Avtor: Brane Senegačnik

Med listjem vzdihi gole mesečine.

Ah! Veter ves na tvoji dlani spi.

Molčim. Iz ust polzi mi sen kot kri.

Daljave pojejo brez bolečine.

Med nama se odpirajo oči

umrlih v noč. Brezbrižni dih tišine

poplavlja travnik. Svetla od bližine

dežela v barvah večnosti cveti.

Ko stisneš k sebi mojo dušo, kri

med prsti brzigne ti. V čigav obraz

zdaj gledaš? Ne, tu več nikogar ni.

Le noč je, slepa, razpletenih las.

In v njenih ustih moj zgubljeni glas,

odmev, pol-slast in pol-obup: “Zaspi!”