Avtor: Ančka Šimnovec

Stanovali smo v Dravljah v hiši Ivanke Bergant na Draveljski cesti. Zgoraj v mansardi: dve sobici. V eni smo spali, v drugi uredili kuhinjo. Vse je šlo za hišo v Strahinju pri Naklem. Lepa hiša. Lahko bi se preselili, pa je prišla ta vojna. Jože je bil sicer izučen mizar, vendar je delal kot agent pri Vzajemni zavarovalnici. Imel je veliko opravka z ljudmi in jih dobro poznal, zanj pa so tudi vsi vedeli. Zato je pomagal arondirati zemljišče za novo cerkev v Zgornji Šiški, ki naj bi stala v Lakotencah, da bi bila za Dravlje in Koseze. Urejal je, da so vaščani odstopali zanjo dele svojih parcel. Bil je preudaren in pravičen. Največ časa mu je vzel Marinov ata. Temu je bilo hudo zaradi kozolca, ki ga bi bilo treba podreti. Pa ga je le prepričal. Pridobil si je ugled. Odtod zamera in nevoščljivost, tudi zaradi nove hiše. Načrte za novo cerkev je imel doma. Partizani so jih pobrali, ko so ponj prišli.
Mislim, da je bil vzet 24. junija. Za dan, preden so ga vzeli, imam nekje zapisano 23. junij. Malo sem pozabila, ko pa je bilo toliko reči. Zdi se mi, da je bilo ravno na kresno noč. Tudi tisto, ko so jih po vojni v kamionih vozili proti Glincam, je bilo maja, pa nisem zapisala.
To vem, da mu je tisti dan k mojim staršem na Vodnikovo cesto nekdo pripeljal en tak drobiž, okleščke, da ni bilo niti za butare. Zmetala sta jih pod oreh na desno od ute. Ker je bilo že blizu policijske ure, že proti osmi, smo šli domov, tja, kjer smo stanovali. Jožka sva morala nositi. Anice takrat še ni bilo. Bila sem v petem mesecu nosečnosti. Bil je še dan, saj je bilo junija meseca. Že od daleč sva videla in se čudila, kaj je okrog naše hiše toliko ljudi, saj jih po navadi ni bilo. Nekaj sem jih na videz poznala, tiste iz Lončarjeve bajte. Še nikdar niso bili pri nas. Zdaj pa so stali v vrtu. Ena, Laknerjeva, ki je bila tudi od tam, nam je rekla: “Joj, kako lep večer je danes!” Mi gremo brez besed gor v stanovanje, Jožetu rečem: “Ti še nikdar niso bili tukaj.” Jože odvrne: “Kaj pa veš!” in smo šli spat.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročna slika Ančke in Jožeta Šimnovec leta 1939

Ponoči okrog pol druge ure slišim, da gre nekdo dol, da jim odpre. Tudi gospodarica Ivanka je slišala, da jim nekdo odklepa. Verjetno je bila Manca Ravnikar, naša soseda v mansardi. Ne potrkajo pri nas, ampak gredo k njej. Dejala sem: “Hvala Bogu, k Manci gredo.” Jožka sem še dojila, zato nisem trdno spala. Moža nisem zbudila. Tam so bili po mojem okrog eno uro. Kar naenkrat močno potrkajo pri nas. Pokličem Jožeta: “Vstani, pojdi odpret! Pri nas butajo.” Ta skoči in odklene vrata. Bili so trije. Zunaj jih je bilo še veliko, toliko jih je Ivanka videla. Jožetu rečejo: “Napravi se, greš z nami!”. Dva sta ga priganjala, tretji pa pride k meni, ki sem ležala z otrokom. Nastavi mi revolver na prsi. Vprašam ga: “Kdo pa ste? Od kod pa ste?” Odgovori mi: “Mi smo zavedni Slovenci in se borimo za svobodo! Smo pa iz Stranske vasi.” Jože je med tistim vprašal, katero srajco naj obleče. Svetujem mu črtasto. Potem nadaljuje: “Ali naj vzamem kaj za jesti?”. Jočem. Pa so rekli: “Brž, gremo!” Bilo je že blizu pete ure zjutraj, ko so odšli. Pride Manca: “Z jokom mu ne boš mogla pomagati.” Odvrnila sem ji, da bom počakala, ker bo kmalu dan in grem domov k staršem. Šla sem okrog pol sedme zjutraj. Sonce je sijalo. Pred našo potko proti domu sem srečala kateheta Kambiča. Vprašal me je, zakaj jokam. Povedala sem mu. Rekel je: “Zdaj sem pa jaz na vrsti.” Doma je bila samo mama. Oče je bil že na njivi, kjer je nakladal ječmen in ga spravljal v kozolec. Imel je Sojerjevega konja. Ko ga je peljal nazaj in hotel povedati Sojerjevim puncam, kaj se je zgodilo, so že vedeli.
Pozimi neko noč zaslišim strel. Uganila sem, da so beli tukaj. Bilo je na Miklavža. Vsa vesela sem bila. Postojanko so si uredili pri Kraščku.
Ne vem, kdaj je bilo, ko so v temi spet prišli partizani in se začeli zbirati okrog naše domače hiše, vendar že po tistem, ko sta se vrnila iz Renicija brata Tone in Ivan. Pomeni, da ob koncu leta 1942 ali na začetku 1943. Še najbolj se mi zdi, da je bilo malo pred božičem. V internacijo so ju bili odpeljali, ker sta pela pri Martincu. Takrat je bila Anica že rojena. Rodila se je na vernih duš dan. Porod je bil hud. Babica Elizabeta Božič mi je dajala zdravila proti bolečinam. Spomnim se, da je bil kokain, čudno zdravilo, vendar sem si ga zapisala, pa vseeno ni šlo. Odpeljali so me v bolnico, tam pa so bili hudi, češ da babica ni ravnala prav, da bo škodilo otroku. Ko sem rodila, res ni bilo od nje nobenega glasu. Slišala sem, kako govorijo: “Ali je res živa?” Toneta in Ivana so kmalu obiskali neki fantje in jima prinesli dve puški. Oni pa so tisto noč spodaj kar čakali. Nisem spala, ker sem bila z otrokoma. Na tleh sem čepela. Samo gledala sem. Potihem sem šla v kuhinjo, kjer sta sedela ona dva, suha in drobna. Kar naenkrat je Ivan vstal, šel pred vrata in ustrelil v zrak. Kar zbežali so proti pokopališču in se izgubili v temi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poletje 1943 - Pogreb Jožeta Šimnovca na draveljskem pokopališču

Potem so prišli razni Dolenjci in našima povedali, kako so pobijali pri njih. Naj se počasi javita pri belih. Tone se je šel čez kak teden javit h Kraščku, vendar ga niso sprejeli in je ostal doma. Kasneje pa je šel k domobrancem, ker doma ni bil več varen. Ivan je bolj okoli hodil. Mama so jokali. Ko sem prišla domov, sem spala tako, da sem imela vsakega otroka na eni strani. Več se ne spomnim.
Brat Francelj, ki je bil v partizanih, je dvakrat prišel gor. Samo vprašal je, če sem sama, in odšel. Oče je spal v sobi zraven štale.
V internaciji je bil tudi Franci Jenko iz Dravelj. Pobožen fant. Prej je bil pri partizanih. K njim je šel, ker so bili tam tudi njegovi bratranci. Poleti 1943 me pokliče Mrvetov Stane, naj pridem s kolesom tja. Ženo je ven spodil. Pokazal mi je neko pismo iz Italije. Da mu je pisal Jenkov Franci. Berem, berem, jokam. “Za Šimnovca lahko samo kak očenaš zmolite! Jaz sem ušel. Tekel sem po tisti cesti, kjer Bartol stanuje … ”
Stane je rekel, saj bo Franci domov prišel, pa boš izvedela vse. In res se je vrnil. Brat Ivan ga je poklical, da bi pokazal, kjer je pokopan Jože. Bilo je leta 1943, ne vem katerega meseca, enkrat poleti, saj je bilo toplo. Prišel je pred našo hruško med deseto mašo. Jaz sem bila že pri sedmi. Rekel je: “Veš, Ančka, po pravici bom vse povedal. Jaz sem bil gori nad Dobrovo s svojima bratrancema. Kar vidim, da Jožeta ženejo, čeprav je bila noč. Dobro sva se poznala, oba sva v cerkev hodila. Pa kar naenkrat to. Kaj, ali bodo take pobijali, se vprašam. Jože je rekel: Pustite me, da se rodi otrok' So rekli:Jamo koplji!’ Potem je počilo. Potuhnil sem se. Ušel bom. Nisem dolgo čakal.”
Franci se je z Jožetom poznal že od prej, saj sta skupaj telovadila in delala pri Orlih. Še isto noč je ob 4. uri zjutraj prišel do Dravelj, kjer je stanoval ekspozit g. Mirko Bartol. Potrkal je na okno in rekel za Šimnovca, za našega: “Samo kak očenaš še zmolite!” in se šel naprej v šolo prijavit Italijanom. Prosil je, naj ga takoj pošljejo v Italijo. On je tudi pokazal, kje je Jožetov grob. Blizu Dobrove pri Brezjah, visoko v stranski dolini. Šele ko sem v Zavezi brala o Novakovih z Brezovice, sem izvedela za Ključ. V letu 1943 smo ga odkopali. V partizanih je bil ves Krakov, razen Bezlovih. Zato so bili edini, ki so prišli k nam kropit. Jože sedaj počiva na draveljskem pokopališču. Franci je bil nekaj časa pri domobrancih. Leta 1945 ni bežal na Koroško, ostal je v Ljubljani. Ko se je šel javit, je bil baje nekaj časa zaprt. Domačim so javili, da je v zaporu naredil samomor.
Bilo je ob koncu maja 1945. Hodila sem pobirat vsakoletno zavarovalnino. Šla sem tudi v Dolnice h Gnezdovi Ani. Ne vem, kako se je pisala kot poročena. Velika enonadstropna hiša. Poznali sva se še iz Št. Vida, ko smo skupaj igrali. Zelo je bila prijazna in vedela je, kako je z mano. Ni vedela, kaj bi mi postregla. Vprašala je, ali bi jedla satje? Mož je bil čebelar. “Bi”, sem rekla. Bilo je popoldne. Vesela sem bila, saj sem ga imela rada. Prej cel dan nič, potem pa ta sladkoba. Grem domov, pa mi nekaj v želodcu ne da, še huje, pa še huje. Kaj bo z mano? Otroka majhna, tri in pet let. Spali smo gor v podstrešni sobi. Dam ju spat. Piti sem hotela čaj, pa nisem mogla požirati. Premišljujem, kako bi do zdravnika prišla, kam naj grem, pa se spomnim, da so v dvorani vojaki in Nino Tomažič tam, njihov glavni. Poznala sem ga, ker mi je večkrat vojake v cerkev pripeljal. Mi smo imeli peto pruko, bolj zadaj, in so zraven mene stali, kadar so prišli. Nino je rekel: “Zdravnik sem ne more priti. Ti greš lahko v bolnico, ampak je že deset proč.” “Bom šla, daj mi listek!” Deset proč grem peš v bolnico. Lepa, svetla noč je bila. Pridem tja. Zdravnica: “Kar tukaj počakajte, ne noter, da kaj ne nalezete.” Počakam v veži. Ona gleda, pa pravi, da ni tako nevarno: “Lahko do zjutraj tu počakate ali pa če greste domov.” Jaz: “Otroka sta sama, samo luč gori. Raje bom šla nazaj.” Dolgo pot, več kot eno uro, grem sama, saj znam. Po Celovški sem šla, vse mirno. Ko sem prišla od remize proti Št. Vidu, zaslišim avto. Skočim bolj v travo, saj je bila velika. Še en avto. Še kar naprej. Spet počepnem. Bila je 2. ura. Joj, vpitje, jokanje, svetla noč. Avto za avtom. Jokali so, vpili, videla sem vse zvezane. To jih je bilo na vsakem več kot 20, 30. Grem po Sojerjevi poti in tam kar čez. Dan se je že skoraj delal. Otroka sta še spala, mama tudi.
Moralo je biti junija 1945. K Brezarju sem šla po denar za požarno zavarovalnino. Šla sem s kolesom, Anča spredaj, Jožko zadaj. Šli smo malo v hrib, ker je hiša bolj gori. Pridemo tja. Oče okrog 80 let, prijazen: “Kar naprej v hišo! Tukaj se usedite, tu je vedno vaš mož sedel k peči.” Otroka zraven. Kar mi začne pripovedovati: “Ne smemo ven. Zjutraj so prišli že ob šesti uri. So rekli: `Nikamor ne smete.’
Pripeljali so neke fante, da bodo tukaj počakali. Več fantov pa so vzeli s seboj. Mi pa ne smemo nikamor.” “Kaj bo, kaj bo?” jaz prestrašena in sem šla z otrokoma raje takoj domov. Čez par dni izvem, da so bili to nemški vojaki, tisti, ki še niso šli domov. “Smo morali iti in iz brezna ven metati”, tako so povedali ti fantje. Ata je dejal, da so jih iz Št. Vida pripeljali. Več ne vem.
Enkrat otroka peljem po Celovški s kolesom. Anica spredaj, Jože zadaj. Nas so dohitele hčerke od ene, ki je takrat pred našo hišo na straži stala. Skočile so s koles pred mene in vpile: “Le čakaj, kurba!” Otroka sta jokala. Počasi sta se naveličali, ker me nista mogli … Za kolo sta me zagrabili in žugali: “Le čakaj, boš že še videla, kar treba, ko prideš domov.” Ko sem prišla, sem dobila pismo, da se moram takoj izseliti in pustiti prazno stanovanje. Šla sem k našim domov. Mama so jokali. Dali so mi skromno sobo, kjer sem z otrokoma spala in imela vsakega otroka na eni strani. Več reči se ne spomnim.
Sojerjevega Francita so pri partizanih določili, da nam mora vso opravo pobrati. Franci je prišel. Oprava je bila k sreči v Strahinju pri Naklem v najini hiši. Franci pa dober, je rekel samo tole: “Ta veliko omaro bom odnesel in par stolov. Saj ne bodo vedeli.” Samo tisto je vzel. Saj potem je vrnil. Vzeli so mi doma vse, še uro. Ampak tam so pobrali že Italijani.
Prvič sem bila zaslišana od Vižmarjev do Save. Bilo je poleti, večer, že tema in vroče.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina draveljskih domobrancev

Nekdo je prišel s kolesom. Oče in otroka sta bila zunaj. Rekel je, da moram biti do 10. ure v Vižmarjah, to je tam, kjer so zdaj hiše. Tam je bila gmajna, še naprej greš proti Klečam. Oče je rekel: “Zdaj moraš iti, saj bom jaz otroke pazil.” Res sem šla peš, sama nisem vedela, kod moram iti. Šla sem spodaj klanca na desno, ko pridem v gmajno. Tam je čakal Malnarjev Ivan s puško na rami. Poznala sem ga. Takoj me zagrabi in reče: “Veš, stranišče boš pucala.” “Zakaj?” “Zato, ker govoriš z Dermastjevo in Komanovo!” Jaz pa: “Pa ne bom več.” “Če ne boš več, pa ne boš stranišča pucala. Zaenkrat pojdi! Ampak gorje.”
Potem sem morala iti v Vižmarje, so rekli od Žibertove Tončke hiša. Velika, visoka. Tam ni bilo nobenega doma. Bilo je poleti po kosilu. Enkrat sem morala iti na zaslišanje k Žibertovi Tinci podnevi bolj proti večeru. Takrat me je Žagarjeva Mici lepo pozdravila. Nisem se ji upala povedati, da moram iti. Tam mi je zopet rekla, da bom stranišče pucala in da ne smem več okrog hoditi.
Večkrat me je klical Bezlov Ivan ali pa listek poslal. Prvič sem šla tja z vozičkom. Bil je tak mali zapravljivček, ki mi ga je Kašurjev Albin zastonj naredil. Dala sem otroka gor in šla k Bezlovemu. Rekel mi je: “Od danes naprej ne smeš niti enkrat kam iti.” Ker jaz sem za zavarovalnino pobirala. “Dal ti bom par kil krompirja, da boš imela kaj jesti, ampak nikamor!”
Klicana sem bila tudi k Matohu. Bilo je okrog 12. ure. Ko sem noter prišla, mi je takoj rekel, da se bova pogovorila o desetih božjih zapovedih. Sem rekla: “Fajn!” Je rekel: “Veš, tudi mi jih izpolnjujemo.” Potem pa je še rekel: “Ko pelješ otroka domov na stanovanje in greš mimo sosed Rozalke in Kati, se te bojita, ko pozdraviš.” Zakaj so se me bale, ne vem, saj se me še danes ne, ko so drugačni časi! Vem zakaj, zato ker sem bila drugače vzgojena. “Nisem vedela”, sem rekla. Kmalu sem šla.
Potem sem bila bolj doma pri mami, tudi spala sem pri njej. Mulčeva mi je vedno kaj prinesla. Kosova, Guzelova gospa, me je prosila, naj pridem k njej nazaj v službo. Mama so ležali bolni, le kako naprej? Vsem so pokojnino vzeli. Nič denarja, niti za sol ne. Jože je hodil ministrirat. Dobil je 2 din. Oče ga je na cesti čakal, da mu je dal tisti denar. Govorila sem z mamo: “Kaj hočemo?” “Ata mi bo dal samo malo kofeta. Pa kar pojdi!” Vprašala sem, kje je kak Did? Pa mi nekdo reče, da je v Tivoliju. Ne vem, katera hiša je bila, pri cesti v kleti. Zelo luštni so bili. S kolesom sem jo vozila, samo Ančko. Jožko je okrog letal. To mi je povedala tista gospa, ki je zraven Mance. Kosovo podjetje, kjer sem prej delala, so podržavili in smo postali “Angora”! Sem so prišli drugi. Največ sem bila navajena jaz, to mi je bilo prav. Vse mi je ratalo, kar sem si izmislila. Mojstrica me je vedno klicala: “Ta bela”. Punce so se potegnile za mene. Vse so bile ob fante, vse so pobili. Miličniki so prišli ponje in so morale iti.
Na Karlovško so me tudi klicali. Nič niso dokazali. Rekli so: “Še podporo vam bomo dali, radi lepšega.” Bila sem pod streho, nobenega denarja, podpore nič, punce dobre, dobre! Bila sem ob stanovanje, ob hišo.
Ivan in Tone sta kot domobranca bežala na Koroško in ostala živa. Naselila sta se v Argentini. Naš Francelj se je vrnil od partizanov, pa ni imel človeške besede zame.

Pripis:

Ančka Šimnovec je umrla letos 30. oktobra, stara 86 let. Začela je kot šivilja in pletilja. Preden se je poročila, je delala pri Kosovi v centru mesta. Pri njej se je zaposlila tudi po vojni. Ko je bila delavnica podržavljena in se je iz nje osnovala Angora, je bila od vsega začetka zraven. Opravljala je delo modne kreatorke. Tudi po njeni zaslugi je bilo podjetje takrat uspešno, saj se je povzpelo na sam vrh v državi. Na vseh razstavah je dobivalo prve nagrade.
Gospa Ančka je začela pisati spomine na pobude dipl. ing. Ljudmile Koman, ko je bila stara že 83 let. Izročila ji jih je leto pred smrtjo. Pisala je na liste različnih velikosti, brez zaporednih številk, včasih dvakrat isto, vse skupaj na prvi pogled neugledno in zmedeno. Potem pa tak zaklad! Njeno pisanje naj bo nam vsem za zgled, kako je treba pisati. Nič ni narobe, če so stavki raztrgani, pisava okorna in slabo čitljiva, pomembno je, da je napisana resnica in da je jezik naraven. Iz njenih zapiskov smo izvedeli, kako daleč je segala morilska roka partizanov Dolomitskega odreda, vgnezdenih na Ključu. Izvedeli smo še nekaj, kar so nam pravili že drugi in nam ni šlo v račun, da namreč z ujetniki, ki so jih imeli maja zaprte v Škofovih zavodih, niso šli do Brezarjevega brezna naravnost pod hribom, po cesti, ki se sedaj imenuje po Andreju Bitencu. Izgleda, da so hoteli zabrisati sled. Zato so tovornjaki peljali naprej proti Ljubljani kar po Celovški in zavili proti Podutiku oziroma Glincam šele pri remizi.
Ančkino vdovstvo je trajalo dlje kot pol stoletja. Vzorno je skrbela za svoja otroka. Ko sta onemogla njena starša, je vztrajno in z svetniškim ognjem skrbela zanju in ju negovala, da sta umrla takorekoč na njenih rokah. Po štiriinpetdesetih letih se je gospa Ančka po vseh svetih pridružila svojemu možu na draveljskem pokopališču. Nedaleč je pokopan pisatelj Ivan Pregelj. V mozaiku, ki ga je zasnoval njegov sin Marij, je vtkan stavek, ki je kot naročen zanjo:
BOG JE VIDEL IN SPREJEL!