Avtor: Marijan Smolik
Ljubljana 1996, 317 str. (Izdala Družina v sodelovanju z Zvezo zgodovinskih društev Slovenije.)
Glavni javni tožilec Anton Drobnič je za obnovitev procesa pred vojaškim sodiščem, ki je 30. avgusta 1946 obsodilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, naročil zgodovinsko ekspertizo zgodovinarki dr. Tamari Griesser Pečar in cerkvenemu zgodovinarju dr. Francetu Martinu Dolinarju.
V knjigi, o kateri poročam in je bila slovesno predstavljena 29. oktobra 1996 na tiskovni konferenci v nadškofijskem dvorcu v Ljubljani, sta oba strokovnjaka objavila vsak svoje poročilo, gospa dr. Griesser Pečar na prvih 190 straneh, dr. Dolinar pa na straneh 193-317. Spremno besedo knjigi je napisal nadškof dr. Alojzij Šuštar, Rožmanov tretji naslednik. Zahvalil se je obema avtorjema, da sta pregledala ohranjeno dokumentacijo sodnega procesa, izrazil pa je željo, da bi vsi, ki se bodo oglasili k besedi, bili “tako stvarni in objektivni, kakor naša avtorja”. Pri tem je seveda mislil na tiste, ki bodo pisali s stališča “nove polemike”, ki jo bo ta knjiga po njegovem mnenju zbudila, saj je “žalostno, da je publicistika vse do danes ponarejene dokumente v napadih na škofa Rožmana uporabljala kot pristne”, je zapisal nadškof.
Prav v ugotavljanju pristnosti dokumentov, ki jih je takratno sodišče imelo na voljo, je bilo težišče dela obeh zgodovinarjev. Oba avtorja v opombah natančno navajata vire, ki sta jih imela v rokah, in tudi arhiv, v katerem so ohranjeni in dostopni.
Zgodovinarka je svojo analizo razdelila na petnajst poglavij po vrsti točk v obtožnici in Rožmanovega odgovora nanjo. V prvem z naslovom Sodstvo in politika ugotavlja, da sodišče v Rožmanovem primeru nikakor ni bilo nepristransko. V drugem prikazuje škofovo Sodelovanje z okupatorjem, v katerem analizira različne vrste kolaboracije (nevtralna, brezpogojna, pogojna, taktična). Tretje poglavje ima naslov Legalnost ali izdaja, četrto Rožman in okupatorji, v katerem avtorica primerja izvirno in ponarejeno besedilo vdanostne izjave maja 1941. V 5. poglavju govori o sestankih v škofijskem dvorcu med italijansko okupacijo. Šesto poglavje ima naslov Škof Rožman, katoliška Cerkev in komunizem. Avtorica je v njem nanizala dogodke iz let revolucije, ki so Rožmana odvračali od OF. V 7. poglavju je zbrana tematika Rožmanovo sodelovanje v vojaških povezavah ter v Slovenski zavezi, tudi o duhovnikih kuratih v domobranskih enotah. Osmo poglavje Rožman in akademski klub “Straža” obdeluje ustrezno 9. točko obtožnice in škofov odgovor nanjo. Naslednje 8. poglavje ima za vsebino Povezave z nemškim okupatorjem, 10. pa govori o domobranski prisegi, predmetu 11. točke obtožnice. Rožman in Narodni odbor je naslov 11. poglavja, dvanajsto pa je naslovljeno z besedami obtožnice “Rožman širi lažno propagando”. Zelo zanimivo je 13. poglavje Intervencije, v katerem je avtorica objavila seznam ljudi, za katere je škof posredoval pri oblasteh ali preko Vatikana. Seznam še ni popoln, ker vsi arhivi še niso dostopni. Štirinajsto poglavje z naslovom Politika zahodnih zaveznikov in škof Rožman navaja dokumente iz časa po maju 1945, ko je bil škof na Koroškem v stalni nevarnosti, da ga na zahtevo Jugoslavije kot vojnega zločinca zavezniki izročijo. V 15. poglavju so navedeni arhivski in tiskani viri ter literatura o tem procesu in o škofu Rožmanu sploh.
Dr. Dolinar je svoje ugotovitve strnil v uvodu, nato je ob obtožnici in Rožmanovem “zagovoru” prikazal 1. kakšne so bile škofove politične opredelitve pred okupacijo, 2. v času okupacije, 3. kako je s pisano besedo vplival na svoje duhovnike, 4. kako je politično deloval med vojno, 5. kako je “sodeloval” z italijanskim okupatorjem, ko je interveniral za zaprte in obsojene, 6. kako v istih zadevah z nemškim okupatorjem. V 7. poglavju je avtor navedel dokumente o odnosu OF in vodstva KPS do škofa Rožmana. Na koncu je v 8. poglavju kratko povzel čas škofovega bivanja na Koroškem po vojni.
Iz tega kratkega povzetka obeh delov knjige vidimo, da sta oba avtorja vsak na svoj način ob primerjanju z doslej objavljenimi in večkrat ponavljanimi dokumenti v različnih publikacijah prišla do jasne ugotovitve, da je bilo sodišče vse prej kot nepristransko. Sodišče ni hotelo upoštevati dokumentov, ki so obtoženega škofa razbremenjevali, čeprav jih je škofija sodišču preskrbela preko odvetnika, postavljenega po službeni dolžnosti. Med njimi je tudi pismo matere narodnega heroja Toneta Tomšiča, v katerem je sodišču ponudi la svoje pričevanje, kako je škof reševal njenega sina že pred vojsko, ko je bil kot komunist zaprt v Sremski Mitrovici, in potem, ko so ga Italijani obsodili na smrt. Za sodišče to pričevanje ni bilo upoštevanja vredno, “ker bi s tem žalili najgloblje občutke slovenskega naroda” (na str. 24). Vse intervencije za obsojene so bile sodišču znane, a zanj nezanimive. Avtorja sta prikazala tudi pravno nevzdržnost skupinske obtožbe tako raznovrstnih ljudi, kot je bil nemški general Rösener, general Rupnik, minister dr. Miha Krek, škof Rožman, domobranski častnik Milko Vizjak in šef policije Lovro Hacin. Posamezne točke obtožnice so jih skoraj vedno kar skupno bremenile najhujših zločinov. Tako jih je že med sojenjem prikazovalo dnevno časopisje in knjiga, ki jo je 1946 s svojim uvodom pospremil Ivan Bratko: Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu.
Ker je bil Rožman sojen in obsojen v odsotnosti, se ni mogel zagovarjati pred sodiščem, spremljal pa je sojenje po radiu in časopisih. Na vse točke obtožnice je napisal svoj zagovor, ki smo ga doslej poznali (vsaj nekateri) samo po objavi v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1965 (Buenos Aires 1965) in v reviji Naša luč (posebna priloga leta 1966). Avtorja knjige sta odkrila Rožmanov lastnoročni v nemščini napisani zagovor, v katerem izpodbija vse točke obtožnice.
V knjigi (in na predstavitvi) sta avtorja obžalovala, da vsi dokumenti še niso dostopni, in to prav tisti, ki bi bili najbolj pomembni, kot so arhivi Gestapa in Ozne ter izvirna škofova poročila papežu Piju XII. Vatikanski arhivi so namreč redno dostopni šele 50 let po smrti papeža. Dobro pa je, da je vatikanski arhiv v izvlečkih sam objavil vsebino dokumentov iz obdobja vojne 1939-1945 in med njimi tudi o številnih Rožmanovih poročilih papežu glede stanja v Sloveniji pod nemškim in italijanskim okupatorjem. Seveda sta avtorja to uporabila, vendar bodo izvirni dokumenti sliko še izboljšali.
Dr. Dolinar je svojo študijo objavil tudi v Zgodovinskem časopisu. Prvi del v št. 1⁄1996 že pred izidom knjige (v knjigi so to strani 195-233), drugi del v št. 2⁄1996 (v knjigi strani 233-283), tretji del bo še izšel.
Kmalu po predstavitvi knjige je Ivan Puc v Slovencu 9. novembra (Sobotno branje, z naslovom Obsodba je bila zlagana v vseh 13. točkah obtožnice) napisal obširen povzetek študije obeh avtorjev. Časnikarji so oba avtorja tudi povprašali o njunem delu. Pri roki mi je pogovor z dr. Dolinarjem, ki ga je Ranka Ivelja objavila v Dnevniku 16. novembra z naslovom Škof je bil kolaborant, ne pa izdajalec. Drugega je za Ognjišče št. 12⁄1996 pripravil Primož Krečič z naslovom Za resnično podobo škofa Rožmana. Ob branju obeh pade v oči prav beseda o kolaboraciji, za katero sta avtorja v knjigi in dr. Dolinar tudi v Ognjišču natančno razložil, kaj to je, v Dnevniku pa nastane vtis, da je prav ob tem vprašanju intervju kakor “odrezan”, v naslovu pa edino poudarjen.
Za našo predstavitev dragocene in bogato dokumentirane knjige mora biti to dovolj, treba jo bo vzeti v roke in poskrbeti, da ne bo ostala neprebrana na policah. Popraviti bo treba le nekaj netočno napisanih imen (na str. 106 Žavbi nam. Žavbij, 112 Kostelec nam. Kostelc, 157 Malavašič nam. Malaševič, 158 novomašnik Križaj Peter nam. Neomist Križaj, 197 Baznik nam. Blaznik, 210 Jemec nam. Jemenc, 284 Leiler nam. Leiber). Dajmo jo v roke tudi mlajšim, ki še v novejših knjigah lahko berejo samo o Rožmanovih “zločinih”, ne morejo pa dobiti celotne podobe o težkem času naše zgodovine in Rožmanovem deležu v njej.