno tabuiziran. Če pa bi obstajale možnosti, da se ta vidik preteklosti tematizira v kulturi, bi ta krivda dobila škrlatno barvo.
Mag. Boris Mlakar je v besedilu Obračun s kolaboracijo v Evropi zapisal tudi tole: “Za kazenski pregon kolaborantov so se odločili v vseh zahodnoevropskih državah z argumentacijo, da pravici mora biti zadoščeno, da je to moralna dolžnost do žrtev avtoritarnih režimov in da je to nujno za vzpostavitev in krepitev zaupanja v demokracijo.” Analogni odnos med situacijo, na katero se nanaša navedeni stavek, in med našo postkomunistično situacijo je jasen na prvi pogled in ni treba delati nad nikomer in ničimer nobenega nasilja. Z eno izjemo seveda: pri nas se nismo “odločili za kazenski pregon”, a to še ne pomeni, da sta politika in kultura odvezani od dolžnosti, da, vsaka v svojem nomosu, postavita to preteklost v žarišče svojih raziskav. Še več, da spoznanja, ki jih bodo te raziskave prinesle, vgradita v svoje temelje. To sta dolžni zato, ker je to delo “nujno za vzpostavitev in krepitev zaupanja v demokracijo”.
Politično nasilje je ena reč, druga pa je fizično nasilje, predvsem nasilje v svoji presežni obliki. Slovenski holokavst je taka presežna oblika nasilja. Umor domobranske vojske po končani vojni je zločin, ki sega v prepadne in še ne izkušene globine zla. Zgoditi se je mogel samo v razmerah, ki jih je ustvarila partija, zato je zanj odgovorna, ne glede na to, kdo je dal odločilni ukaz. Ta zločin neznosno bremeni tudi sile komunističnega nasledstva. Njegova neznosnost je znosna samo tako, da se ne dovoli, da bi stopil v javno zavest v vsej svoji nedoumljivi izrojenosti. Ko bi namreč stopila pred ljudi moralna in človeška degradiranost ljudi, ki so ta zločin ukazali, ki so ga s svojimi rokami uresničili, ki mu desetletja niso dovolili, da bi spregovoril, ki so s članstvom v raznih organizacijah najprej omogočili, da se je zgodil, potem pa še, da je desetletja ostal mutast: ko bi vse to stopilo pred nas tako, da bi razumeli, v emfatičnem pomenu besede, kaj se je zgodilo, potem bi nastala v slovenskem političnem prostoru svetloba, v kateri bi sile kontinuitete težko vzdržale.
Sile kontinuitete imajo torej mnogo razlogov, da se preteklost in njena vprašanja potiskajo na rob družbene zavesti. To je molk, ki ga uveljavlja politični oportunizem. Samo po sebi bi kdo spričo take preteklosti zahteval tudi drugačen molk. Tak molk na primer, kot ga je zahteval Claude Lanzmann, avtor znamenitega filma o judovskem holokavstu, ki je protestiral proti zgodovinskim prikazom Hitlerja, češ da s tem poskušajo “nekaj nepojmljivega napraviti pojmljivo”. Nekaj podobnega je mislila znana slovenska novinarka, ko je ob letošnji obletnici nürnberških procesov govorila o negotovosti sodnikov, “kako soditi zločincem za dejanja, ki jih ni bilo mogoče primerjati z nobenim drugim početjem”. Zares, kako soditi takim ljudem! Bolje sploh ne soditi, ker je vsaka kazen v takem nesorazmerju s zločinom, da je smešna in za žrtve žaljiva.
Če sedaj povzamemo nit našega razmišljanja, potem lahko na točki, ki smo jo tako dosegli, rečemo, da so zadnje volitve v mnogočem normalizirale slovenski politični prostor. Med drugim tudi tako, da so volilci tako po razdelili svojo naklonjenost, da so se stranke mogle - logično in v skladu s svojim osnovnim vzgonom - oblikovati v dva polarna bloka. S tem so se ujele s temeljno resničnostjo sedanje slovenske politike. S tem je bilo narejeno prvo dejanje na neki poti, ki je osvetljena z velikim upanjem. Toliko Slovencev se je rešilo nekdanje ideološke ujetosti, da so demokratičnim silam zagotovili moč, s katero lahko enakovredno tekmujejo s pokomunistično levico. Demokratične sile so pred nalogo, katere težo si je komaj mogoče predstavljati, kaj šele nositi. Od njihove prisebnosti, pameti in modrosti je odvisno, ali bo prvemu dejanju sledilo še drugo in potem tretje.

Nova konstelacija - levi blok

A sedaj poglejmo, s kakšnimi silami bo demokratičnemu bloku v naslednjih štirih letih igrati parlamentarno politično igro. Predvsem je treba z gotovostjo računati s tem, da bo levi blok, vsaj njegov poglavitni del, enoten. Do sedaj je bilo tako in nobenega razloga ni, da bi bilo za naprej drugače.
Prostor levega bloka je za ene stalno, za druge pa le začasno prebivališče. Začasna sta tu, po našem mnenju, Demokratska stranka upokojencev in Slovenska nacionalna stranka, pri čemer v začasnost vključujemo sedanje mandatno obdobje. Za Upokojence smo že rekli, da kot stranka, utemeljena na stanovskem interesu, v političnem parlamentu nimajo dolge prihodnosti. Podobno velja za Slovensko nacionalno stranko, le da je tu tisto, kar ji po naši pameti ne obeta trajne prihodnosti, arhaični protikrščanski resentiment, ki je, z radikalistično retorično spremljavo, v izključujočem odnosu s prevladujočim postmodernim občutjem. Do večjih stanovanjskih investicij pa sta na levici upravičeni obe drugi stranki: Združena lista in Liberalni demokrati. Ti dve stranki imata v rokah vse papirje za stalno naselitev. Vendar se bosta, vsaka na svoj način, morali otepati z nemajhnimi težavami, predvsem pa se bosta morali, spet vsaka na svojem terenu, lotiti nekaj ne prav prijetnih reči. Skupno jima je seveda najprej to, da jima po volitvah ne manjka snovi za premišljevanje. Združena lista je na volitvah doživela udarec, ki seveda ni poraz, a vendar ni mogoče preslišati njegovih zloveščih tonov. Če na stvari pogledamo malo širše - se pravi, če pri tem pomislimo na zgodovino - potem bi v tem udarcu že lahko videli začetek konca. Ne vidimo nobenih možnosti, da bi jo na tej poti moglo kaj ustaviti. S tem ni rečeno, da pred končnim odhodom ne bo doživela kratkotrajnega fulminantnega vzpona - pod vodstvom kakega slovenskega Kwasniewskega - a ne vidimo, od kod bi ta ogenj dobival gorivo za daljši čas. V zavesti ljudi stvari sicer še niso natanko izrisane, a se ve vsaj to, kam merijo, zato je stranka v dolgoročnih težavah. V nasprotju je s svojo preteklostjo in šla je skozi toliko premen, da je v nasprotju tudi sama s sabo tudi v sedanjosti. Zdi se, da je nič ne more obvarovati pred koncem, nobena nova premena, razen takšne, ki bi ji popolnoma spremenila identiteto. Za njo hodijo sence, ki bodo z novo kulturno klimo postajale vedno bolj zgodovorne.
Liberalni demokrati so tudi izšli iz volitev, ne sicer poraženi, a vendar prizadeti. Zdi se, da so izgubili tisto, kar je veljalo za prepoznavni znak stranke - izgubili so šarm. Nekaj časa je enostavno trajal - pravzaprav brez prepričljivega razloga - potem pa je njegov čas minil. Ta izguba se ni nikjer očitneje pokazala kot na slabo prikrivani povolilni nervozi strankinega predsednika. Stranka je prešla adolescentno dobo in se ji stvari ne bodo več kar tako odpuščale. Volilcem so tako obtičale v grlu nerazrešene afere, po malem pa so tudi začeli izgubljati prepričanje, da stranka tako zelo poka od znanja in opravilne sposobnosti kot se nekdaj verjelo. Vendar ima, v nasprotju z Združeno listo, velike možnosti, da postane ena najpomembnejših in trajnih sestavin političnega prostora. To mesto si bo zagotovila, če bo postala prava liberalna stranka narejena po evropskih učbenikih. Za dosego tega cilja bo morala nazadnje, pa naj se še tako upira, narediti dvoje: morala se bo posloviti od svoje vrednostne aseptičnosti in odpovedati se bo morala zgodbam, ki jih je poslušala, in naukom, ki se jih je navzela v svojih nežnih letih po socialističnih tempeljskih učilnicah. Glede prvega se bo stranka morala pogovoriti s svojimi ideološkimi učitelji, glede drugega pa se bo morala vključiti v pripravo zakonodaje, ki bo ustvarila pravno državo in pogoje za dokončanje državljanske vojne.

Nova konstelacija - desni blok

Demokratski blok pomladnih strank lahko vidi v volitvah - čeprav se je znašel v tehničnih težavah zaradi statističnega enačaja med glasovi, ki sta jih dobila levica in desnica - veliko vzpodbudo. Dve od treh strank demokratskega bloka sta enormno povečali število poslanskih mandatov - SLS jih doma la podvojila, SDS pa celo početverila. SKD je sicer izšla iz volitev močno oslabljena, vendar se pred njo ne odpira pot navzdol, ampak celo strmo navzgor. To je preprosto zato, ker je njen politični prostor neprimerno večji kot delež glasov, ki so jih volilci dali njej. Ta prostor trenutno sicer ni nezaseden, a je vseeno njen in čaka nanjo. Krščanska demokracija je trenutno najšibkejši člen demokratskega tročlenja, ima pa možnosti, da postane najmočnejši. Toda brez velikega in temeljitega samospraševanja ne bo šlo. Stranka se bo morala odločiti za vrnitev k sebi - k svojim zgodovinskim in idejnim izvorom. Človek namreč komaj verjame, da si je kaka stranka v stanju sama sebi storiti toliko hudega, kot si je krščanska demokracija. Če komu, potem stranki s takim imenom ne bi smela biti tuja beseda metánoia - spreobrnitev. Zakaj na to pot se bo morala podati, še tako domiseln trik ne bo deloval. V naslednjih mesecih se bo videlo, če je v stranki dovolj moči za prenovo. Ne gre namreč samo zanjo, gre za nič manj kot za sedanjo in prihodnjo demokratično kulturo slovenske države. Stave so velike!
Blok pomladnih strank, ki se je oblikoval po zadnjih volitvah, je veliko upanje slovenske demokracije in nove države. Za mnoge je to upanje zadnje - za tiste, ki so že na robu, in za tiste, ki bodo politiki, če poizkus ne uspe, za zmeraj obrnili hrbet. Če bi se izkazalo, da nova politična zveza ni kos nalogam, ki se bodo postavile prednjo, se bo veliko gibanje, ki se je s temi volitvami začelo, ustavilo ali pa celo obrnilo svoj kot. Ultra posse nemo tenetur- nikogar sicer ne zavezujemo, da naredi več, kot more. Toda zelo pozorno bomo gledali, s kakšno prisebnostjo bodo demokratske stranke in njihovi politiki peljali našo skupno stvar, in jih po tem sodili. V tem razmišljanju smo že govorili o tem, da imajo volilci spomin. Če bi se izkazalo, da je katera od demokratskih strank zaradi svojega partikularizma in egoizma kriva za neuspeh novega Demosa, se bodo začeli zbirati nad njo zelo črni oblaki.

Nova slovenska zaveza in politika

Nova slovenska zaveza prizadeto in zaskrbljeno opazuje razvoj demokratične kulture v državi.Za to ima več razlogov. Natanko se, prvič, zaveda, da bodo njene naloge rešljive samo v vladavini demokracije. Vse njene naloge in cilji so namreč tesno povezane s človekovimi pravicami in te imajo veljavo samo v okolju, ki se pokorava normam demokratične kulture.
Cilji Nove slovenske zaveze zadevajo neko stanje, ki pomeni brutalno kršenje človekovih pravic, in vendar v petih letih svojega obstoja ni mogla prodreti niti v eni točki. Še vedno se na grobišče v Bukovžlaku dovažajo strupeni odpadki, še vedno niso urejena poglavitna grobišča, predvsem Kočevski Rog, še vedno je oskrunjeno in zapuščeno domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, še vedno niso zbrana in zapisana imena žrtev množične povojne morije in še vedno niso zanje izdani mrliški listi, še vidno ni nič z institutom za raziskovanje medvojnega in povojnega protikomunističnega odpora. Država se ali pogreza v arogantni molk ali pa v zakonih, ki jih izdaja, ne ravna z državljani na enak način in tako dokazuje, da je še vedno v stanju notranje vojne. Nova slovenska zaveza pa sama brez pomoči države teh stvari ne more pa tudi ne sme urejevati. Zato je razumljivo, da s skrbjo in upi spremlja razvoj demokracije v državi.
Ena stvar je torej naloga Nove slovenske zaveze, druga stvar pa je njena umeščenost v zgodovino. V njej je shranjen spomin na junaški in tragični boj za demokracijo in njene vrednote v revoluciji in državljanski vojni. V njej je shranjen spomin na može in žene, ki jih je na najkrutejši način ubijalo boljševiško vstajniško nasilje. Bili so najboljše, kar smo imeli, ti ljudje so predstavljali aristokracijo slovenskega naroda, zato se jih s hvaležnostjo in ganjenostjo spominjamo. Njihovo odsotnost boleče čutimo posebno sedaj, ko moramo brez njih in njihovih otrok postavljati državo. Ko je bila napadena omika, so vstali in šli zanjo v boj, niso hoteli, da se jim odvzamejo dragocene reči: čast, dostojanstvo, svoboda. Tisti, ki so v tem boju padli, so bili svobodnjaški del naroda, tudi zato se danes ubadamo s tolikimi težavami.
Nova slovenska zaveza ima placentarno zvezo s časom velike slovenske normalnosti. V sebi pa nosi tudi spomin na neko politiko, ki ni imela v sebi te moči, da bi živela v ritmu zgoščenega in strahotno zahtevnega časa. Ni bila sposobna sprejeti in nositi težo, ki ji je bila naložena. Nova slovenska zaveza ima v sebi spomin na neprisebnost neke politike. Zato v njeno govorjenje tako pogosto vstopajo svarilne besede.