Avtor: Nada Matičič

“To je čisto navaden ljubljanski firbec, otrok.” S temi besedami je oče naredil konec moji otroški radovednosti, da bi še rinila v množico, kadar se je kje kaj dogajalo. Ne, firbec zares nočem biti! Ta beseda mi je namreč postala na moč zoprna in se mi je tako vsadila v glavo in srce, da sem z njo sprejela tudi veliko mero vzvišenosti nad “firbci”. Polagoma se mi je razvil odpor do vsega, kar me je kakorkoli hotelo “spraviti na kolena”. Če mi je bilo ukazano stati v špalirju in mahati s cvetjem in zastavicami mimovozečim se imenitnikom, sem se skrila za sošolkami ali pa jo ucvrla po stranpoteh domov. Tisti mogočniki se mi sploh niso zdeli imenitni, ampak prejkone iz podzavestnega nagiba smešni prav zato, ker si dovolijo, da jim vzklikamo in se jim klanjamo; torej hočejo (oni ali tisti, ki so jih naredili za mogočnike) iz mene naredi ti poslušno bitje, človeka iz množice, ki se hote ali nehote podreja neki višji sili in ji poje hvalo in slavo … V teku let, ki so minevala med učenjem, študijem in pisateljevanjem, me je režimsko pojmovanje kolektivnega podrejanja voditeljem še močneje odtujevalo in mi narekovalo hoditi po lastnih poteh in se po svoje odločati. Seveda tega zlahka, brez incidentov ni bilo mogoče doseči … Režimi se vrstijo in poneumljajo množice. Zgodovina se pač ponavlja.
Množični človek je v bistvu šibak in veliko prej izgubi svojo nepodrejeno osebnost v urbanih naseljih, v mestih in predmestjih - medtem ko svojo bolj osebnostno podobo ohranjata kmet ali človek, ki se rad zateka v samoto in se izogiba množičnosti. V takih ljudeh totalitarni režimi vidijo nasprotnike, ki jih ni moč zlahka ali sploh podrediti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Odsevi Mirko Kambič

Zgodovina seveda potrjuje, kako so se s pomočjo množic uveljavljali ali padali režimi vse do danes, tudi z revolucijami, prevrati, vojnami. To je logično, človeško razvojno. Spominjam se, kako je padel berlinski zid. Oči so se mi prilepile na ekran, trepetala sem za žensko z Vzhoda, ki je skozi luknjo v zidu zrinila svojega otroka na vozičku in sebe v - svobodo. “Posrečilo se ji je!” sem zavpila in zaploskala in hip potem so množice navalile na zid in ga pomagale rušiti. To je bil velik trenutek, trenutek zgodovine. In rekla sem si: Za tako dejanje bi tudi jaz splezala na zid. In če bi bilo vse moje premoženje v otroškem vozičku, bi za svobodo žrtvovala tudi ta podvig.
Žal pa ima množičnost le premočan negativen zven. Posebno v meddobjih vojn, v času navideznega miru, napredka in blagostanja. Je človek zares rojen za svobodo? Verjetno jo najbolj ljubi takrat, ko jo izgubi - v ječi ali v deželah totalitarizma. V vsakdanjem življenju se pogosto obnaša, kot da se svobode boji. Pomeni mu samoto, praznino, dolgčas; ne znajde se in postane ga strah. Razvila se je prava histerija množičnosti, posebno med mladimi. Zaradi dolgega časa išče človek rešitev v združbah, sektah, udeležuje se množičnih pohodov, obletnic, rad ima ceremonije, rituale, shode … Ne prenese tišine, se zateka v disco, ne moti ga hrup motorjev, uživa v skrajni glasnosti, se razdaja v ritmu prepotenih teles, kar naj bi bil ples … Nastopil je čas nove mode, ki je obnorela ves svet, čas rocka. Spet novi idoli. Celo znanost se je pričela resno ukvarjati z njim, o njem pišejo knjige in presneto si zaplankan, če bi zdvomil o njegovih vrednotah. Če bi si drznil oporekati “znanstvenim” zagovornikom, da rock sploh ni glasba, da je zgolj sestavina ropota, miganja, zviranja - torej posnemanje obrednih navad primitivnih ljudstev. Kajti civiliziranim množicam mladih, bolj ali manj razvajenih, zdolgočasenih dedičev utrujenih in ostarelih generacij pomeni vzpon rocka pravo revolucijo: ne le za razvedrilo, pred vsem za nadomestek praznine, za omamo, ki jo lahko podvojijo še z mamili, kar jim utira pot v višje sfere, v lažno brezdelje nekakšnega lebdenja. Ob tem postajajo bolj samozavestni (samozadostni), kar junaško se počutijo. Pomeni jim nov zagon, eliksir za bojevite podvige, posebno na ulicah: Hočemo nov red! Spremembe! Dol s kifeljci! - Kult rocka je torej prevzel pozicije mladih, da se z njim uveljavljajo njihove “pravice”, so za nekompromisni boj z državno avtoriteto. Uporniki brez razloga. Zmerom drugačni, samo da so drugačni …
Pri uveljavitvi jim vsestransko pomagajo mediji. Ti jim v prid množičnemu razvedrilu dajejo prvenstveno mesto, takoj za politiko, gospodarstvom in športom. Pop zvezde, popevkarstvo, narodno zabavne prireditve z zlagano narodno sceno, z nošami, s popačeno glasbeno govorico, s poskočnim ritmom in besedilom, kar seveda nima s pristno narodno pesmijo oziroma značajem nič skupnega več … to prednjači. Množičnost gledalcev in poslušalcev ima pač prednost kot povsod, saj polni blagajne.
Množice morajo imeti idole. Ker niso bogovi, jih naredijo za bogove. Novodobni svet še zmerom močno spoštuje in goji tradicijo z negativnimi učinki. Tako kot se je nekoč v rimskih arenah pretakala kri gladiatorjev ali krščanskih mučencev, se še danes naslajajo množice ob bikoborbah; na Kitajskem se po novem zabavajo s piščančki, ki jih mečejo v bazene s krokodili …
Geslo Zdrav duh v zdravem telesu se je v nadvse množični športni histeriji sprevrglo v prid kultu telesnih zmogljivosti, kar se predvsem na olimpijskih igrah tako veličastno, megalomansko razkazuje. Narodi in države so prevzele vlogo gostiteljice športnikov in gledalcev celega sveta, ker s tem potrujeje lastno moč in veljavnost v svetu. Vsemogočni športno industrijski trust ima vlogo spodbudnika in finančnika tekmovalnega boja. Najstnice natezajo svoje telesne zmogljivosti do skrajnih meja … Množice strmijo v ekrane in navijajo za svoje … Plemeniti šport? Zdrav duh v zdravem telesu? Mar se ni to geslo že davno spridilo? Množice hočejo samo zmagovite športnike, boksarje s polomljenimi nosovi, do zadnjega diha spehane tekače, zaprašene dirkače … če jih pri tem kaj umre, če se kdo pobije ali zgori - je še bolj razburljivo. Arena in plemenitost sta pač nezdružljiva pojma!
Množica ima svojo lastno dušo, vedno odprto navzven. Svoje junake časti v njihovih vnanjih sposobnostih, lepoti, drznosti, napadalnosti, časti jih zato, ker so se uveljavili, zma gali. Znajo nastopati, imajo glas, gromkost in patos. Množična duša vzkipi ob pevcu, ki mu je podarila zlato odličje, ker jo je fasciniral njegov glas. Če si športniki niso priborili zlate medalje, so si srebrno. Dovolj, da se zbere navdušena množica ob njihovem prihodu v domovino … Volilne glasove bodo množice oddale svojemu liderju, ki jih je prevzel z nastopom, govorom, vznemirljivimi in hkrati pomirjujočimi obljubami.
Množična duša je tudi strahopetna, koristoljubna. Vzklika voditelju, ki vlada s sleparstvom in lažjo, da si pridobi svoj kos kruha, se poteguje za vladarjevo naklonjenost, ker se ga boji. Kadar tej množični duši le prekipi, postane nevarno aktivna. Tedaj potepta vse pod seboj, če že ima ali nima svojega pastirja … Zato tudi nima lastne volje, je v podrejenem položaju; nagonsko se namreč podreja skupnosti, zato uspevajo totalitarni režimi, ker z njo lahko manipulirajo po mili volji.
Množična duša je nepredvidljiva. Nikoli se ne ve, kje in kaj jo bo zanetilo in raznetilo. Politiki si jo skušajo pridobiti pač s svojimi bolj ali manj diplomatskimi sposobnostmi. Če ne s poštenostjo, pa s prevaro in praznimi obljubami. Seveda ta duša prej nasede slednji politiki kot tisti, ki naravnost, preprosto nakaže, kaj zmore in hoče. Nasploh množična duša ne časti preveč politikov, ki nimajo dlake na jeziku …
Množična glava se ne muči z razmišljanjem, kaj je bolje in kaj ne. Se ne poglablja, ne razčlenjuje. Svoje liderje si izbira po splošnem: Koga boš volil? Iksa? Ne, Ipsilona … Jaz tudi … Ti je všeč Iks? Ja. Meni pa ne … No ja, po pravici povedano, tudi meni Iks ni všečen …
Množična duša je pasivna. Če ji ukažejo na cesto demonstrirat, pač gre. Če jo sprašujejo za anketo, se ne opredeljuje. Njen najljubši odgovor je: Ne vem. Me ne zanima … Mar ne tiči izvor take pasivnosti v petdesetih letih enoumja, kot danes pravimo? Dovolj, da se je razkrojila moč osebnosti, ki se je polagoma topila v indolenci: ne vem; vseeno, kdo nas vodi; vsaka oblast je slabša od prejšnje; naj bo, kakor že mora biti …
Mar je res le za hip ta duša leta enaindevetdesetega pogledala vase, se odprla zaradi narodne zavesti in se osvobodila pasivnih vezi petdesetih let? Ali se znova predaja stihiji nemoči zato, ker se ji je zazdelo, da so se nove sile Oblasti poigrale z njenim zaupanjem? In se požvižga tudi na volitve, na usodo narodove prihodnosti. Najvažnejše so mate rialne ugodnosti, zabava, telesne zmogljivosti, kajti živimo za danes, za trenutke, uživajmo, dokler moremo …
Množična duša je uživaška, lahka in kupljiva, ljubi cenenost, plitkost, blišč, ljubi kič namesto lepote, mami jo seks namesto ljubezni, nezvestoba namesto zvestobe, lov za denarjem in uspehom … In klanja se svojim idolom, ki ji krajšajo čas in izpopolnjujejo praznino. Svet je obseden s spolnostjo, tekmovalno his terijo, s strahom pred rakom in aidsom, z vsesplošno nestrpnostjo in nasilstvom …
Pisanju me iztrga sanjski privid: Množica, ki je še pravkar vzklikala srebrnima medaljama iz Atlante, ki je norela ob popevki V tvojem naročju in na koncertih Cowboy junkies, se je silovito usmerila na ljubljanski kolodvor. Z vlakom se je iz Nemčije pripeljal slovenski pisatelj, ki je dobil mednarodno priznanje za svojo knjigo …