Avtor: Jože Hubad

V prejšnji številki smo objavili poročilo o knjigi K slovenski istovetnosti, katere avtor je v Švici živeči diplomirani inženir Jože Hubad. O tematiki, zajeti v knjigi, je pripravil televizijsko omizje, ki je bilo predvideno za oddajo na TV 3 16. januarja 1997. Dogovorjeno je bilo vse potrebno o vsebini in o tehnični izvedbi oddaje.
10. januarja pa je bil po telefon u obveščen, da je televizijska tribuna na TV 3 ukinjena in tako ne bo omizja, na katero se je skrbno in zavzeto pripravljal. Nepojasnjena odpoved oddaje, v katere pripravo je vložil veliko truda in energije, ga je hudo prizadela. Zato nam je poslal v objavo zaključni del načrtovanega televizijskega omizja. V njem je izpostavljena zaključna faza druge svetovne vojne in prelomno leto 1945, ko se je v imenu revolucije na Slovenskem odigral krvavi finale povojnih pobojev

Poudarjen je usodni ideološki razkol v slovenskem narodu, ki žal še vedno traja. Prizanesel ni niti parlamentarni komisiji, ki naj bi dognala vso resnico o povojnih množičnih pobojih. In ravno v iskrenem prizadevanju za resnico o medvojnem in povojnem dogajanju vidi avtor eseja edino pot k spravi in pomiritvi v slovenskem narodu in s tem k povrnitvi izgubljene narodove identitete.

Ob spoznanju, da bodo Nemci vojno izgubili, sta se v državljanski vojni na Slovenskem oba tabora, komunistični in protikomunistični, borila za zmago v odločilnem času, ko bodo Nemci, poraženi na svetovnih frontah, zapuščali našo domovino.
Komunisti so ta boj zastrli s kuliso dveh propagandnih laži, ki sta bili istočasno propagandni bojni gesli.
Prva laž: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – OF – se s svojo narodnoosvobodilno vojsko NOV bori za izgon okupatorja in osvoboditev Slovenije. To gibanje nosi zveneče ime narodnoosvobodilni boj NOB.
Druga laž je prvi komplementarna in se glasi: Domači nasprotniki tega gibanja se v sodelovanju z nemškim okupatorjem borijo proti narodni osvoboditvi, zato so narodni izdajalci.
Obe laži sta bili tako kvalitativno kakor glede usmerjenosti perfektno usklajeni in v logični medsebojni pogojenosti. Obe laži sta druga drugo potrebovali in potrjevali.
Ta kulisa dveh laži naj bi zastirala dve zgodovinski dejstvi.
Prvo dejstvo: Tito, Kardelj, Kidrič, Maček, Kraigher in drugi so se z enobejem borili za boljševizacijo Slovenije in njeno vključitev v sklop Sovjetske zveze. To naj bi se zgodilo ob odhodu Nemcev in vdoru rdeče armade v našo domovino.
Drugo dejstvo: Slovenski protikomunistični odpor se je boril proti temu Stalinovemu programu in za ohranitev slovenstva v svobodni Sloveniji kot delu svobodne Evrope.
To je isti cilj, katerega si Slovenci prizadevamo doseči šele danes, na pragu 21. stoletja. Vzrok te tragične, več kot polstoletne zakasnitve je v zmagi stalinistične revolucije v letu 1945. Ta zmaga ni bila zrcalo narodovih sil in volje v državljanski vojni, temveč nam je bila vsiljena od zunaj. Diskusija o tem in o povojnem razvoju bi polnila zajetne knjige. Tu naj na kratko ugotovimo:


Kakor sta bila Sovjetska zveza in svetovni komunizem motor in zaslon tako imenovanega enobeja v naši državljanski vojni, sta bila njegovemu izidu, to je Titovi Jugoslaviji, eksistenčni garant v 45-letni povojni politični igri. Logično je, da se je v trenutku zrušenja tega pola zrušil tudi komunistični režim v Jugoslaviji. Prav ta istočasnost zrušenja pa je dokončni dokaz izključno sovjetskega izvora enobeja in njegovega produkta, informbirojevske Titove Jugoslavije. Zato pa se tudi naše današnje iskanje cilja nadaljuje tam, kjer je bilo maja 1945 nasilno pretrgano.
Naš današnji cilj in cilj slovenskega protikomunističnega odpora v državljanski vojni sta identična.
Mnogi od eksponentov in nosilcev revolucije in komunističnega režima v naši domovini so še danes na visokih položajih v državnem vrhu in gospodarstvu. Da bi ohranili te privilegije, tajijo svojo neizmerno krivdo. To pa ni mogoče, ne da bi zatajevali zgodovino. S tem povzročajo ne samo krivico žrtvam svojega početja, temveč tudi istovetnostno krizo v zavesti naših mladih generacij.

Naša istovetnost se ni rodila v letu 1990; tudi ne socialistična takrat, ko so drugod šteli leto 1941 in ki bi jo označili s kratico NOB. Naša istovetnost se je razvijala stoletja. Bila je duhovna osnova in moč za boj proti ogrožanju. To je bil boj proti komunizmu, ki je pod krinko NOB-ja hotel zavreči slovenske kulturne, etične in moralne norme, na njihovih ruševinah pa ustvariti novo družbo, pokorno in poslušno revolucionarnim ciljem Sovjetske zveze.
Vendar bo to, kar je zapisala zgodovina, moralo stati zapisano tudi v uradnih zapisih Republike Slovenije in v knjigah za slovensko šolsko mladino.
V mislih imam poročilo preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, objavljeno v Poročevalcu, št. 42, z dne 17. oktobra 1996.
Razkol našega naroda, ki ga je povzročila od komunistov zanetena državljanska vojna, je nehote priznal predsednik republike Milan Kučan. Na nedvoumno izjavo papeža Janeza Pavla II. maja 1996 o eni slovenski resnici je odgovoril z nevzdržnim nesmislom, češ da imamo Slovenci dve resnici.
Uradni dokument tega razkola je poročilo preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev.
Preiskovalna komisija, ki ji je bila naložena tako težka naloga, se je razcepila na večinsko skupino, ki delo zamegljuje, in popolnoma zunaj konteksta zastavljene naloge poveličuje »NOB« v starem komunističnem propagandnem lažnem besednjaku, in na manjšinsko skupino, ki pogumno in pošteno išče eno slovensko resnico. Tej manjšinski skupini je načeloval dr. Jože Pučnik.

V zaključku, točka VII, na strani 12, nam Pučnikova skupina takole poroča:
»Odločilna vloga KP je očitna tudi v različnem odnosu do ujetih vojakov okupatorja (leta 1945 Nemcev, leta 1943 pa podobno do ujetih Italijanov) in do ujetih vojakov protirevolucije. Komunistične oblasti so večino ujetih nemških vojakov po daljšem ali krajšem ujetništvu izpustile, večina vojakov nasprotne strani v državljanski vojni pa je bilo pobitih. Ta različni odnos, ki ni v razmerju z morebitno krivdo ujetnikov, kaže na ideološke kriterije, kar je narekovalo obračun s potencialnim nasprotnikom režima.« Opis postopka stalinske revolucije za dosego neomajne oblasti, kakor nam ga tu poda dr. Pučnik, je miselno identičen opisu istega postopka, ki ga je podal Winston Churchill v angleškem parleamentu 28. 12. 1944.

Ta Pučnikova formulacija je identična s Churchillovo v govoru dne 28. decembra 1944 (glej str. 167–168 v moji knjigi).
Popolnoma izključeno je, da bi ti ideološki kriteriji nastali v trenutku, ko je napočil 9. maj 1945, na dan, ki naj bi bil potemtakem tudi smrtni dan od komunistov vodenega narodnoosvobodilnega boja v pravem pomenu besede.

Ti ideološki kriteriji so nastali že najmanj deset let prej, in to v Moskvi. Od tam so bili prineseni v našo domovino. Delovali so v pripravah pred vojno in – pod lažnim plaščem NOB – ves čas okupacije ter med komunistično vladavino vse do njenega zloma.
Dokaz za to nam daje nepretrgana veriga dogajanja, ki zajema vse to obdobje. Dejanja, ki jih členi te verige simbolizirajo, izhajajo iz istih ideoloških kriterijev, katere kvalificira Pučnikova komisija kot pristojne za povojne množične poboje.
Navedimo tu samo nekaj zgodovinskih dejstev.
V letih 1941–1942 je od komunistov vodena »NOB« ubila iz zasede več kot tisoč neoboroženih Slovencev. Poudarimo še uboj vseh Slovencev, ki so se temu leto dni trajajočemu nasilju z orožjem uprli, pa so padli v ujetništvo »NOB«.
Za očitno predpodobo povojnih množičnih pobojev moramo imeti poboj 900 vojakov slovenskih vaških straž, ki so v jeseni 1943 padli v roke partizanom. Ta poboj se je zgodil na »osvobojenem slovenskem ozemlju«, v medvladju po kapitulaciji Italije.
Sem sodijo uboji stotin Slovencev, ki jih je komunistični VOS zagrešil nad nosilci slovenske demokratične misli. Iz te vrste izstopajo imena: Župec, Kikelj, dr. Natlačen, dr. Ehrlich.
V tej krvavi verigi uničevanja slovenstva po ideoloških kriterijih z zloglasnimi ukazi Kardelja in Kidriča se nam predoči njen strahotni povojni člen – predmet Pučnikove preiskovalne komisije – kot logični vrhunec divjanja rdeče revolucije.
Zato so stavki Pučnikove komisije kričeč poziv Slovencem, da zahtevajo od pristojnih organov razčiščenje celotne slovenske resnice. Le tako bo Republika Slovenija pojasnila nam in svetu naravo in vir ideoloških kriterijev, o katerih piše komisija v svojem poročilu. Ta komisija mora ponovno na delo, da nam pojasni vso grozotno logiko krvavega dogajanja. V zaključnem delu pa morajo biti navedena imena krivcev, kajti kulturnost in pravnost države, ki zahteva poravnavo krivic žrtvam, zahteva prav tako poimenovanje in kaznovanje krivcev.