Avtor: France Pibernik

Ob 80-letnici rojstva

Na rojstni hiši v Lokah pri Mozirju so 22. septembra letos domačini odkrili spominsko ploščo zamolčanemu pisatelju Tonetu Čokanu. Skromna slovesnost v odmaknjenem kraju je bila človeško topla in prisrčna in je izpričala preprosto zavest bližnjih ljudi, da so mimo javnih ustanov postavili dostojen spomenik svojemu rojaku, ki mu je življenje nasilno ugasnilo v visoki mladosti sredi vojnih grozot.
Tone Čokan se je rodil med prvo svetovno vojno, 23. decembra 1916, Francu (1871-1948) in Apoloniji (1882-1957). Oče je bil kmet in je želel svojo domačijo modernizirati. Zato se je leta 1903 odpravil v Ameriko, kmalu mu je sledila žena, tako da sta življenje nadaljevala v Milwaukeju. Vztrajala sta do 1911, nakar sta se z družino vrnila domov v Loke, kjer je oče postopoma moderniziral kmetijo, popravil hišo in dokupil precej zemlje. Po prvi vojni se je ukvarjal tudi z lesno trgovino in žago. Toda gospodarska kriza ga je močno prizadela, kar je imelo neprijazne posledice tudi za mladega Toneta in njegovo šolanje.
Čokan je osnovno šolo obiskoval v bližnjem samostanu Nazarje, jeseni 1928 se je vpisal na realno gimnazijo v Celju in bil prizadeven dijak, tako da je bil oproščen male mature. Toda v naslednjem šolskem letu so se domače razmere tako poslabšale, da je moral opustiti šolanje na celjski gimnaziji, iz hude zagate so mu pomagali frančiškani iz Nazarij. Poskrbeli so mu bivanje v svojem konviktu v Mariboru, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji, kjer je junija 1936 maturiral, nato pa se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Po enem letu je študij prava opustil in se prepisal na medicino, jo spomladi 1941 absolviral, a zaradi vojnih dogodkov in prezgodnje smrti nikoli končal.
Kot študent medicine se je pridružil katoliškemu akademskemu društvu Zarja in zahajal v njihove prostore na Miklošičevi 5, vendar se je jeseni 1940 z Zarjani preselil v nove prostore, ki so jih dobili v Jegličevem domu na Novem trgu. Vsekakor se je pred vojno zbližal s Kocbekom in tako se je takoj ob okupaciji preko Jožeta Brejca povezal s Kocbekovimi krščanskimi socialisti, ki so se aktivno vključevali v odporniško gibanje in dejavno pomagali pri ilegalnem delu, zlasti pri tiskanju propagandnega gradiva.
Sredi avgusta 1941 se je ilegalno odpravil k domačim v Loke, da bi poizvedel za razmere, vendar se je komaj izvlekel iz težav in se vrnil v Ljubljano. Tu se je veliko družil z Dušanom Ludvikom, drugoval s slikarjem Božidarjem Jakcem, ki ga je portretiral 9. oktobra 1941 z njegovo značilno in obvezno pipo. Zbližal se je tudi s Frančkom Majcnom in se odločil, da med prvimi odide med aktivne odpornike na Dolenjsko. Postal je borec v Dolenjski četi in bil med udeleženci napada na Bučko, ki se je zaradi neuspele koordinacije partizanskih oddelkov končal s porazom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tone Čokan

Čokan se je kot mnogi drugi, ki so doživljali podobne pretrese, vrnil v Ljubljano in se zatekel v Jegličev dom ter nadaljeval z ilegalnim delom. Skupaj s Francem Jezo je skušal rešiti nekatere obtožene ljudi iz ljubljanske bolnišnice, toda poskus ni uspel, Jezo so celo zajeli. Čokanu se je uspelo izogniti aretaciji ob raciji v Jegličevem domu 25. februarja 1942, ko sta bila med drugimi aretirana tudi pesnika Dušan Ludvik in Jože Udovič.
Bržkone je v skupini zarjanov dozorela odločitev, da odidejo na Dolenjsko, poleg Čokana vsekakor še Ivan Klarič in Janez Tominc. Kar značilna je ugotovitev, da so vsi trije padli sredi leta 1942. O Čokanovi kratki vojaški poti je nekaj malega zapisal Franček Majcen:
“Spomladi 1942 se je priključil zahodnodolenjskemu odredu, kjer je bil kot medicinec sanitetni referent. V tem odredu (sprva verjetno bataljon) je imel odločilno besedo Marjan Dermastja - Urban; mislim, da je bil komandant. S Čokanom se nista razumela, najbrž na sektaški bazi; odnosi med njima so postajali čedalje bolj zaostreni. Potem je prišla novica, da je Čokan padel. Ker so vzniknile govorice, da je Čokana dal likvidirati Dermastja, je IOOF (verjetno tudi glavni štab in CK) sprožil preiskavo, ki je ta sum potrdila. Na vsak način je bil Urban odstavljen (v kampanji proti vojvodstvu in vojvodom), očitali so mu med drugim tudi neutemeljene likvidacije. To bi bilo vse, kar vem o Tonetu Čokanu. Podatke mi je takrat (Lj., spomladi 1942) povedal Jože Javoršek, ki me je obiskal v Krimskem odredu. Javoršek, njegovo partizansko ime je bilo Franček, je še dodal, da je Urban utemeljeval Čokanovo likvidacijo s tem, da je Čokan bojda organiziral KS (krščanske socialiste, o. p.) v odredu in na terenu in da se je v ta namen sestajal s farji. Za to trditev menda ni bilo dokazov”. (Pismo Frančka Majcna dr. Emilu Cesarju, Maribor, 11. 6. 1990)
Izginotje (uboj, justifikacija) mladega medicinca, ki se je prostovoljno vključil med aktivne člane narodnega odpora, je pri skupini krščanskih socialistov v okviru OF vzbudilo veliko razburjenje in zahtevo po razjasnitvi okoliščin pri najvišjem partizanskem vodstvu. Na njihovo zahtevo sta se sorazmerno pozno odzvala Krištof - Edvard Kardelj in Jernej Posavec - Ivan Maček s posebnim pismenim zahtevkom na štab tamkajšnjega odreda:
“Glavno poveljstvo Slovenskih partizanskih čet.
Na položaju, 9. 8. 1942.
Štabu Zapadnodolenjskega odreda - na položaju.
Po naših informacijah in na intervencijo krščanskih socialistov smo izvedeli, da je izginil neznano kam bivši partizan medicinec 1. bataljona ZDO Čokan. Govori se, da je bil ustreljen od strani partizanov. Ker so se te govorice zelo razširile in ker od nas zahteva razčiščenje tudi vodstvo krščanske skupine v OF, vam narejamo, da nemudoma raziščete to stvar. Ni mogoče trpeti, da bi se take stvari dogajale v naših vrstah.
Takoj nam odgovorite na naslednja vprašanja:
Če je res, da je Čokan ustreljen po nalogu kateregakoli partizanskega poveljstva, potem nam pošljite podrobno sporočilo in obrazložitev njegovega delovanja in razlogov, ki so privedli do njegove justifikacije. V tem pismu objasnite vso preteklost Čokanovo. Če obstoje zapisniki, potem nam jih pošljite.
2. Če ni res, da bi bil Čokan ustreljen po nalogu kateregakoli partizanskega poveljstva, potem raziščite, kam je izginil. Istočasno strogo raziščite, odkod in čemu so se razširile vesti, ki v največji meri škodujejo ugledu partizanskega gibanja.
Smrt fašizmu - svoboda narodu!
Za Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet:
Politkomisar: Jernej Posavec - Za Komandanta: Krištof.
(Arhiv Slovenije, Referat 1 (arhiv CK), fond Glavni štab Slovenije, arhivska enota 5136). Direktnega odgovora na Kardeljevo in Mačkovo zahtevo ne poznamo, Jože Brejc Javoršek, ki je bil član za ta primer ustanovljene kontrolne komisije IOOF (Izvršnega odbora Osvobodilne fronte), je v svojih spominih o raziskavah okrog Čokanove likvidacije navedel naslednje:
“Kontrolna komisija Izvršnega odbora se je najprej napotila v štab V. grupe odredov k vojvodi Urbanu - Marjanu Dermastji. Dr. Jože Brilej - Boljko je bil jurist, znamenit borec v levičarskih študentovskih vrstah, izvrsten intelektualec in poštenjak kot malokdo. V meni ni zbujal samo popolnega zaupanja, ampak tudi iskreno prijateljstvo. Maks Strmecki je bil marsksistični učenjak, ki je svoje univerze opravil predvsem v jugoslovanskih ječah, kjer je preživel polovico svojega življenja. Na njem so bili neizbrisni sledovi mučenj in trpljenja, za debelimi naočniki pa se je skrival pogled, oster kot nož, znamenje njegovega nadpovprečnega intelekta. Mislim, da smo bili dostojna trojica, ki se je ujemala v pogledih na življenje in predvsem na zgodovino, sredi katere smo se znašli.
Naš prihod v Urbanovo kraljestvo je povzročil paniko. Jasno in odločno sem v imenu Komisije zahteval odgovor na dve vprašanji: Kaj se je zgodilo s Tonetom Čokanom in kaj je z govoricami, da je pod štabom zapor, kjer v svojem lastnem govnu žde ujetniki, med njimi menda krščanski socialisti. Urban je bil bled kot smrt. Pa ne od strahu, ampak od jeze. Grabil je za revolver, a ne zato, da bi nas postrelil, ampak iz navade. A ko sta odgovor na moji vprašanji zahtevala v imenu komunistov tudi Brilej in Strmecki, je dal poklicati ženo Maro. Nekaj časa na naša vprašanja sploh ni hotela odgovarjati, nato pa je s sitnim glasom pripovedovala, da je bil Čokan pri V. grupi odredov propagandist kulturnik, a da ga je ustrelila, ker je kvartal. Ni prenesla njegovih mestnih čvekarij, popustili so ji živci … pa ga je počila. Urban je prasnil v smeh, Brilej, Strmecki in jaz smo onemeli. Strahovita preprostost poročila je kriminalno dejanje postoterila. Brilej se je iz zagate rešil z zahtevo, naj nam pokaže zapor, če v resnici obstaja. V Urbanu so se sprožili mehanizmi samoobrambe, gostobesedno je začel zatrjevati, da gre za natolcevanje, za nesramno laž, da o kakršnem zaporu ni ne duha ne sluha. Vprašal sem ga, če lahko zastran zapora zaslišimo štabne stražarje: v izbo so stopili trije mladi fantje, ki so pod našimi navzkrižnimi vprašanji zašli v hude zadrege. Nenehno so obračali oči v Urbana in njegovo ženo ter skušali odgovarjati na vprašanja tako, da bi bilo njihovemu komandantu všeč. Nenadoma mi je bilo zahrbtne igre dovolj, hotel sem iz štaba … Urban se je postavil pred vrata in zarenčal: “Samo preko mojega trupla!” Tedaj ga je Brilej prijel za roko, odšla sta ven, za njima Strmecki in Mara, jaz pa sem ostal s stražarjem sam v štabu. Vrata so se zaprla. Občutek, da sem v smrtni nevarnosti, je ob misli na Brileja in Strmeckega počasi zginjal, preplavljala sta me spet jeza in žalost, predvsem pa spoznanje, da bosta tovariša iz komisije “po partijski liniji” prišla Urbanu prej do živega, kakor bi mu prišel jaz, ki mu grem v bistvu ravno tako na živce, kakor je šel nesrečni Tone Čokan njegovi ženi Mari.
Ko sta končno Brilej in Strmecki prišla pome, nisem videl nikogar od štaba, ampak takoj krenil s tovarišema proti Kamenjaku. Pripovedovala sta, da je Urban v resnici imel zapor, ampak ga je počistil že kmalu po partijski konferenci. Kako ga je počistil, mi nista znala odgovoriti. In tudi na vprašanje, kdo od krščanskih socialistov je bil v tistem zaporu, nista vedela odgovora.” (Jože Javoršek, Spomini na Slovence III, 1990, 151-152).
Danes vemo le to, da je bil Čokan med prvimi žrtvami partijskih čistk v Osvobodilni fronti in ubit verjetno proti koncu junija 1942. Njegov grob bo za vedno ostal neznan. Po vojni so Čokanovo ime vklesali med padle študente na plošči v avli Univerze in tudi na ploščo sanatorija Emona, kamor so uvrstili imena padlih zdravnikov in medicincev partizanov, medtem ko se njegovo ime ni nikoli pojavilo med padlimi književniki in njegovo ime je bilo zamolčano, pozabljeno. Domači v Mozirju niso dovolili vpisati njegovega imena na spomenik padlih partizanov, dokler se ne pojasnijo vse okoliščine njegove smrti.
Ime pisatelja Toneta Čokana je bilo prvič omenjeno v Zgodovini slovenskega slovstva VII Viktorja Smoleja (Slovenska matica, 1971, 33), in sicer pod poglavjem Slovstvo osvobodilnega boja, vendar je tam zapisano zelo lakonično: “Smrt je našel nekje na Dolenjskem.” Da “je pisal izvirne pesmi, da je prevajal Claudela in pisal ocene o slovenskih, nemških in francoskih knjižnih novostih in prevodih” in da njegovo delo priča o njegovi usmerjenosti v romanske literature.
Prve konkretnejše obrise je njegovo literarno delo dobilo v kratki skici, ki je bila skupaj z manjšim izborom njegovega leposlovja objavljena v zborniku Jutro pozabljenih (1991, 72 - 93), njegovo ime je bilo kasneje uvrščeno v leksikon Slovenska književnost (Cankarjeva založba, 1996). Šele zadnja odkritja nekaterih doslej neznanih Čokanovih besedil v literarni zapuščini dr. Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta (Arhiv Slovenije, Priv A VII) nam omogočajo jasnejši pogled na njegovo sicer skromno ohranjeno literarno zapuščino, kajti velika večina gradiva je bila porazgubljena ali uničena.
Čokan je med vrstniki veljal za boema, za nemirnega človeka, ki se je v druščinah pojavljal za kratek čas in že odhitel dalje v svoji nestalnosti in neugnani zgovornosti. Celo Kocbek ga je nekoč hudo prijemal zaradi njegovega snobističnega in neurejenega mišljenja ter govorjenja” (E. Kocbek, Pred viharjem, 1980, 69). Medtem ko je bil nazorsko povsem opredeljen za Zarjo, je bil glede literature manj. Največ je sodeloval v predvojnem Domu in svetu, nekaj malega v Mladiki, medtem ko ga v Dejanju ne zasledimo, čeravno vemo, da je bil izrazit kocbekovec.
To, kar se nam je ohranilo iz njegovega leposlovja, nikakor ne daje trdnih izhodišč za natančnejše opredeljevanje njegove književne usmerjenosti. Šestero drobnih pesmi, ki so nam ohranjene iz naključnih objav od 1937 do 1941, in nekaj primerov kratke proze komaj nakazujejo Čokanovo literarno pot. Mnogo več bi nam povedala zasnova romana Lovski blagor, če bi se nam ohranila celota, pa žal poznamo v rokopisu le kratko poglavje z naslovom Slovenska pesem.
Medtem ko si zaman prizadevamo, da bi odkrili, kaj vse je bilo skrito v njegovi uničeni literarni zapuščini, pa z večjo gotovostjo govorimo o njegovi literarni publicistiki in njegovem prevodnem delu.
Čokan je od prihoda na ljubljansko univerzo sodeloval v Dom in svetu z literarnimi ocenami in poročili, deloma slovenskih avtorjev (A. Gradnik, Večni studenci; J. Lovrenčič, Sholar iz Trente; Prežihov Voranc, Požganica; A. Ingolič, Na splavih), deloma svetovnih, zlasti francoskih, kdaj pa kdaj celo izvirnih pariških izdaj (Francoska sodobna religiozna lirika; Paul Verlaine in današnji čas; Sodobna katoliška proza; E. Curie, Gospa Curie; G. Bernanos, Saint Dominique, Dnevnik vaškega župnika; A. Bordeaux, Strah pred življenjem; F. Werfel, Verdi; M. Mitchell, V vrtincu).
Njegovo zanimanje za moderno francosko katoliško literaturo je bilo tolikšno, da je v izvirnikih prebiral aktualne francoske avtorje, med njimi Jacquesa Maritaina, čigar knjiga Art et Scolastique mu je bila še posebej pri srcu, saj je iz nje prevedel poglavje Krščanska umetnost (Dom in svet, ¹⁹³⁷⁄₃₈, 6, 277-280). Za francosko umetnost se je navdušil med obiskom v Parizu, kot očiten znak njegovega nagnjenja do francoske literature pa moramo šteti njegovo dopisovanje z znamenitim književnikom Paulom Claudelom. Njuna korespondenca bi nam odkrila marsikatero stran Čokanovega notranjega sveta, toda Claudelova pisma so bila uničena, Čokanova Claudelu pa so za zdaj neznana.
Končno je potrebno omeniti tudi Čokanovo prevajalsko delo. Objavljenega je malo. Najprej je prevedel odlomek iz obsežne pesnitve Les Georgiques chretiennes Francisa Jammesa (Dom in svet, 1939), potem se je lotil Claudela in prevedel dve krajši stvari: Psalm 49 (Mladika, 1941) in Procesni obrednik v pozdrav novemu stoletju (Dom in svet, 1941). V Debeljakovi zapuščini sta se ohranila dva drobna, vsekakor neobjavljena prevoda: Leona Cathlina Vstajenje potopljencev na koncu časov in Gonzagueta de Reynoulda Molitev k sveti Devici v teh težkih dneh (Iz zbirke Theokos, la Mere de Dieu dans la pensée, l’ art et la vie). Najbolj pa ga je pritegnil španski dramatik Lope de Vega. V Slovenčevem koledarju za leto 1941 je natisnil prevod pesmi Marijina uspavanka, medtem ko je prevod celotne drame Modra norica ohranil Čokanov prijatelj in slikar Božidar Jakac.
Neobjavljen je ostal tudi Čokanov esej Rilke med Francozi, ki je nastal ob desetletnici Rilkejeve smrti in ki je na osnovi odmevov Rilkeja v francoski literarni publicistiki skušal približati pred vojno pri nas malo znanega evropskega pesnika, zlasti pa je opozoril na to, da bi morali prevesti vsaj njegove znamenite Devinske elegije.
Pisatelj Tone Čokan sodi med tiste mlade slovenske katoliške avtorje, ki jim ni bilo dano, da bi razvili in uveljavili svoje duhovne talente, kajti nasilna smrt sredi okupacije in domače državljanske vojne, ki jo je sprožila nasilna socialistična revolucija, je uničila velik del mlade slovenske inteligence, še posebno občutno na katoliški strani. Dejstvo, da so se med vojno pobitim po vojni pridružili še mnogi, ki so končali v množičnih grobovih in po kraških jamah, samo stopnjuje tragiko, ki nas je zadela ob prelomu druge svetovne vojne. Prav v času, ko skušamo normalizirati lastne dejavnosti v novih razmah, vedno bolj čutimo, kako nam manjkajo prav ti, ki smo jih takrat izgubili.