Avtor: France Vrbinc

Po vijugastih poteh je vodila moja pot do mature. Mamina velika želja se je bila izpolnila, ko sem bil sprejet v Zavod sv. Stanislava na škofijsko gimnazijo. Po treh letih škofovih zavodov sem uvidel, da je moje šolanje za mamo preveliko finančno breme. Obljubil sem ji, da se bom pridno učil tudi kot vozar na klasično gimnazijo v Ljubljani, stroški bodo občutno nižji, do železniške postaje pa je bil le skok. Tedanji visokošolec Lino Legiša, sin šmarskega nadučitelja, je mamo potroštal, da je klasična gimnazija tudi odlična šola.
V šesti gimnaziji se mi je končalo šolsko leto namesto z začetkom počitnic z aretacijo in šestmesečno internacijo v Gonarsu in Trevisu. Po vrnitvi je bilo moje znanje italijanščine za vodstvo šmarske Vaške straže vzrok, da sem bil mobiliziran kot prevajalec in oskrbovalec krajevne posadke. Po italijanskem razpadu je bila naša skupina na poti na Turjak na Pijavi Gorici napadena (tedaj je bil ranjen Ludvik Potokar). Po nekaj dneh sem bil ob splošni mobilizaciji dodeljen na Grosupljem v Cankarjevo brigado. Puško sem nosil štirinajst dni, potem pa sem bil kot nezanesljiv premeščen v delovno četo, kjer me je spet moja “pismenost” usposobila za četnega pisarja in sem imel namesto puške na skrbi pisalni stroj.
V začetku novembra 1943 so me Nemci na Robu pri Velikih Laščah ujeli. Moja neoboroženost me je rešila, da me niso na mestu ustrelili. Pač pa so mi sezuli dobre čevlje, ostal sem bos na snegu do kolen. Pred transportom v Dachau so me rešili v Ljubljani prijatelji in me uvrstili v domobransko četo na I. državni gimnaziji. Tam me je našel šmarski župan T. Perčič in me postavil za pomožnega občinskega tajnika v domači občini.
V drugi polovici aprila 1945 sem moral na nemški vojaški nabor. Na mojo srečo je pristojni uradnik moje službeno mesto označil kot “kriegswichtig” in mi ni bilo treba obleči vojaške suknje tri tedne pred koncem vojne.
Prve dni maja 1945 sem se hotel - kot nekateri moji prijatelji - umakniti iz domače okolice. Ne zaradi “umazanih rok”, ampak ker sem pričakoval, da bodo novi oblastniki v pijanem zmagoslavju slepi za pravico. Računali smo, da se umaknemo za nekaj dni, morda nekaj tednov … Tako sem tudi mamo tolažil.
Begunska pot me je vodila v Ljubljano, na Gorenjsko do strica, ki ga vso vojsko nisem bil videl, potem pa čez Ljubelj in v Vetrinj. S prijateljem sva se zdela sama sebi, da kot civilista nisva v pravem taborišču, najini vrstniki so bili med domobranci. Hotela sva se jim pridružiti vsaj v Vetrinju. Za sprejeme pristojni častnik pa tisti večer, ko sva ga iskala, ni bil prisoten. To naju je s prijateljem rešilo križeve poti in smrti …
V begunskem taborišču v Peggezu pri Lienzu je pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka delovala gimnazija, tam sem spet postal dijak. Ravnatelj Bajuk se me je spominjal s svoje šole v Ljubljani in me sprejel brez papirjev. Zaradi triletne odsotnosti iz šole sem bil najstarejši med novimi sošolci in zaradi “častitljive” starosti govornik razredne skupnosti. Naš razred je bil tretji letnik begunskih maturantov, zato smo se imenovali “tretjerojniki”. Julija 1947 smo opravili maturo in z maturitetnim spričevalom nam je bila odprta pot v svet.
Za drugimi slovenskimi visokošolci begunci smo se odpravili v Hochsteingasse v Gradec. Vpisali smo se na univerzo in začeli okušati novo študentsko življenje. Imelo je dve plati: ena je bila študij, druga pa sožitje v študentskem taborišču.
S sošolcem Matijem K. sva prišla v sobo v tretji baraki, ki je bila ob odprtju taborišča predvidena za stanovanje “filozofov”, študentov filozofske fakultete, sčasoma pa so dobili v njej streho tudi juristi, medicinci in tehniki. Posebnost naše sobe je bila, da je bila v njej že leta 1947 uresničena ideja “združene Evrope”. Skupni življenjski prostor smo si delili Estonec, dva Ukrajinca, Madžar, Hrvat, dva Rusa, Nemec iz Romunije, Nemec iz Bačke in dva Albanca (prvi katoličan, drugi musliman). Slovencev nas je bilo pet, a dva sta bila po rodu kočevska Nemca.
V starosti smo se razlikovali po nekaj let, odvisno pač od razmer, v katerih je kdo preživel vojna leta. Prišli smo z vseh vetrov, iz različnih kulturnih krogov, vsak s svojo zgodbo preživetega vojnega časa in z občutkom, da smo na pragu nove prihodnosti. Môra vojnih grozot in stisk je bila za nami, pred nami pa težko pričakovana svoboda, a neznana, negotova, bili smo pač begunci, odvisni od mednarodnih dobrodelnih organizacij in angleške taboriščne uprave. Študentje, ki so bili že v višjih semestrih, so odločneje študirali, ker je zanje obstajalo realno pričakovanje, da bodo končali v Gradcu viso košolski študij. Za nas začetnike (bruce) je bil položaj težavnejši. Upali smo vsaj, da bo z dokumenti o začetem študiju na graški univerzi nov začetek kje drugje v novem svetu lažji, saj smo imeli z njimi v rokah veljavne listine.
Moji sošolci “tretjerojniki” so že po prvem semestru s svojimi domačimi, nekateri tudi sami, v skupinah beguncev odšli čez lužo v Kanado, ZDA ali v Argentino. Zame je bil vložil prošnjo za prihod v ZDA senator W. Kennick, ko je zvedel, da sem doma v njegovem rojstnem kraju. Prednost pa so imele skupine beguncev na seznamih raznih dobrodelnih organizacij, zadeve posameznikov so se reševale po običajni počasni uradni poti. Ostal sem v taborišču še tudi po odhodu sošolcev.
Tako sem imel še dalje priložnost, da v naši sobi v praksi preizkušam idejo “združene Evrope”. Veliko je bilo pogovorov, razprav, mnenj, dokazovanja, prepričevanja. Vsakdo je čutil, da se mu je marsikaj do tedaj trdnega podrlo, da bo treba začeti znova, z novimi spoznanji, predvsem pa z upoštevanjem drugih, ki so sicer drugačni v marsičem, a enakovredni po človeškem dostojanstvu. To je bila moja šola za življenje. Odprla mi je oči in pomagala doživeti, da sožitje v skupnosti zahteva od vsakega člana njegov osebni prispevek, ne moreš se zanašati na druge, za svoj delež in prispevek si odgovoren sam.
Še danes se rad spominjam priznanja, ki mi ga je naša “združena Evropa” izkazala s svojim zaupanjem, ko me je 18. aprila 1948 - na dan volitev v Italiji - izbrala za sobnega starešino.