Avtor: Marijan Ozvald

Založba Littera, Ljubljana 1996

Številnim knjižnim delom zadnjih let, ki obravnavajo usodni čas polpretekle slovenske zgodovine, se je nedavno pridružil esej v Švici živečega diplomiranega inženirja Jožeta Hubada “K slovenski istovetnosti”. Bistvo svojega razmišljanja je avtor strnil v spoznanju, da “ … nerazčiščena polpretekla zgodovina danes bremenilno vpliva na uveljavljanje nove slovenske države”. Zelo pomenljiv je moto knjige: Leta tečejo, slovenski narod, ki iščeš odvzeto izkaznico, ali stopaš z njimi v korak?
Delo je dragoceno tudi spričo dejstva, da ob kritičnem vrednotenju preteklosti nakazuje vizijo prihodnosti slovenskega naroda in slovenske države. Conditio sine qua non za svetlejšo, ustvarjalno in srečno prihodnost slovenstva pa je pošteno razčiščenje težke, vse preveč krvave polpretekle zgodovine. To pa je spričo usodne razklanosti Slovencev na dva malone nespravljiva pola, ki v duhovni sferi traja še v naš čas, zaenkrat, žal, utopija.
Da bi v polnosti razumeli usodno uro slovenske zgodovine, nam avtor čas tik pred drugo svetovno vojno in potek le-te postavi v evropski in svetovni okvir. V tem kontrastu zagledamo položaj Slovencev v kraljevini Jugoslaviji. Posebno težo ima zlovešči pakt med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Potem se sproži krvavi plaz vojnih grozot: napad na Poljsko, kjer v bliskoviti vojni sodelujejo Nemci in Sovjeti. Francija je poražena. Osamljena Velika Britanija se pripravlja na nemško invazijo.
Aprila 1941 sile osi pregazijo Jugoslavijo. Razkosano Slovenijo si razdelijo trije okupatorji - Nemci, Italijani in Madžari. Junija Hit lerjev vojni stroj napade Sovjetsko zvezo. Po začetnih bliskovitih prodorih se Nemci znajdejo v pasti izčrpavajoče, tisoče kilometrov dolge vzhodne fronte.
Iz vrtinca vojne na evropskih bojiščih nas avtor preustavi v od Italijanov okupirano Ljubljansko pokrajino, v žarišče za Slovence tako usodnega dogajanja. Tu v razmerah tuje okupacije vzplamti že pred vojno načrtovana stalinistična revolucija in zajame vse slovenske pokrajine. Pisec eseja jo imenuje komunistični atentat. Po KPS obvladovana OF se razglasi za edino nosilko upora in zagrozi z uničenjem vsem, ki bi se borili proti okupatorju izven njenega okrilja. Padati začno Slovenci, ki se ne morejo ukloniti revolucionarnemu nasilju; na Dolenjskem, Notranjskem, v Ljubljani. Spomladi in poleti 1942 se teror stopnjuje. Žrtvam je treba vzeti dobro ime in jih ožigosati kot izdajalce. Partizanske akcije izzovejo krvavo in ognjeno okupatorjevo maščevanje. Ljudje se znajdejo v strahotni stiski. Iz te se rodi v krvavem poletju 1942 prva samoobramba - vaške straže. Le-te nastajajo po vsej Notranjski in Dolenjski. Za to dogajanje uporablja avtor sintagmo slovenski protikomunistični upor. Iz vsega njegovega razmišljanja jasno izstopa prepričanje o upravičenosti in legitimnosti tega upora.
V septembru 1943. leta kapitulira Italija. Partizani paktirajo z Italijani, ki smejo neovirano zapustiti z mučeniško krvjo napojeno slovensko zemljo. Za to ceno ostane partizanom okupatorjevo težko orožje. Zgodi se obleganje in padec Turjaka. Temu sledi poboj malone tisoč protikomunističnih borcev. Enako usodo doživijo slovenski četniki, zajeti v Grčaricah. Plameni vojne in revolucije so požirali slovenska življenja …
Po odhodu Italijanov zasedejo Ljubljano Nemci. Potek dogajanja na svetovnih bojiščih pa že jasno in nedvoumno napoveduje zmago zaveznikov. V zraku je izkrcanje Angloameričanov v južni Evropi - najverjetneje v Dalmaciji ali v Istri. Aktualen naj bi bil prodor zavezniških armad skozi Ljubljanska vrata proti Dunaju, da ne bi v zaključnih operacijah Rusi prodrli predaleč v srednjo Evropo. V takem vzdušju se formira slovensko domobranstvo, ki že ima vse lastnosti prave vojske; navzven - kot nujno zlo - v povezavi z nemško oboroženo silo, v duhu in srcu pa neomajno zvesto slovenstvu, krščanstvu in izročilom zahodne civilizacije.
Avtor pričujočega eseja govori o etapnih in končnih ciljih v spopad vpletenih strani na Slovenskem in v svetovnih razsežnostih. Za Slovenijo po vojni se nakazujejo tri opcije: jugoslovanska, samostojna Zedinjena Slovenija in nekakšna srednjeevropska federacija, ki bi približno pokrivala teritorij nekdanje Avstro-Ogrske.
V letu 1944, ko so se zavezniki že izkrcali v Normandiji in so bile simpatije slovenskih domobrancev nedeljeno na njihovi strani, se je zgodila tako hudo sporna in tolikokrat očitana domobranska prisega. Zgodila se je pod hudim nemškim pritiskom kot veliko nujno zlo. Ob njej se pisec dolgo zadrži in jo skuša osvetliti z več zornih kotov. V tem zadnjem obdobju vojne so domobranci obvladovali večji del Dolenjske in Notranjske.
V tem času pa se je zgodila tudi Jalta. Zahod je popustil Sovjetski zvezi in vse ozemlje predvojne Jugoslavije naj bi pripadlo Stalinovemu imperiju. Na tem mestu avtor kritično osvetli državniški in diplomatski cinizem W. Churchilla. Zahodni zavezniki so obrnili hrbet Draži Mihajlovi?u in so z orožjem ter vojaškim materialom, odvrženim iz letal, podpirali samo še Titove partizane.
Prišla je usodna pomlad 1945 in z njo konec druge svetovne vojne. Angloameričanov, ki so dosegli zahodne slovenske meje, ni bilo v Slovenijo. Pred veliko premočjo z juga prodirajočih Titovih brigad se je slovenska narodna vojska umaknila na Koroško, ki so jo že zasedli Angleži. Utaborila se je na Vetrinjskem polju. In tam se je po nedoumljivi odločitvi in véliki prevari britanskih vojaških oblasti odigralo usodno dejanje največje slovenske tragedije. Začel se je žalostni pohod tisočev mladih Slovencev v mučeniško smrt. Teharje, hrastniški rovi, Kočevski rog, Brezarjevo brezno … V pozni pomladi in zgodnjem poletju 1945 so bili vsi ti slovenski Katyni že zasuti.
Sledilo je malone pol stoletja vladavine totalitarnega sistema. Avtor eseja posebej izpostavi duhovno škodo, ki jo je to obdobje prizadejalo slovenski duši in narodnemu značaju. Hudo, kar usodno je bila prizadeta narodova identiteta - slovenska istovetnost. Ob tem pisec poglobljeno razmišlja o krivdi revolucionarne strani ob spoznanju in zavedanju, da je s samostojno državo Slovenijo uresničen tudi končni cilj pobitih domobrancev.
Da bi dosegli narodno pomiritev in enotnost, je potrebno uresničenje treh velikih besed: RESNICA - PRAVICA - SPRAVA. Za udejanjenje tega velikega smotra bi se morali odločno in pogumno vzpenjati po slovenski lestvi: s priznanjem resnice o državljanski vojni in s pravico desetletja utišane strani do uveljavitve njene resnice. Simbolni pomnik sprave vidi pisec v slovenski nekropoli na Orlovem vrhu na ljubljanskem gradu.
V epilogu je še enkrat poudarjeno avtorjevo prepričanje, da nam samo vrnjena zavest slovenske istovetnosti zagotavlja srečno, ustvarjalno prihodnost v naši skupni in edini državi Sloveniji in v veliki družini evropskih narodov. V Besedi o delu, ki jo je napisal Stane Okoliš, je posebej izpostavljen klic avtorja eseja po vrnitvi k narodnim koreninam. Povsem očitno je, da si je pisec zadal veliko in zahtevno nalogo - célosten pogled v usodni čas zgodovine Slovencev in v slovensko sodobnost z jasno začrtano vizijo narodove prihodnosti.