Avtor: Janko Maček

Uvod

V 22. številki Zaveze smo govorili o mučeniški poti treh slovenskih učiteljic. Pot ene izmed njih - Ivanke Škrabec - se je avgusta leta 1942 končala na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, kjer so jo po prekopu iz plitvega groba v gozdu nad Zamostecom položili v blagoslovljeno zemljo.
V začetku naše današnje zgodbe o učiteljici Anici Drobničevi naša misel spet hiti na pokopališče v Hrovačo. 4. oktobra 1944 so tam pokopali 119 mučencev, ki so jih bili izkopali iz treh množičnih grobov pri Jelendolu in prepeljali v Ribnico. To so bili jetniki, ki jih je revolucionarno, komunistično “sodišče” v Ribnici obsodilo na smrt in so bili pomorjeni 15. in 22. oktobra 1943. Med njimi so bile le tri ženske in ena od njih je bila učiteljica Anica Drobnič.
Nehote se nam zastavlja vprašanje: Le kaj je naredila ta drobna učiteljica, da so jo uvrstili med organizatorje protikomunističnega odpora in vidnejše branitelje Turjaka, Begunj in Nove vasi? Po svoji postavi in zunanjem videzu je bila Drobničeva precej neznatna in je bila še pri štiridesetih letih videti kot dekle zadnjega razreda osnovne šole. Kadar je bila med svojimi učenkami, je bilo na hitro prav težko ugotoviti, katera od njih je učiteljica.
Kaj je torej tako dvignilo njen pomen v očeh “osvoboditeljev”, ki so se po kapitulaciji Italije s pomočjo Italijanov vrgli na uničevanje svojih domačih nasprotnikov, “da bi preprečili državljansko vojno”. V dveh dneh obrambe Begunj, 14. in 15. septembra 1943, se jim ni mogla tako zelo zameriti. Vemo, da so jo imeli na posebnem seznamu že prej in da so jo iskali že poleti leta 1942, ko še nikjer ni bilo nobene vaške straže. Napoti jim je bila njena duhovna moč in vztrajna delavnost, s katero je odpirala ljudem oči in zlasti mladini kazala pot do prave omike.
Škof Slomšek je o šoli in učiteljih pred mnogimi leti zapisal misli, ki so še danes zanimive in aktualne: “Šolski učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, ako je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil; kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robasto. Skrbi, da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. Moder in priden šolnik človeškemu rodu veliko več koristi kakor najslavnejši vojskovodja, kateri sovražnike strahuje in premaguje kraljestva. Učitelj v tihem, neznanem kraju dobro sadi in skrbi za boljše ljudi in boljše čase.”
Ali je težko razumeti, da so se pomena šole in vzgoje zavedali tudi graditelji novega družbenega reda, čeprav najbrž teh Slomškovih misli niso poznali. Med njimi je bil tudi marsikateri učitelj, ki se je v svojem poklicu čutil utesnjenega in si je želel nekoliko prepiha. Vendar se je ta na videz skromna želja spremenila v vihar, ki je prinesel veliko škodo in razdejanje. V zgodbi o življenju in delu Anice Drobničeve se nam bodo odkrivali usodni dogodki tistega časa in ob tem se nam bo spet in spet vrival razmislek: Kako morejo trditi, da je bil to osvobodilni boj? Ali ni zapisano: “Po njih deli jih boste spoznali”? Kakšno delo je uboj učiteljice, ki je vse svoje življenje posvetila vzgoji podeželskih otrok in mladine?

Opis slike: Učiteljiščnica Anica Drobnič - Leto 1920

Otroška leta v hudem vrhu in šolanje

Anica Drobnič je bila rojena leta 1898 v Hudem Vrhu pri Novi vasi na Blokah. Po domače se je pri njih reklo pri Bločanu. Anica je bila najmlajši otrok v družini. Otroška leta je preživela v krogu štirih sester in brata Antona, ki je bil le nekaj let starejši od nje. Oče in mati sta trdo delala in tudi otroci so jima morali že zgodaj pomagati. Delo na kmetiji jim ni bilo nadloga, ki bi omejevala njihovo otroško svobodo, ampak jih je še bolj povezalo z domom. Kako lepo je bilo ob zimskih večerih na topli krušni peči, ko je zunaj kar škripalo od mraza, v hiši pa so ropotale statve, kjer je oče tkal platno. Še po prvi svetovni vojni so pri Bločanu vsako leto sejali lan in imeli terice, statve so tedaj že obstale. Ko je pomladi odlezel sneg, je zadišalo po osihajoči se zemlji in otroci so hodili nabirat prve cvetlice. Vsako pomlad znova jih je razveselil pogled na prostrano polje, ki se je onkraj Hudega Vrha širilo tja do Metulj pod Bloščkom in Racno goro v ozadju. Na tem polju so tudi Bločanovi imeli njive in se na njih znojili od zgodnje pomladi do pozne jeseni, dokler jih ni spet prekrila snežna odeja.
Z letnimi časi so se vrstili prazniki in z njimi združeni običaji, katerih so se otroci že vnaprej veselili in jih težko pričakovali. Čeprav je Miklavž vsako leto položil v peharje iste darove, so vedno znova že sredi noči ali zgodaj zjutraj vstajali in hodili gledat, kaj jim je prinesel, in vsakikrat znova se je napeto pričakovanje spremenilo v hvaležno veselje. Posebno zanimiv je bil za otroke kresni večer. Popoldne pred kresom so imeli posebno delo, ki se jim je zdelo silno važno. Najprej so skrbno pometli vse prostore v hiši in dvorišče. Na travniku so nabrali celo košaro cvetlic in z njimi potresli dvorišče in prostore v hiši. Na vse njive so odnesli košček butare, ki je bila blagoslovljena v cerkvi na cvetno nedeljo. Obenem so njivo poškropili z blagoslovljeno vodo. To opravilo je otroke tako prevzelo, da so skoraj pozabili na kres, ki je zagorel za vasjo, ko se je znočilo, in so pri njem glavno besedo imeli odrasli.
Vsako leto za veliki in za mali šmaren so Bločani v velikem številu romali k Mariji v Novo Štifto pri Sodražici. Na pot so se odpravili popoldne pred praznikom. Do noči so po raznih stezah in bližnjicah prišli na cilj in potem noč prebedeli v cerkvi ob molitvi in petju Marijinih pesmi. Na praznik dopoldne so bili vsaj pri dveh mašah, nato pa so se spet peš vrnili domov. Za otroke, ki so se smeli pridružiti staršem ali sorodnikom, je bilo to romanje posebno doživetje.
V takem svetu je Anica preživljala otroška leta. Prijeten družinski krog se je pri Bločanovih kmalu začel trgati in ožiti. Tri sestre: Marija, Roza in Jera so druga za drugo odšle v samostan in postale redovnice. Potem so le poredko prihajale domov v Hudi Vrh. Brat Tone je bil med prvo svetovno vojno kot avstrijski rojak na italijanski fronti in skoraj dve leti v italijanskem ujetništvu, kjer se je naučil italijanščine. Še najdlje je ostala doma Urška in bila v pomoč staršem. Tudi Anica je precej časa uživala zavetje Bločanove domačije. Verouk v osnovni šoli v Novi vasi jo je učil Matej Ježek, kasnejši dolgoletni župnik v Begunjah. Po osnovni šoli je Anica še ostala doma. Bila je vojna in razmere v mestu so bile še težje kot na podeželju. Leta 1917 je imela Anica že devetnajst let, ko jo je “uka žeja” zvabila v svet. Najprej je v Ljubljani eno leto obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, nato pa dve leti meščansko šolo pri uršulinkah. Jeseni leta 1920 se je vpisala na Zasebno žensko učiteljišče pri uršulinkah v Škofji Loki in ga leta 1924 dokončala. V tem času je stanovala v uršulinskem zavodu. Dobro je izrabila čas in se marljivo učila. Domov v Hudi Vrh je prihajala le ob počitnicah.
Že od doma je Anica prinesla veselje do glasbe in petja. Pri uršulinkah je imela dovolj priložnosti, da se je poleg obveznih šolskih predmetov učila še orglanja. Sodelovala je pri pevskih zborih in tako spopolnjevala prirojene sposobnosti. Na njeno nagnjenje h glasbi je vplival tudi profesor Marko Bajuk, ki ga je spoznala v Ljubljani.
Kljub vsemu je Anica ostala povezana z domom in domačim krajem. Po prezgodnji očetovi smrti je domačijo prevzel brat Tone. Le s težavo so ga prepričali, da se je poročil. Bolj kot domačija so ga vlekle knjige, bil je član cerkvenega pevskega zbora, sodeloval je pri Prosvetnem društvu. Prva in druga žena sta mu kmalu umrli. Bil je odločen, da se ne bo več poročil, pa so ga spet pregovorili. V tretjem zakonu je bilo deset otrok. Žena ni bila samo dobra mati, ampak tudi glavna delavka na kmetiji. Z Urško se nista posebno razumeli, Anica pa je bila s svakinjo vedno v dobrih odnosih. Ko je že bila na prvem službenem mestu v Kolovratu nad Izlakami, so doma v Hudem Vrhu dobili drugega sina. Anica je tedaj vzela k sebi sestro Urško in dveletnega nečaka Stanka. Urška je gospodinjila in varovala malega, kadar je bila Anica v šoli. Anica je Stanka preimenovala v Slavčka in mu postala druga mati. Le za kak teden je šla z njim na Bloke na počitnice, drugače ga je pa imela pri sebi. Ko je bila že v Begun jah pri Cerknici in je Slavček že obiskoval gimnazijo v Ljubljani, je še vedno skrbela zanj. Pri njej v Begunjah je tedaj bila nečakinja Malka; Anica in njena okolica v Begunjah so jo klicali Ljuba. Tako je Anica do konca ostala povezana z rojstnim domom in s Hudim Vrhom, kjer je v rani mladosti dobila prvo vzgojo, ki se ji nikoli ni izneverila.

Učiteljica v Begunjah

V Begunjah pri Cerknici je organist odpovedal službo in odšel v Ameriko. Majhna župnija mu ni mogla dati velikega zaslužka, dela pa z vodenjem dveh ali treh pevskih zborov zato ni bilo nič manj. Tako se je odločil, da gre iskat srečo v tujino. Župnik Matej Ježek se je tedaj spomnil na Anico Drobničevo, ki jo je spoznal, ko je bil kaplan na Blokah. Poznal je njeno izredno glasbeno nadarjenost. Ker so v Begunjah rabili tudi učiteljico, bi bili s prihodom Drobničeve rešeni obe službi in organistovska plača ne bi več bila pomembna. Anica se ni mogla takoj odločiti. Bila je zadovoljna v Kolovratu, kjer je lahko skrbela tudi za Urško in Slavčka, po drugi strani jo je pa vleklo nazaj na Notranjsko. Ko je bil župnik Ježek pripravljen sprejeti še Urško za gospodinjsko pomočnico, je Anica Drobnič 19. februarja 1931 končno prišla v Begunje. Takoj je dobila več kot štirideset prvošolčkov in jih potem šest let vodila po poti osnovnošolske učenosti. Leta 1943 je pripeljala do 6. razreda že drugo generacijo begunjskih osnovnošolcev.
Nekateri izmed tistih otrok so še živi in se svoje pokojne učiteljice s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjajo. Pravijo, da je imela izreden občutek za slovenski jezik in za lepo izražanje. Pri obravnavi pesmi, beril in pisanju prostih spisov je bilo v razredu posebno razpoloženje, ob katerem so otroci postali dojemljivi za spoštovanje do slovenskih pesnikov in pisateljev, za ljubezen do slovenske zemlje in rojstne Menišije. Pri zemljepisu je otroke spretno učila branja zemljevidov in orientacije v naravi, obenem pa jim odkrivala lepote ožje in širše domovine. Nevsiljivo jim je pokazala, da ima Slovenijo in Menišijo tudi sama zelo rada. Nikoli ni spraševala z redovalnico v roki, zato njeni učenci niso poznali strahu pred spraševanjem. Pa so se kljub temu pridno učili.
Begunjski šolarji so prihajali iz gruntarskih in bajtarskih družin, toda učiteljica, ki je imela velik socialni čut, je znala zabrisati razlike med njimi. V razredu jih je razporedila tako, da so bili tisti z boljšo malico poleg onih

Opis slike: Begunjski cerkveni pevci po novi maši domačina Ivana Pregeljca leta 1934 - Organistinja Anica sedi poleg novomašnega pridigarja

brez malice. Otroci so bili večinoma že od doma navajeni, da je treba ponuditi sosedu, ki sam nima, pa tudi učiteljica jih je od časa do časa na to opozorila. Tudi s svojim zgledom jih je k temu navajala. Deklici iz revne družine, ki nikoli ni imela malice s seboj, je naročila žemljo v bližnji trgovini, da jo je med odmorom stekla iskat in tako ni bila odvisna od sočutja sošolcev. Nekaterim učencem je plačala ali pa dodala denar za šolski izlet, ker bi sicer morali ostati doma. Za socialno šibke in nadarjene učence je iskala tudi možnosti za nadaljevanje šolanja.
Pravijo, da se je Drobničeva v razredu le malokdaj smejala, toda otroci so jo kljub njeni resnobi imeli radi. Kadar otroci pozimi zaradi visokega snega iz oddaljenih vasi niso mogli priti, jih je bilo le malo v razredu. Zbrali so se okrog peči in učiteljica je prisedla k njim ter se pogovarjala z njimi. Zunaj je zavijala burja in nosila sneg, v razredu pa je bilo toplo in domače. Marsikdo se še danes spominja, kako prijetne so bile tiste urice ob visoki peči.
Poleg dela v šoli je Anica v Begunjah prevzela tudi zahtevno službo organista in jo do konca življenja brezplačno opravljala. Sama je imela veselje in talent za glasbo, znala pa je tudi odkrivati in vzgajati pevske talente, znala je pritegniti pevce in jih držati skupaj, znala je pevske vaje tako organizirati, da so se jih pevci radi udeleževali. V Begunjah so imeli mešani cerkveni pevski zbor, moški cerk veni zbor in šolsko-cerkveni otroški zbor. Večina cerkvenih pevcev je sodelovala tudi pri pevskih zborih Katoliškega prosvetnega društva, o katerih bomo govorili nekoliko kasneje. Vodenje vseh teh zborov je vzelo Anici mnogo časa. Poleg vaj in priprave programov je bilo treba tudi prepisovati note in besedila, kajti tedaj še ni bilo fotokopiranja. Kdo ve, koliko tihih nočnih ur je Anica porabila za to delo. Včasih jo je pri tem spodbujalo fantovsko petje, ki se je skoraj vsak večer oglasilo na vasi. Begunje so bile daleč naokrog znane po lepem fantovskem petju.
Ko je oktobra 1938 v Ljubljani umrl znani duhovnik in profesor dr. Jože Debevec, “Grenkov gospod” iz Begunj, se je pri pogrebu na ljubljanskih Žalah zbrala velika množica. Vsem je do srca seglo petje žalostink moškega zbora, ki ga je vodila drobna ženska. Mnogi Ljubljančani so potem spraševali, od kod so pevci, ki so tako lepo zapeli. Ni čudno, če se je profesor Adlešič še več let kasneje spominjal tega pogreba in spraševal svojo dijakinjo z Menišije za drobno zborovodkinjo, ki je tedaj vodila moški zbor.
Kako bi se Ljubljančani šele čudili, če bi vedeli, kaj vse je ta na pogled skromna učiteljica še naredila. Na občnem zboru begunjskega Katoliškega prosvetnega društva so jo januarja 1932 izvolili za tajnico društva. Odslej je skrbela tudi za zapisnike občnih zborov in sej društvenega odbora in vodila društveno kroniko. Iz njenih zapiskov dobimo precej natančno sliko o delu društva in o takratnih razmerah v begunjski fari, o ukinjanju slovenskih društev leta 1933, o bolezni in smrti župnika Ježka, o nastopu novega župnika Viktorja Turka, o begunjskih učiteljih in podobno. Nekaj časa je Drobničeva vodila društveno knjižnico, ves čas pa je bila duša pevskega odseka in zborovodja vseh pevskih zborov, ki so bili v tem odseku organizirani. Koliko dela je bilo s pripravo koncertov, kjer so pod njenim vodstvom nastopili mešani, mladinski, moški in ženski zbor. Posamezni zbori prosvetnega društva so redno sodelovali pri materinskem dnevu, pri akademiji v čast Brezmadežni in pri drugih prireditvah, ki so se vrstile skozi vse leto. Po melodijah in besedilih narodnih in cerkvenih pesmi je Drobničeva priredila razne simbolične vaje, s katerimi so potem na prireditvah nastopili njeni učenci ali pa dekleta in fantje iz prosvetnega društva.
Društvo je vsako leto priredilo tri do štiri igre. Naj jih nekaj naštejemo: Slehernik, Vrnitev, Tihotapci, Lesena peč, Njiva (po Velikonjevi povesti Višarska polena), Podrti križ, Luč z gora in druge. Čeprav se Drobničeva ni neposredno ukvarjala z režijo, je pri vsaki igri pomagala. Po narodni pesmi Sirota Jerica je sama napisala igro in otroci so jo igrali 25. marca 1939 na materinskem dnevu. Baje je kot iz rokava stresala priložnostne pesmice, ki so jih otroci recitirali na raznih slovesnostih in akademijah.
Skoraj redno je prihajala na sestanke Dekliškega krožka. Na teh sestankih je imela kratka predavanja, učila je dekleta nastopanja (vodenje sestanka, vodenje molitve, recitiranje itd.) in z njimi tudi telovadila. Na občnem zboru leta 1940 je Drobničeva poleg tajniškega in “pevskega” poročila imela tudi predavanje O nalogah in smernicah katoliške prosvete, kjer je med drugim poudarila: “Naj bo ta Dom druga cerkev, kjer se bodo vzgajali in izobraževali naši ljudje, da bodo kos težkim časom in preizkušnjam, ki nas bodo morda doletele.”
Marsikdo, ki je vsaj bežno poznal delo učiteljice Drobničeve, se je čudil, od kod jemlje energijo za tolikšne napore. Vsak njen dan je bil izpolnjen od zgodnjega jutra do pozne noči. Ker je bila organistinja in zborovodkinja, niti ob nedeljah in praznikih ni bila prosta, tudi popoldne je igrala pri večernicah. Bila je članica Katoliške akcije za učiteljice, toda zaradi prezaposlenosti se je le redko udeležila sestanka. S težavo je dobila nekaj ur časa, da je s kolesom odhitela pogledat domov na Bloke. Domači so se večkrat oglasili pri njej v Begunjah, pa so jo vedno zmotili pri delu. Nase res ni imela časa misliti. Zaradi svojih bogatih talentov in prikupne zunanjosti je bila privlačna in fantje so bili radi v njeni družbi. Ona pa je ta dar izkoristila, da je pevce in igralce držala skupaj in z njimi dosegla zavidljiv nivo pevskih nastopov. Ko so zlobni in zavistni jeziki nekoč razširili o njej neresnične vesti, se je celo šolski upravitelj Grdolj, ki je bil liberalec in zato Drobničeve ni maral, postavil zanjo. Preudarni ljudje tistim obrekovanjem nikoli niso verjeli. Učiteljica pa nikoli ni izgubila dobre volje, ampak je požrtvovalno nadaljevala svoje služenje. Najbrž nikoli ni pomislila, kako hude preizkušnje bo morala prestati v bližnji prihodnosti.

Okupacija in revolucija

Zanimivo je, da je med številnimi predavanji, ki jih je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno organiziralo Katoliško prosvetno društvo v Begunjah, samo eno bilo posvečeno razmeram v Rusiji in revoluciji v Španiji in v Mehiki. Predavatelj je bil slabo pripravljen, zato ljudje s predavanjem niso bili zadovoljni. Zelo dobro pa je na primer bilo predavanje o Abesiniji, ki ga je imel domačin Mirko Javornik. Kljub temu pa so Begunjci vedeli, kaj je komunizem, saj je že župnik Ježek tu in tam opozoril na nevarnost te zmotne ideje. Možje, ki so po prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu sami doživeli komunistično revolucijo, so župnikove nauke dopolnjevali s svojimi izkušnjami. Tudi v Domoljubu in drugih katoliških listih, ki so jih brali po nekaterih hišah v fari, je o tem pisalo. Redki fantje in dekleta, ki so bili vključeni v Katoliško akcijo, so imeli glede komunizma jasno stališče in ga posredovali tudi drugim.
V poletju 1941 so se po vaseh razširile vesti o Osvobodilni fronti in o četnikih. Ljudje so odpor proti okupatorju odobravali, saj niso pomislili, da so četniki tesno povezani s komunizmom. Italijanov na splošno niso marali; nekatera dekleta so kljub temu podlegla njihovim čarom in se udeleževala njihovih zabav. Večina deklet je pa italijanske prijaznosti odklanjala. “Me bomo plesale takrat, ko boste vi odšli,” so povedala dekleta iz Dobca in odločno odbila vabilo na zabavo. Seveda si še v sanjah niso predstavljala, kakšen “ples” bo na Notranjskem dve leti kasneje, ko bodo Italijani zares odšli.
Po partizanskem napadu na Bezuljak 20. oktobra 1941 so nekateri že začeli razmišljati. Župnik Turk je javno opozoril na nevarnost komunizma. Prve mesece leta dvainštiridesetega pa se je začel odkrivati pravi obraz Osvobodilne fronte. Ko sta bila v Ljubljani umorjena Župec in Kikelj, je Janez Hiti, predsednik fantovske Katoliške akcije, rekel: “Začelo se je. Zaenkrat je to samo v Ljubljani, toda lahko se zgodi, da bo prišlo tudi k nam. Nič dobrega se nam ne obeta.” Enakega mišljenja je bil tudi Jože Kranjc iz Dobca, ki je kot tajnik Kmetijske zadruge pogosto šel v Ljubljano in je bil vedno na tekočem z vsemi dogodki.
Ljudje so se začeli bati. Od spopadov pri Bezuljaku in Kožljeku so vedeli, kako nevarni so Italijani, če se čutijo ogrožene. Sedaj se je strahu pred Italijani pridružil še strah pred partizani, ki so stalno pisali in govorili o beli gardi, ki da je Slovencem bolj nevarna kakor okupator. Pravzaprav ljudje niso vedeli, kaj je bela garda, toda čutili so, da Osvobodilna fronta pod ta pojem uvršča marsikaj, kar je doslej spadalo k njihovemu normalnemu delu in življenju. Kaj je narobe v tem, če župnika smatrajo za avtoriteto, ko tudi o vprašanju odnosa do okupatorja lahko kaj svetuje? Kaj je narobe, če tudi v času okupacije nadaljujejo versko in kulturno izroči
lo, kolikor je mogoče? Kulturno izročilo je pa v Begunjah bilo zasidrano na katoliških temeljih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Teta Anica piše nečaku Slavkotu v Marijanišče - “Hitim od petih zjutraj do enajstih ali polnoči zvečer«

Ni dvoma, da je pri tem imela precej zaslug tudi Anica Drobnič, saj je od leta 1931 neumorno delala na tem področju. Zato je prišla v nemilost pri komunistih. Navidezen vzrok te nemilosti pa je bilo njeno učenje italijanščine. Kmalu po začetku okupacije si je kupila italijansko vadnico. Ko so bili v Begunjah nekaj časa italijanski vojaki, je naprosila njihovega kaplana (kurata), da bi ji pomagal pri učenju. Imela je veselje do jezika in gotovo je pričakovala, da ji bo znanje koristilo. Čez nekaj časa je dobila opozorilo, da je v nevarnosti, češ da se sestaja z Italijanom zaradi vohunjenja. Imela je srečo, da ni bila med prvimi žrtvami begunjske fare, ki so jih pometali v Krimsko jamo in v Mihcovo brezno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Begunjski cerkveni pevci leta 1937 - V zadnji vrsti župnik Ježek - Zborovodkinjo Anico so zmagovalci, ko so se leta 1943 polastili slike, izrezali

K begunjskemu župniku Viktorju Turku je v začetku poletja 1942 prišel italijanski oficir iz Cerknice - v Begunjah tedaj ni bilo več posadke - in ga nagovarjal k sodelovanju proti komunistom. Med drugim je predlagal tudi ustanovitev nekakšne vaške straže. Baje mu je župnik odgovoril: “Mi vas moramo ubogati, ker ste naša oblast, toda sodelovali z vami ne bomo, ker ste naši okupatorji.” Oficir se je naredil, kakor da župnika ni dobro razumel, in rekel: “Ne bom vas prepričeval. Še preden bosta minila dva meseca, bodo začeli pobijati in tedaj boste sami prišli prosit za orožje.”
Napoved se je uresničila. Najprej so se partizani spravili nad dekleta, ki so se družila z Italijani. 13. julija 1942 so odpeljali sestri Angelo in Ano Juvančič, Jožefo Šivec in Ano Obreza - vse iz Begunj - in Ivanko Purkat iz Otav ter Marijo Zalar s Kožljeka. Najstarejša med njimi je bila stara 35 let, najmlajša pa 17; dve sta bili noseči. Bog ve, kaj vse so ta dekleta morala prestati, preden so jih pometali v Krimsko jamo. Tedaj je Krimska jama postala ena glavnih točk komunističnega terorja. Ljudje se niso takoj zavedeli, kaj pomeni, če si nekdo naenkrat vzame pravico odločati o življenju in smrti. Naenkrat umoriti šest mladih deklet! Ali so res zagrešile zločin, če so kljub vojni prisluhnile naravnemu klicu življenja?
Menišija se je zganila šele po smrti bratov Janeza in Franceta Hitija, Kovačevih iz Begunj. Dvajsetletni Janez je bil preprost kovaški pomočnik, ki je dan za dnem garal v kovačiji s svojim očetom, pa kljub temu še našel čas, da je bil med prvimi v katoliških organizacijah. Bil je predsednik fantovske Katoliške akcije. Veliko je bral in se sam izobraževal. Vedno si je upal vsakomur povedati svoje mnenje. 27. julija 1942 zvečer se je nad Begunjami in okolico razbesnela nevihta. Med najhujšim neurjem so v vas prišli partizani. Že prej so grozili, da bodo “likvidirali” več Begunjčanov. Razkropili so se po vasi in začeli vdirati v hiše svojih “nasprotnikov”. Pri Kovaču so zvezali očeta in starejša sinova Janeza in Franceta, mlajši Stanko pa se jim je izmuznil. Ko so Janeza in Franceta pripeljali na dvorišče, je Janez planil proti sosedu, da bi ušel, toda beg mu je preprečil strel iz puške. K ranjencu, ki se je zgrudil na dvorišče, je pristopil njegov preganjalec in ga večkrat prebodel z bajonetom. Zaradi nepričakovanega strela so se partizani, ki so imeli ukaz, naj ne streljajo, prestrašili in na hitro odšli. S seboj so odpeljali Franceta, bosega in le napol oblečenega. Janez je v mlaki krvi ležal na sosedovem dvorišču, dokler ga sosedovi niso prenesli v hišo, kjer je čez nekaj časa umrl. Franceta niso odpeljali h Krimski jami, ampak k bliže ležečemu Mihcovemu breznu in ga po mučenju vrgli v globino.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pevci begunjskega prosvetnega društva leta 1940 - V sredi sedi zborovodkinja Anica

Po nevihtni noči je 28. julija vstalo mirno poletno jutro, toda Begunjčani tega miru niso čutili. V Otoničarjevi hiši je ležal mrtev Kovačev Janez, ki so ga vsi poznali in cenili. Vedeli so, da tudi Franceta ne bo več domov. Vedeli so, da bi tisto noč v Begunjah padlo še več vaščanov in morda tudi kakšna vaščanka, če Janez s poskusom bega ne bi sprožil tistega strela. Skrbelo jih je, kdaj bodo morilci spet prišli, da dokončajo začeto delo. Kam naj se skrijejo pred njimi? V gozd? Saj so vendar tam oni! K Italijanom v Cerknico? Saj je minilo komaj nekaj dni, ko so Italijani na svojem ofenzivnem pohodu od Rakitne proti Blokam pri Otavah postrelili petnajst mož in fantov, begunjskih faranov. Toda ali niso tudi za njihovo smrt vsaj posredno krivi oni v gozdu? Če sedaj še sami gredo v gozd, jih bodo preganjali tudi Italijani. In kaj bo z ostarelimi, z ženami in otroki, ki ne morejo oditi v gozd? Kaj bo z domovi? Ali ni župnik pred dobrim mesecem rekel onemu Italijanu: “Vi ste naša oblast, čeprav ste okupatorji”? Oblast je pa dolžna skrbeti za red in varnost v deželi, zato jo je treba obvestiti o umoru, ki se je ponoči zgodil v vasi, sicer se bodo še oni znesli nad nemočnimi vaščani.
Dve mladi vaščanki sta odhiteli v Cerknico. Ena od njiju je znala italijansko. Čez nekaj ur sta se pripeljali nazaj z italijanskimi vojaki. Tisto jutro so se Begunje opredelile. Nekdo je tedaj rekel: “Po vsej sili so hoteli imeti belo gardo, ko je še nikjer ni bilo. Sedaj so jo pa sami ustvarili.” Nekaj dni kasneje so v Begunjah in nekaterih okoliških vaseh nastopile vaške straže, da bi varovale življenja in premoženje prebivalcev. Neglede na pripadnost prejšnjim strankam so se vanje vključili skoraj vsi možje in fantje cele Menišije.
V noči med 18. in 19. septembrom 1942 so “osvobodilne” sile napadle Begunje. Vaška straža je vzdržala, pogorelo je pa veliko hiš in gospodarskih poslopij. Napadalci so s tem vsaj delno dosegli svoj cilj.
Kakšno zvezo ima to poglavje z zgodbo o učiteljici Drobničevi? Za razumevanje njene zgodbe je gotovo treba vedeti, kako je v Begunjah prišlo do usodne opredelitve. Ko je vodila petje pri pogrebu Janeza Hitija, ko je v prepolnem razredu gledala preplašene oči otavskih otrok, ki so jim Italijani pobili očete, brate in učitelje, ko je s kora v begunjski cerkvi videla vse več črnih rut, je tudi sama vse sodoživljala in se ponovno opredeljevala, čeprav je njena pot bila odločena že prej.

Padec begunjske postojanke

Vaške straže na Notranjskem so pričakovale kapitulacijo Italije, pa kljub temu za ta prelomni čas niso imele nobenega načrta, bile so popolnoma prepuščene same sebi. V Begunjah so za kapitulacijo Italije zvedeli že v sredo, 8. septembra. Naslednje jutro je šla patrola vaške straže v Cerknico. Italijani so bili že pripravljeni za odhod in večino orožja so vzeli s seboj. Cerkničani so nameravali ustanoviti svojo stražo, ki naj bi po odhodu Italijanov skrbela za red in mir, toda takoj so se začeli vmešavati domači partizani, ki so kmalu prevladali. Tedaj se je nekaj Cerkničanov odločilo, da se umaknejo v Begunje, kjer so bili prepričani, da so dovolj močni in utrjeni za obrambo. V nedeljo se je v Begunjah nenadoma pojavil nemški poveljnik z Rakeka. Zanimal se je za razmere in želel govoriti s poveljnikom postojanke. Ing. Jože Vojska, begunjski poveljnik, je bil prav tedaj s patrolo na Blokah. Ko je Nemec to slišal, je naročil, naj se Vojska drugi dan oglasi na Rakeku, da se dogovorita za sodelovanje, in odšel. Po povratku patrole z Blok so poveljnika Vojsko obvestili o obisku nemškega oficirja. Vojska je poročilo le površno poslušal in odločno pribil: “Nikamor ne bom šel! Z Nemci se ne bom pogovarjal!” Menda je tedaj celo predlagal, da bi se begunjska vaška straža umaknila v gozd.
V ponedeljek so v Begunjah že dobili prve vesti o padcu Blok. Iz Cerknice so zvedeli, da bodo kmalu napadene tudi Begunje. V torek zjutraj, 14. septembra, je straža iz zvonika zapazila, da prihajajo partizanske patrole od Cerknice in se razvrščajo okoli vasi. Branilci so takoj zaprli dohode v vas in zasedli obrambne položaje. Okrog osmih so se oglasili topovi. Granate so padale predvsem okrog cerkve, šole in župnišča, vendar niso naredile posebne škode. Branilci so brez težav odbili nekaj napadov pehote. Proti večeru je obstreljevanje prenehalo in noč je bila precej mirna. Branilci tega miru niso izkoristili, ampak so samo čakali, kaj jim bo prineslo jutro. Baje so upali, da bodo dobili kaka konkretna navodila iz Ljubljane, kamor je v ponedeljek zjutraj odšel urednik Slovenskega doma Mirko Javornik, ki je obljubil posredovanje.
V sredo okrog štirih zjutraj je topništvo spet začelo z obstreljevanjem. Tudi pehota je močneje pritiskala proti vasi. Pojavila sta se tudi dva tanka. Topovska granata iz tanka je zadela veliki zvon v zvoniku farne cerkve in ga razbila na kose. K sreči tedaj v zvoniku ni bilo nobenega branilca, ker so se malo prej vsi spustili na kor k malici. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. V šoli, ki je bila večkrat zadeta, so se bali, da se bodo sesuli stropi. Poveljstvo obrambe je bilo v Bonačevi hiši sredi vasi. Zaradi močnega obstreljevanja je bila zveza med posameznimi obrambnimi položaji v razpotegnjeni vasi zelo otežena, zato centralnega vodenja obrambe, ki bi bilo nujno potrebno, ni bilo. Ko so napadalci ponudili pogajanja, se je ta neenotnost še posebno pokazala. Baje je bilo rečeno, da se za štiri ure ustavi ogenj in da medtem obe strani ostaneta na svojih položajih. Na spodnjem koncu vasi so se pojavile neke ženske iz Cerknice in kričale, da je premirje že potrjeno in naj komandirji obrambnih točk gredo na poveljstvo zaradi dogovora. Žene so tudi prepričevale župnika Turka in poveljnika Vojsko, naj ustavita boj, da ne bo žrtev. Na nekaterih obrambnih položajih so tedaj res ustavili ogenj. Paratizani so to takoj izkoristili in vdrli v vas, takoj za njimi pa sta priropotala še oba tanka. Del branilcev je bil tedaj še odločno proti pogajanjem in je vztrajal na položajih. Toda obramba vasi je bila zlomljena. Brez posebnih pogajanj so se tako Begunje v sredo popoldne, 15. septembra 1943, predale.
Vaški straži v Bezuljaku in v Dobcu - vsaka je menda štela okrog trideset mož - med obleganjem Begunj nista bili obkoljeni. Napadalci so med Begunjami in Bezuljakom postavili zasedo, ki je v torek zvečer zaustavila oddelek fantov iz Bezuljaka in Dobca, ki so se napotili proti Begunjam. V sredo je potem iz Dobca odšla patrola po pomoč na Rakitno. Ker se je posadka z Rakitne med tem že umaknila v Borovnico, je patrola odšla tja. V Borovnici so sestavili dobro oboroženo četo sto mož, ki je v noči na četrtek krenila na pot in zgodaj zjutraj prišla v vas Kožljek. Tam so našli vaško stražo iz Dobca, ki se je v sredo še pravočasno umaknila, in zvedeli, da so se Begunje že v sredo popoldne predale in da so tudi Bezuljak zasedli partizani in zajeli posadko. Četa se je zato vrnila nazaj v Borovnico, z njo je pa odšla tudi vaška straža iz Dobca.
Ko so se Begunje predale, so partizani takoj aretirali inženirja Vojsko, trgovca Matičiča, župnika Turka, cerkniška kaplana Femca in Kalana, učiteljico Drobničevo ter še nekaj drugih. Zaprli so jih v Jagrovo hišo na spodnjem koncu vasi. Navadne pripadnike vaške straže so razorožili in jih začeli vključevati v svoje enote.
Učiteljico Drobničevo so vaščani videli, ko jo je partizan vodil proti Jagrovi hiši. Na rami je imela nahrbtnik. Skozi okno Jagrove hiše je Drobničeva poklicala svojo učenko Kotnikovo Anico, ki je šla tam mimo, in jo prosila, naj prinese svoj rožni venček. Ta rožni venček je vzela s seboj in jo je potem spremljal na težki poti, ki se je končala na morišču v Jelendolu.
Kaplan Femc, ki je bil tedaj z drugimi zaprt v Jagrovi hiši, je zapisal, da so jih že čez nekaj ur odpeljali v Cerknico in jih zaprli v zapore na sodniji. Nekateri mislijo, da je bila Drobničeva s skupino aretirancev zaprta v neki lopi v Selščku, preden so jo odpeljali v Ribnico in Kočevje. Naj bo tako ali drugače, v Begunjah je po usodnem 15. septembru niso več videli.

Kočevski in ribniški zapori

16. septembra popoldne je jetnike v cerkniškem zaporu vznemirilo glasno govorjenje na hodniku. Kmalu so jih začeli klicati iz celic. Na hodniku sta dva partizana, vsak na enem koncu, držala dolgo vrv. Dvaintrideset jetnikov so razporedili ob vrvi, jim z zarjavelo žico zvezali roke in jih pritrdili na vrv. Nato so jih odvedli na dvorišče, kjer je že čakal kamion. Morali so se povzpeti na kamion in posesti na tla ob ograji. Kamion je odpeljal proti Blokam in naprej proti Ribnici, kjer so se za nekaj ur ustavili, nato pa nadaljevali vožnjo v Kočevje. V petek, 17. septembra zjutraj, so jih namestili v veliko sobo v drugem nadstropju dijaškega doma.
O razmerah v tej sobi in kasneje v ribniških zaporih vemo največ iz pripovedovanja kaplana Femca, ki je imel srečo, da so ga po podpisu posebne duhovniške izjave v prid Osvobodilni fronti poslali v internacijo v Stično, od koder je 10. novembra 1943 srečno prišel v Ljubljano. Ob prvi obletnici Mozlja, Jelendola in Grčaric je v Slovenskem domu v dvanajstih nadaljevanjih obširno opisal spomine na žalostno jesen 1943 in na sopotnike, s katerimi je tedaj skupaj prehodil pot od Cerknice in Begunj do kočevskih in ribniških zaporov. Femc je leta 1941 nastopil kaplansko službo v Cerknici. Čeprav ozračje v fari ni bilo posebno prijazno, je začel izdajati list Notranjec v boju proti komunizmu in pripravljati teren za ustanovitev fantovske Katoliške akcije. Ko je popoldne 16. septembra na hodniku cerkniškega zapora čakal, da ga privežejo na vrv, ni mogel verjeti svojim očem. Na koncu hodnika je zagledal fanta, enega od štirih kandidatov, ki jih je pripravljal za Katoliško akcijo. Fant je ščipal žico, s katero so jetnike privezovali k vrvi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gospodinjski tečaj v Begunjah leta 9141 - V prvi vrsti sedijo župan Kranjc, župnik Turk in učiteljica Anica Drobnič - Druga in tretja v drugi vrsti z leve Mimi Opeka in Angelca Turk, umorjeni v Teharjah 1945

Med dvaintridesetimi, ki so prišli v Kočevje s cerkniško “navezo”, so bili župnik Turk, trgovec Matičič, inženir Vojska, kaplan Femc, inženir Seljak in drugi. Anica Drobnič je bila edina ženska med približno sedemdesetimi moškimi v veliki sobi Dijaškega doma. Že prvi dan jih je prišel pogledat “komandant mesta”. Ni se mogel načuditi: “Saj to je vendar sama inteligenca. Le kaj ste mislili?” Njegove posebne pozornosti je bila deležna Drobničeva. Precej časa jo je gledal in nato vprašal: “Kaj si pa ti?” Na kratko je odgovorila: “Učiteljica.” “Kaj si pa mislila? V šoli bi bila, ne pa pri beli gardi.” Še več “višjih” je potem prišlo gledat zapornike in skoraj vsak se je obregnil ob Drobničevo: “Glejte, glejte! Še tovarišice imate med seboj.” Ali pa: “Ja tovarišica, kaj pa ti tukaj delaš? Ali si bila tudi ti pri beli gardi?” Drobničeva na taka obregovanja večinoma ni odgovarjala. Sojetniki so ji skušali pomagati in so odgovarjali s šalo: “Ja veste, smo vsaj ljudje, ko imamo ženske med seboj.” Komandant mesta se je z njimi spustil v pogovor o razmerah v Begunjah. Župnik Turk se je trudil, da bi mu razložil, kako Begunje niso mogle storiti drugega kot prijeti za orožje, četudi ga jim je dal okupator. Rekel je: “Če gori hiša, ne bom gledal, ali je voda ali gnojnica, ampak pograbil škaf, zajel in zlil na ogenj, da ga pogasim, ali ne. Mi smo orožje vzeli v silobranu, kar je dovoljeno po vseh božjih in človeških postavah. Braniti smo se začeli šele, ko so nam vzeli dva najboljša fanta, kar smo jih imeli v Begunjah. Branili smo se. Nismo mogli drugače. Vsaj za leto dni smo si podaljšali življenje, če že nismo dosegli drugega.” Ko je župnik videl, da njegove besede nič ne zaležejo, o tem ni več govoril.
Drobničeva, sotrpini so ji rekli Drobníčca, je tiho ždela v svojem kotu in premišljevala ali molila. Zdelo se je, da je postala nekako brezbrižna za svet okoli sebe. Župnik Turk, ki ga umetniška žilica tudi v zaporu ni zapus tila, jo je narisal, kako je zatopljena v premišljevanje. Bog ve, kaj vse je v tistih dneh pretehtala v svojih mislih.
Nekoč je zapornike skupaj s komandantom mesta obiskal kočevski dekan Flajnik. Tedaj so prosili za dovoljenje, da bi v sobi imeli mašo. Res so 23. septembra dobili prenosni oltar in vse potrebno za mašo in naslednji dan na god Marije, Rešiteljice jetnikov, je župnik Turk že maševal. Potem so v sobi vsako jutro imeli mašo, ki je bila vsem v tolažbo, večini pa priprava na smrt. Na prvi petek v oktobru so bili v sobi že trije duhovniki, kajti k njim so pripeljali tudi bloškega kaplana Tomazina. Turk je maševal, kaplana Femc in Tomazin sta pa spovedovala vsak v enem koncu sobe. Turk se je spozabil in pri maši imel kratek nagovor. Zaradi tega so jim že tisto popoldne med hudim zmerjanjem vzeli oltar.
Komaj so naslednje jutro vstali, je prišel ukaz: “Vzemite vso opremo in se postavite v vrsto.” Ko so bili vsi v vrsti, je sledil nov ukaz: “Turk, Matičič, Vojska, Seljak, Zalar in Omerza, stopite iz vrste.” Imenovani so stopili na stran, vse druge pa so odvedli na dvorišče Dijaškega doma in jih nagnali na kamione. Zagrozili so jim, da bodo vse postrelili, če bo le eden ušel. Odpeljali so jih v Ribnico.
Po prihodu v Ribnico je Drobničeva prišla v žensko sobo v sodnijskem zaporu. Tam jo je srečala Marija Meden s Kožljeka, ki je bila nekaj časa zaprta v isti sobi. 15. oktobra je Medenova odšla domov in kmalu potem na domobranskem poveljstvu v Borovnici dala izjavo o svojih doživljajih med štirinajstdnevno aretacijo. Drobničeva naj bi ji povedala, kako je bilo v zaporu v Kočevju, kako jih je prišel gledat tudi Kardelj in se posebno zanimal za učiteljico - izdajalko. Pripovedovala ji je tudi o zasliševanju v Kočevju, ki je trajalo najmanj dve uri. Zasliševalec se je zanimal, kakšni so bili njeni starši, v kakšnih strankah in društvih je bila, koga je kdaj volila. (Vesti, 20. oktobra 1943, str. 3.)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnik in učiteljica z otroki v času, ko sta že bila v nevarnosti - Sovraštvo je tudi na tej sliki pustilo svoje sledove

Voditeljica ženske sobe v ribniškem zaporu je bila Mimi Petelinova, upraviteljica dekliške šole v Ribnici. V knjigi Revolucija pod Krimom opisuje nekdanji Ižanski župnik Janez Klemenčič svoje srečanje z učiteljico Petelinovo v ribniškem zaporu in dodaja: “Sosedna soba je namreč zasedena od kaznjenk. Število znaša približno toliko kot naše. Vodi jih gospodična Petelinova. Po znakih sodeč imajo določen dnevni red. Točno ob tretji uri se zasliši petje. Pojejo rožni venec, litanije, nato pa razne Marijine pesmi.” (Revolucija pod Krimom, str. 179.)
Lahko si mislimo, kako je bila Anica vesela, ko je v zaporu srečala svojo sošolko in prijateljico iz študijskih let. Žal gospa Petelinova že več let počiva v argentinski zemlji in je ne moremo več povprašati o Aničinih zadnjih dneh. Kakšen greh so ji očitali, da so jo med prvimi odpeljali na morišče. Verjamemo, da je ljubila življenje, zato se je tudi bala zanj. Gotovo je delala načrte, kaj vse bo povedala svojim Meniševcem, če se bo spet vrnila k njim. V urah tihega premišljevanja in molitve je morda še enkrat prehodila stezice okrog rojstnega doma na Blokah, na katere so se tiste dni ozirali tudi njeni domači v pričakovanju, da bo Anica nekega popoldneva prišla domov. Pri teh “sprehodih” pa je gotovo mislila na večni dom onkraj prostora in časa.
Kaplan Femc je v svojih spominih opisal dogodek, ki ga je v ribniškem zaporu doživel Aničin kolega Vinko Skubic, šolski upravitelj v Cerknici. V 16 m dolgi in 5 m široki sobi ribniške vojašnice so bili pomešani Begunjci, fantje z Grahovega, branilci Turjaka in še kdo. Podnevi so v spremstvu stražarja smeli iti na stranišče na konec hodnika, na katerem sta bili postavljeni dve strojnici. Stražar, ki je spremljal Skubica, je videl, da nima opravka z navadnim kmetom. Vprašal ga je: “Od kod si pa ti, tovariš?” “Iz Cerknice,” je na kratko odgovoril upravitelj. “V katerem bunkerju si pa bil?” je naprej poizvedoval stražar. “V nobenem,” je odrezal jetnik in stražar je zaključil razgovor s kratko ugotovitvijo: “A tako, torej si bil izdajalec!”
Če bi ta stražar govoril z Drobničevo, bi gotovo prišel do enake ugotovitve. Komaj verjamemo, da so mogli samozvani voditelji “osvobodilnega” gibanja tako hitro prepričati preproste ljudi. Še teže razumemo, da nekateri tega še danes ne vidijo. Le kdo, ki je poznal neutrudno delo Anice Drobničeve, bi mogel pomisliti, da je bila nezvesta svojemu narodu. V čem je begunjska prosveta bila škodljiva in nevarna osvobodilnemu boju? Ali so Begunjčani, ki so bili navdušeni za slovenstvo, zato bili izdajalci? Morda je Anica v tihih urah v zaporu tudi o tem premišljevala in ni ji ostalo drugega kot molitev.

Morišče in grobišče v Jelendolu

11. oktobra 1943 je bila v Kočevju pred “Izrednim vojaškim sodiščem” zaključena razprava proti obtožencem kočevskega procesa in izrečena sodba. Kot član izvršnega odbora Osvobodilne fronte je prošnje za pomilostitev na smrt obsojenih dobil v roke tudi Kocbek. Hotel je iti v Kočevje, da bi osebno govoril z obsojenci, toda Kidrič je zavrnil njegovo namero z besedami: “Pusti to. Je prenaporno zate.” (E. Kocbek, Listina, str. 373.)
Kje in kako je bila sojena Anica Drobničeva? Iz njenega pogovora z Marijo Meden vemo, da je bila zaslišana že v Kočevju in da so jo kmalu po prihodu v Ribnico spet popisovali. Ko je Medenova 15. oktobra odhajala domov, je Drobničeva gotovo zahrepenela po prostosti. Morda je iz srečanj z zasliševalci slutila, da lepe Notranjske in tihe rojstne vasi ne bo več videla. Ko so jo tisti večer poklicali, je bila mirna. Prosila je prijateljico Petelinovo: “Mimi, pokrižaj me. Vem, da odhajam v smrt.” Prijateljica jo je pokrižala in se tako poslovila od nje. Še tisto noč so Anico hkrati s triindvajsetimi moškimi ubili v jelendolskem gozdu.
3. oktobra 1944 so v Jelendolu, zahodno od ceste Dolenja vas-Grčarice, odkopali tri množične grobove, v katerih je bilo 119 žrtev, ki jih je eno leto prej zahtevala lažna svoboda. Že nekaj dni prej je iz Ljubljane v Ribnico prišla posebna komisija, da bi prisostvovala izkopu. Med člani komisije so bili: kanonik dr. Janez Kraljič, univerzitetni profesor dr. France Stele, dekan pravne fakultete dr. Munda, zdravnika dr. Janez Oražem in dr. Vladimir Juvan in še nekateri. Ob grobovih se je obenem s komisijo zbralo tudi precej svojcev pogrešanih iz raznih krajev, da bi pomagali pri identifikaciji trupel. Izkop sam je opravil oddelek domobrancev iz Ribnice, ki so že prej natanko raziskali situacijo grobišča. Iz prvega groba so dvignili 38 moških trupel, ki so ležala drugo čez drugo, vsa zvezana nad gležnji s telefonsko žico in po večini zvezana tudi na rokah. Iz drugega groba so izkopali 55 moških in dve ženski trupli. Nazadnje so v mali dolinici ob gozdnem kolovozu odkopali še tretji grob. V njem so našli 24 žrtev, ki so bile pomorjene 15. oktobra 1943. Ko so dvignili drugo truplo, je Anica Skobrne, rojena Debevec, v njem prepoznala svojega brata Jožeta Debevca iz Begunj. Tretja je bila učiteljica Anica Drobnič, edina ženska med 24 žrtvami. Prepoznala jo je njena sošolka in prijateljica Mimi Petelinova, ki je bila z njo skupaj v zaporu. Vsako truplo posebej so položili v krsto in sestavili zapisnik. Napisali so tudi splošen zapisnik o izkopu žrtev, ki so ga podpisali vsi člani komisije. Slovenec je zapisnik objavil v nedeljo, 8. oktobra 1944. Slovenski dom je o izkopu 119 mučencev in o njihovi poti na pokopališče v Hrovačo podrobno poročal v soboto, 7. oktobra.
Pogreb v Hrovači je bil 4. oktobra dopoldne. Vodil ga je kanonik dr. Kraljič. Od Anice Drob ničeve se je posebej poslovila šolska upraviteljica Petelinova; govorila je v imenu mladine ribniške doline in v imenu slovenskih učiteljev. Zahvalila se ji je za njen zgled nesebične ljubezni do mladine. V imenu šolske mladine se je poslovila še učenka Kozinova iz Goriče vasi. Begunjska mladina, za katero se je učiteljica Anica toliko žrtvovala, ni mogla priti na pogreb.
Kje se je končala pot drugih jetnikov, s katerimi je bila Drobničeva zaprta? Župnika Turka so hkrati s stiškim redovnikom Grebencem 24. oktobra 1943 umorili blizu Grčaric. Za grob se je kmalu zvedelo in avgusta 1944 so Turka pripeljali v Ljubljano in ga pokopali na Žalah. Nekaj Begunjčanov so našli v jelendolskih grobovih. Za grobove v Mozlju se ni zvedelo. Precej begunjskih mož in fantov so konec oktobra 1943 pobili na Mačkovcu. Njihove kosti so še vedno raztresene po temnih gozdovih nad strminami Iške in še vedno nekateri trdijo, da revolucije in državljanske vojne pri nas ni bilo.

Zapoznela pomlad

Menišija ni še prebolela hudih udarcev, ki so jo zadeli jeseni 1943, že se je zgrnilo nad njo novo gorje, mnogo hujše od prejšnjega. Kar 172 dragocenih življenj so “osvoboditelji” še po koncu vojne, “v svobodi” vzeli begunjski fari. V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem se vrsti ime za imenom, zraven pa kraj in vzrok smrti. Grozljivo veliko je število deklet, vrnjenih iz Vetrinja v Teharje in pomorjenih; iz dveh družin po dve, iz Oblakove družine v Selščku pa kar štiri sestre v starosti od osemnajst do šestindvajset let in še dva brata. Osemnajst deklet in žena iz fare je moralo leta 1945 prestati podobno in še težje trpljenje kot slabi dve leti prej Anica Drobničeva. Skoraj vsaka hiša je žalovala, toda zvonovi niso zvonili in Meniševke si niso nadele črnih rut. Molk je bil zaukazan in na zunaj je bilo videti, da je konec vojne vsem v veselje.
Šele po petinštiridesetih letih se je zavesa molka začela trgati. Prišel je dan, ko se je v nedeljskem popoldnevu ob Krimski jami zbrala velika množica. Pod smrekami ob jami je pretresljivo odmevala molitev psalma: “Iz globočine kličem k tebi, Gospod.” Ljudje ob jami so mislili na mrtve sorodnike in prijatelje v globočini in prosili za mir in spravo med živimi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Argentina 1970 - Od leve cistercijan Ciril Petelin, njegovi sestri Frančiška in Mimi, Jože Košiček, dr. Janez Kraljič, dekan Milavec, Anton Orehar in dr. Franc Gnidovec - Upraviteljica Petelinova in Janez Kraljič sta bila prisotna pri izkopavanju jelendolskih žrtev

V tem času so se Meniševci glasno spomnili tudi svoje pokojne učiteljice Anice Drobničeve. Na nedeljo sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, so pripravili slovesnost v farni cerkvi. Njena bivša učenka, sedaj že upokojena učiteljica, ji je spregovorila v spomin in zahvalo; o njeni skromnosti, o njenih velikih talentih, o njeni neumorni delavnosti in požrtvovalnosti. “Bila je sol modrosti, luč resnice in mesto na gori. Že osiveli njeni učenci se je danes spominjamo s hvaležnostjo in spoštovanjem.”
Kaj naj še rečemo ob koncu naše zgodbe? Da smo se spet ukvarjali s preteklostjo, ko nas čaka toliko nalog v sedanjosti in prihodnosti! Toda ali brez poznavanja preteklosti sploh moremo razumeti sedanjost? “Nepravilnosti” maja in junija 1945 se ne bi nikoli zgodile, če ne bi bilo “osvobodilnega” boja poleti 1942. Kdo more še trditi, da je bil umor Anice Drobničeve in drugih potreben zaradi zaščite osvobodilnega boja? Ali bo normalen človek še verjel, da je bilo njeno garanje v begunjski prosveti ob pripravljanju koncertov, akademij in ljudskih iger odpiranje vrat fašizmu? Kaj bi rekli zgodovinarji, če bi temeljito in pošteno preštudirali njeno delo v Begunjah od leta 1931 dalje? Morda bi pa le ugotovili, da je bilo pošteno in koristno in da je imel škof Slomšek prav, ko je poudarjal družbeno pomembnost in odgovornost učiteljev. Morda bi tudi potrdili, da so se v Begunjah leta 1942 uprli komunističnemu nasilju, ne pa osvobodilnemu boju.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Telovska procesija leta 1943 - Sprevodkinje Anice ni na sliki - Tudi tu se je uveljavilo boljševiško pravilo: ubiti človeka in ubiti spomin