Avtor: Stanislav Vrečar

V glasilu Nove zaveze, št. 19 (1995), je nekdanji študijski kolega in prijatelj Metod Milač izčrpno in objektivno opisal življenje begunskih visokošolcev v graškem študentovskem taborišču Hochsteingasse 37. Ker pa sem bil od prvega trenutka v tej študentovski skupini, bom na željo uredništva Nove zaveze opisal svoje osebno doživljanje tega časa.
Poudariti moram, da v taborišču nismo bili samo Slovenci, ampak skoraj vse narodnosti srednje in vzhodne Evrope. Slovenska skupina je bila v prvih letih najštevilnejša. Bilo nas je več kot sto. Študenti begunci smo prišli po drugi svetovni vojni, po zmagi komunistov v stalinistični revoluciji v Sloveniji, v začetku maja 1945 na Koroško. Prva postaja je bila Vetrinjsko polje, kjer smo bivali čisto na prostem. Sledila so različna taborišča na Koroškem. Po nekaj mesecih so angleške oblasti preselile vse študentke in študente, ki smo izpolnjevali pogoje za univerzitetni študij, v Gradec (Graz). Najprej smo spali v Keplerschule, po nekaj tednih pa odšli v taborišče Hochsteingasse 37.
Tu smo bili razdeljeni po fakultetah oziroma po strokah, ne po narodnosti. V eni sobi nas je bilo do dvajset študentov. Tako smo slišali pogovore v različnih jezikih. Slovenci smo bili iz različnih krajev Slovenije. Nismo se vsi poznali. Tudi v starosti so bile razlike. Naša skupina je obsegala skoraj eno študijsko generacijo. Iz domovine smo prinesli svoje navade, dobre in slabe, svoje mišljenje, gledanje na življenje, svoj nazor, pa tudi društvene or ganizacije in podobno. Širina našega političnega gledanja je segala od liberalnega do konservativnega mišljenja, in to v pravem in pozitivnem pomenu besede. Seveda so se pojavile tudi občasne napetosti, saj to je naravno. Toda te različnosti nas niso motile ali razdruževale, prej so nas povezovale. Kolegialnost je bila v ospredju. Zavest, da smo si rešili življenje, da živimo v svobodi, da nam je bila dana možnost priti do zaželenega poklica, četudi v zelo neugodnih življenjskih okoliščinah, nas je izredno močno povezovala.
In še nekaj. Omenil sem že, da so poleg Slovencev živeli v taborišču še študenti drugih narodnosti. Vse okolje je izžarevalo multikulturnost, bodisi v sobi, v učilnici ali tudi na prostem. Srečanja in razgovori so potekali v različnih jezikih. Nikdar ne bom pozabil skupne kulturne prireditve posameznih narodnostnih skupin. Prireditev je nosila bleščeče ime “La soirée des nations”. Vsaka skupina je pokazala delček svoje bogate kulture, najsi bo v pesmi ali v govoru, glasbi, noši in narodnih običajih. Večer je bil nepozaben, ena sama velika različnost. Spoznali smo, da je ta različnost našega ožjega okolja nekaj dobrega. Spoznanje in priznanje drugih kultur, drugih narodov in njihovega jezika vodi človeka k večji toleranci, k prijetnemu sožitju, k širšemu obzorju. Nikogar ni motilo, če je pogovor v družbi tekel v različnih jezikih. Ves čas svojega bivanja v študentovskem taborišču nisem slišal slabe besede o človeku druge narodnosti, druge kulture ali vere.
Osebno sem prepričan, da smo nekdanji graški študenti v tej multikulturni skupnosti svojo lastno kulturo obogatili in slovensko identiteto utrdili. To zavestno spoznanje in prepričan je me je spremljalo vse življenje in mi pomagalo najti pravilen odnos do sočloveka. Poleg usposabljanja za poklicno življenje je to spoznanje moja največja pridobitev bivanja v Gradcu.