Avtor: Janko Maček

Uvod

Ko so zmagovalci po slovenski državljanski vojni, ki še ni bila končana, prevzeli oblast in odstranili nasprotnike, so imeli dovolj časa in možnosti, da so popisali vse svoje boje, zmage in poraze. Marsikateri dogodek medvojnega časa je tako ohranjen za zgodovino, prikazan pa večkrat tako, da je revolucija dobila podobo osvobodilnega boja v sodelovanju z veliko protifašistično koalicijo, njene žrtve pa so bile ali zamolčane ali pa zaznamovane s sramoto sodelovanja z okupatorjem.
Nasprotna stran, ki je bila po vojni v velikem delu tudi fizično uničena, je potem imela zelo skromne možnosti za opis svojega življenja in delovanja. V domovini je bil skozi petinštirideset let zapovedan molk, v emigraciji pa so se predvsem spominjali številnih žrtev revolucije in državljanske vojne in tragedije holokavsta, manj pa so govorili ali pisali o pohodih in bojih posameznih protikomunističnih enot.
Zavese molka so sedaj tudi v domovini odgrnjene, pa se kljub temu o nekaterih temah skoraj ne piše. Toda v sivih mapah zgodovinskih arhivov so še ohranjeni orumeneli listi dokumentov in na nezmagoviti strani so še živi redki posamezniki, ki se kljub časovni odmaknjenosti še spominjajo marsikaterega dogodka. Če se imena mož in fantov iz kočevskih jam in hrastniških jaškov po petdesetih letih vendarle vračajo v naš zgodovinski spomin, zakaj ne bi kaj napisali tudi o njihovih četah in bataljonih? Zakaj ne bi povedali, da so tudi oni bili požrtvovalni vojaki, ki jih druga stran v državljanski vojni ni podcenjevala, oziroma jih ni mogla podcenjevati.
Čas je že, da povemo, kaj nas je nagnilo k temu razmišljanju. Spodbudili so nas orumeneli listi, na katerih se je ohranil zapis komaj sedemnajstletnega domobranca iz Biške vasi pri Mirni Peči /Ignacij Kastelic iz Poljan pri Mirni Peči, Zaveza, št. 25, str. 40–49/, ki je zadnje leto pred usodnim majem 1945 preživel ali bolje rečeno pretrpel v Meničaninovem udarnem bataljonu. V redkih dneh počitka, ki so si jih fantje tega bataljona med neprestanimi pohodi in boji privoščili v svoji bazi v Šentvidu pri Stični, je ta preprosti kmečki fant opisal svoje življenje od otroških let do prezgodnje dozorelosti, v katero ga je prisilil kruti vojni čas. Bil je še skoraj otrok, pa je s soborci moral preživeti vse napore in krutosti težkih bojev ob obrambi Višnje Gore in Šentvida, med pohodi na Notranjsko, v Belo krajino in ob neštetih drugih prilikah. Včasih ga je zagrabilo veliko domotožje, rad bi bil doma pri materi in očetu, toda stalna nevarnost za življenje in čut dolžnosti sta njegove misli kmalu spet vrnila na bojno polje.
Zgodbo tega mladega domobranca bomo objavili v naslednji številki Zaveze. Za razumevanje njegove pripovedi pa naj danes nanizamo nekaj podatkov o Meničaninovem bataljonu, ki smo jih nabrali delno iz pripovedi preživelih domobrancev, večinoma pa iz arhivskih virov in druge dosegljive literature.

Šentviški bataljon

Slovensko domobranstvo, ki je bilo ustanovljeno jeseni 1943, se je do pomladi 1944 že dobro organiziralo in okrepilo. 16. maja 1944 je Organizacijski štab Slovenskega domobranstva s posebnim ukazom ustanovil štiri udarne bataljone, ki naj bi poleg posadnih čet delovali na štirih področjih Ljubljanske pokrajine, označenih s črkami: N-severno, W-zahodno, M-srednje in O-vzhodno področje. Predvsem v dokumentih in raznih zapisih so nekaj časa tudi novoustanovljene bataljone označevali s temi črkami, kmalu so jih pa začeli imenovati s številkami, z imenom kraja, kjer so imeli sedež, ali pa z imenom poveljnika bataljona. Tako je bataljon W postal drugi udarni bataljon, ko je pa julija 1944 poveljstvo nad njim prevzel stotnik Vuk Rupnik, se je začel imenovati po poveljniku. Za bataljon O se je uveljavilo ime četrti ali šentviški bataljon. Ime Meničaninov bataljon se je prijelo šele po smrti poveljnika Meničanina, ki je 9. decembra 1944 padel v bojih pri Občinah.
V šentviški bataljon sta bili z ukazom o ustanovitvi 16. maja 1944 odrejeni 31. in 32. četa, naknadno, po zaključenih vajah, pa mu je bila dodeljena še 39. četa. Vsak udarni bataljon je v začetku dobil tudi težki vod, ki so ga kasneje povečali v četo. V ukazu o ustanovitvi je bilo naročeno, naj bo sedež bataljona v Trebnjem, vendar je potem to vlogo prevzel Šentvid pri Stični.
Iz dnevnega poročila poveljnika četrtega bataljona za 10. junij 1944 razberemo, da so ta dan ob desetih iz Novega mesta v smeri Mirna Peč – Trebnje – Veliki Gaber odšle 31., 32. in 55. četa, skupno 299 mož. Zdi se, da je bila 55. četa v sestavu bataljona do prihoda 39. čete, vendar pa sta ofenzivne akcije v tem času opravljali le 31. in 32. četa. V Veliki Gaber so prišli 11. junija. Komaj so se ustavili v vasi, že so okrog njih začele padati mine iz težkih minometov. En domobranec je padel, trije pa so bili ranjeni. Zvečer je bataljon zavzel položaje na črti Škoflje – Grm – Selo – Zaboršt. Štab bataljona se je nastanil v gradu Selo. Na teh položajih je imel četrti bataljon oporišče do 29. junija. Poročilo za 29. junij nam pa pove, da sta se tega dne štab bataljona in 55. četa iz Sela preselila v Šentvid pri Stični, kjer so takoj začeli kopati strelske jarke in se utrjevati. Od tedaj pa do začetka maja 1945 je imel četrti bataljon stalno oporišče v Šentvidu. Nekaj dni pred prihodom četrtega bataljona v Veliki Gaber se je v Višnji Gori naselil tretji bataljon pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, v Stični pa prvi bataljon, ki mu je najprej poveljeval major Križ, ko je pa ta bil prestavljen na drugo dolžnost, je poveljstvo prevzel stotnik Emil Cof.

Avtor slike: Foto: Arhiv RS

Opis slike: Bataljonska izvidnicaFoto: Arhiv RS

Z nastopom teh treh bataljonov so se razmere na Dolenjskem začele močno spreminjati, vendar je trajalo še precej časa do vzpostavitve redne povezave med Ljubljano in Novim mestom po cesti Ljubljana – Grosuplje – Višnja Gora – Trebnje. Na tem področju so bile tedaj skoncentrirane močne partizanske enote. Celo domobranska posadka na Škofljici, ki jo je do odhoda na Dolenjsko vodil stotnik Meničanin, je v prvih mesecih leta 1944 še imela pogoste »stike« s partizanskimi brigadami.
Kdo je bil Dušan Meničanin? Rojen je bil 10. maja 1904 blizu Dvora ob srednjem toku reke Une. Po narodnosti je bil Srb. Po končani pehotni podčastniški šoli je vstopil v aktivno vojaško službo in se obenem še naprej izobraževal. Postal je častnik. Nekaj časa je služboval v Srbiji, zadnjih deset let pred vojno pa kot planinec v Ljubljani in v Škofji Loki, kjer se je spoprijateljil tudi z Vukom Rupnikom. Po zlomu jugoslovanske vojske leta 1941 je ostal v Sloveniji. Vabila k sodelovanju z OF ga niso pritegnila, zato so ga Italijani hkrati z drugimi aktivnimi častniki in podčastniki odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil po kapitulaciji Italije.
Kot smo že omenili, je bilo prvo službeno mesto stotnika Meničanina po vstopu v Slovensko domobranstvo na Škofljici pri Ljubljani, potem pa je prevzel šentviški bataljon. Kot vojak in častnik je bil zelo odločen in trd, kot človek pa skromen in vedno dobre volje. Kadar je bil v Šentvidu sredi noči ali zgodaj zjutraj sklican zbor bataljona, so vojaki spraševali, če bo poveljnik šel z njimi. Ko so zaslišali njegov globoki bas, so bili zadovoljni. Na kratko se je posvetoval s komandirji čet in nato navadno ukazal: »Dovolj. Gremo! Dvaintrideseta naprej in brez besed!« Na pohodu je vedno bil na čelu kolone, oblečen v navadno obleko brez častniških znakov. Ob nenadnem spopadu je mirno in izredno hitro ocenil položaj, izdal kratko povelje in tudi sam med prvimi posegel v boj. Prav zato so ga njegovi vojaki imeli radi in mu zaupali, nasprotniki so se ga pa bali. Posebno odgovornost je čutil za ranjence. V neki bitki blizu Žužemberka se je njegova skupina s težavo prebila iz obkolitve in več fantov je bilo pri tem ranjenih. Eden od ranjencev je obležal na čistini in zdelo se je, da ga ne bodo mogli izvleči. Tedaj se je poveljnik sam podal k ranjencu in ga rešil. (Slovenski dom, 16. decembra 1944, Tabor, 1965, št. 1–2.)
Z ukazom Organizacijskega štaba 4. novembra 1944 je bil za vojaškega kurata pri šentviškem bataljonu imenovan Jakob Mavec, »s tem da vrši kuratsko službo tudi pri prvem (stiškem) bataljonu.« Stotnik Meničanin je tedaj kurata predstavil pred zborom bataljona in baje fantom tudi sam priporočil, naj kljub boju ne pozabijo na svoje duše.
V času pred kapitulacijo Italije je bil Jakob Mavec vojaški kurat vaških straž v Beli krajini. Po 8. septembru se je znašel na Turjaku, bil z drugimi zajet in odpeljan v Kočevje. Na znanem kočevskem »sodnem procesu« so mu predvsem očitali organizacijo hujskaške pobožnosti prvih petkov. Zelo mirno se je zagovarjal in bil zaradi »pomanjkanja dokazov o veleizdaji« obsojen samo na prisilno delo. Poslali so ga v konfinacijo v Stično, od koder pa se je kmalu rešil in prišel v Ljubljano. Novembra 1944 je prišel v šentviški bataljon in potem do konca ostal z njim. (Palme mučeništva, str. 206–207.)
Eden redkih preživelih se spominja, da je bil kurat »Jaka« z njimi tudi na pohodih in v boju. Pomagal je ranjencem, ne glede na to, s katere strani so bili. Škof Rožman je večkrat poudarjal, da je naloga vojaških kuratov samo dušnopastirska in da naj tudi na bojišču nudijo duhovno pomoč ranjencem in umirajočim brez razlike. Z nastavljanjem kuratov so pa bile težave. Nemci jih v svojih enotah niso imeli, nasprotovali pa so tudi zato, ker so slovenske duhovnike smatrali za anglofile. (Griesser Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 275.)
Zanimivo bi bilo ugotoviti, od kod so bili fantje, ki so popolnjevali čete šentviškega bataljona. Iz že omenjenega zapisa mladega domobranca iz Biške vasi vemo, da je bilo večina fantov 32. čete iz mirnopeške fare. Z njimi je prišel tudi poročnik Šušteršič, ki je bil že pri vaški straži v Mirni Peči in potem do konca v šentviškem bataljonu. Med moštvom bataljona so bili fantje iz Dobrniča, iz Mirne, iz Toplic, iz Šentjerneja in drugi. Precej častnikov se je zvrstilo v vodstvu posameznih čet in na drugih odgovornih dolžnostih v bataljonu. Poleg poročnika Šušteršiča, ki smo ga že omenili, so bili med njimi še poročniki Jože Gorenc, Stanko Babič, Stanko Judnič, nadporočniki Karel Slabe, Franc Ratej, Franc Kompare, Ferdinand Gorjup, stotnik Miloš Šabič in drugi.
Z nemške strani je kot inštruktor spremljal bataljon od ustanovitve do svoje smrti 21. januarja 1945 stotnik Schumacher, ki je v času Meničaninove odsotnosti in po njegovi smrti včasih prevzel neposredno vodstvo kake akcije. To neposredno vodstvo je za bataljon nekajkrat imelo usodne posledice. Mnogi vojaki so bili prepričani, da Nemec to dela namerno in so ga zato prav sovražili.

Meseci pohodov in bojev

Prav gotovo v kratkem zapisu ni mogoče niti površno pregledati pohodov, bojev, naporov in zmag šentviškega bataljona. Samo za primerjavo naj povemo, da na primer monografija Gubčeve brigade obsega več kot tisoč strani. Omenili smo že, da bi v tem kratkem zapisu želeli nekaj povedati o naporih in trpljenju fantov tega bataljona, ki so dneve in noči, tedne in mesece preživeli v dolgih pohodih in težkih bojih. Ko je nepopolni bataljon 11. junija 1944 prišel na svoj novi teren, je bil njegov položaj vse prej kot ugoden. Oporišče si je moral šele poiskati in ga utrditi. Ponoči in podnevi je pretila nevarnost dobro oboroženega nasprotnika. Z vsakodnevnimi patruljami v okolico svojih zasilnih položajev je bataljon polagoma dobil vsaj delno kontrolo nad nasprotnikom, toda kljub temu je moral ostati v stalni pripravljenosti.

* junija zgodaj zjutraj so partizani napadli položaje tretjega bataljona v Kriški vasi in v Višnji Gori. Glavna ost napada je bila obrnjena proti Kriški vasi. S pomočjo dveh tankov in protitankovskih pušk so napadalci razbili več bunkerjev, zato se je 63. četa, ki je branila Kriško vas, odločila za umik v Višnjo Goro. Umaknili so se sicer urejeno, toda v Kriški vasi so morali pustiti svoje mrtve in precej orožja. Naslednji dan ob prvem svitu so napadalci začeli pritiskati na Višnjo Goro. V oblasti so imeli vse okoliške hribe, od koder so brez težav nadzorovali vsak premik v trgu in okolici. Kljub temu pa se je domobranski patrulji iz Višnje Gore posrečilo prebiti do Grosupljega. Branilci so se oddahnili, ko je pozno zvečer prišel v Višnjo Goro četrti bataljon. Na svoji poti od Stične proti Višnji Gori je moral razbiti močne partizanske zasede. Ko je 23. junija zjutraj oblegancem prišla še pomoč iz Ljubljane, so se napadalci umaknili. Domobranci so spet zasedli Kriško vas, četrti bataljon pa se je popoldne kar po glavni cesti Višnja Gora–Ivančna Gorica vrnil v svojo oporišče. S seboj so odpeljali tudi padlega Stanka Sajeta iz Mirne in ga 24. junija pokopali na stiškem pokopališču. Saje je bil med spopadom z zasedami hudo ranjen in je umrl, še preden so prišli v Višnjo Goro. Trije vojaki četrtega bataljona so bili v teh bojih lažje ranjeni.

1. junija ob dveh ponoči je bataljon krenil na pohod v smeri Lučarjev Kal–Sušice–Muljava–Znojile–Zgornja Krka. Pri Znojilah se je spopadel s XV. brigado. V tem boju je bil lažje ranjen takratni komandir 32. čete Stanko Bitenc. Prenočili so na Muljavi, drugi dan pa že ob šestih odšli na pot, pregnali nasprotnike z Zgornje Krke in se nato vrnili v oporišče.
   

Avtor slike: Foto: Arhiv RS

Opis slike: Bataljon na pohoduFoto: Arhiv RS

4. julija ob enajstih ponoči so 31. in 32. četa ter 28. četa iz stiškega bataljona odšle iz Šentvida čez Lučarjev Kal, Kitni Vrh in Tolčane do Drašče vasi na desnem bregu Krke med Zagradcem in Šmihelom. Tu so po krajšem spopadu odkrili dva tanka, menda prav tista, ki sta sodelovala pri napadu na Kriško vas. Ker ju ne bi mogli spraviti preko Krke, so z njih demontirali težke strojnice, pobrali strelivo in ju razstrelili.
12. julija je iz Šentvida spet odšla dolga kolona, ki so jo sestavljale 31. in 32. četa, 71. četa iz prvega bataljona in kombinirana težka četa iz prvega in tretjega bataljona, skupno 350 mož. Preko Velike Loke so popoldne prišli v Trebnje. Privoščili so si počitek do polnoči, nato pa se preko Grmade, Dobrniča in Dobrave usmerili na Sadinjo vas. Okrog desetih so že bili na cilju. Od tu sta 31. in 32. četa napadli partizanske enote pri Dvoru, popoldne pa je ves bataljon odšel proti Žužemberku in ga po boju tudi zavzel. Domobranci so ostali v trgu samo nekaj ur, nato pa preko Dobrave in Dobrniča odšli na Občine in 14. julija dopoldne so bili spet v Šentvidu.
Lahko bi naštevali pohode in boje za vsak teden in skoraj vsak dan, pa se bomo omejili le na nekaj pomembnejših. V septembru je šentviški bataljon dvakrat prišel na Notranjsko. 10. septembra se je nepričakovano pojavil v Loški dolini. Dolgo pot od Šentvida pri Stični mimo Sodražice in Racne gore do Starega trga so prehodili s polno opremo. Po opravljeni nalogi so se z vlakom peljali z Rakeka v Grosuplje in se nato peš vrnili v Šentvid. Drugič je šentviški bataljon prišel na Notranjsko preko Velikih Lašč in Lužarjev. V noči na 27. september se je kot strela z jasnega pojavil na Vidovski planoti in udaril po komori VII. korpusa. Čez dan se je premaknil proti Dolnjim Otavam in Begunjam. Po enem ali dveh dneh so se šentviški fantje preko Blok peš vrnili v svojo oporišče.
Štab VII. korpusa je 23. oktobra 1944 izdal povelje za napad na četrti domobranski bataljon v Šentvidu pri Stični. Neposredni napad naj bi izvedli Šlandrova in Zidanškova brigada, ki sta v ta namen posebej prišli iz IV. operativne cone z druge strani Save in nemške razmejitvene črte.
Brigadi naj bi ob podpori težkega orožja in topništva najprej prodrli skozi žične ovire in uničili bunkerje ob njih, nato pa vdrli v postojanko. K uspešnemu prodoru skozi žico naj bi pomagalo tudi presenečenje. Brigadama je bilo naročeno, naj za lažje uničevanje bunkerjev in oporišč v notranjosti postojanke sami formirata dve bateriji s po tremi težkimi minometi, dve bateriji s po petimi lahkimi minometi, dve bateriji s po štirimi protitankovskimi minometi, en oddelek z dvema partopoma in en oddelek z enim partopom. Orožje in pripadajočo strelivo za formiranje baterij je morala že 24. oktobra dati na voljo XV. divizija, brigadi pa naj bi z vsemi baterijami samostojno razpolagali.
Za neposredno pomoč obema brigadama pri uničevanju utrdb je štab VII. korpusa določil še svoje topništvo (eno havbico 100 mm, eno havbico 75 mm in en gorski top 75 mm). Topništvo VII. korpusa naj bi začelo z ognjem ob zori 25. oktobra. Vse za napad določene enote naj bi bile 25. oktobra ob petih zjutraj na odrejenih položajih. Brigadam XV. divizije je štab korpusa dodelil naslednje naloge: Gubčeva brigada, okrepljena z enim bataljonom XII. brigade, je morala onemogočiti prodor sovražnika iz Novega mesta, Cankarjeva brigada blokirati postojanko v Stični, jo demonstrativno napasti in uničiti domobransko zasedo v Ivančni Gorici; XV. brigada pa je bila v rezervi. XVIII. divizija je za zavarovanje proti Višnji Gori in za demonstrativni napad določila Levstikovo in Ljubljansko brigado, IX. brigado pa za zavarovanje proti Kočevju. Dolenjski odred naj bi napad na Šentvid zavaroval z zasedami proti Tržišču in proti Litiji, Notranjski odred pa naj bi demonstrativno napadel domobransko postojanko v Velikih Laščah. (Dr. M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 561–562.)
Domobranci so zvedeli, da se pripravlja napad na Šentvid, zato se je poveljstvo odločilo, da bo napadalcem vsililo boje na odprtem zemljišču in s tem preprečilo neposredni napad na postojanko. Sklenilo je že v noči na 25. oktober poslati dve bojni skupini v okolico Šentvida. Tako sta 25. oktobra ob dveh po polnoči iz postojanke odšli proti Radohovi vasi ena pehotna četa in težka četa četrtega bataljona. Že čez eno uro je na četi naletela kolona Šlandrove brigade, ki se je bližala Šentvidu, da bi pravočasno zavzela določene položaje. Vnela se je bitka in šlandrovci so zato šele popoldne prišli na položaje, ki bi jih morali zavzeti zjutraj.
»Ob 12. uri je iz doline potoka Bukovica iz smeri Dobrava prišel pratež in skupina borcev Cankarjeve brigade. Z njimi je bil tudi komandant brigade Dragan. Bili so vsi upehani, ker so se morali hitro umikati pred domobranci. Zasledovala jih je skupina 16. čete iz Stične, ki se jim je že tako približala, da so partizane že kar lovili za nahrbtnike. Komandant brigade je pripovedoval, da so domobranci enote Cankarjeve brigade pričakali prav na tistih položajih, ki bi jih morala zasesti brigada. Imela je nalogo demonstrativno napasti in blokirati Stično, vendar naloge ni mogla opraviti. Pretrgala se je zveza med bataljoni, poveljevanje je odpovedalo, domobranci pa so povsod srdito napadali.« (Jože Peskar, Dolenjski odred, str. 374.)
Istočasno kot skupina iz Šentvida je ponoči iz Stične odšla močna domobranska kolona, sestavljena iz prvega in tretjega bataljona brez dveh čet, v smeri Temenica–Moravče–Sv. Križ. Ko so po radijski zvezi zvedeli za napad na Šentvid, so se po isti poti vrnili in vse do Praproč pri Temenici niso nikjer naleteli na partizane. Pri Prapročah so se spopadli s Šlandrovo brigado, ki se je z veliko zamudo pomikala na svoje položaje, k umiku pa so prisilili tudi bataljon Dolenjskega odreda, ki naj bi preprečeval prihod pomoči oblegancem od Litije.
Tudi Zidanškova brigada z napadom ni uspela. Na izhodiščne položaje je sicer prišla zjutraj ob šestih, toda s splošnim napadom je začela šele ob enih popoldne, ko so enote XVIII. divizije, ki so zapirale ljubljansko smer, že popustile pritisku motorizirane kolone iz Ljubljane, ki je nato prodrla v Šentvid in okrepila postojanko. Topništvo sploh ni prišlo do izraza, ker se je napad izjalovil že v začetku. Domobranci so uresničili svoje načrte in brigade vezali v bojih na odprtem zemljišču, namesto da bi napadale postojanko. Pobuda je torej popolnoma prešla na stran domobrancev, ki so se iz oblegancev spremenili v napadalce.
»Že v začetku napada je štab korpusa videl, da domobranske enote neprestano manevrirajo okrog postojanke in iščejo cilje, da bi jih napadle. Sklenil je nastaviti past, v katero naj bi se ujela kaka sovražnikova kolona. Takoj po neuspelem napadu na Šentvid je vse brigade osredotočil na sektor med cestami Ivančna Gorica–Občine–Žužemberk: Krška vas–Ivančna Gorica. To je bila do takrat največja koncentracija na tako majhnem prostoru, saj je bilo druga ob drugi kar sedem brigad. Štab korpusa je pričakoval, da bo to za sovražnika vabljiv cilj in da bo poslal kakšno kolono med položaje brigad.« (J. Peskar, Dolenjski odred, str. 376.) Toda domobranci niso nasedli in 26. oktobra proti brigadam niso usmerili nobene akcije. Do nameravane ponovitve napada na Šentvid ni prišlo in tudi načrt za napad na Višnjo Goro ni bil uresničen.
Iz knjige Šlandrova brigada še zvemo, da je imela brigada 25. oktobra osem mrtvih in prav toliko lažje ranjenih, pogrešali pa so zasedo petnajstih mož s tremi puškomitraljezi. Ko je brigada 29. oktobra odhajala proti Žužemberku, je med potjo dezertiralo 19 borcev. (Dr. M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 572.)
Dolenjski domobranski bataljon se po dogodkih okrog Šentvida še ni oddahnil, ko je bila pred njim že nova naloga, pohod v Belo krajino od 12. do 15. novembra. O tem pohodu je tudi na domobranski strani ohranjenih več zapisov, ki pa se v nekaterih podatkih precej razlikujejo. Ni naš namen, da bi se spuščali v te pomanjkljivosti, ampak želimo podati le kratek opis udeležbe šentviškega bataljona pri tem pohodu. Na Martinovo nedeljo, 12. novembra, okrog desetih dopoldne je bil v Šentvidu zbor bataljona. Vojakom so napovedali velik pohod in jim razdelili suho hrano za štiri dni. Popoldne so v polni bojni opremi krenili na pot. Stotnik Meničanin ni šel z njimi zaradi bolezni in tako je bataljon vodil nemški inštruktor stotnik Schumacher. V Ivančni Gorici se jim je priključil še stiški bataljon pod vodstvom stotnika Cofa. Ob enajstih ponoči so prišli v Grosuplje. Po triurnem počitku so nadaljevali pot v Velike Lašče, se vkrcali na vlak in odpeljali v Kočevje. S kolodvora so takoj odšli v Šalko vas in si spet privoščili nekaj počitka. Čez dan je zapadlo okrog 20 cm snega.
Pozno popoldne so se zvrstili v kolono. Na čelu je šla 39. četa in z njo stotnik Schumacher. Za šentviškim bataljonom se je uvrstil vod Nemcev, nato pa stiški bataljon. Smer njihove poti je šla preko Cvišlerjev na Koprivnik, Hrib, Ovčjak in Mavrlen. Seveda vojaki niso vedeli, kam gredo skozi temo in sneg. Šele proti jutru se je po koloni razvedelo, da je cilj njihove poti Črnomelj. Zvedeli so tudi, da po drugi poti iz Kočevja proti Črnomlju prodira Rupnikov bataljon, ki je 13. novembra odpotoval z Rakeka z vlakom v Ljubljano in nato s kamioni v Kočevje. Njihova kolona je šla po cesti Dolga vas–Livold–Knežja Lipa–Nemška Loka–Dobliče. Vodil jih je stotnik Vuk Rupnik in se kljub temi in snegu strogo držal dogovorjene smeri.
4. novembra okrog štirih zjutraj se je Rupnikov bataljon približal Miklarjem, kjer je na gozdni jasi stala gozdarska hiša. Manjšo partizansko enoto, ki je varovala to hišo, so brez težav pregnali. Ker so bili glede na program dovolj zgodnji, niso takoj hiteli dalje. Do Doblič niso imeli več daleč. Ob 6.30 je prišlo do nepričakovane katastrofe. Kolona, v kateri sta bila šentviški in stiški bataljon, je bila v temi in snegu zašla z določene smeri in se znašla na isti poti, po kateri je malo prej do Miklarjev prišel Rupnikov bataljon. Ali sta za usodno napako res bila kriva samo noč in sneg? Nekateri so kasneje verjeli, da je Schumacher, ki je neposredno vodil kolono, to spremembo naredil namerno.
Rupnikov bataljon niti najmanj ni pričakoval prihoda šentviškega in stiškega bataljona po poti, po kateri je malo prej sam prišel do Miklarjev. Stražar je v grmovju na robu jase začutil sumljivo premikanje in zaklical: »Stoj, kdo tam?« Dobil je odgovor: »Partizani.« Vnel se je hud spopad. Zaradi silovitosti boja sta obe strani takoj zaslutili, da nekaj ni v redu, toda preden sta se sporazumeli, da so vsi domobranci, so imeli že veliko mrtvih in ranjenih. Poskrbeli so za njihovo zavarovanje in potem kljub izčrpanosti nadaljevali pohod po določenem programu. Črnomelj je bil prazen. Načrtovano presenečenje je odpadlo, saj so domobranci z medsebojnim bojem pri Miklarjih še dodatno opozorili na svoj prihod.
Ob štirih popoldne 14. novembra se je začel povratek proti Kočevju. Pred utrujenimi domobranci je spet bila dolga, naporna pot in že tretja noč brez počitka. Treba je bilo poskrbeti za ranjence in za mrtve. Nekaj jih je pri Nemški Loki počakalo na kamione, ki naj bi prišli iz Kočevja, druge pa so z vpregami peljali s seboj. Začel je padati leden dež, pomešan s snegom. V temi so nekajkrat zašli s prave poti. Nekaterim se je od utrujenosti in izčrpanosti že bledlo in niso več hoteli iti dalje, drugi bolj prisebni pa so jih dramili in vzpodbujali, da so se vendarle z muko vlekli naprej. Ko je 15. novembra večina domobranskih enot že bila v Koprivniku, so okrog poldneva pri vasi Hrib enote XVIII. divizije napadle nekaj zaostalih oddelkov in kolono kamionov z ranjenci. V boj so potem posegli vsi domobranski bataljoni in kljub utrujenosti odbili napad. R. Polič poroča v knjigi Belokranjski odred, da je XVIII. divizija tisto popoldne pri Koprivniku imela 11 mrtvih, 17 ranjenih in 10 pogrešanih. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 593.)

Avtor slike: Foto: Arhiv RS

Opis slike: Enota težke čete na pohoduFoto: Arhiv RS

Izčrpani, premočeni in lačni domobranci so proti jutru in dopoldne 16. novembra končno prišli v Kočevje. Na poti so se nekateri zaradi izčrpanosti izgubili od kolone in potem posamezno tavali po gozdu. Nekaj se jih je po par dneh vrnilo, drugi pa so prišli v roke nasprotniku in za vedno ostali pogrešani. Šentviški bataljon je 17. novembra spet bil v svojem oporišču v Šentvidu pri Stični. Njegov poveljnik Meničanin je potem v poročilu zapisal, da »so fantje bolni, prehlajeni in ožuljeni, poleg tega pa živčno popolnoma uničeni. Potreben bo pravi odmor, da bi se bataljon ponovno usposobil za večje in napornejše akcije.«

Boji pri Občinah in Meničaninova smrt

Že vzpostavitev postojank v Višnji Gori, Stični in Šentvidu pri Stični je bila važna za obvladovanje povezave med Ljubljano in Novim mestom in vsega področja med Savo in Krko, pa tudi onstran Krke. Tem strateško pomembnim točkam so konec leta 1944 sklenili dodati še Občine kot ključno postojanko ob cesti Veliki Gaber–Novo mesto.
V knjigi Cankarjeva brigada najdemo takole poročilo o začetku domobranske postojanke na Občinah: »Ker je bilo očitno, da bo postojanka na Občinah najvažnejša, ker leži na centralnem delu povezovalnih točk med Stično in Novim mestom in ker je najbolj napoti komunikacijam v smeri jug–sever, so sem poslali največ čet. Postojanko je začel graditi 3. bataljon iz Višnje Gore z 21. in 22. četo, kakih 200 mož. Za zavarovanje so uporabili 1. in 4. bataljon slovenskih domobrancev, bojno skupino iz Novega mesta in od časa do časa 5. alarmni bataljon slovenskih domobrancev iz Velikih Lašč. Sedmi korpus je nemudoma opozoril na sovražno akcijo in tako so se začele pri Občinah dolgotrajne borbe, ki so se zavlekle tja v leto 1945.«
Iz poročila poveljnika 32. čete o akcijah v času od 5. do 14. decembra 1944 vemo, da je bila četa v tem času na Občinah. Iz podatkov je razvidno, da sta bili tedaj na Občinah tudi 31. četa in težka četa šentviškega bataljona. Poglejmo, kaj piše poročnik Stanko Babič iz 32. čete: 5. december 1944. Ob šesti uri zjutraj je odšla 32. četa v jačini 100 mož v smeri: Sv. Rok Veliki Gaber–Korenitka–Občine. Takoj po prihodu na Občine je zasedla položaj južno od vasi, koto 366, in začela z utrjevanjem, z gradnjo bunkerjev.
7. december 1944. Ob deveti uri dopoldne je odšla patrulja 32. čete v moči enega voda v smeri Občine–Luža–Knežja vas–Valbča vas, kjer je opazila dve partizanski brigadi. Vrnila se je na izhodiščni položaj, ne da bi sprejela borbo. Ostalo moštvo čete je nadaljevalo z utrjevanjem položaja.
8. december 1944. Ob 8. uri 30 minut so partizani začeli obstreljevati naše položaje z mitraljezi in težkimi minometi od zahodne strani. Moštvo čete je bilo ves dan na položaju.
Primerjajmo to kratko poročilo z zapisom v knjigi Cankarjeva brigada: Štab korpusa je odločil, naj 8. decembra napadeta Šlandrova in Zidanškova brigada. Ves dan sta se tolkli zlasti z enotami 4. bataljona slovenskih domobrancev ter poskušali zavzeti utrdbe pri Občinah. Zvečer so boji prenehali, ne da bi bili brigadi dosegli kak uspeh. 9. decembra je bila akcija že bolje organizirana. Cankarjeva brigada se je vklinila med Trebnje in Občine. Dobila je tudi top. Zahodno od Cankarjeve brigade je bila XII. brigada. Z juga sta se spustili v boj obe štajerski brigadi. Izdatno je pomagalo topništvo sedmega korpusa.
Poveljnik 32. čete v poročilu za 9. december omeni obstreljevanje svojih položajev z mitraljezi in enim topom, potem pa govori o patrolah, ki jih je četa ta dan poslala v okolico. Eno od patrol je vodil sam poveljnik šentviškega bataljona stotnik Meničanin. Že na Luži so se spopadli z večjo enoto, pa so vseeno nadaljevali pot do Knežje vasi. Na povratku iz Knežje vasi so bili napadeni z mitraljezom z levega boka. Stotnik Meničanin je bil zadet in je ranam kmalu podlegel. Ostali člani patrole so se srečno umaknili in prinesli poveljnikovo truplo na Občine. Nato je proti Knežji vasi odšla druga močnejša patrola in se spopadla s Šlandrovo brigado. V tem boju je padel domobranec 32. čete Anton Vidic.
Stotnika Dušana Meničanina so pokopali v Ljubljani. Za poveljnika šentviškega bataljona je bil potem imenovan stotnik Leopold Tomic. Poveljstvo nad bataljonom je prevzel že 13. decembra, ko so boji na Občinah komaj bili končani. Šentviški domobranci so novega poveljnika sprejeli z mešanimi občutki. Meničanina so spoštovali zaradi njegove velike hrabrosti in požrtvovalnosti, vedeli pa so, da je prav zato tudi od svojih vojakov izredno veliko zahteval.
Boji na Občinah so se vlekli do 13. decembra. Kot smo omenili, je v njih sodeloval cel šentviški bataljon brez 39. čete. V noči med 11. in 12. decembrom je napad trajal celo noč. Partizani so postojanko obstreljevali z mitraljezi, težkimi minometi in z dvema havbicama. Koti 366, ki jo je branila 32. četa, so se nekajkrat približali do žičnih ovir, toda bili so vedno odbiti. Tudi čez dan 12. decembra so napadalci ostali v bližini postojanke. Kljub temu je 32. četa poslala patrole proti Trebnjem in proti Knežji vasi. Obstreljevanje s težkim orožjem se je s presledki nadaljevalo cel dan. V noči na 13. december sta XV. brigada in Šlandrova brigada spet skušali prodreti skozi žične ovire. Kljub utrujenosti so branilci vzdržali tudi te napade. 32. četa je še 13. decembra zjutraj zaradi obstreljevanja z Grmade imela dva ranjenca. Potem so se napadalci umaknili in zavladala je tišina. Štab Meničaninovega bataljona je 17. decembra poročal, da »so fantje zelo utrujeni in izčrpani zaradi neprestanega deževja, neprespanih noči, obilice dela in partizanskega obstreljevanja s havbicami.«
Tudi mladi domobranec iz Biške vasi v svojem zapisu pripoveduje o bojih na Občinah: »Pet dni je trajal napad. Močno je deževalo. V bunkerjih je bilo že precej vode. Spodaj sem stal v luži, zgoraj pa mi je lilo za vrat. Podnevi se ni dalo gibati po postojanki, ker so bili napadalci v neposredni bližini.«
Njegovo zgodbo bomo brali v 25. številki Zaveze.