Avtor: Justin Stanovnik

Ko se za potrebe vsakokratnega komentarja v tem časopisu razgledujemo po naši kulturni in politični pokrajini; ko iščemo, kateri od dogodkov bi se smel potegovati za mesto v sliki, ki jo kanimo izdelati o svojem času, da bi bil predstavljen čimbolj resnično in čimbolj pravično; ko to počnemo, zavedajoč se menjajoče se sreče, se kar naprej ustavljamo ob spoznanju, da ima vsak od opaženih dogodkov sicer svoje lastno življenje – svojo lastno oblikovanost in zgradbo – hkrati pa ima vsak še nekaj, kar ni samo njegovo, ampak pripada vsem. Ob tem vedno tudi bolj ali manj jasno zaslutimo, da je tisti skupni nekaj tako pomembna reč, da bomo posamezen dogodek razumeli ne samo zelo nepopolno, ampak mogoče tudi povsem napačno, če ne bomo prej v sebi poiskali toliko miru, potrpežljivosti in vztrajnosti, da bomo dognali, kaj tisti skupni nekaj pravzaprav je.
Tisti nekaj, ki nam odpira pot do resničnosti dogajanja, je temeljna struktura časa. Njej je podrejeno vse, kar se zgodi. Ko bi bila temeljna struktura časa drugačna, bi se vse, kar se dogaja, dogajalo drugače. Mogoče lahko gremo še dlje in tvegamo trditev, da se zaradi časa, kakršen se je konkretno uveljavil, nekatere stvari sploh ne morejo zgoditi. Za védenje o tem, zakaj se stvari godijo, kakor se godijo, pa tudi za védenje o tem, kaj pomenijo, je potrebno – sprva tipajoče, potem pa vedno bolj preverjeno in zanesljivo – védenje o času kot o prostoru dogajanja. Da bi torej čas doumeli, po vrsti postavljamo domneve in jih zavračamo, dokler ne naletimo na tisto, ki nam omogoči, da stvari sestavimo v razumno celoto, ne da bi bilo treba nad njimi izvajati nasilje. Z razumetjem časa se nad stvari razlije svetloba, v kateri jih gledamo umljive in resnične.
Slovenija se je znašla v prostoru, v katerem se mešata dva časa: splošno evropski moderni ali pomoderni čas in naš specifični posocialistični čas. Redke so stvari, ki bi bile tako čiste, da bi zanje lahko rekli, da so pod oblastjo zgolj enega ali drugega; večidel izkazujejo, v različnih sorazmerjih, prvine obojega. To dela stvari zelo zapletene, čeprav je tudi res, da soobstajanje elementov raznorodnega časa – evropskega modernega ali pomodernega in posocialističnega – načeloma in vnaprej ni nerazločljivo in nerazrešljivo. Čeprav bi bilo to delo zanimivo in potrebno, se bomo v tem komentarju omejili na posocialistični čas – specifično slovenski posocialistični čas – in skušali dognati, kaj je v njegovi srži in kako določa našo sedanjost.

Dvojnost posocialističnega časa

Nekdanji socialistični čas in prihodnji demokratični čas sta v izključujočem se odnosu. Ko se bodo nekoč uveljavili aksiomi demokratičnega časa v celoti, bo socialistični čas izginil povsem. Sedanji posocialistični čas pa ni čist, ampak se v njem prepletata stari socialistični čas in nastajajoči demokratični čas. To je torej njegova bistvena faktura, da je to dvojni čas ali čas v neidentiteti. V njem so najprej idejne prvine, ki se zavedajo izključnosti obeh časov in v celoti podpirajo logiko, ki jo ta izključnost terja: to so sile, ki jih moralni, kulturni in politični vzgon žene iz območja zaukazane socialistične misli v območje svobodne demokratične misli. Ker so te sile skladne z zgodovino, je njihov angažma pokrit s seboj in enovit; to, kar so na zunaj, so tudi na znotraj; v njih je naravna možnost enotnosti misli, besede in dejanja. To so sile, ki so zmerom lahko to, kar so, in so zato bistveno svobodne. Nesvobodne so samo toliko, kolikor ne razumejo svojega zgodovinskega položaja.
V posocialističnem času – v našem, slovenskem posocialističnem času posebej – pa so tudi prvine, ki izključnost med preteklim socialističnim in prihodnjim demokratičnim časom sicer vidijo, a nanjo ne pristajajo. Vidijo, v katero smer teče zgodovina, a mislijo, pohujšani od impozantnih uspehov v preteklosti, da bo zgodovino mogoče prevarati, tako da v njej hkrati bodo in ne bodo. Pri tem jih podpira njihovo specifično umevanje zgodovine: zgodovina zanje ni poslušno, naporno in odgovorno delo za obstoj civilizacije v času, ampak je zgodovina takšno gibanje, na katero se je mogoče predvsem vkrcati in v njegovem okviru uresničiti voljo do moči. Toda te sile, kljub veščosti in izvedenosti, s katero lovijo ravnotežje v vedno menjavajočem se prostoru, niso svobodne – kljub drugačnemu videzu. Svobodne niso zato, ker ne morejo vzpostaviti naravnega odnosa do resničnosti.
Posocialistična slovenska polis teče torej v ritmu dvojnega časa. Dve temeljno različni misli se bojujeta in tekmujeta za oblast, ki bi jima omogočila, da dasta času integralno podobo: postkomunistična levica in reformne sile izvorne demokracije. Tu ne gre za bodočnost države. Prej ali slej se bo država ujela v enoten ritem, ki ga bo določala zavest, ki se bo napajala iz demokratične kulture. O tem imamo pravico dvomiti. Postkomunistična levica, ki se natanko tako kot komunistična levica, iz katere je izšla, utemeljuje na volji do moči, bo prej ali slej uvidela, da volja do moči ne more soobstajati z demokratično kulturo. Ko smo rekli »uvidela«, smo ji pripisali preveč. Nobene avtohtone refleksije ne bo, ničesar ne bo »uvidela«, pač pa jo bo »duh zakonov«, ki jih bo uveljavila demokracija, onemogočil v njeni tujosti. Takrat bo dosegla država osnovno in nujno identiteto.
Danes pa je država v neidentiteti in njena dvojnost je tako globoka, da je ni mogoče premostiti z nobenimi mostovi. Govorjenje o grajenju mostov med obema deloma razdeljene države ni samo prazno, ampak tudi zavajajoče, saj zakriva temeljno danost politične sedanjosti. Stanje te sedanjosti pa je tako, da ga ni mogoče imenovati drugače kot državljanska vojna. Sentimentalne in »dobre« duše se ob tej besedi seveda zdrznejo. Toda preprosto dejstvo, da mir po državljanski vojni še ni bil sklenjen, dokazuje, da državljanska vojna še traja. Stran, ki je lansirala revolucijo in s tem sprožila državljansko vojno in ki je zaradi specifičnih, deloma notranjih, predvsem pa zunanjih okoliščin dosegla zmago, ki jo je izkoristila tako, da je uveljavila svoj bizarni politični projekt, ni pripravljena (potem ko se je izkazalo, da je bila vpletena v krvavo zunajcivilizacijsko avanturo), sesti za mirovno mizo. Ve namreč, da bi se tu pojavili papirji, ki bi razkrili njeno pravo podobo. Postkomunistična levica je v natanko isti meri, s katero sedaj utemeljuje svojo vsakovrstno moč na pozicijah, pridobljenih v totalitarizmu, vpletena v globoko krivdo ali bolje sokrivdo. Njena sokrivda je v tem, da je v sporu z lastnim narodom. Sile, ki so ji naredile politični prostor, se namreč s tem, da so sprožile revolucijo v času, kakršen je bil čas med 1941 in 1945, naredile dejanje, ki ga ni mogoče označiti drugače kot napoved vojne lastnemu narodu. Te sile so po zmagi vladale narodu pol stoletja. Kako globoka je ta sokrivost in sovpletenost, vidimo bolje, če pomislimo še na nekoristnost, zastonjskost, praznost, ničnost, ki se drži komunističnega nastopa v zgodovini. Lahko bi bilo namreč tako, da bi bila sicer kri, a bi bila tudi cvetoča prihodnost; da bi bilo nasilje, a bi bila tudi sijajna svoboda. V resnici ni bilo nič od tega: bila je samo kri, bilo je samo nasilje.

Zveza: komunizem – moderna – intelektualci

Komunizem je bil, kakor vemo, vedno dvignjen nad svoje neugledno totalitarno sorodstvo. Da je imperij poskrbel za trume plačanih apologetov, je, če upoštevamo razmere, razumljivo. Manj razumljivo in celo bizarno pa je to, da jih ni imel nič manj v deželah, ki niso bile neposredno pod njegovo upravo. Razlogov, zakaj komunizem ni bil izprašan z enako rigoroznostjo, kot sta bila fašizem in nacizem, je več. Med poglavitnimi je vendar ta, da je komunizem projekt moderne – nelegitimen, a vendar sprožen iz duhovne situacije, ki jo je ustvarila moderna. Intelektualec je bil kot služabnik moderne prisoten pri rojstvu tega nelepega otroka; spremljal je njegovo doraščanje, vendar pomislekov, ki so v njem gotovo nastajali, ni izrazil. Vedel je namreč, da komunizem opravlja neko nalogo, za katero je čutil, da jo moderna, če naj bo polnopravna naslednica svoje predhodnice – predmoderne –, mora opraviti. Predmoderna je namreč človeku omogočila popolno rešitev ali odrešitev. Moderna je bila v precepu, ker take rešitve, če je hotela biti zvesta svojim duhovnim izhodiščem, ni mogla ponuditi, po drugi strani pa je zaradi te pomanjkljivosti čutila določeno nezadostnost. Komunizem pa je popolno rešitev ali odrešitev imel v programu in intelektualec ga je zato, sicer z določenim nelagodjem, vzel v zaščito in mu ponudil svoje usluge. Podprl ga je tako rekoč od zunaj, in to je bilo natanko to, kar je komunizem želel. Okoristil se je z dobrim imenom, ki ga je intelektualec kot služabnik v templju moderne imel, hkrati pa je bil varen pred njegovimi manirami, ki bi utegnile biti zelo neprijetne, če bi ga imel v hiši. Tako smo dobili pojav, nekakšno simbiozo, ki je, začenši s tridesetimi leti pa tja v šestdeseta in sedemdeseta leta, odločilno soustvarjala evropsko kulturno-politično sceno. Pojavile so se besede, ki so pokrivale ta pojav: sopotniki, compagni di strada, Mitläufer, fellow travellers in tako dalje. To je bila velika, dobro izurjena, skrbno negovana pomožna armada, ki je komunizmu odločilno pomagala v času njenega vzpona. Nekateri intelektualci so se vpletli celo na tak način, da se jih zgodovina spominja kot »inženirjev odvratnih prizorov«. Samo pričakovati je bilo torej, da bodo intelektualci stali komunizmu ob strani tudi v času »njegovega zgrmetja«. Sedaj so se evropski intelektualci še bolj zavedeli bodisi očetovskih instinktov bodisi botrskih dolžnosti. Začela so se različna teoretska prizadevanja, ki so komunizmu želela odvzeti nekaj zle slave.
Skraja, se pravi, v prvih povojnih desetletjih, je seveda veljala teorija totalitarizma kot sprejemljiva razlaga komunizma. Razvila in utemeljila jo je predvsem Hannah Arendt. S to teorijo je bil komunizem postavljen v isto vrsto kot fašizem in nacizem. Že v šestdesetih letih pa so se začeli oglašati sociologi in politologi s teorijami, ki so hotele komunizmu odvzeti totalitarni značaj in ga vključiti v civilizacijske tokove.
Najprej se je pojavila teorija, ki je v komunizmu hotela videti varianto svetovnega procesa modernizacije. Bila je željno sprejeta in je cvetela eno, dve desetletji, potem pa so jo porazila dejstva. O teh pravi zgodovinar Andrzej Paczkowski z Instituta za politične vede v Varšavi tole: »Glede tega je Evropa najboljši primer. Kljub največjim naporom in celo žrtvam se ni niti ena komunistična država na »tablici modernizacije« dvignila v primerjavi z letom 1939. Posamezne države, kot na primer Čehoslovaška republika, in posamezne družbene skupine, na primer inteligenca, pa so celo znatno padle. »Marksistični« režimi v Etiopiji, Angoli in Mozambiku – da ne govorimo o Kubi – gospodarsko niso mogli prehiteti Nigerije ali Sudana. Z eno besedo, ta paradigma je služila zgolj kot sredstvo zelo preprostega falzificiranja dejstev.«
Ko je ta teorija izgubila verodostojnost, se je pojavila druga. Hotela je zmanjšati totalitarni naboj komunizma s tezo o notranji pluralnosti enopartijskih sistemov, zlasti v postalinistični dobi. Glede te teorije profesor Paczkowski sicer priznava, da so tudi v teh sistemih obstajali zelo različni skupinski interesi, a jih je bilo mogoče artikulirati in braniti samo v okviru partijske strukture in samo ob priznavanju sistema klika – klient. Za ilustracijo je uporabil primer ameriške demokracije: »Če bi človek sledil advokatom teze o pluralnosti v komunističnih sistemih, bi bilo – z malo pretiravanja, priznam –, mogoče trditi, da predstavljajo lobistične skupine temelj ameriškega pluralizma, ne pa dejstvo, da je tam svoboda govora in zbiranja in da so tam v rednih razmikih demokratske volitve.«
Opisani poizkusi, dati komunizmu sprejemljivo podobo, nekoliko tudi pojasnjujejo, zakaj komunizem odhaja neocenjen. To dejstvo – da ostaja komunizem neocenjen – pa je tisto temeljno dejstvo, ki omogoča radikalno dvojnost posocialističnega časa.

Obremenjenost posocialističnih ustanov

Kdo pa bi komunizem – recimo, slovenski komunizem – lahko ocenil? Najprej so to institucije, ki jih vzdržujeta narod in država, da čim bolj objektivno raziščejo, v kakšnem stanju tadva sta in kako je do tega stanja prišlo; da raziščejo duhovne, kulturne, politične in gospodarske vidike njunega sedanjega stanja. Zakaj tega ne naredijo? Zakaj so pri nas tako redke knjige, ki bi govorile o komunistični preteklosti? O njej ne vemo tako rekoč nič. V Nemčiji je izšlo na tisoče knjig – dobesedno – ki govorijo o tem, kako je delovala nacistična država, tako da so pokrita ne samo vsa poglavitna področja (šolstvo, sodstvo, znanost, policija, kultura) ampak tudi tako bizarna, da bi nanja človek komaj pomislil. Tem se v zadnjih letih v naraščajočem številu pridružujejo knjige, ki govorijo o tem, kako je delovala komunistična Vzhodna Nemčija. V ta tako obsežen in tako razvejen kolektivni spomin je vedno mogoče vstopiti in se poučiti o področju, ki človeka zanima. Pri nas nimamo praktično ničesar. Ne samo zato, ker smo maloštevilna skupnost, kar je brez dvoma resna in težko premagljiva ovira, ampak predvsem zato, ker obstajajo mogočne sile, ki hočejo na vsak način preprečiti, da bi pred nami zrastla resnična podoba naše preteklosti in sedanjosti. O tem, kako vztrajno, dosledno in rafinirano te sile delujejo, bo tudi mogoče napisati napeto knjigo.
Če hočemo razumeti umanjkanje moralnega in intelektualnega vzgona, ki bi omogočil, da se opravijo potrebne analize preteklega in sedanjega časa, se moramo vsaj bežno dotakniti stanja duha v znanstvenih, pedagoških, kulturnih in medijskih institucijah, v prostorih, v katerih naj bi se dogajalo narodovo samozavedanje. Pri tem bomo morali opozoriti na dva momenta.
Najprej so bile v preteklosti te ustanove skrbno nadzorovane. Vanje so bili praviloma pripuščeni ljudje, ki so bili iz take snovi, da so lahko podpisali določene partijske papirje in so potem igrali vlogo elitne ideološke manjšine, potem pa ljudje iz zelo širokega in pisanega, a v bistvu neopredeljenega liberalnega območja, nazadnje pa, redko in le izjemoma, tudi ljudje iz ideološko nasprotnega tabora. Tako je prišlo do tega, da so poglavitne institucije poleg ljudi iz ideološkega aparata večinsko naseljevali ljudje liberalnega miselnega razpoloženja. Vmes je bilo tudi nekaj katolikov, a ti so vedeli, da so zgolj tolerirani, in so se temu primerno vedli – včasih dokaj neugledno. Takšna sestava je omogočala razmeroma stabilne razmere. Pravo vprašanje, ki pri tem nastaja, se glasi: Zakaj so liberalci – kot povsod so bile tudi tu izjeme – podprli komuniste tako pri njihovem vzponu na oblast kot tudi pozneje, ko je šlo za to, da se zagotovi funkcioniranje oblasti?

Melanholična politična igra v treh dejanjih

Opis slike: Prvo dejanje – Četrtek, 9. januarja

Opis slike: Drugo dejanje – Četrtek, 6. februarja

Opis slike: Tretje dejanje – Petek, 14. februarja

Komunizem in slovenski liberalizem – stari in novi

Med komunizmom in liberalizmom – zlasti med slovenskim liberalizmom, ki je bil, kot smo že nekajkrat naglasili, izrazito provincialen in se je izčrpaval in použival v nereflektiranem antikrščanstvu – je obstajalo sorodstveno razmerje, ki je bilo samo na videz paradoksno. Po žilah obeh nazorov se je pretakal nihilizem. Tako liberalizem kot komunizem sta bila pod oblastjo ene od dveh nihilističnih ideologij: prvega je obvladoval racionalizem, drugega pa marksistična eshatologija. V zadevah človekovega moralnega zadržanja sta bila oba, komunizem in liberalizem, permisivna. Za liberalizem je bila poljubnost osebnega moralnega zadržanja, ki ga je komunizem oznanjal, poglavitni razlog za njegovo dvomljivo in nikoli dognano in domišljeno politično zavezništvo s komunizmom. Diktatura je liberalce sicer motila, rajši bi videli svojo varianto nihilizma realizirano v bolj salonski obliki, toda pri tehtanju med svetom, ki so mu vladale vrednote, zlasti če so bile utemeljene v katoliški tradiciji, in med praktičnim komunističnim libertinizmom, so večinsko uvidevali, da se bodo tu počutili bolj doma. V ozadju vsega pa je bilo seveda še tisto, kar je najgloblje: ustvariti kraljestvo božje na zemlji, kakor je to ambicijo formuliral Heine. Ustvaril naj bi ga človek – solus homo, človek sam. Slepota slovenskega liberalizma je bila v tem, da ni opazil, da bi človek utegnil biti pri tem poizkusu zelo prizadet. Ali pa mu ni bilo mar! Toda vsa dolga, pa tudi grozljiva slovenska zgodba s komunizmom je bila mogoča zaradi te osnovne odločitve v liberalnem taboru: od sokolov in kulturnikov in liberalnih »boljših ljudi« po vaseh in trgih leta 1941 pa do eldeesovske politične substance jeseni 1996. Ker bi resnica o naši preteklosti in sedanjosti vse to razkrila in pri tem koristila silam, ki hočejo svet postaviti na vrednote, te resnice še dolgo ne bo. Ker bi resnica o preteklosti in sedanjosti razkrila vpletenost liberalnega slovenskega sveta v nedovoljene igre z narodom in njegovo omiko, te resnice še dolgo ne bo.
Druga stvar, o kateri moramo razmisliti, če hočemo razumeti stanje v institucijah, kjer se dogaja narodovo samozavedanje, pa je pojem služenja: kaj se pravi služiti? Ali je hlapec vezan na gospodarja samo za čas, ki je zapisan v pogodbi, ali pa vezanost traja še potem, ko služba preneha. Ali služenje že po sebi pomeni globljo vpletenost in ni vse v tem, da si najet in plačan? Predvsem pa, ali ni služenje gospodarju, ki se ga drži nelegalnost in nelegitimnost, obenem tudi že več: ne zgolj služenje, ampak tudi kompliciteta – sovédenje in sokrivost? To se zdi zdaj pravo vprašanje: ali je mogoče to reč kar tako odvreči in pozabiti, potem pa še začeti raziskavo, ki bo nedovoljeno vpletenost in sokrivost razkrila in razgalila? Tudi zaradi tega resnice o naši preteklosti in sedanjosti še zlepa ne bo. Mogoče nekoč, ko bodo prišli mladi ljudje in rekli: Čakajte malo, kako pa je s to rečjo pravzaprav bilo?
Pri tistih, ki liberalno misel mislijo tako rekoč zavestno in v zgodovinskih razsežnostih, pa obstaja še drug, močan in morda najmočnejši nagib, da preteklosti in sedanjosti ne bodo postavili na tehtnico preiskujočega razuma. Za vsem je namreč čutiti neko spoznanje, o katerem se javno in odkrito ne govori, a ga je čutiti iz ozadja kot nekaj, česar ni mogoče ne videti. Gre za naslednjo reč. Liberalizem je bil pri Slovencih – vsaj politično, če že ne miselno – vselej manjšinska stvar. Z revolucijo in državljansko vojno pa se je ustvarilo stanje, ki je liberalizmu odprlo možnosti, da zasede teren, na katerega sicer nikoli ne bi bil mogel upati – večinski teren. Vzporedno s postopnim degeneriranjem komunistične ideologije je poleg tega naraščala narodova liberalna substanca, dokler ni bilo doseženo sedanje stanje, ko bomo mogoče morali reči, da smo Slovenci postali liberalen narod.
Pri tem je treba reči naslednje: če bi se ta transformacija dogodila po naravni poti, posledice ne bi bile tako hude, ker evolutivna pot vrednot, ki so v liberalizmu izvorno vendarle bile, ne bi uničila; ker pa je do temeljne zamenjave sil prišlo zaradi nasilja in liberalna premoč ne stoji na naporu misli in duha, je stanje, ki se je uveljavilo, nenaravno. Nenaravnost ekspanzije sedanjega liberalizma je v tem, da ni prenesel v sedanji čas svoje kulture, da je vrednostno izpraznjen. Poleg tega pa sile, ki vanj dotekajo, delajo njegovo podobo še bolj problematično. To so komunisti, ki, pohujšani od zgodovinskega poraza in izgubljene vere, niso mogli pristati drugod kot v nekakšnem liberalizmu. Prave spreobrnitve pa, kakor vemo, ni bilo. Posocialistični liberalizem ni kulturotvoren v pravem pomenu besede, zaveda pa se svoje politične možnosti, da na stanju, kakršno se je zgodovinsko vzpostavilo, utemelji svojo epoho, ki bo liberalna epoha slovenske zgodovine. To je velik projekt, nikjer oznanjen in razgrnjen, a zanj in proti njemu se zdaj preliva črnilo, zanj in proti njemu vzletavajo in pristajajo »krilate besede«. V njem najde pravi smisel tudi znamenito »ustavljanje desnice«.
Posocialistični čas se torej dogaja na dveh ravneh. Na eni uveljavljajo svojo misel tisti, ki v preteklosti ne vidijo nič posebnega, nič izstopajočega, nič nenormalnega, nič takega, s čimer bi bilo treba v imenu osnovne človečnosti radikalno prekiniti, nič takega, kar bi moralo priti pred sodišče narodove moralne, kulturne in pravne zavesti; na drugi pa so se znašli ljudje, ki v preteklosti vidijo izstop iz civilizacije z vsemi posledicami, ki jih je ta izstop imel za življenje in usodo posameznikov in za življenje in usodo vsakega naroda, in ne vidijo nobenih pravih možnosti za prihodnost, če se o tej preteklosti ne bodo izrekle določene besede duhovne, kulturne in politične narave in naredila tem besedam ustrezna dejanja. Dva časa torej tečeta skozi slovensko polis, v njej je prostor za dve zgodovinski zavesti in dve politiki. Ljudje, ki so obdarjeni za zgodovinsko relevantnost, so v območju ene ali druge politike. Obstajata namreč samo dve osnovni možnosti: nobene tretje ali četrte ali pete možnosti ni. Pač pa obstaja vprašanje, s kako prisebnostjo služijo svojemu času eni in s kako drugi.

Taktika posocialistične levice

Akterji posocialistične levice igrajo svojo vlogo skrajno prisebno, natanko tako, kakor jim ukazuje njihova situacija. Ta pa terja, da stvarnosti, kakršna je, odvzemajo njeno resničnost in ji nadevajo nadomestno resničnost. V skladu s to nadomestno ali fiktivno resničnostjo pa predvsem ni dvojnega časa, o katerem smo govorili. Najbolj napadana beseda je torej »delitev«. Delitve so posledica različnosti in različnost je za demokratično družbo in demokratični parlament nekaj najbolj naravnega – še več, je znak njune avtentičnosti. Stranke morajo delovati v skladu s tem, kar so, in v skladu s tem, kar njihovi volivci od njih pričakujejo, zato pa nujno ustvarjajo »delitve«. S tem, da ustvarjajo delitve, stranke uresničujejo osnovna načela demokratične družbe. Zato je napad na »delitve« napad na demokracijo samo.
Toda v glavah ljudi, ki se ne vprašujejo, kaj besede pomenijo, ampak se odzivajo na besede tako, kakor so bili kondicionirani v enoumnem socialističnem času, se beseda »delitve« samodejno povezujejo z nečim, kar je neučinkovito, neekonomsko, neracionalno, nelepo in hudobno. In res, kaj je nazadnje bolj racionalno kot monolitna partijska država? Kam je torej usmerjena ta kritika? Nesmiselno bi bilo reči, da nazaj, v smeri partijske države iz prve polovice stoletja. Nedvomno pa nekam drugam: k slabljenju avtentičnih demokratičnih vzgonov in k večanju veljave izbranih posameznikov, ki se jim tako s pomočjo medijev nabira okoli glave avreola racionalnosti. Nekateri posamezniki so prišteti k zboru legitimnih izrekovalcev kompetentnih sodb in čim bolj je njihovo mesto v javnosti izpostavljeno in utrjeno, tem večji vpliv imajo te sodbe. Ustvarja se specifično javno mnenje, ki ga je v medijski monokraciji mogoče po volji ustvarjati in ohranjati.
Jezik, ki se pri tem ustvarja, je posreden: ni vprašljiva na primer demokracija, vprašljive so stranke: stranke postavljajo zidove v parlamentu, stranke so nesposobne za politični dialog, stranke nimajo moči, da bi prestopile meje, ki so si jih same zarisale, stranke si umetno ustvarjajo pregraje, stranke so krive, da bomo žrtve večnih delitev. Nazadnje pa pride »bipolarnost«, s katero se začne crescendo, ki se na koncu povzpne v »politično mrhovinarstvo«. Govori se samo o strankah, brez imen, po načelu nomina sunt odiosa (imen se je treba varovati). A se vendar govori tako, da je zadnjemu političnemu komentatorju pri zadnjem slovenskem šanku jasno, da gre za pomladne stranke. Visok državni uradnik je to, na očitek, da ne uporablja imen, v nekem nedavnem intervjuju takole utemeljil in upravičil: »V razporeditvi političnih opcij, o katerih govoriva, pa se lahko prepozna marsikdo, pa tudi drugi lahko vsakogar prepoznajo.«
Včasih pa, če je stvar zelo urgentna, pa časnikarji odvržejo vsak sram in tedaj beremo v odprtem tekstu o krivdi pomladnih strank za konfliktnost politične situacije, o veselju nad tem, da »pomladna fronta poka«, o zadovoljstvu, da se veča »razpoka, ki jo je prvi usekal Pucko«, o tem, da je njegova odločitev »v trenutku izvotlila velike ambicije pomladnega trojčka«. In tako dalje.
V tem in takem govorjenju je malo normalne človeške neposrednosti; vse je velika igra, tako značilna za postkomunistično stvarnost. Sem spada tudi sprenevedanje glede levega bloka. Jasno je, da levi blok obstaja še iz časov pred demokratičnim obratom in da obstaja med strankami komunističnega nasledstva globok, zgodovinsko utemeljen sporazum, nekakšna entente cordiale, ki končno večno jamči za akcijsko enotnost. Jasno je, da levi blok ne samo da obstaja, ampak da ima dvojno povezavo, z zgodovinskim spominom in interesom, s sedanjim današnjim političnim ekonomskim interesom, pri čemer je treba vedeti, da je interes beseda, ki ima pri ljudeh marksistične provenience nekakšen metafizični status. Levi blok je torej že obstajal, še preden so se začele prebujati prve sile, ki so pozneje uvidele, da imajo skupno težišče v demokratični ideji. In vendar je naše javno mnenje takšno, da je mogoče reči, da je bilo treba zaradi grupiranja pomladnih strank narediti tudi »na levici nekaj nasprotnemu bloku podobnega« in da je prvo »zlo v tem, da se je vzpostavil pomladni blok«.
Tako smo v postkomunističnem svetu soočeni z veliko igro, katere poglavitni cilj je ta, da se, kot smo videli, stvarem nadene nadomestna, fiktivna resničnost. Samo v taki resničnosti morejo namreč sile komunističnega nasledstva upati na trajnejši obstoj. Ko smo govorili o tem, kako spretno vodijo svojo igro, smo morda malo pretiravali. Ni njihova igra tako spretna, kot je igra njihovih protiigralcev nespretna. Res pa je, da je ljudi, ki so vpleteni v igro na levici, veliko in da so imeli dolgo in udobno učno dobo.

Sence dvojnega časa in dvojne igre

Bolj pomembno pa je na vsej stvari nekaj drugega. Zaradi manipulacije z videzom in resničnostjo, ki je dramaturški koncept igre na levici, je prizadeta primarna nevprašljivost življenjskega sveta okoli nas. Igralci na levici zabrisujejo resnično morfologijo časa tako, da zanikajo njegovo bistveno dvojnost, poleg tega ali pa prav zato pa so prisiljeni v dvojnost svoje lastne specifične igre. Netransparentnost nastopa jih drži v neidentiteti, toda to, da niso v identiteti, da niso to, kar so, ampak morajo biti vedno nekaj drugega, ne prizadene samo njih, ampak vso skupnost. Vsa družba postaja bolj in bolj nepregledna in nepredvidljiva in neobvladljiva: predvsem pa negotova. Negotovost je določilno stanje postkomunističnega sveta. Jósef Tischner takole zgoščeno opiše krizno stanje te družbe: »Obstaja dobro in obstaja zlo, nobeno pa ni gotovo. Obstajata resnica in neresnica, a ni gotovo, da je resnica resnica in da je neresnica njena potvorba. Obstaja lepota in njeno nasprotje, zaradi vsesplošne negotovosti pa se med seboj zamenjujeta; negotovo je pravo, pa tudi nepravo; isto velja za moralo in nemoralo, za pekel in nebo. Kdo še zna razločevati med pogumom in silaštvom, med ironijo in cinizmom, med vero in bolno fantazijo? Kako je moglo priti do tega, da je izginila vsaka gotovost? Izginila je tedaj, ko je sočlovek postal lažnivec. Ko sem namreč enkrat obdan od samih lažnivcev, izgine tudi ‘moj čisti jaz’, zakaj tudi ta je osumljen laži. Celo prvinski vzgib gotovosti, ki nam je dan ob pogledu nase, nujno razpade.« Kar nam Tischner razkriva, je to, da vsesplošna dvojnost in manipulacija ob odsotnosti radikalnega spraševanja po resnici dela tudi našo lastno identiteto za vprašljivo.

Komunizem in vprašanje zaupanja

To je namreč naša osnovna izkušnja s komunizmom: da mu ne moremo zaupati, še več, da mu ne smemo zaupati. Zaradi njegove bistvene in permanentne dvojne igre. V našem kolektivnem spominu sta shranjeni dve podobi komunizma: ena ga prikazuje kot svetovno gibanje, ki je trdilo o sebi, da prinaša odrešenje, a je povsod, kjer se je uveljavilo, prineslo sužnost; druga pa pripoveduje o njegovem medvojnem posegu v slovenske razmere, ki je uspel zato, ker je zmogel prepričati dovolj ljudi, da se bori za narodovo svobodo, a se je potem izkazalo, da se bori za oblast. Tako strašne in izrojene igre s svetom si do sedaj ni upal začeti še nobeden. Ljudje s komunistično inspiracijo so si to upali. Dmitri Volkonogov pravi v biografiji o Trockem tudi tole: »Kljub nekaterim pomembnim razlikam so vsi trije, Lenin, Stalin in Trocki, imeli skupno vero v družbeno nasilje, prepričanje v absolutno gotovost samo ene ideologije in zavest, da imajo pravico do razpolaganja z usodo narodov.« »Razpolagati z usodo narodov« je tista oblika nihilizma, za katero bi bilo mogoče reči, da presega človeške možnosti. To je drznost (hybris), ki ukinja zadnjo človekovo razdaljo do sebe. Odslej je človek v celoti in brez ostanka pokrit s svojo voljo.
Natanko tako, z isto dramaturško veščostjo, so komunisti zaigrali tudi svoj odhod iz zgodovine. Ko jim je bilo milostno sporočeno, kaj so, niso hoteli razumeti časa obiskanja – poraz je vedno čas obiskanja – in niso hoteli vzeti na znanje sporočila zgodovine. Bila je to velika prilika, pretresljivo velika priložnost: kaj bi bilo bolj naravno kot to, da bi, brutalno soočeni z resničnostjo, to resničnost tudi priznali? Njihovo priznanje bi moglo biti moment – začetek premikanja – na gledanje na vsako vpletenost v zgodovino. Lahko bi ponudili svoje moči za obnovo opustošene duhovne in politične pokrajine! Toda namesto tega so prav na prizorišču te opustošene duhovne in politične pokrajine začeli z novo igro – z natanko isto predrznostjo kot vedno.
Spet so nas opozorili, da jim ne moremo zaupati. Zaupati jim tudi ne smemo, zakaj človeku ni dovoljeno biti neumnemu. To nezaupanje dosega dramatične razsežnosti. Denimo, da bi slovenska mesta zadel uničujoč potres, ali pa, da bi nad državo prišla kaka druga ujma; denimo nadalje, da bi – o čemer niti malo ne dvomimo – bili med prvimi in najbolj požrtvovalnimi reševalci ravno komunisti. Toda, ali bi bili v celoti in do kraja prepričani, da svoje pomoči ne bodo izkoristili za uresničenje katerega od svojih skrivnih načrtov? To nezaupanje ni samo dramatično, ampak tudi tragično, saj ni dvoma, da bi veliko, če ne večina teh reševalcev pritekla brez skrite misli. Toda, ali bi jim vseeno mogli zaupati? Enkrat so to namreč že naredili in noben zanesljiv znak – zanesljiv v pomenu ustrezen velikosti one prevare – še ni bil poslan iz njihovih kvartirjev.

Sodelovanje s komunisti – nikoli premagana skušnjava

Pametno, razumno, racionalno in modro bi torej bilo sprejeti praktično načelo, da komunistom (danes s tem imenom mislimo ljudi, ki jim je bila zaupana duhovna in politična očetna dediščina in ki so to dediščino na neki način tudi sprejeli) nikakor in pod nobenim pogojem ne gre zaupati. Toda pri tem se srečamo s paradoksom, pred katerim vsakič brez moči obstanemo, čeprav vidimo, da ga čas še ni nehal potrjevati. Vedno znova se najdejo posamezniki, skupine in gibanja, ki se prepustijo varljivi misli, da bo s komunisti mogoče enakopravno sodelovati. Ljudje, ki so hodili v šole, in ljudje, ki niso hodili v šole, učeni in neuki, posvetni gospodje in duhovni gospodje, zasebniki in politiki: vedno se pojavi kdo, ki se, prezirajoč smrt, vda ambiciji, da mu bo uspelo tam, kjer ni uspelo še nobenemu. Sled, ki jo komunizem na poti skozi čas pušča za sabo, je posuta s trupli neuspešnih ljubimcev, ki so pogum – močnejši kot vsa svarila pameti in vse izkušnje – plačali s smrtjo. Simpatije, ki jih je bila komunistična avantura deležna na začetku, še nekako razumemo, a sedaj – koliko let že pravi Cankar, da je ta burka stara – sedaj je to mnogo teže razložiti in opravičiti.
Tudi v Sloveniji. Najprej se je odtrgal od skupine in stekel naprej Kocbek – in padel. Potem je, ko se je po dolgem času ponudila prva priložnost, volontiral Peterle – in padel. Potem pa se je, še preden je utihnilo žalovanje za njegovim predhodnikom, odločil, da se žrtvuje, Podobnik, ne meneč se za rotenje, naj se za božjo voljo ustavi. Difficile est saturam non scribere!

Ne bi se bilo smelo zgoditi

V resnici gre za vprašanje, kako peljejo svojo igro sile na demokratski desnici. Za politiko na posocialistični levici smo že rekli in deloma tudi pokazali,– da je virtuozno prisebna. V nemogočem položaju so iz velike podrtije naredili kar čedno stavbo, čeprav se ji pozna, da je in da bo ostala provizorij. Njihov največji dosežek je to, da so preteklost, ki bi jih bila morala pokopati, preuredili tako, da sedaj od nje živijo. Za demokratsko desnico tega ne moremo reči. Specifična oblika njene nezadostnosti je v tem, da ne sprejema temeljne strukture časa, mogoče je tudi ne pozna. Temeljna struktura časa je njegova dvojnost in glede tega so si interesi levice in desnice koničasto nasprotni: za levico je življenjskega pomena, da se dvojnost časa pozabi, za desnico pa je življenjskega pomena, da dvojnost časa, ki je njegova temeljna resnica, stopi v zavest večine ljudi. Politična elita izvorno demokratičnih sil bi na tej dvojnosti morala graditi svojo politično praktiko. Tako bi uresničila dva pogoja, ki sta nujna, da ostane v soju zgodovinske resničnosti; vzdrževala bi svojo identiteto, vedno bolj bi vedela, kaj je, hkrati pa bi tako bistveno prispevala k preglednosti celotnega političnega prostora. Politika mora biti, kakor antični Antej z zemljo, povezana z resničnostjo. Njena zveza z resničnostjo je v nevarnosti zlasti takrat, kadar njena prisebnost degenerira v sentiment in iluzijo. To pa je tudi že klic k misli, k mišljenju, k razmišljanju. Tu ne moremo, da ne bi spet spomnili na Tischnerja: »Kdor misli, rešuje ljudi in njihov svet v njegovi resničnosti.«
Tu je sedaj na vrsti vprašanje, kako to, da prvaki Slovenske ljudske stranke, če ne drugega, niso postali pozorni na agresivni ton, s katerim so mediji na levici tirali stranko v zvezo z LDS. Ali niso opazili, da jih tako malo cenijo, da so jih v isti sapi, ko so govorili, da je »Peterle svojo priložnost za lep čas zakockal«, vabili nje same v zvezo, v kateri jih komaj kaj more obvarovati, da se ne bo z njimi zgodilo isto? In ko so govorili o veliki koaliciji iz leta 1992 kot o »politično briljantni ideji«, ali niso pomislili na končni facit te »briljantne ideje«? Ali niso postali pozorni, ko so se jim posmehovali, da so se »nesmiselno zacementirali v pomladnem trojčku«? Ali niso opazili, da je za vsem slabo prikrit parcialni interes, daleč od »ustvarjanja kritične javnosti«, za katero naj bi se novinarji po mnenju nekega urednika trudili? Predvsem pa, kako to, da se niso prebudili ob nekem gorostasnem stavku, na videz slučajno vrženem: »Sedaj, ko je tranzicije konec.« Konec tranzicije namreč pomeni konec dvojnega časa in konec upravičenosti obstoja demokratičnega bloka. S kakšnimi arijami so si dovolili polniti ušesa, da niso ničesar slišali?
Za prihodnost velja predvsem to, da je nenapovedljiva. Ne ve se natanko, kakšne posledice bo imel nepričakovani korak, ki ga je naredila SLS. Včasih je zgodovina usmiljena. Kakor življenje ne kaznuje čisto vsake avanture, tako je ne kaznuje tudi zgodovina. Vendar ne bomo ničesar olepševali, spomnili se bomo vsega, kar smo v tem komentarju napisali, in rekli: Zgodilo se je nekaj, kar se nikakor ne bi bilo smelo zgoditi. A se hkrati ni zgodilo nič takega, kar bi bistveno prizadelo slovensko pomlad. Samo malo pozneje bo zato prišel čas, ko, kot pravi Prešeren, »veselje spreleti naturo celo«. Škoda, a nič hudega.