Avtor: Brane Senegačnik

Beseda utrga se v brezča srca.

V jesenskem žaru molka vsa življenja,

spomini, sence, misli, hrepenenje,

vse tvoje v njo zori, zori v nasmeh neba.

Ne veš, za koga. Jedka luč solza

raztaplja mrak: že zgublja se obala,

izginja otok, ki je nanj poslala

ves tovor sreče, bolečine, sna.

Beseda dvigne se, kraljevsko sama.

Skrivnost utripa v žilah vse hitreje,

med prsti vročimi se sad zdrobi:

v sijaju smisla nosi te omama

v zaliv, kjer od prividov je topleje

v črepinjah tvoja čaša že leži.