Avtor: Justin Stanovnik

Ko se je učiteljica Tončka Grm konec avgusta 1951 peljala na prvo službeno mesto v Spodnji Log v kočevskih gozdovih, ni bila v nikakršni nevednosti glede tega, v kakšnem svetu živi. Predvsem je vedela, da si je s tem svetom v temeljnem nasprotju. Nekaj je prebrala, predvsem pa je imela izkušnje, ki dekletu, ki je bilo rojeno v Zagorici v dobrepoljski dolini leta 1930, niso dovoljevale nobene izbire, ampak so jo nujno gnale v spoznanje, iz katerega je svet, v katerem je rasla, dobival poteze nečesa tujega in nevarnega. Ne da torej ne bi vedela, kako je z njo in s svetom, jo je tista vožnja z avtobusom iz Kočevja v Spodnji Log po svoje presenetila, saj jo je seznanila z nečim, česar od doma ni bila vajena. To so bile kapelice ob poti, ki so, posebno potem, ko so prešli Mozelj, bolj in bolj dokazovale, da so se v teh krajih morale sprostiti neke temne, poganske, nekrščanske moči. Kljub temu torej, da ni bila več tako zelo mlada in je imela svoje izkušnje, se je, ne brez tesnobe, začela spraševati: “V kakšen svet pa se vendar peljem? Ali je sploh prav, da sem postala učiteljica?”
Tončka Grm skraja ni hotela postati učiteljica. Ko je konec vojne leta 1945 končala nižjo realno gimnazijo pri uršulinkah v Ljubljani, je sicer pomislila na to, da bi šla na učiteljišče, a je tedaj to misel zavrgla, vedoč, da bo zanjo, kakršna je bila, tam prenevarno. Zato je ostala na gimnaziji in se vpisala v 5. razred. Gimnazija je bila sedaj uršulinska samo še po imenu, vodili so jo drugi in deloma drugačni ljudje in drugi in deloma drugačni ljudje so na njej učili. Vendar je bilo tu življenje še dokaj normalno, na učiteljišču pa so se začele dogajati stvari, ki so jo potrdile v njenih predvidevanjih. Iz Dobrepolja je namreč prišla novica, da so nekaj deklet iz doline vrgli - to besedo so sedaj začeli uporabljati - iz učiteljišča: iz Podgorice Kristino Zevnik in Albinco Šteblaj in iz Zdenske vasi Anico Levstik. Ukaz za čistke je seveda dala Organizacija, izpeljale pa so jo sile zunaj in znotraj učiteljišča. Razredni komiteji so dali učiteljskemu zboru predloge za odstranitev, ta pa jo je formalno izpeljal. Vse skupaj pa je podprla ulica; to so predstavljali dijaki in dijakinje drugih ljubljanskih šol, ki so se zbrali zunaj na cesti in z glasnim vpitjem zahtevali čisto in napredno učiteljišče.
Podobni prizori so se v naslednjih nekaj letih zvrstili pred vsemi ljubljanskimi katoliškimi dijaškimi domovi. Uspeh tudi tu ni izostal, di jaškim pogromom, ki so jih organizirala in izsilila skojevska jedra po šolah, je vedno sledila uradna ukinitev zavoda.
Tudi na nekdanji uršulinski gimnaziji, kamor je sedaj hodila Tončka Grm, so razredni sekretarji pozivali dijake na te kulturnobojne pohode. Ponavadi z uspehom, dogajale pa so se tudi drugačne in presenetljive stvari. Včasih se je namreč kdo uprl, javno, kar tedaj nikakor ni bila preprosta reč. Tončka se je še pozneje z veseljem in hvaležnostjo spomnila sošolke Duše Rojina, ki je bila med temi, tedaj redkimi samostojnimi dekleti: izjavila je, da se takih pohodov že ne bo udeleževala. To je bilo toliko bolj nevarno - pa tudi dragoceno - ker je bila Duša leto prej sama v nevarnosti, da jo odstranijo iz šole. Tedaj je prišla na šolo njena mati in z učiteljicami sestrami uršulinkami stvar hitro uredila. Morda je njena družina simpatizirala z OF in je deklica v šoli to kdaj pokazala, a tega Tončka ni vedela. Spominjala pa se je tega, kaj je tedaj rekla mati, ko je prišla na šolo: “Ali bodo sedaj otroci, ki še niso prav stopili iz plenic, odločali, kdo bo smel hoditi v šolo in kdo ne?” Značilnost za različnost onih in sedanjih časov pa je bilo to, da je tedaj ta argument bilo moč izreči in da je našel razumne poslušalce.
Tončka je srečno končala 5. in 6. razred gimnazije. Potem pa je zbolela. Zaradi bolezni dve leti ni mogla v šolo. Bilo je že tako hudo, da so klicali gospoda, toda ko je kriza dosegla vrh, ji je nenadoma odleglo in je ozdravela - za zmerom. Bolezen ni v njej pustila nobene grenkobe, dala pa ji je dragoceno darilo - veselje do življenja, hvaležnost, ki jo človek občuti, da je in živi. To občutje je bilo odslej tisti podtok, ki jo je nosil skozi vse, tudi takrat, ko se tega ni zavedala.
Sedaj je bila stara že devetnajst let in bi rada čimprej v službo. Poskusila je s srednjo medicinsko šolo, ki je bila v isti stavbi kot njena nekdanja gimnazija, a so jo tam odklonili. Potem pa se je v njej ponovno oglasila misel, da bi morda le postala učiteljica. Nabavila si je knjige in se pripravila na diferencialne izpite iz pedagogike in psihologije. Jeseni 1949 se je vpisala v 3. razred učiteljišča in čez dve leti, junija 1951, tam tudi maturirala. Ko je stopila prvič v razred med součenke na učiteljišču, je vedela, kam je prišla. Poznala ni nikogar, zato se je usedla kar v prvo klop. Kot se je pozneje izkazalo, je tam sedela tudi razredna sekretarka. A to ni bilo nič posebnega, saj je v vsaki drugi klopi sedela učenka, ki je vzela nase - ali pa so ji to naložili - poleg drugih šolskih dolžnosti in opravil še to, da je bolj pozorno spremljala svojo okolico.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Učiteljica Tončka Grm s svojimi učenci v Spodnjem Logu

Kot za druge so tudi za Tončko počasi vsi vedeli, kako je z njo, posebno tudi, kako gleda na vero in Cerkev. Pazila je, da se v politične pogovore ni spuščala. Na koncu 4. letnika je razredna sekretarka napisala karakteristiko, a je hotela biti tovariška in uvidevna. Na tistem papirju je Tončka potem prebrala, da z vero sicer še ni razčistila, a to nikakor ni njena krivda; to da je zato, ker prihaja iz takih krajev in iz take hiše. Sošolka, ki je to napisala, je gotovo mislila, da ji je s tem pustila vrata v življenje vsaj priprta, če že ne odprta. Mogoče je potem tudi to besedilo, ki je sedaj postalo eno njenih osebnih dokumentov in je bilo vloženo v njeno mapo, malo pripomoglo k temu, da so jo razporedili v kočevski okraj, kjer bodo razmere takšne, da jo bodo silile, da bo malo bolj intenzivno mislila na tista vrata. Ko so v Kočevju na “svetu za prosveto in kulturo” njeno karakteristiko prebrali, so se odločili, da jo pošljejo v Spodnji Log. Predvsem seveda zaradi potreb, malo pa tudi zato, ker so menili, kakor so ji pozneje povedali, da bo odmaknjeni kraj ugodno vplival na njene nadaljnje odločitve.
Postala je torej učiteljica, a so jo sedaj tiste žalostne, napol razdejane kapelice na poti v Spodnji Log ponovno postavile pred vprašanje, ali ni morda ravnala lahkomiselno, ko se je vdala želji, da gre v ta poklic. Družba na avtobusu je bila majhna, tako da so se potniki kmalu spoznali med seboj. Nekatere stvari je tako zvedela že tam: da je bil Spodnji Log nekoč velika slovensko-kočevarska vas in farno središče z vsem, kar spada zraven, s cerkvijo, šolo, župniščem in trgovino. Potem pa so se izselili najprej Kočevarji, za tem pa še nekateri Slovenci, tako da na tistem avtobusu niso mogli našteti več kot dvanajst otrok, ki jih bo lahko poučevala. V Knežji Lipi so Tončka in nekateri potniki izstopili. Avtobus je odpeljal naprej čez Predgrad in Stari trg v Belo Krajino, ti pa, ki so izstopili, so zavili na cesto, ki je peljala na desno po stranski dolini v Spodnji Log. Med njimi sta bila tudi neki moški in neka ženska, ki sta imela v Knežji Lipi kripo, na katero so sedaj naložili Tončkino prtljago. In potem so odšli: onadva sta vlekla spredaj, Tončka pa je voziček potiskala od zadaj, zlasti če je bilo treba premagati kako strmino. Spreljevalci so bili veseli in so se šalili; hoteli so novo učiteljico na njeni prvi poti malo razvedriti. Pot je tekla med gozdovi, včasih se je svet odprl v pašnik, a jih je prav kmalu sprejel vase spet nov gozd.
Ko so tako premerili tiste štiri kilometre od Knežje Lipe do Spodnjega Loga in prišli v vas, sta učiteljico razveselili dve stvari. Najprej je bila že takoj na začetku vasi kapelica, ki ji je bilo videti, da zanjo skrbijo krščanske roke: bila je ne samo nepoškodovana, ampak so bile v njej tudi rože in sveče. Nedaleč od nje - in to je bilo drugo veselje - pa je stalo dekle, ne dosti mlajše od Tončke, ki jo je prijazno sprejelo in izročilo ključe od šole. To je bila Škofova Justina, hčerka vaškega moža. To je bilo njuno prvo srečanje - srečno srečanje, zakaj pozneje sta postali prijateljici in nekakšni zaveznici. Šola je bila na drugem koncu, zato je morala skupinica skozi celo vas, ki je sedaj dajala vtis votlosti in izpraznjenosti. Nedaleč od šole je bilo na drugi strani poti župnišče in za njim, malo više cerkev s pokopališčem in obzidjem. Do cerkve si prišel skozi obok, ki se mu je poznalo, da so ga naredile roke, ki so hotele ustvariti skromno vaško imenitnost.
Šola sama je bila v klavrnem stanju, ne zaradi starosti, ampak zaradi delovne brigade, ki je v njej pustila obilne sadove svoje prisotnosti. Brigade so bile, kot je trdila ideologija, “kovačnice novega človeka”. Po svoje so to tudi bile, a so s svojimi okornimi kladivi marsikateri značaj, namesto da bi ga skovale, pohabile za zmerom. Na vsak način je bilo v “kovačnici” toliko razbijanja, da je bilo treba, če so sedaj hoteli, da bo spet šola, krepko prijeti za delo. Poleg tega šola ni imela ničesar: ne table ne krede ne zemljevidov. Table je nekdo razbil in z njimi zadelal okna. Tu je posegla vmes Škofova mati in pripeljala iz šole v Mozlju tablo, ki je v tem trenutku tam niso potrebovali. Kredo in zemljevide in še nekatere druge stvari pa je za denar, ki ji ga je za na pot in za prvo silo dala domača hiša, kupila Tončka. Tega denarja, je potem včasih pomislila, ji niso nikoli vrnili, čeprav je dala Kočevju natančen račun.
Toda kljub vsemu - ali prav zaradi vsega - je mala šola v Spodnjem Logu zaživela. Otroci so bili veseli, da jim ni bilo treba več hoditi v šolo v Laze ob Kolpi. To je bila dolga in posebno pozimi tudi malce nevarna pot skozi gozdove, včasih v jutranjem, včasih v večernem mraku. Sedaj pa so stopili v šolo tako rekoč z domačega praga. Posebej pa so bili otroci veseli mlade in prijazne učiteljice. Tončka se je še dolgo potem z veseljem spominjala pogovora, ki je stekel med Škofovo materjo in nadzornikom, ko je prišel na prvi obisk na šolo: “Naši otroci so čisto neumni na novo učiteljico!” “O, pa ona nanje tudi!”
Otrok res ni bilo treba siliti v šolo. Bili so radovedni in so hoteli vse vedeti. Včasih so jo spravili s svojimi vprašanji v pravcato zadrego: Kako pa se zrak čisti pozimi, ko listje odpade? Zakaj pa sol poka, če jo daš na ogenj? Itd., itd. O naravi so vedeli več kot ona. Po glasu so prepoznali vsakega ptiča, natanko so vedeli, kdaj se je kateri vrnil in kje gnezdi. Zjutraj so še pred šolo gnali na pašo in potem je učiteljica v sobo, kjer se je pripravljala na šolo, lahko slišala klice vračajočih se pastirjev: Siva, Siva! Kam pa greš? Nazaj!
Vsi bi tudi radi za šolo kaj naredili. Ko je mali Lojze opazil, da nimajo metra, je rekel: “Naredil ga bom jaz, doma imam obliče in ga bom naredil; na štiri vogale in s centimetri.” In ga je res naredil. Neko jutro so otroci gledali skozi okno in vpili: “Franci gre z novo grebljo!” Videl je, da je za peč potrebna greblja, in jo je, ne da bi kaj rekel, naredil. Nekdo drug je bil posebno imeniten zaradi kape, ki jo je imel: “To je angleška kapa, veste.” Še danes ima Tončka pred očmi neko sliko: dežuje, deček v tisti angleški kapi, žene živino domov in v rokah nese jagenjčka, ki se je skotil na paši. S posebno barvo glasu se Tončka spominja teh otrok. Nekateri so potem šli po svetu, v Kanado, v Avstralijo. Lojzek, ki je naredil tisti meter, je umrl nekje v Avstraliji. Lepa in po svoje srečna šola je to bila. Bila je nekakšen vrt, nekakšna oaza v tistem krutem in surovem svetu. A kmalu so začele prihajati druge in drugačne stvari.
Pravzaprav se je vse začelo že prvo nedeljo. Za Tončko nedelja ni prinesla s sabo vprašanja, ali k maši ali ne - v sebi je vedela, da je na to vprašanje že davno odgovorila - ampak predvsem vprašanje, kam. S Škofovo Justino sta se dogovorili, da gresta v Stari trg. Bila je sreča, da je imela za spremljevalko domačinko, ki je dobro poznala pot. Najprej sta morali iti malo po gozdni cesti, malo po gozdnih stezah, po rahlo vzpenjajočem se svetu proti jugu do roba, od koder je bilo mogoče v dolini videti vijugajočo se Kolpo, potem pa se je bilo treba spustiti k reki. Tako sta dosegli Laze. Potem pa sta šli po kolovozu ob reki čez Dol do Kota, tu pa sta zavili na levo in se po kratki strmini povzpeli v Stari trg. Spomladi in jeseni je bila pot lepa, v prvem delu in na koncu razgledna, v sredini, ob komaj zaznavno premikajoči se reki, pa pomirjujoča, primerna za prijateljici, ki sta si imeli kaj povedati. Pozimi je bilo drugače: težki naporni poti se je pridružila še nevarnost. Učiteljica Tončka je to pot večkrat premerila tudi sama. Če je bila maša ob desetih, je morala od doma ob sedmih in se ni vrnila dosti pred tretjo popoldne. Sprva, ko je bilo še vse na karte, se ni imela kje ustaviti, pozneje pa je lahko šla v Starem trgu na kosilo.
Ko smo rekli, da se je vse začelo že prvo nedeljo, smo s tem mislili na dejstvo, da je šla k maši. S tem je pokazala, kdo je in kako gleda na svojo službo. Toda za svet, ki jo je opazoval in o njej odločal, je bil to upor. Prekršila je tiho, nikjer napisano, a skoraj v celoti uveljavljeno pravilo, da učitelj ne hodi v cerkev. Mogoče v kak skrit kraj, kjer ga nihče ne vidi! Celo otroci so vedeli, da njihova učiteljica počenja nekaj, česar ne bi smela. To so vedeli tudi odrasli in, za razliko od otrok, čakali, kaj bo reklo Kočevje.
V Kočevju je bila tedaj načelnica oddelka za prosveto in kulturo neka tovarišica, ki si je bila pridobila obilne zasluge za novo oblast. Nekoč je bila šivilja in pobožno dekle, potem pa se je znašla v kovačnici novih ljudi in prešla po nekaj letih iz nje takšna, kakor je prišla. Njena naloga je bila, da uredi zadeve s samosvojo učiteljico v Spodnjem Logu. Dela se ni nemara lotila s prizadevnostjo uradnika, ampak je s svojim nastopom dala čutiti, da se zaveda odgovornosti, s katero jo je obvezovala revolucija. Začela je dokaj mirno: da imajo vesti, da v Spodnjem Logu dobro dela; da so ljudje in otroci z njo zadovoljni. Toda zakaj kvari to lepo in ugodno sliko s tem, da hodi v cerkev? Kaj je treba letati v cerkev? Preneumno, da si tako kvari prihodnost! Na sestanku je bil tudi šolski nadzornik. Tudi on je začel s tem, da vidi v njenem obnašanju predvsem nerazsodnost, neumnost in zaostalost. Potem pa se je na široko pohujševal nad tem, kaj se v socialistični deželi, ki gradi na razumu, vse ne dogaja. Da bi ilustriral svojo misel je - morda tudi zato, ker je vedel, da je Tončka doma iz Dobrepolja - navedel primer Jakličeve Vide, hčerke učitelja in pisatelja Frana Jakliča, ki v ne vem katerih hribih, v ne vem kako visokem snegu leta nedeljo za nedeljo k maši. Kje pa smo? Če bodo tako delali učitelji, kaj pa bo reklo ljudstvo? Ali nič ne pomislite na ljudstvo? Oba zasliševalca sta bila edina v tem, da je to, kar delajo taki učitelji, kot sta Tončka in Vida, res morda neumnost, a nikakor ne tako nedolžna neumnost. Na koncu sta prišla na besede, ki so v sebi skrivale grožnjo: “To, kar delate, ni samo slab zgled, ampak izzivanje.”
Tončka je nekaj časa poslušala, potem pa jo je prevzelo čustvo, ki je bilo zanjo novo; zajelo jo je nekaj, česar do sedaj še ni nikoli občutila. Na posebno jasen način jo je obšla podoba, kakor da neke tuje in odurne roke segajo v prostor, ki je samo njen in se ga nikomur ni dovoljeno dotikati. V tisti sobi se je, z ostrino, ki je ni občutila ne prej in ne pozneje, zavedela, kaj je dostojanstvo človeka in kaj je nedotakljivost osebe. Ko ne bi bilo tistega pogovora, tega morda nikoli ne bi bila tako dobro vedela. Od neke slovesne vznemirjenosti skraja ni mogla govoriti. Ko pa je zaslišala besedo “ljudstvo” - da dela proti “ljudstvu”, jo je užaljenost prebudila in opogumila, da je rekla: “Kar naprej govorite o ljudstvu. Kaj pa sem jaz? Mar jaz nisem iz ljudstva? Tudi jaz delam za ljudstvo.” Po tistem se je pogovor končal. Učiteljica Tončka je odšla nazaj v Spodnji Log in še naprej ob nedeljah hodila v Stari trg.
Tončka je imela delo na šoli rada, prava mora pa so bile zanjo učiteljske konference. Bala se jih je že vnaprej, preganjale pa so jo tudi pozneje, saj jo je vsa notranjost bolela od besedi, ki bi jih bila morala tam izreči. Tako so njeni dnevi, zlasti pa njene noči, potekali v izčrpavajočih besednih bojih z nevidnimi sovražniki.
Učiteljske konference so bile v Kočevju, a pot tja nekako ni bila enostavna. Tudi če ji je uspelo ujeti priložnostni kamion, je bila vožnja, posebno v dežju in mrazu, vse prej kot udobna. Včasih pa tudi te možnosti ni bilo. Načelnica v Kočevju je tudi za take priložnosti imela odgovor: “Pa naj gre peš. Če lahko leta vsako nedeljo v Stari trg, bo prišla tudi v Kočevje.” V Kočevje pa je bilo iz Spodnjega Loga 20 km in pot je peljala skozi predele, skozi katere človek v tistih časih ni hodil rad sam. Tak predel je bil predvsem mračen in neprijazen gozd med Knežjo Lipo in Mozljem, ki so mu domačini, gotovo ne brez razloga, dali ime Pekel. Najmanj enkrat je Tončka to pot premerila peš.
Na konferencah so se obravnavala sicer tudi strokovna vprašanja, a vendar ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, kje je njihovo pravo težišče. To so politične teme in referati, v katerih se je od učiteljev pričakovalo, da bodo “razpravljali”. Še večje teže in še bolj aktualni pa so bili dogodki iz boja z razrednim sovražnikom. Razredni sovražnik je bil krajevni župnik, njegov nasprotnik pa učitelj, ki se je v boju z njim ali odlikoval ali pa delal napake, včasih celo hude napake. Zgodilo se je celo, da je učitelj s svojim nasprotnikom ne samo sklenil premirje, ampak je z njim celo sodeloval. Ob takih primerih načelnica pred zborom učiteljev ni in ni mogla izliti gneva in jeze: “Ali vas ni sram! Kakšno zavest pa imate! Namesto da bi učitelj nosil zastavo, nosijo zastavo farji.” Hude napake na terenu so se na konferenci javno obravnavale. Učiteljico Nado Klun iz Štalcarjev so npr. obtožili, da je silila otroke k verouku. Zaman se je učiteljica branila, da jih nikakor ni silila, ampak jih je na začetku leta samo obvestila, da se morajo, če hočejo obiskovati verouk, za to prijaviti. Toda učiteljica Nada je s tako obrambo samo pokazala, da ne razume duha novega časa. Jezik je izgubil objektivno vrednost, sedaj je bilo vse odvisno od interpretacije. Torej ne več dejstva, ampak interpretacija. Nad interpretacijo pa so imele izključno oblast zavestne sile.
Na konferencah so postopali vzgojno. Izredni dosežki niso bili pozabljeni. Še najbolj zaželeno pa je bilo, če je kdo vstal in sam spregovoril o izkušnjah iz boja proti nazadnjaški miselnosti in njihovih nosilcih. Tončki se je vtisnila v spomin neka učiteljica iz Fare ob Kolpi. Skoraj ni minila konferenca, da ne bi vstala in širokogrudno seznanila poslušalce z virtuoznimi domisleki iz svoje najnovejše prakse.
Na takih konferencah se je učiteljica Tončka počutila zapuščeno in izgubljeno. Zdelo se ji je, da ostaja vedno bolj sama. Videla je, da se ljudje uklanjajo in drug za drugim odstopajo. Zato ji je vsaka vest o samotni zvestobi katerega od kolegov iz bližnje ali daljne okolice prišla kot dragocena pomoč. Tako je bilo, ko je zvedela za prof. Miloša Humeka in njegovo ženo, tako je bilo, ko je slišala za učitelja iz Livolda, Rudolfa Pipa in njegovo ženo. Nekoč je z njima govorila, potem pa se je še mesece in mesece opirala na stavek, ki je bil v tistem pogovoru izgovorjen: “Midva z ženo sva pa takega mnenja, draga kolegica, da se je Boga treba bolj bati kot ljudi.”
Tudi Kočevje ni bedelo nad učitelji samo med šolskim letom. Bili so natanko obveščeni o tem, kako se zadržijo med počitnicami. Nekateri so namreč naivno mislili, da se morajo držati nenapisanih pravil, v katere je uokvirjena njihova služba, samo v času, ko so pod pozornim očesom “Sveta za šolstvo in kulturo” v Kočevju, počitnice so pa pač počitnice - čas svobode in prostosti. Na resnična tla socialistične stvarnosti jih je potem postavilo vabilo na pogovor, ki jih je čakalo, ko so se vrnili na službeno mesto. Ali pa so po ovinkih zvedeli, da so na partijskem sestanku razpravljali o tem, kako so zlorabili počitnice. Tončko je s tem seznanjala nova kolegica, učiteljica v Mozlju, Hedvika Lisac, ki je bila sicer partijka, a je imela o svojih političnih prijateljih izdelano mnenje. Ni ji bila všeč njihova visokostnost; ni ji bilo všeč, da si jemljejo pravico, da odločajo o ljudeh: “Kaj pa mislijo, da so? Nazadnje bomo vendar vsi umrli.” Tončka je Hedviko zaradi njenega normalnega odzivanja zelo cenila. Mozelj sicer ni bil tako blizu, toda potem, ko si je Tončka prihranila denar za kolo, sta se večkrat videli.
Konec drugega in v začetku tretjega leta je odšla iz Kočevja načelnica sveta za prosveto in kulturo. Govorili so, da je našla novo službo v Domžalah. Novi načelnik je bil njen nekdanji učiteljski kolega iz Nemške Loke, invaliden človek, sicer pa nič manj neprijeten kot njegova predhodnica. Tončko je prav dobro poznal, zato je udaril že ob prvem srečanju: “Ali še vedno hodite tja dol? Dajte, pustite vendar tistega `Bogca’! Nič ne pomaga, tovarišica, treba se bo prilagoditi!” Potem je še vprašal, če pozna primer učitelja Vinka Guna iz Ponikev. Učiteljica Tončka ga je seveda dobro poznala. Imel je veliko družino, deset otrok, in bil je dober učitelj, pa je moral, ker se je držal svojega, iz službe.
Do pravega spopada med njo in novim načelnikom pa je prišlo v začetku četrtega leta. Z učenci je pripravljala uvodno slovesnost, na katero sta prišla tudi načelnik in župan. Po slovesnosti ji je načelnik ukazal, naj pošlje otroke domov. Potem pa je prišel naravnost na stvar. Začel je mirno: “No, sedaj pa povejte, po kateri poti hodite k maši v Stari trg.” Tončka je prav mirno dvignila roko in zamahnila v smer proti Lazam. Tedaj pa je planilo iz njega: “Bela vrana ste. Noben drug ne hodi k maši!” Tedaj pa se je, ne da bi pomislila, postavila tudi Tončka: “Pred desetimi leti so še vsi hodili. Bojijo se. Iz strahu ne hodijo.” Pogovor je bil s tem končan, a Tončka je čutila, da se krog okoli nje nevarno oži.
Čeprav se Tončka ni posebej menila za okolico, so vendar do nje prihajale razne vesti in novice. O nekaterih stvareh se je bolj šepetalo kot govorilo. O njih celo otroci, ki sicer niso poznali zavor in ozirov kot odrasli, niso tako govorili kot o drugih rečeh. To so bile zgodbe o tem, kako so se v prvih junijskih dneh leta 1945 večer za večerom slišala sem od koprivniške smeri detonacije. Kako so ljudje po njivah ob teh detonacijah vsakič postali, se zravnali in spraševali, kaj bi to bilo. Potem pa je le prišel nekdo iz Kočevja in nekomu povedal - potem je seveda kmalau vedela vsa vas - da tam streljajo slovenske domobrance in jih potem mečejo v brezna, ki jih nato z razstreljevanjem dvakrat na dan zasipavajo. Tončka se ni upala spraševati, a je vendar ob drobcih, ki so prihajali do nje, vedno napeto prisluhnila, saj je vedela, da gre za njene ljudi - tudi za njena dva brata.
Čeprav so bili takrat - in še dolgo potem - na Kočevskem nenavadni in nevarni časi - še so se rušile cerkve, še so obstajala taborišča, vedno več je bilo krajev, ki so se jih ljudje na daleč izogibali - čeprav je torej Tončka živela sredi nevarnega in skrivnostnega sveta, se zase ni bala. Razen morda enkrat. To je bilo po tako imenovanih koprivniških dogodkih. Takrat so ji nekateri ljudje svetovali, naj svoje nedeljske poti v Stari trg za nekaj časa opusti, ker se ji med potjo sicer utegne kaj pripetiti. In res je Tončka potem eno ali dve nedelji ostala doma. A ko se je ravno odločila, da bo naslednjo nedeljo spet šla, je, ne da bi to kakorkoli vplivalo na njeno odločitev, na eni od mnogih konferenc v Kočevju visok funkcionar dal izjavo, da se partija proti religiji ne bo več borila na “koprivniški način”. To bo sedaj počela s pospeševanjem znanosti: Ko bo dobila znanost mesto, ki ji pripada, bo religija izginila kot spomladanski sneg. Toda kaj je to, “koprivniški način”?
Odkar na Koprivniku ni bilo več stalnega župnika, je vsak mesec enkrat hodil tja maševat kočevski kaplan Anton Golob. Ponavadi je prespal od sobote na nedeljo v edini sobi, ki je še ostala v župnišču. Nekoč v poletju 1952 - istega leta, ko so na novomeški postaji polili z bencinom in zažgali škofa Vovka - pa so v sobo vdrli trije neznanci, oboroženi s palico, pendrekom in z bodečo žico, in ga začeli pretepati. Bil je že hudo ranjen in je krvavel po obrazu in rokah. Tedaj pa je eden od napadalcev po nesreči razbil svetilko, tako da je nastala tema. Duhovnik jo je izkoristil, se vzpel na okno in skočil v globino. Tu se je pritajil za nekim zidom, a je, kar je bila nevarnost, da ga bodo tam odkrili, skočil v drugo zaklonišče, pri čemer ga je eden od napadalcev udaril z leseno ročico po glavi tako močno, da je omedlel. V tem trenutku pa je že počil strel, prišli so miličniki in ljudje, ki so se bili medtem prebudili. Nezavestnega so prepeljali v Ljubljano, kjer so ga sicer rešili, a je potem še mnogo let nosil hude posledice. Nekaj mesecev zatem je bila v Novem mestu sodna obravnava, na kateri so napadalce strahovito kaznovali. Bili so obsojeni na zaporno kazen - vsak na en mesec pogojno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spodnji Log pozimi

Dogodek je neprijetno odjeknil po Kočevskem, zato je partija dala izjavo, da se bo odslej boj z religijo humaniziral. Kljub temu pa je učiteljica Tončka vedno jasneje videla, da se bo treba posloviti. Takrat je mnogo mislila na svoje otroke. Zapustila jih bo, a ni vedela, komu. Proti očitkom, ki so se oglašali v njej, si je odgovarjala: Pa vendar, tu pred mano so, pa jih ne morem dajati iz tega, kar je v meni. Ali sem jim sploh lahko prava učiteljica? V dvomih, ko se je zdaj že odločila, da gre, pa jo je potem misel, da zapušča ljube ljudi, ljube otroke, spet naredila negotovo, v tej odločenosti in neodločenosti jo je rešila neka okrožnica, ki ji je kot edinemu učitelju na šoli prišla v roke. Na njej je pisalo, da bodo za vse verne učitelje uvedli osebne kartoteke, v katere bodo nadzorne osebe vnašale podatke, kako kateri od njih uspešno ali neuspešno razčiščuje z religijo. V trenutku ji je bilo jasno, da si tega ne sme in ne bo dovolila.
Ko je potem med poletnimi počitnicami pometala hišo, je zagledala na tleh košček zavrženega časopisa. Sklonila se je in ga pobrala. Na njem so objavljali, da v arboretumu Volčji potok potrebujejo računovodjo. Namesto na Kočevsko se je na jesen odpeljala v kamniški konec.
Kaj pa imena, gospa Tončka, kaj pa imena? Imena ljudi, ki jih je Partija pošiljala v boj z Vami. Načelnice in načelniki, nadzorniki in vsi mnogi opazovalci in poročevalci so vendar imeli imena?
Ah, imena! Naj se nad njimi milostno spusti zavesa.