Revija NSZ

Volitve `96

Dec 1, 1996 - 12 minute read -

Avtor: Douglas Adams, Blaža Cedilnik





Zbogom in hvala za vse ribe


“Veš, ta robot prihaja iz starodavne demokracije … ”

“Misliš iz sveta kuščarjev?”

“Ne, tako preprosto pa spet ne. To bi bilo preveč enostavno. Na njegovem svetu so ljudje ljudje. Kuščarji pa so voditelji. Ljudje sovražijo kuščarje in kuščarji vladajo ljudem.”

“Saj sem jo. Saj je.”

“Čudno, sem pa mislil, da si omenil demokracijo.”

“Ja, kako pa, da se ljudje ne znebijo kuščarjev?”

“Po pravici povedano, ne pride jim na misel. Vsi imajo volilno pravico in zdi se jim, da je vlada, ki so si jo izvolili, bolj ali manj vlada po njihovi želji.”

“Hočeš reči, da v resnici volijo kuščarje?”

“Če ne bi izvolili kuščarja, bi lahko prišel gor napačni kuščar.”




“Nekateri ljudje trdijo, da so kuščarji najboljše od vsega, kar jih je kdaj doletelo. To je kajpak bedarija, popolna in brezupna bedarija, vendar jo je nekdo moral izreči.”


Spet so za nami še ene svobodne demokratične volitve. Spet se je pokazalo, kako nas preteklost preganja, kako smo razcepljeni na dva pola, ki sta enako močna. En pol predstavljajo stranke slovenske pomladi, ki skušajo presekati gordijski vozel, v katerega smo se zapletli. Drugi pol pa je pravzaprav ta gordijski vozel, ki ga pooseblja Janez Drnovšek s svojimi besedami, češ, če bo mandatar on, bodo vladali ljudje z izkušnjami, ljudje, ki znajo vladati, organizirati, ki imajo program. Dobro bi sicer bilo, da bi se mu pridružila kakšna stranka tako imenovane slovenske pomladi, da bi bila vlada trdna in bi imela v parlamentu močno večino. Na ta način bi dobili v vlado nekaj novih ljudi, ki bi se seveda ob njem učili, vendar brez njega ne gre, ne bo šlo, ne v Evropo, ne v NATO, ne v gospodarski razcvet, sploh nikamor. Pravi še to, da če bodo vlado sestavile tako imenovane stranke slovenske pomladi, nam bodo vladali neizkušeni avanturisti, ki jim gre samo za oblast, ki nimajo programa, ki niso usklajeni med seboj, ki ničesar ne znajo. Pri tem se sklicuje na polovico izvoljenih poslancev v parlamentu, kolikor naj bi ga podpiralo. V to natančno polovico pa seveda šteje tudi oba predstavnika manjšin. Tu pa se ob poštenem premisleku pojavi kamen spotike. Tudi na kraj pameti mi ne pade, da bi odrekala manjšinam predstavnika v parlamentu. Ampak nikakor se mi pa ne zdi prav, da imajo pripadniki manjšin po dva glasova (nepošteno je to, da imajo nekateri državljani po dva glasova) pri volitvah v državni zbor. Z enim volijo parlamentarne stranke tako kot mi vsi ostali, z drugim pa svojega predstavnika, ki gre neposredno v parlament. Če oba predstavnika manjšin podpirata Drnovška, potem so tudi sicer pripadniki manjšin volili stranke, ki podpirajo Drnovška. Na ta način so mu torej ti ljudje zaradi svoje specifičnosti prispevali dva dodatna poslanca. Kar nikakor ni pošteno. Oba predstavnika manjšin po mojem mnenju (ki pa, seveda ni samo moje) ne bi smela šteti pri tej strankarski aritmetiki, kajti vsi volilci so izvolili oseminosemdeset poslancev (nekateri od njih pa še dodatna dva). To pa pomeni, da ima koalicija strank slovenske pomladi večino in pika. Stranke slovenske pomladi res niso podpisale koalicijskega sporazuma pred volitvami, so se pa zato njihovi voditelji nedvoumno pred volitvami izjavili za tako koalicijo, kar nekaj šteje. Med poštenimi ljudmi velja tudi izrečena oziroma dana beseda in ne samo tisto, kar je črno na belem, kot so lepo včasih rekli. Po drugi strani pa je skrajni čas, da prevzame krmilo nekdo (skupina ljudi), ki ni obremenjena s preteklostjo, namreč s preteklostjo teh naših petdesetih let v smislu prepojenosti in zraslosti z režimom, ki je tako lepo žametno sestopil z oblasti, seveda z namenom, da bi v novi preobleki spet žametno zdrsnil nazaj. Edini, ki zna, edini, ki zmore, za vse večne čase. Posamezniki, ki se jim bodo pridružili (ali bolje, ki jih bodo pridružili), pa bodo seveda skrbno izbrani (kadrovanje je bilo v prejšnjem režimu ena najpomembnejših stvari, če že ne najbolj pomembna). In tako na vekov veke, amen.
Žarko Petan je v oddaji “Obraz tedna” pripovedoval o svojem navdušenju po koncu druge svetovne vojne, ko je bil sam, z njim pa seveda še tudi veliko ljudi (razen tistih, ki so neposredno ali posredno na lastni koži občutili ,med samo vojno ali po njej, teror, ki ga je prinašal vzhajajoči komunizem, prepričan, da lahko spremeni svet in ga reši oziroma ga tako rekoč obrne na glavo. Po slovenski osamosvojitveni vojni pa nikakor ni bil tako poln entuziazma, ne zaradi svojih let, ampak zaradi svojih izkušenj in razočaranj. In ta rezerviranost starejših generacij in seveda nezainteresiranost mladih generacij (vseh teh naših petdeset let se je v mladih ljudeh omalovaževala in ubijala ljubezen do Slovenije, do slovenstva, do korenin) in skorajšnja ugotovitev, da se ni nič spremenilo, pa so povzročile, da se nismo lotili izgradnje nove države (svoje države) tako, kot bi se je morali, in počasi, korak za korakom, izgubljamo vso prednost, ki smo jo imeli pred drugimi državami, v katerih je vladal komunistični režim.
Bodi mi dovoljeno, da ponovno napišem, da smo imeli vseh teh naših petdeset let najbolj poštene, svobodne in demokratične volitve, kar je sploh mogoče. In se od volitev do volitev ni nič spremenilo. Ista stranka, isti ljudje na oblasti, enake, če že ne iste parole in obljube, skratka isti režim. In sedaj smo imeli že tretje poštene, svobodne in demokratične volitve v novi državi. In še vedno v največji meri, v odločilnih vlogah, na skoraj istih mestih, isti ljudje in stranke kontinuitete prejšnje edine stranke in prejšnjega režima. In ljudje počasi postajajo malodušni. Čedalje manj jih gre volit (volitve niso več obvezne, terenci ne hodijo več po domovih prepričevat ljudi in jih skoraj vleč na volišče kot v dobrih starih časih), saj se tako nič ne spremeni. Namreč na bolje. Čedalje več jih je prepričanih, da ne morejo vplivati na rezultate volitev. Čedalje več jih je prepričanih, da ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In vsaj pri volitvah bomo kmalu dosegli razvite države, namreč v abstinenci volitev.
Avtor: Mirko Kambič . Svetloba nad grobiščem v Kočevskem rogu Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svetloba nad grobiščem v Kočevskem rogu Mirko Kambič


Pa kdo poreče, češ, kako da nimam vpliva na volilni izid, saj sem v kabini (za zaslonom) sam, obkrožim lahko, kogar hočem, nihče mi ne gleda pod prste, nihče me ne more prisiliti, kako naj volim, nihče ne more in ne sme vplivati name, koga naj volim, katero stranko naj volim. No, ja, tam pač res ne. Vendar prej, pred volitvami, v predvolilni kampanji, v medijskih predstavitvah strank in kandidatov za poslance, tam se pa da dosti storiti. Koliko priložnosti imajo eni ali drugi, da se predstavijo, da predstavijo svoje načrte in svoj program, kakšna vprašanja jim postavljajo novinarji v intervjujih in soočanjih, koliko besede oziroma koliko časa jim dajo na voljo, da pojasnijo svoja stališča in svoje načrte, kdo lahko nekaznovano vpada v besedo in kdo je takoj po vseh medijih obsojen, da se že pred volitvami ne zna kulturno obnašati, kaj šele bo. Dvojna merila so še vedno lepo v veljavi. Kdor je le malo bolj natanko opazoval, je videl, da člani strank kontinuitete, predvsem pa seveda LDS, vedno vpadajo v besedo sogovornikom (vsa čast tistemu izmed njih, ki tega ni počel; žal pa je bil v taki manjšini, da ga nisem opazila; žal mi je in se mu na tem mestu opravičujem), pa nič. Pri TV omizju Gros sploh ni mogel izreči ene same misli do kraja in se je zato pritoževal voditelju, ki seveda ni nič naredil, da bi to preprečil. Misel je kljub vsemu temu skušal izpeljati, vendar je bila večkrat prekinjena in raztrgana in zato ni dosegla poslušalcev oziroma gledalcev. Kot primer naj še navedem soočenje Krefta in Zorna. Če je Kreft kaj očital Zornu, se je reklo češ, poglej, kako ga je dobro zabil. Če je bilo obratno pa, poglej Zorna, kako nima nič povedati, pa napada. In tak komentar dogodkov in obnašanja bodo masovno sproducirali mediji in ljudje bodo kot papagaji ponavljali za njimi. Zato čakam in, prekleto, zmanjkuje mi potrpljenja, moj racionalni jaz me prepričuje, da sem bedasta, da tako in tako vem, da čakam zaman, pa vendar moj čustveno religiozni jaz čaka in čaka, da bodo začeli ljudje misliti z lastno glavo, da bodo začeli poslušati, opazovati in si na ta način ustvarjati lastno mnenje, ne pa da kot papagaji ponavljajo za tistimi, za katerimi so ponavljali teh naših petdeset let, oziroma za njihovimi nasledniki in dediči. Zakaj, hudiča, ne bi že enkrat naredili nekaj za osvoboditev - osamosvojitev sebe, svojega razuma in s tem prispevali k osvoboditvi svoje države izpod kontinuitete komunističnega režima. In na volitvah stavili na prave konje. In skrbno pazili, da jim kdo ne zavda pred tekmo. In pazili, da jih kdo na kakršen koli način ne izloči iz tekme. In pazili, da jih kdo ne spotakne med tekmo, da zaostanejo. In tako naprej. Ker sicer tekma ne bo v resnici poštena, ampak se bodo z njeno poštenostjo hvalili tisti, ki so jo napravili nepošteno.
Kot ni bila poštena takrat, ko so prelivali kroglice. Seveda zdaj več ne prelivamo kroglic. Zdaj imamo bolj sofisticirane metode. Kontrolor DEMOSA mi je pripovedoval, kako je bilo na zadnjih volitvah za predsednika države. Žal je bilo kontrolorjev premalo. Ljudje so se bali (saj se še danes bojijo - strah malega človeka pa je nedvoumen znak nepravne in nedemokratične države) in se niso upali izpostaviti. No, ta kontrolor je pred zaprtjem volišča za hip “skočil ven”, in ko se je vrnil, je bilo že vse prešteto, zapisnik napisan. Komaj si je uspel izsiliti pravico, da je malo pokukal v “Kučanov kup”, ki je bil seveda precej višji. Vmes je našel kar precej “Pučnikov”. Potem je pogledal še v “Pučnikov” kup, kjer je bilo prav tako precej “Kučanov”. Dobil je vtis, da so preprosto zložili glasovnice na dva kupa, večji za “Kučana”, manjši za “Pučnika” in zato je zahteval ponovno štetje. Komisija (ista komisija kot na vseh “najbolj demokratičnih volitvah” in referendumih za samoprispevek, skratka “preverjeni kadri”) je ponorela, češ, morda smo se kaj zmotili, ampak še enkrat pa ne bomo šteli, Saj ne more biti velike razlike. En glas gor ali dol. Pa vidiš, zmotili smo se pri obeh. Pa natipkali smo zapisnik. In je klonil. Potem pa mu je bilo neskončno žal. Da ni odločno zahteval,da se vse skupaj še enkrat prešteje. Da ni poklical ne vem koga, neke nadkomisije, tujih opazovalcev, policije, kogarkoli. Da ni tako tudi on prispeval k višjemu volilnemu rezultatu sedanjega predsednika države. Podobno mi je pripovedoval kontrolor z volitev za ljubljanskega župana. Ko so zaprli volišče, so stresli glasovnice iz skrinjic na mizo in jih začeli šteti. Dva mlada fanta sta pograbila pol kupa in rekla, da bo šlo hitreje, če bodo šteli v dveh skupinah. Kontrolor je ostal pri obeh starejših gospeh, ki sta delovali kot dve prevejani terenki izza časa po drugi svetovni vojni. Skrbno je pazil, kako sta šteli, in rezultat: “Bučar” je krepko vodil pred “Ruplom”. Oba fanta sta skoraj istočasno končala s preštevanjem svojega kupa in vprašala za rezultat. “Rupel je zmagal, Rupel je zmagal”, sta navdušeno kričala in skakala od veselja. In tudi ta kontrolor ni imel moči, poguma, kaj vem česa, da bi pregledal še oba kupa, ki sta jih naštela fanta. Takih zgodb je še vse polno. In vsi ti kontrolorji so tiho. Saj za nazaj ne moreš kaj dosti storiti. Takrat so naredili napako, zaradi katere se žrejo. Pripovedujejo svojim prijateljem, da si malo olajšajo dušo. In ker so tiho, se napake ponavljajo. Od enih volitev na druge. In tako, kot so bili ljudje tiho, čeprav so vedeli za prelivanje kroglic, za goljufije pri samoprispevkih, so tiho zdaj, čeprav vedo za drugačne goljufije.
Morda bi bil izid prav tak, kot je bil. Morda pa tudi ne. Tega ne bomo vedeli, ker nismo zares poskusili. Ker nismo zares imeli poštenih volitev, ampak samo “poštene” volitve. In kot vseh petdeset let nazaj: demokratične in svobodne.
Vsak lahko voli, kakor hoče, ampak nekateri lahko volijo tudi za druge - tako, da listek z enim imenom dajo na drug kup, da s svinčnikom obkrožijo še eno ime na glasovnici, ki tako postane neveljavna. (Mimogrede, ali ste opazili, koliko neveljavnih glasovnic je pri naših volitvah?) In če se to dela namenoma, je izid volitev lahko znan že vnaprej. Ali pa dirigiran vnaprej. In vedno zmagajo “naši”, ki se borijo za “pravo stvar”. In čez čas se ljudem ne da več na volitve. Vedno zmagajo tisti, ki jih nisem volil, ne sam, ne nihče od mojih prijateljev in znancev. Pa teh ni malo. Vsi smo volili isto stranko, pa na koncu sploh ni prišla v parlament. In zato ne bom več volil, pravijo. Ampak tisti, ki so na pravi strani že petdeset let, bodo prišli na volitve. In končno ne bo treba več goljufati. Končno bomo dobili legalno in legitimno oblast, izvoljeno na poštenih volitvah, kajti volili bodo skoraj izključno tisti, ki so ves čas volili “prave ljudi” in se veselili njihove zmage.

Malo revolucije tu pa tam je potrebno.


Komunistična partija je s krvavo revolucijo prevzela oblast v svoje roke med drugo svetovno vojno. Vsakomur je jasno, da nosilci te oblasti ne bodo dali iz rok, vsaj zlepa ne. Čeprav se vsaka stoječa voda usmradi, vsaka diktatura omehča, pa vendarle je bil prehod iz komunističnega režima preveč žameten. Potrebno bi bilo narediti določen rez, pretrgati s preteklostjo, kar bi pomenilo neizpodbiten in očiten konec komunistične vladavine. Tako pa so se naredili samo bolj ali manj kozmetični popravki. Bolj navzven kot navznoter. Saj imamo stranke, večstrankarski sistem, neodvisnost sodstva, itd. A to je le zunanja podoba. Družbena lastnina je bila prej od vseh, a pravo kontrolo in upravljanje so imeli v rokah vodilni pripadniki “avantgarde”. Sedaj pa so le-ti postali njeni uradni lastniki. V petdesetih letih so si spletli mrežo, ki sega v vse pore civilne družbe in pravne države. Zato civilna pobuda in pravna država ne moreta zaživeti.
Pred nami je referendum o volitvah. Prihodnje leto so predsedniške volitve. Kdor ima le malo spomina, komur komunistična skleroza še ni popolnoma zbrisala podatkov, mu mora biti jasno, da je prav zadnji čas, da postavimo na krmilo države ljudi, ki jim je uspelo ohraniti jasen razum in čisto vest in srce. In kako jih spoznamo. Spoznamo jih po odnosu do preteklosti oziroma do resnice.
V IMENU PRIHAJAJOČIH RODOV SE ISKANJE RESNICE NADALJUJE.
Zaključna misel iz filma JFK