Avtor: Janko Maček
Letošnja spominska slovesnost v Bukovžlaku pri Teharjah je bila v nedeljo, 6. oktobra. Že v soboto in ponoči od sobote na nedeljo je močno deževalo. Tudi v nedeljo zjutraj dež ni ponehal. Jutro je bilo sivo in turobno. Kljub temu pa so po deseti uri v Bukovžlak začeli prihajati romarji in na razmočeni zemlji ob lesenem križu, edinem znamenju nekdanjega taborišča in morišča, so zagorele sveče. Sivi oblaki so se spustili skoraj do umetnega nasipa in strupenega jezera, kot da bi hoteli zakriti nespodobnost tega s krvjo posvečenega kraja.
Okrog dva tisoč ljudi iz cele Slovenije se je zbralo pred križem in skromnim šotorom, kjer je bil postavljen oltar. Že pred enajsto uro se je izpod dežnikov oglasila pesem in molitev rožnega venca. Somaševanje je vodil celjski opat Friderik Kolšek. V pridigi je spregovoril o svetosti kraja, kjer so bili pomorjeni in v smrt odvedeni možje in fantje, žene, dekleta in otroci. Bili so to pošteni, skromni in verni ljudje, zares cvet slovenskega naroda. Neki fant, ki je bil stražar v taborišču, je potem povedal, da toliko vere in molitve kot v tistih dneh groze ni nikoli videl. Teharje in drugi kraji, kjer so umirale teharske žrtve, so posvečeni z molitvijo in z mučeniško krvjo. Takratni zmagovalci so nad jetniki izvršili kruto sodbo, toda končna sodba nad žrtvami in krvniki pripada Bogu. Prav zato so tudi krvniki potrebni naše molitve.
V kulturnem programu je profesor Justin Stanovnik, urednik Zaveze, razmišljal o varljivi podobi tega sveta. Ko so domobrance v Celju nagnali iz vagonov, so morali pred postajo poleči v vrste z obrazi proti zemlji in ponavljati stavek: Poljubljam slovensko zemljo, ki sem jo izdal. “Kako to, da se tedaj ni nič zgodilo,” se je vprašal govornik. “Kako to, da je vse mirno trajalo dalje: drevesa, živali, ljudje in nebo?” - Za pot od Celja do Bukovžlaka, ki bi jo normalno lahko prehodili v pičli uri, so domobranci rabili šest ur. Celo pot so jih poniževali in tepli in ponižanje je bolj bolelo kot udarci in rane. In potem, ko so jih ob večernih urah vezali in odvažali na morišča! Ali se je res moralo vse to dopolniti? Ali so bili potem izgubljeni za zmerom? Ali so enostavno izginili v zemeljskih udorih in jaških?
Odgovor na ta vprašanja nam da sv. Pavel, ko pove, da podoba tega sveta premine. Pod navidez nesmiselno podobo Teharij se skriva resničnost, ki Teharjam in mnogim drugim nesmislom našega življenja daje smisel. Ko silno trpljenje teharskih žrtev gledamo v luči njihove in naše vere, začutimo, da iz njihovega trpljenja tudi na nas rosi poseben blagoslov, ki nas dela svobodnejše in boljše. Prav zato imamo Teharje za romarski kraj. Vemo, da moramo po tem kraju hoditi z velikim spoštovanjem, četudi je zasut s strupi in odpadki. Ta posvečeni kraj nas opominja k skrbi za našo dušo in k odgovornemu delu za slovensko državo.
Teharski domačin dr. Zabukovec je v govoru povedal, kako so mu v šoli vtepali v glavo neresnično sliko o velikem osvobodilnem boju. Čeprav je bil tu doma, je o grozotah teharskega taborišča le malo vedel, saj se o tem ni govorilo, vendar je nekako slutil resnico. Resnica o Teharjah in drugih podobnih krajih v Sloveniji ne more ostati skrita, ni je mogoče zakopati pod strupene odpadke. Treba bo sprejeti resnično zgodovino, zamolčanim žrtvam vrniti imena in jih priznati pred svetom. To je dolžnost naše države.
Avtor slike:
Opis slike: Teharje 1996
Že opat Kolšek je v pridigi poudaril, da dostojen pokop mrtvih spada med prva znamenja človeške kulture. Drugi govorniki so se pridružili njegovi misli in se zavzeli za nujnost primerne ureditve Teharij. Predsednik Teharske komisije je zagotovil, da bo komisija tudi v bodoče zavzeto opravljala svoje delo. Omenil je tudi nedavno odkrito množično grobišče na celjskem Golovcu.
Med mašo in kulturnim programom sta ubrano prepevala mešani pevski zbor iz župnije Svetega Duha v Celju in Moški komorni zbor iz Celja. Na koncu so se ob mikrofonu zbrali nekateri preživeli domobranci in zapeli pesem Moja domovina. Marsikdo iz množice jim je pritegnil.
Ko smo zapuščali Bukovžlak je še vedno deževalo, toda videli smo cerkev sv. Ane na hribu nad Teharjami in sivina oblakov nad nami ni bila več tako moreča. S seboj smo nosili delček sonca, ki večno sije teharskim mučencem.
Popravki
V prejšnji, 22. številki Zaveze je dr. Ivan Klemenčič objavil esej O stanju duha na Slovenskem. Vanj se je pritihotapilo kar nekaj napak. Piscu se zanje opravičujemo, bralce pa prosimo, da v besedilo vnesejo najpomembnejše popravke. Ti bi bili:
* str. 52, levi stolpec, 11. vrsta od zg.: Danes, v drugi polovici desetletja vznika slovenskega svobodomiselnega duha, kaže, kot da si te demokracije ne zna več prav natanko predstavljati, kot da je dovolil, da so mu jo namerno zameglili. Točneje povedano, očitno ni bilo dovolj tistih, ki bi mu jo razvidno predstavili in ga vodili, in po drugi strani takšna ni bila zanj nikakor zaželjena.
str. 52. desni stolpec, 23. vrsta od zg.: Tudi za njeno najnovejšo prilagoditev so vpregli vse dosegljive intelektualne sile in po novem mojstri iz ozadja igrajo pred slovenskim narodom brez zadržkov zdaj na levi zdaj na desni strani političnega spektra, zdaj spet kar najbolj verodostojno po njegovi sredini.
str. 52, levi stolpec, 22. vrsta od sp.: volijo
str. 54, levi stolpec, 14. vrsta od zg.: taistih; ib., 19 vrsta: komunizem (ne komunizma)
ev. str. 55, levi stolpec, 17. vrsta od sp.: Je torej Resnica totalitarne ideologije par exellence, ki se lahko obdrži le z nasiljem neresnice in s tem nemorale.
ev. str. 56, levi stolpec, 14. vrsta od zg.: demonizirali
str. 58, levi stolpec, 3. vrsta od sp.: Prvi iz oportunizma nočejo priznati s porazom komunizma svojega poraza
str. 58, desni stolpec, 9. vrsta od zg.: Ali ni vendar v bistvu slovenske narave, še posebno intelektualne, tiste trdoživosti in vitalnosti,
ev. str. 59, desni stolpec, 10. vrsta od sp.: identiteto
str. 60, levi stolpec, 1. vrsta od zg.: še; ib., 23. vrsta od sp.: potrditi (nam. potruditi); ib., 13. vrsta od sp.: in posameznik (ne posamezniki - v kontekstu je to predsednik države); ib., ev. 6. vrsta od sp.: legitimna.
Drage bralke, dragi bralci! Dragi prijatelji Zaveze!
Sporočamo vam, da smo v oktobru in novembru prejeli 52 novih naročilnic za Zavezo. To je vaše delo. Hvala za vaš trud. Za nekatere vemo, da ste se posebej potrudili, zato vam gre posebna hvala. Upamo, da nam tudi za naprej ne boste odrekli svoje prijazne naklonjenosti.
Vesel Božič in srečno novo leto in BOG VAS ŽIVI!
Za uredništvo: Justin Stanovnik
Božič Marta Kunaver
Vsem članom Nove slovenske zaveze, vsem bralkam in bralcem Zaveze, vsem našim prijateljem v Sloveniji in zunaj Slovenije voščimo vesel Božič in srečno novo leto. Bog vas živi!
Šele, ko bo slovenski narod poznal vso resnico, mu bo pot do strnjene in umirjene družbe odprta. Za to družbo bo značilen narodnostni občutek. Ta občutek pa je vsota zavesti slovenske identitete, lojalnosti in odkritega sodelovanja v zavesti soodgovornosti. Le tako bomo zmožni ohraniti in razvijati svoje duhovne in materialne vrednote.
Jože Hubad - K slovenski istovetnosti
Trditi smemo, da smo bili Slovenci pred drugo svetovno vojno zdrav in notranje močan narod. Vemo pa, da so se med drugo svetovno vojno dogajale pri nas velike stvari, tolikšne, da je njihov učinek še danes navzoč v vseh vlaknih narodovega življenja in močno oblikuje našo družbo. Pri iskanju odgovora na gornje vprašanje smemo že na začetku ugotoviti, da je povsem izključeno, da bi nas v ta obupni položaj brez narodne resničnosti, ki je narodni razkol, pahnilo neko gibanje, ki bi ga pravično označili z narodno-osvobodilni boj.
Jože Hubad - K slovenski istovetnosti