Avtor: Nada Matičič

Posvečeni dnevi, ki se vrste vse leto, dnevi za vsakršne prilike, kar naj poudarja pomembnost kake panoge, institucije in pomembnost spomina samega. V tej množici pomembnih dni, namenjenih tehniki, znanosti, zdravstvu, veri in politiki, pa še ženski in šolstvu, vojski in mornarici … imamo končno tudi kulturni praznik, posvečen Prešernu. Torej vsaj ta dan in nekaj dni tam okoli smo nasičeni s kulturo na proslavah in predstavitvah, predvsem v medijih, kajti zavedamo naj se, da brez kulture vendarle ne moremo obstajati kot narod. Veste, če mi že kateri dan ni pri srcu, mi ni prav ta dan, dan kulture. Vsiljiv je, preveč kulturen! Kot bi ravno na ta dan malo postali sredi vsakdanjosti, se potrkali na prsi, se posvetili vsaj v mislih - če že ne gremo kam proslavljat te kulture - višjim vrednotam, kot so humanost, estetika, morala. … No, enkrat na leto, pa zares v mislih s Prešernom! Torej poglejmo vase in se vprašajmo: Koliko knjig smo prebrali, kaj beremo, smo bili na kakšni razstavi, koncertu, smo kupili kakšno knjigo, koliko smo sploh pismeni, ali res spoštujemo svoj jezik, ga dovolj vrednotimo - prosim, vsaj enkrat na leto! Vse kulturne institucije odprejo tedaj vrata na stežaj, so kakor brizgajoči vodometi znanja, umetnosti, hvalnic in nagrad …
Ne bi bilo napak, če bi res ta dan in seveda vse dni potem tudi kaj koristnega storili: očistili svoje mesto neskončne tuje jezikovne navlake, prepovedali z odlokom jezikovne spake, kot nam jih vsiljujejo napisi in lepaki, predvsem pa naj bi očistili svoje lastne pismene “umotvore” vseh vrst … Toda danes je Prešernov dan, jutri ga ne bo več in bomo lahko spet živeli po svojih navadah, za knjige in kulturne prireditve pač ne bo časa ne volje. Prešeren nas ne bo več navdihoval in opominjal, sicer pa imamo televizijo in z njo raznovrstno kulturo, za oddih in kratek čas, za pozabo in celo omamo v poznih nočnih urah …
Že v osnovni šoli smo zvedeli, da kultura niso le umetniška dela, da je kultura tudi splošno obnašanje, disciplina, oblačenje, govorica, predvsem pa medsebojni odnosi v vsakdanjem življenju. Srečni smo lahko bili, če smo imeli (imamo) starše, ki so nas z zdravo pametjo vodili skozi otroštvo in mladost, če smo živeli z njimi v sožitju in brez vzgojnih metod, ki bi izkrivljale zdravi vzpon razvojnega loka … Če nam je kultura nasploh nepomembna, se nam življenje izpridi, obvladuje nas pohlep po lastnini, po uveljavljanju za vsako ceno. S pomanjkanjem kulture se izniči tudi morala, predvsem odgovornost za lastna dejanja, kajti posledičnost le-teh nas ne pesti; s tem je prizadeta vest, ki sčasoma lahko popolnoma otopi. Biti brez vesti - je biti na dnu.
Polnost življenja je predvsem v njegovem razdajanju, kar nas ne izprazni, marveč le dopolnjuje in utrjuje; kar ni prazno, ni moreč dolgčas. Kultiviran človek ne podlega množični “kulturi”, ki briljira s pompom in bliščem, ki privržence obsede s histerično plehkostjo vsemogočne objestnosti in ošabnosti. Ta se zmerom močneje, a neopazno zajeda v naš vsakdan in obvladuje predvsem mlade. Kultiviran človek se zna tudi zabavati v mejah svojega vedenja, saj se zaveda, kaj je in zakaj je. Njeni Veličanstvi Računalništvo in Ekonomija nas odtujujeta lastnemu in splošnemu blagru Duha. Danes dominirata svetu kot Oblast Lastnine, ki slepi in obseda človeštvo kot edini izhod iz krize časa. Svet se močneje kot kadarkoli prej loči na močne in slabotne, na velike in male, na bogate in revne. Srhljiva početja na ulicah, v šolah, poslovnem svetu … so le odmevne poti iz velikih pretresov in peripetij tam zunaj - primitivizem samodrštva in popolno zanikanje vseh načel nas peha iz ene vojne v drugo. Vse kaže, da se ta nevarna razmerja ne bodo polegla ali izboljšala v prid poražencev. Tragika človeštva je v prevladi svetovnega nazora Imeti, torej nazora obvarovanja in ohranjanja Lastnine za vsako ceno. Zato so revni še revnejši, bogati še bogatejši in močni še močnejši.
Moč naroda ni v njegovi ekonomski, tržni smeri, marveč v kulturni tradiciji. Koliko je v svojem razvoju zmogel ustvariti na področju umetnosti in znanosti, kako se je v svetu uveljavljal prav v teh panogah. Koliko je prispeval in še prispeva k splošni evropski kulturi, kako je zanjo odprt, saj se od nje tudi obogati.
Prešernov lik nam je le spodbuda, da se uveljavimo kot narod z vsemi atributi duhovnega in humanega, kar smo najboljšega podedovali …
Žal nam je petdesetletno samodrštvo v tem naredilo veliko škode. Prešerna smo morali razumeti po čisto drugačnih načelih, kot nam jih je izpričal v svojih Poezijah pesnik sam. Oblast nam je vsilila svojega Prešerna, idejno si ga je podredila kot vse drugo … Poudarjala je njegov “borbeni” lik; ni ga predstavljala predvsem kot izpovedovalca najnežnejših čustev, zatajila je njegovo romantično vizijo svobode. V šoli je bil najmanj priporočljiv Krst, razen junaškega Uvoda, najbolj pa je blestela Zdravljica, a brez poudarka na združitvi vseh Slovencev, torej tudi onih tam čez, ki so se prav v času komunizma razseljevali … najvišje nagrade za umetniška književna dela so se pričele podeljevati že med vojno na dan Prešernove smrti, vendar že ob prvi podelitvi nagrad po vojni zamolčane, kot da je šele nova oblast spoznala potrebo po takih priznanjih.
Tradiciji kulture, ki so nam jo zapustili predniki, se nismo odrekli, še kar pridno hodimo po Prešernovih stopinjah, dovolj je imamo, dobre, zdrave in napredne, celo nadpovprečne, a žal je premalo posluha zanjo med večino našega občinstva. Tudi Prešernovi kulturni dnevi človeka ne morejo prepričati, če sam ni dovolj dovzeten zanje, če se kulturi ne odzove, če ni dovolj ozaveščen. Velika zavora je vsesplošna nizka in povprečna raven medijsko-kulturnega sporočanja in predstavitev, kar služi predvsem okusu množic, namesto da bi jih vzgajala za kaj bolj kulturnega … Tudi šola v tem smislu naredi premalo.
Povprečen Slovenec se sicer zaveda, da je Prešeren velik in pomemben za narod, da se mu je dobro enkrat na leto posvetiti s praznikom, z govori, recitacijami in petjem; lahko smo ponosni na himno Zdravljica, srečujemo se z njim po mestnih ulicah in trgih, pozdravlja nas kot kip, hodimo po njegovi ulici, v njegovo šolo … Pisal je pesmi, pil je in revež je bil vse življenje. S kulturo nasploh se res ni vredno ukvarjati, ni donosen posel … Samozadostnosti večine godi kulturni praznik, saj z njim opravi svoji kulturniško dolžnost. Kultura pač mora biti, tako kot morajo biti šport, trgovina in obrt, tehnika in računalništvo … Seveda obstaja le na obrobju potrošnikove miselnosti in delovanja. Da je bistvo kulture humanost, mu ne seže v zavest. V tem je tudi smisel vzgoje in z njo naravnanost v duhovno sfero našega bivanja. In prav z njo se je Prešeren najmočneje izpovedal.
Kadar kultura ne izhaja iz te sfere, ostaja le še kot pojem, ki naj služi zgolj zabavi. Skozi to opcijo se človek predaja nižjim potrebam samozadostnosti, kar ni več elementarno gonilo za razvoj moralnega in duhovnega življenja. V zadnjih petdesetih letih, v času preganjanja religije so zavladale nove vrednote, ki so hotele (in jim je tudi uspelo) iz človeka narediti podrejeno bitje brez svobodnega odločanja, razcepljeno osebnost, ki naj služi le interesom nove religije Partije, da se ni več zavedal, kaj pravzaprav je in zakaj je. Človekova osebna svoboda, individualno mišljenje je bilo podrejeno skupnim koristim, duhovne vrednote so postale manjvredne. Tako obremenjeni smo se znašli v novi svobodi. In zdaj mnogi ne vedo za pot, obračajo se na levo, na desno, kot bi znova iskali svojo bit, duhovno in versko mlačni in potlačeni. Duhovna odtujenost je najbolj značilna za ljudi, ki se iščejo v materialističnem odnosu do sveta, a v njem ne bodo našli duhovne zadostitve. Pač le praznino. Pomanjkanje duhovnosti jih potisne na nižji nivo, tam so plen zasvojenosti, nestrpnosti, obvladuje jih pohlep po denarju in oblasti. Imeti - postane vodilo ne le vsakodnevnih potreb za sproti, ampak alfa in ornega njihovega življenja. Zgroženi smo nad vse močnejšo agresijo, ki jo spočenja sproščujoča sla po moči, po vladanju in uničevanju vsakršnih dobrin, vse bolj uveljavljeno cinično družbo, ki se posmehuje duhovnim kvalitetam ozaveščenega človeka in tradicijam, katerim je ta še predan …
Za kaj se torej danes razdajamo? Prednjačijo telesne zmogljivosti, neverjetne akrobacije - vse za dosežek enega samega cilja: biti prvi, biti najboljši, najhitrejši, zmagati za vsako ceno. In ljudstvo navija in navija za najboljše … V končni fazi je dobitnik zmage z navijači vred tudi denarno poplačan. Za dosego cilja tvega celo življenje. Pomembno je zmagati, ne živeti. Imeti torej.
Od Prešernovega rojstva nas ločita dve stoletji. Čas pesniku pač ni bil naklonjen. Povzpel pa se je kot umetnik nad povprečje svojih rojakov. Kljub nerazumevanju in nasprotovanjem je izpovedal svoj kredo: biti zvest samemu sebi, svojemu narodu in jeziku. To je zakoličeno v njegovi poeziji, a zasidralo naj bi se globoko v našo zvest. Se je? Se je in se ni. Odvisno od posameznika. Čim več bo ljudi, ki jim bo jezik zvenel in bo postal nedeljivi del njihove kultiviranosti, kar se ne sme zapraviti, če zavoljo slovenstva ne bodo omahovali in se sprenevedali, če bodo ohranjali moralno držo, tem bolje se nam bo godilo - v vseh zvrsteh, tudi v gospodarstvu in politiki. Toda prav zaradi pomanjkanja kulture smo pogosto priča omahljivosti, izdajstvu, cinizmu, a predvsem nasilstvu. Se več! Izdajstvo sprejemamo kot nujno zlo, v politiki, ki je bolj ali manj sprostituirana, ga toleriramo kot junaštvo, pred nasilstvom smo pa nemočni.
Mar nam bodo v tretjem tisočletju zavladali teroristi in mafija? Državne institucije niso zmožne, da bi nas resnično obvarovale pred njima. Pravo je nemočno, ker njegovi zakoni še vedno tolerirajo kriminal … Ljudje, ki se bore za pravičnejšo ureditev, le minimalno uspejo; procesi spreminjanja in izboljšav so dolgotrajni, saj jih zavirajo sile Oblasti. Torej se bomo morali navaditi živeti, kolikor se že nismo, s terorjem, nasilstvom vseh vrst pod mogočno Oblastjo mafijskih združb? Grozljivim podobam nečlovečnosti, ki se nam vsiljujejo ob koncu tisočletja z napovedmi še silovitejšega razmaha le-teh, se bomo lahko obranili le z močno kulturno in duhovno rastjo in si ohranili človeško podobo. Tudi s Prešernovimi načeli.