Avtor: Izidor Mole

… Kmalu bo konec vojne, čeprav nas na svetu več ne bo … prej …

… Ivanka K. … obsojena na smrt … doma iz Ihana pri Domžalah …

Marija mi bo pomagala in me rešila tega trpljenja …

Jože, Tone, Janez, Peter in Miha so vsak ob svoji svetilki trudoma prebirali sporočila na smrt obsojenih. Drobni vrezi v belež, narejeni s kakim ostrim predmetom, s kamenčkom, koščkom lesa ali celo samo z nohtom, so zapustili komaj zaznavne sledove na stenah jetniških celic v Begunjah, pa še ti so bili večkrat prebeljeni, tudi po dvakrat na leto, a k sreči vsakokrat z nekoliko drugačno barvo. Sedaj, po desetih letih, se je ljudska oblast spomnila, da bi bilo dobro te napise odkriti. Menila je, da bo tako prišla do neizpodbitnih dokazov za napredno politično zavednost na smrt obsojenih. Pet mladeničev je z ostrimi nožki previdno odstranjevalo posamezne plasti. V posameznih vrezih se je ohranila barva vrhnjega sloja in napisi so ob primerni svetlobi postali vidni. Ne le, da je bilo delo skrajno natančno in naporno, mlade fante je najhuje pretreslo sporočilo teh napisov. Prvemu se je utrgalo Mihu. Njegovi živci niso vzdržali. Kar na kratko se je poslovil in odšel domov.
“Štirje fantje špilajo, za eno mlado kelnarco … ” so po napornem dnevu prepevali v gostilni pri Joževcu. “Dajmo, žrebajmo!” Točajka Štefka je bila koj voljna pridružiti se njihovi igri. V gostilni, ki je bila takrat še podržavljena, se ni ravno drenjalo gostov, zato se je rada pridružila njihovi zabavi. “Žrebala boš pa kar sama.” Z Jožetom sta si že prej skrivaj pomežikovala. “Ko bi vsaj potegnila iz klobuka njegovo ime.” A na listku je bilo Petrovo ime. Ta je zardel kot vrtnica, saj doslej ni imel z ženskami še nobenih izkušenj. Za vse na svetu pa ni hotel pokazati, da se jih v resnici boji. Iz najhujše zadrege ga je rešila Štefka sama, ki mu je takorekoč ukradla poljub. “Za aro.”
Fantje so bili glasni, preveč, da bi zvenelo pristno. Z narejeno razposajenostjo so skušali pregnati spomin na usode, ki so jih odkrivali v celicah, podobno kot si zdravniki v odmorih med operacijami sproščajo živce z robatimi šalami.
… Tako sem sam … Ne pozabite na moje male otroke in vzgojite jih v poštene in značajne ljudi … Kriv moje smrti je … da boš vedela …

… Dr. Sattler Alojz … obsojen na smrt …

… Brayer Rudolf 31. 8. 41. …

“Slabo mi je,” izdavi Peter ves bled in odide. Čez kake pol ure se vrne in začne pospravljati svoje stvari. “Za noben denar me ne obdržite pri tem delu. Še danes grem domov.”
… Moja Angelca S. … Janez ujet 4. 5. 44, obsojen 30. 6. 44. … je razbral Janez in si pomel utrujene rdeče oči. Ozrl se je po ostalih dveh. Planil je proti Tonetu, a je bilo že prepozno. Tudi temu je bilo že vsega preveč in je otopel. Z mislimi bogvekje je vrezal v belež srce, prebodeno z marelo, z obveznima Janezom in Micko v sredini. In to prav na mestu, kjer je bila prej narisana dogorevajoča sveča z napisom: … Luč … Ostalo je bilo že uničeno.


“Saj sem tako nameraval nehati, to delo me ne veseli, očka mi bo priskrbel boljšo službo. Bodite pozdravljeni!” In že ga ni bilo.
“Kje je moj ljubček?” je vprašala Štefka pri kosilu.
“Ne bo ga več in Toneta tudi ne, boš morala kar med nama izbirati,” je odgovoril Jože.
“Ni treba nič izbirati, jaz odstopam,” ga je prekinil Janez, ki mu še na kraj pameti ni bilo, da bi se zapletal v bežno ljubimkanje, saj ga doma čaka dekle, s katerim si že spletata gnezdo. Sicer je pa opazil, da sta onadva na tihem že zmenjena.
Jože še ni izživel svoje, včasih malo preveč lahkomiselne mladosti, letal je od cveta do cveta, pri tem pa mogoče zamudil najlepše. Ne, Janez je bil prepričan, da je dobil najboljše, odkar hodi z Marico. Toda prava ljubezen je krhka in občutljiva, z eno nepremišljeno potezo bi lahko vse podrl. Včeraj je pisal Marici, naj ga obišče prihodnjo soboto. Njenim staršem je zagotovil, da so lahko brez skrbi za Maričino dobro ime. Čeprav je bila Joževčeva gostilna podržavljena, je za depandanso s prenočišči še vedno skrbela domača gospodinja. Prepričana je bila, da se bodo razmere sčasoma spremenile in da mora skrbeti, da se ugled hiše ohrani.
… Tudi jaz prenašam usodo Slovencev, Minka M. … 25. 2. 42 … sama sem, obsojena na smrt … kje je moj mili dom, moja ljuba mamica … S. Jože, Praproče št. 2, zapustil sem dva zlata otroka … na smrt pripravljen, Ludvik M.

Marica je držala besedo. Prišla je s popoldanskim vlakom. Kako ljubka je bila v smučarskih hlačah, rdeči jopici in kapici s cofkom. Zardela lica so izdajala rahlo zadrego, ko se je rokovala z Jožetom. Začutila je njegov ocenjujoči pogled. “Domišljavec,” si je mislila, “prav vsaka se ti pa tudi ne bi podala.” Jože je očitno uganil njeno misel. Zdaj je bil on v zadregi. Skušal se je častno izvleči iz nerodnega položaja s svojo staro zgodbo o dveh nizkih plotovih, ki ju raje preskoči kot enega visokega.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Grad Kamen Simon Dan

Bilo je še prezgodaj za večerjo in počitek, zato sta si Janez in Marica šla ogledat opravljeno delo v jetniških celicah. Po krajšem obotavljanju se jima je pridružil še Jože, “da bi jima svetil in za varstvo”.
- Tu čakam smrti … H. Franc … ure čakanja so težke … a tudi tvoj se ne bo več vrnil … tvoje so ubili, a jaz sem ujet … bom poginil tu … tu je kakor grobnica. Žena, ne obupaj, prišel bo dan veselja in svobode. Zapisal A. A. Primskovo pri Kranju … Tovariši, maščujte nas* … Zdaj pa gremo, kaj pa kam ne vemo nič …

Taki in podobni napisi so se nahajali na stenah vseh dvanajstih celic, ki so imele vhod s skupnega hodnika. Marica se je krčevito držala Janezove roke, kot bi se bala, da se bodo iz teme zdaj zdaj pojavili oboroženi uniformiranci in odpeljali njenega ljubega pred puške.
“Vrnili smo se iz pekla,” je izdavila, ko so za njimi zaškripala težka vhodna vrata.
“Da, to je bil pravi pekel za uboge reveže, saj so menili tisti redki, ki so jih poslali v internacijo namesto na morišče v Drago, da hujšega pekla ne more biti,” je odvrnil Janez, “potem si lahko misliš, koliko hudega so morali prestati. Po svoje so trpeli huje od Kristusa. Kristus je imel vsaj zadoščenje, da njegova smrt služi odrešenju ljudi, ti ljudje pa največkrat niso vedeli niti tega, po čigavi krivdi umirajo. Hoteli so samo mirno preživeti hude čase, ničesar niso zakrivili, zato so z mirno vestjo čakali doma, ko so po končanih spopadih vdrli v njihove domove vojaki in jih odvlekli v ta pekel.”
“Koliko je med njimi žensk! Ali se niso mogle skriti, dokler ne bi minilo najhujše?”
“Morale so čuvati dom pred požigom ali ropom. Danes postavljajo spomenike herojem, ki so okupatorja največkrat samo zdražili, potem se pa čim hitreje umaknili. Zame so bile večje junakinje one, ki so varovale domače ognjišče.”
Le kaj je tisto, kar sproži v nekaterih ljudeh brezumno zlo po uničevanju. Ko bi vsaj ne ubijali. Požgane in izropane hiše se dajo na novo pozidati, mrtvega človeka pa ni mogoče oživiti. - Ali res ne?
Ko sta se poslavljala pred njeno sobo, se ga je Marica strastno oklenila. Objemala ga je in poljubovala, kot bi se bala, da ga bo izgubila. Hotela je biti z njim eno bitje, ki ga nobena sila ne bo mogla več razdvojiti. Tudi njega je popadla divja sla. Oba sta bila vedno bolj prepričana, da bosta le na ta način odgnala grozljivo pripoved s sten jetniških celic. Nocoj bosta šla do konca. Nobena ovira, ne fizična ne psihična, ju ne bo zadržala. Mrtvih res ni mogoče obuditi, lahko pa jih je nadomestiti z novimi življenji.
Novimi življenji? Janez se je iztrgal iz njenega objema. Ali je prav, da v zameno za padlega ustvariš drugega, skrbiš zanj in se žrtvuješ, da bi ga vzgojil v poštenega človeka, pa se bodo od nekod spet pojavila poživinjena bitja in tega poštenjaka ubila? Kakšen smisel ima vse skupaj?
Začudeni Marici je izpovedal svoje dvome. “Sicer sva pa tudi staršem obljubila, da ne bova izgubila pameti. Midva pa sva nocoj na tem, da jo izgubiva. Ves ta začarani krog nima pametnega opravičila. Res bova v trenutkih zanesenosti pozabila na vojne grozote, obenem pa prispevala svoj del tistim, ki se bodo čez nekaj desetletij ponovile.”
“Morda imaš po svoje prav. Nekako si me zmedel. Moram vse še enkrat pretuhtati. Se mi zdi, da le mora obstajati pot iz tvoje črnogledosti.”
S skrajnim naporom volje sta se odtrgala drug od drugega in odšla vsak v svojo sobo.
*
Jutro je bilo mrzlo, a jasno. Nebo kot umito. Že prejšnji večer so se domenili, da se vzpnejo na Begunjščico, če bo lepo vreme. Čeprav se je bližal konec januarja, snega še ni bilo, zato so jo še po mraku mahnili kar po bližnjici: Janez z Marico ter Jože z nekim svojim “nizkim plotom”, h kateremu se je izgubil prejšnji večer. Dekle je bilo menda iz Radovljice.
Malo so zašli, preden so našli pravo pot, ki jih je pripeljala iz gozda do Roblekovega doma. Tu so le za hip počili in se kar zunaj na klopi okrepčali, nato pa so jo mahnili po zmerno strmen grebenu proti vrhu. Morali so iti v gosji vrsti, za dva vštric na ozkem robu ni bilo prostora. Čeprav je bila pot na videz varna, bi bil en sam nepreviden korak lahko usoden. Na južni strani je bila gladka strmina, porasla z gladko suho travo. Po njej bi lahko zdrsnil prav v dolino, če se ne bi že prej mrtev ustavil ob kaki osamljeni štrleči skali. Na severni strani pa so se iz razdrapanih, ostrih skal kuhale in valile goste megle, ki so se na grebenu topile v zimskem soncu. Za trenutek so bili priča nenavadnemu, redkemu prizoru: Na nižje ležečih oblakih je videl vsak svojo senco in avreolo okrog glave. Korak do smrti - korak do nebes! jih je prešinilo. Smrt v takem okolju ne bi bila bridka, kot je bila bridka za talce pred deset in več leti. Gore od časa do časa res zahtevajo svoj davek kot plačilo za vse lepote, ki jih je deležen preveč drzen obiskovalec. Zares do kraja pa doživi te lepote samo človek z neobremenjenim srcem, človek, ki je poln ljubezni do narave in do bližnjih. Za to pa je vredno živeti, in če tako nanese, tudi umreti.
Z vrha bi lahko nadaljevali pot proti Zelenici, ker pa je ni nihče dobro poznal, so se raje vračali po isti poti. Naravnost pred njimi se je košatil Stol. Velika zajeda je opravičevala njegovo ime. Še bi se razgledovali, toda dan je bil kratek, zato so pohiteli proti dolini. Janez se je zapletel v pogovor z Jožetom. Nekam zaskrbljen se mu je zdel.
“Ne boš verjel,” je rekel Jože, “toda sinoči sem povsem izgubil glavo, kar se mi pri dekletu še ni pripetilo. Ves čas so me obletavale bridke zgodbe obsojencev iz celic. Na vsak način sem jih skušal pozabiti. Bo, kar bo. Ves mesec bom v skrbeh. Ali mi je bilo tega treba?”
“Tudi nama z Marico bi se lahko pripetilo isto,” je pomislil Janez, rekel pa ni nič.
Kljub vsakdanjim skrbem in jutrišnjim novim tragičnim zgodbam so se vračali z gore olajšani in pomirjeni. Dolga pot jih je očistila in pomirila. Spotoma so se za hip ustavili še pri cerkvici svetega Petra nad Begunjami. V njej so občudovali slikarijo Jerneja iz Loke. Vso severno steno je poslikal s freskami Kristusovega trpljenja. Vendar v tej slikariji ni bilo sledu žalosti ali obupa, barve so bile mestoma celo vesele. Rane po Mučenikovem telesu so se spremenile v arabeske, nekakšne ornamente. Slikar izpred skoraj petsto let je hotel naslikati evangelij, veselo sporočilo, da smo odrešeni. Torej tudi talci v Dragi niso padli zaman.
Poleg cerkvice stoji mogočno drevo. Obiskovalce je presenetilo to, da so korenine tega drevesa poiskale na videz brezupno pot pod temelji zidov, se razrasle pod cerkvenimi tla ki in jih na več mestih dvignile. Še en dokaz, da se včasih brezupno početje nazadnje izplača, dobi svoj smisel.
Nazadnje, že ob sončen zahodu, so se ustavili v sami Dragi. Vrsta lepo poravnanih in zglajenih trikotnih nizkih kamnov je učinkovala prav s svojo preprostostjo pretresljivo lepo. Samo osnovni podatki o človeku, ki je tukaj končal svojo življenjsko pot, in nič drugega.
Zapihljala je rahla sapica. Janezu in Marici se je zazdelo, da iz grobov prihaja tih šepet: “Vama, ki sta imela to srečo, da sta preživela brezumni pokol, in ki vaju je usoda pripeljala skupaj, je naloženo, da nas maščujeta. Ne z novimi spopadi ali celo novim pobijanjem. Ljubezen, ki prihaja od zgoraj, vaju bo družila v ljubezni, da bosta izvrševala tisto, za kar smo bili mi prikrajšani. Rojevajta otroke, ljubita jih in jih učita ljubiti, kajti le ljubezen daje in ohranja življenje, sovraštvo mori. Le tako bosta preprečila, da bi otroci doraščali le kot bodoča topovska hrana. Življenje se ne sme ustaviti, narava in zakoni skušajo čimprej zapolniti vrzeli, to morajo priznati tako verni kot neverni.”
“Čimprej morava urediti formalnosti,” sta v mislih odgovorila oba, “dokler sva še mlada. Res nama manjka še cela vrsta osnovnih stvari, pa bova že kako. Ljubezen naju bo vodila preko vseh težav. Jože je morda v slepi strasti s svojo ljubico spočel otroka. Gorje mu, če bo odraščal brez ljubezni. Prav iz takih, slučajno spočetih otrok največkrat zrastejo nasilniki in rablji. Prisegava, da bova rojevala otroke samo v ljubezni. Samo tako lahko upava, da se tragedija talcev ne bo več ponovila.”
* Po pripovedi takrat še žive priče je ta napis nastal po maju 1945. Celice so bile zadnjikrat prebeljene v začetku leta, torej še pod okupacijo, zato so bili poslednji napisi vrezani pod eno ali drugo oblastjo, vsebinsko pa se napisi bistveno ne razlikujejo, kar je bilo za naročnike odkrivanja teh napisov hudo razočaranje.