Avtor: Jožko Kragelj
Reka Vipava teče skrita za Vipavskim Križem. Na njenem levem bregu, ob vznožju Školja, leži strnjena vas Velike Žablje, ki se omenja že leta 1200. Iz leta 1669 je tudi baročni grad z arkadami; le-ta sedaj propada. Prebivalci so se do druge svetovne vojne ukvarjali zgolj s kmetijstvom in vinogradništvom. Po vojni so se mnogi zaposlili po tovarnah v Ajdovščini. Iz te vasi je izšel gospodarski pisatelj Leopold Paljk (1892–1965) in strokovni pisatelj in zdravnik Josip Vrtovec (1899–1978). Tudi sinova dvojčka Dominik in Jože, ki živita v Gorici v Italiji, sta se posvetila medicini, in sicer stomatologiji.
V Velikih Žabljah pa je živela še druga družina Vrtovec, ki je imela pred prvo svetovno vojno deset otrok. Štirje so še majhni umrli. Najstarejši Venčeslav je bil med prvo svetovno vojno pilot. V Divači je vodil gradnjo letališča in montažo letal. Opravljal je izvidniške polete. Po vojni, ko so Italijani že zasedli Ajdovščino, se je s češkim pilotom Vogmarjem polastil letala in odletel v Ljubljano ter pristal na zasilnem letališču v Šiški. V Ljubljani je vstopil k jezuitom. Po študiju v Innsbrucku in Louvainu je leta 1928 postal duhovnik in se posvetil dijakom. Vodil je Marijine kongregacije in urejal glasilo Naša zvezda. Na Tavčarjevem Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko je vodil fantovski tabor in prirejal duhovne vaje. Napisal je več knjižic duhovne vsebine in prevajal iz italijanščine. Umrl je v Ljubljani leta 1988 v starosti 98 let.
Opis slike: Ciril Lisjak
Njegov brat Stanislav je tudi postal duhovnik leta 1935. Ko je mons. Toroš leta 1952 ustanovil verski list Družina, mu je zaupal nalogo odgovornega urednika. Pisal je verske članke in sestavljal osnutke za nedeljske govore. Po zadnji vojni se je prvi opogumil, da je začel z ljudskimi misijoni. Teh je imel okrog sto po Goriškem in v notranjosti Slovenije.
Njun brat Mario je postal jezuitski brat, sestra Ivana pa uršulinka; kot s. Celina je umrla v Brescii v Italiji.
Od vseh je doma ostala samo sestra Milena, ki se je leta 1929 poročila s Cirilom Lisjakom iz Saksida pri Dornberku. Imela sta deset otrok. Dva sta majhna umrla.
Oče Ciril je bil priden in napreden gospodar. V vasi je postavil prvi silos. V kmetijstvu je uvedel nekaj novosti. Rad je pomagal in dajal nasvete. Bil pa je tudi globoko veren kristjan. Kljub napornemu delu na kmetiji je našel čas, da je šel vsako jutro k sveti maši. Maševal je duhovnik Rudolf Klinec, ki je prišel v Velike Žablje leta 1937, takoj po novi maši. Ker je bila župnija majhna, se je na željo goriškega nadškofa vpisal na lateransko univerzo in študiral pravo. Čeprav je na željo škofa Margottija obiskoval teologijo v Bologni, je ostal narodno zaveden in povezan z vodilnimi duhovniki na Goriškem. Srečanja in predavanja na Višarjah v gimnazijskih letih so bila dobra priprava za njegovo osebno rast. Navdušen je bil nad pogumnim nastopom Janka Premrla - Vojka, saj so krožile novice o njegovem junaštvu, a tudi o njegovem krščanskem nazoru. Zato je v Žabljah zbiral okrog sebe fante in mlade može ter utrjeval v njih narodno in krščansko zavest. Toda po kapitulaciji Italije, ko je partizanska vojska izvedla na Goriškem splošno mobilizacijo, je bil župnik Klinec razočaran. Na slovenskih zastavah, ki so po odhodu Italijanov veselo zaplapolale, so partizani zahtevali še peterokrako rdečo zvezdo. To pa ni bilo v slovenskem duhu. Navdušenje, ki je prevevalo mladega župnika, je kmalu splahnelo. Že umor Ivana Brica v Dornberku ga je hudo prizadel. Slišal je tudi o dogodkih v ljubljanski pokrajini. Vse to mu je govorilo, da je OF prevara. Kako je mogoče, da so Ivana Brica obdolžili izdajstva, ko so ga fašisti dvakrat internirali? Župnik je bil duša vsega prosvetnega dela na južnem Vipavskem. Fantom in možem je začel odpirati oči. Razlagal jim je papeževo okrožnico o komunizmu, ki je izšla prav ob njegovi novi maši. Ko so fante, ki so se vrnili iz italijanske vojske, mobilizirali partizani ter jih odpeljali v Trnovski gozd in na Lokve, so ti kmalu zbežali, se vrnili domov in se skrivali. Eden takih je bil tudi Slavko Slejko, ki se je skrival pri Lisjakovih. Ciril Lisjak je namreč že prej sprejel v varstvo pet Slejkovih otrok, ko jim je umrl oče. Obdeloval je tudi njihovo kmetijo. Vojni časi, doma številna družina in še pet drugih; vse to je bila huda obremenitev za mladega gospodarja. Kljub vsemu je vedno našel čas za mašo in vsakdanjo družinsko molitev. Nemci so po kapitulaciji Italije kmalu zasedli tudi Vipavsko dolino. Vas Velike Žablje ni bila zastražena, zato so partizani nemoteno prihajali s Kraške planote. Slutili so, da se nekateri fantje skrivajo pred njimi. Posebno so imeli na sumu družino Lisjak. Zato se je gospodar nekajkrat umaknil v Saksid pri Dornberku. Slavko pa je imel varno skrivališče, čeprav je bilo zanj skrivanje velika muka. Tudi pri preiskavi ga niso našli.
Opis slike: Sestra Celina z bratom Slavkom
Družini so grozili in pošiljali ovaduhe, ki naj bi odkrili vse, kar je bilo sumljivega. Leta 1944 so prišli domobranci tudi v Ajdovščino. Župnik Klinec, ki je bil prepričan, da so domobranci povezani z Londonom in kraljevo vlado, je začel nagovarjati fante, naj pristopijo k domobrancem. Partizani pa so še bolj pritiskali, da bi pobrali vse fante, ki so se skrivali ali izmikali. Tudi na družino Lisjak so pritiskali z grožnjami, ker se je vedno bolj širilo šušljanje, da se Slavko skriva pri njih. Hiša je bila tudi ponoči skrivaj zastražena. Prišel je usodni dan 10. januar 1945. Hiša je bila obkoljena in ko je gospodar Ciril stopil skozi vrata, je počil strel. Zgrudil se je pred domačim pragom. Nekdo je tekel po župnika, ta je takoj prišel in mu podelil sveto maziljenje. Nastal je preplah. Ko je Slavko v skrivališču slišal strel, se je rešil po skrivnem izhodu in zbežal. Nekaj časa se je skrival na polju, potem pa ga je neko dekle spremljala čez Vipavo do samostana v Vipavskem Križu. Odtod je šel k domobrancem in ostal pri njih do konca vojne. Z njimi se je umaknil v Gorico, od koder je prišel najprej v italijanska taborišča, pozneje pa je odšel v Kanado, kjer živi še danes v Winnipegu.
Opis slike: Trije rodovi
Župnik Klinec je bil prepričan, da bo po tem umoru prvi on na vrsti. Umaknil se je v Gorico, kjer je ostal mesec dni. V oznanilni knjigi je vrzel od praznika sv. Družine do 4. februarja. O umoru ni zapisane niti besedice. Pogreb je vodil pater iz Vipavskega Križa. Stricu Stanislavu, ki je bil takrat župnik v Podbrdu, niso mogli sporočiti. Stric Venčeslav, jezuit, pa je med okupacijo živel v Zagrebu. Zato je bil pogrebni sprevod zelo žalosten. Sedem otrok je jokalo za krsto, osmega pa je mati nosila pod srcem in ga rodila dva meseca po moževi smrti. V oznanilni knjigi je 4. februarja napovedano, da bo 10. februarja trideseti dan za pokojnim Cirilom Lisjakom.
Najstarejša hčerka Terezija (Zinka) je bila takrat stara petnajst let. Bila je v šoli pri uršulinkah v Gorici. Božične praznike je preživela pri stricu v Podbrdu in ko se je vrnila v šolo, so ji redovnice rekle, da mora takoj domov. Niso ji povedale, kaj se je zgodilo. Sama takole opisuje:
» … S pogrebom smo čakali, da bi prišel stric, pa mu niso mogli sporočiti. Očeta je pokopal g. pater iz Vipavskega Križa. Očeta je spremljalo ob pogrebu sedem njegovih mladoletnih otrok. Osmi otrok se je rodil 25. marca – po očetovi smrti.
Ko je po krajšem času stricu Stanku uspelo priti domov, so ravno tisti dan prišli partizani. Iz hiše so odnesli ves živež in odpeljali iz hleva vso živino. Stric jih je lepo prosil, naj pustijo nekaj za otroke, a so ga zaprli v sobo, kjer je še živela njegova mati in je bila skupaj v sobi vsa družina. Razumljivo, da komunisti ne bodo poslušali duhovnika.
Opis slike: Lisjakovi otroci se peljejo na delo
Drugo jutro nam je soseda dala moko, da smo skuhali polento.
Naš pokojni oče je bil zelo dober mož in skrben oče. Skrbel je za številno družino. Tisti časi so bili zelo težki za preživljanje. Pri nas je bil glavni dohodek od prodaje vina.
Ni bil vsega kriv ubijalec, ampak komunisti, ki so mu to ukazali. Vem, da so v glavnem že vsi pokojni, zato naj jim bo Bog milostljiv sodnik.
Gospod Rudolf Klinec mi je pred leti, ko je bil še komunizem na vladi, rekel: »Ti boš še dočakala, da bo tudi komunizma konec in da boste lahko sredi vasi postavili spomenik žrtvam komunizma. Jaz ne bom tega dočakal, ti pa boš.« In res sem, hvala Bogu, to dočakala. Spomenik pa naj ostane živ v naših srcih kot hvaležen spomin na našega dobrega očeta. Preveč bi nas bolelo, če bi mu postavili spomenik in bi ga potem oskrunili, kot so jih že dosti. Uboga naša pokojna mama. Deset otrok je rodila in postala vdova tako mlada. Njo so komunisti strahovali. Ko so prišli v hišo, so ji ukazali, naj da otroke iz rok, da bo šla z njimi. Junaško se je postavila, da otrok ne bo dala iz rok. Ni čudno, da je še mlada zbolela in tako mlada umrla.«
30. julija 1944 je župnik Klinec zapisal v oznanilno knjigo: »Ves slovenski del goriške nadškofije prične opravljati skupno devet prvih petkov in pet prvih sobot. V tem času bo najbrž konec vojne. A da bo konec res srečen, za Slovence zadovoljiv – boj za mejo bo težak – zato molimo!«
22. 4. 1945 pa je zapisal: »Ponavljam: bližajo se nam odločilni dnevi, ki nam prinesejo nov red. In kakšen bo ta? Veste, da bo držal desetletja, za vse naše življenje! A da bo dober, srečen in po Božji volji – molimo! Če kdaj, me sedaj poslušajte! Brez Boga je gorje! Z Bogom je vse!«
29. aprila je še zapisal: » … Ker pa se bodo prav te dni vršili usodni dogodki, bodo šmarnice zjutraj pri sveti maši. In to, dokler ne bo šla nevihta mimo in se spet ne vzpostavi red in mir … Molite! Molite!«
Šmarnic dr. Klinec ni dočakal. Z nekaterimi vipavskimi duhovniki se je umaknil v Italijo in okusil begunstvo. Napisal je tudi spomine na tiste dni. Bil je razočaran, ker zavezniki niso ravnali tako, kot je pričakoval. Ni se več vrnil v svojo župnijo, ostala je brez duhovnika do novembra. Iz Vipavskega Križa so jo ob nedeljah oskrbovali italijanski kapucini, ki niso znali slovenščine. Dr. Klinec je septembra nastopil službo škofijskega kanclerja v Gorici in tam ostal do smrti. Postal je steber slovenstva v Gorici. Napisal je več knjig o zgodovini goriške škofije in o delovanju duhovščine pod fašizmom.
Lisjakova hiša ni imela več gospodarja. Nosila je svoj temni pečat. Otroci so ob podpori strica Stanka odrasli in se poročili. Hiša je propadala in prišla v tuje roke. Spomin na očeta pa živi v srcih otrok, čeprav so ostali brez doma, kjer so bili rojeni in so v njem odrasli. Pet hčera in en sin se vsako leto sreča na očetovem grobu. Čim starejši postajajo, tem globlje doživljajo njegovo žrtev in skušajo v sebi izoblikovati njegov lik – lik globoko vernega Slovenca.