Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik
Francois Furet v osmem poglavju svoje knjige razgrinja »kulturo antifašizma«, t. j. vlogo, ki so jo odigrali zahodni intelektualci, zlasti še umetniki, v propagandni kampanji Kominterne v 30. letih. Med njimi je bilo nekaj prepričanih komunistov, še več pa sopotnikov in simpatizerjev; iz vseh treh skupin so se v poznih 30. letih začeli oglašati tudi že prvi razočaranci.
Po avtorjevi presoji so bila leta 1934–1939 – od Hitlerjevega vzpona na kanclerski položaj pa do zasedbe Poljske – izredno pomembna; takrat se je namreč zarisala polarizacija političnih sil v Evropi, in prav to kratko razdobje je na dolgi rok določilo miselno in čustveno ozračje na Zahodu. Podobe sovražnikov, ki so bile dotlej bolj ali manj abstraktne, tako npr. kapitalizem, imperializem itn., so zdaj dobile konkretno uresničenje v Hitlerju. Sovjetska zveza pa je po letu 1935 uživala nov položaj in ugled, ne le kot domovina proletariata, ampak tudi kot utrdba protifašizma. Vse zgražanje zahodne kulturniške javnosti se je uperilo na Berlin, Moskva, kjer so prav tedaj potekali stalinistični procesi, je očitno ostajala zunaj vidnega polja. V tem razdobju se komunizem ni opredeljeval toliko po svoji lastni vsebini in značilnostih kakor po svojem nasprotovanju Hitlerju oziroma fašizmu. V javnem mnenju se je razširilo prepričanje, da sleherna kritična beseda o Stalinu že sama po sebi služi Hitlerjevi stvari, da torej ne more biti nobenega nasprotnika Sovjetske zveze, ki ne bi bil s tem že fašist. Tako je prišla v obtok čisto poljubna raba označbe »fašist« za vsakogar, ki bi si drznil kritizirati Stalina.
F. Furet na kratko oriše politično ozračje v Združenih državah Amerike in v Angliji, ki jo je v tem času že dosegla gospodarska kriza, in pride do paradoksalne ugotovitve: v teh industrijsko visoko razvitih deželah se komunizem ni razširil tam, kjer bi pričakovali, med delavskim razredom po tovarnah, temveč se je ugnezdil med dandyji in bohemi po univerzah. Marksizem kot filozofija sicer v tem času še ni bil tako splošno razširjen po visokih šolah Evrope in Amerike kakor pozneje po vojni, vendar je imel ponekod že skupine vnetih privržencev. Ravno ena najstarejših in najuglednejših univerz v Evropi, Cambridge, je dala Sovjetski zvezi nekaj najučinkovitejših agentov, kakor so bili Guy Burgess, Anthony Blunt, David MacLean in zlasti najbolj sloveči med njimi, Kim Philby. Aristokrati, ki so sestavljali t. i. »cambriško skupino«, so pač iz dna duše zaničevali buržuje in konvencionalni slog meščanskega življenja, zato ni tako nerazumljivo, da se je komunistična ideologija prijela prav med njimi.
Črnina se topi v soncu in vetru Mirko Kambič
Vendar si Furet kot vzorčni zgled za svojo raziskavo »antifašistične kulture« ni izbral angleških razumnikov, temveč francoske izobraženske kroge in kulturne ustanove, to pa ne le zato, ker so mu francoske razmere najbolj domače, ampak tudi iz nekaterih drugih razlogov. Propaganda Kominterne je namreč prav v Franciji našla posebno ugodna tla, ker je bila tu mržnja do Nemčije kot tradicionalne sovražnice še vedno živa, toliko bolj, ko je Nemčija pod Hitlerjem spet postajala močna. Živ je bil tudi mit domače, francoske revolucije, in ta se je brez težav podaljševal v mit oktobrske revolucije kot dedinje revolucionarnega izročila. Poleg tega je bila vloga kulture v Franciji vse od 18. stoletja naprej izredno močna; pisatelji, umetniki vseh področij in filozofi so uživali velik ugled, njihova beseda je imela veljavo tudi v politiki. Kot francoska posebnost lahko velja dejstvo, da je bil v Franciji idejni razcep bolj jasno razviden na kulturnem kakor na političnem področju, še posebno očiten pa je bil na literarnem prizorišču. To še toliko bolj, ker se je francoska politika v tem času ubadala prvenstveno z notranjimi zadevami, se izčrpavala v brezkončnem razpravljanju o prednostih liberalizma, v kritiziranju domačega parlamentarizma in podobnem. V času torej, ko so v Francijo že pljuskali prvi valovi judovskih beguncev iz Nemčije, so ostajala vprašanja zunanje politike nekaj drugorazrednega.
Posebno mesto ima v tej zvezi vprašanje pacifizma, ki je bil ravno v Franciji izredno močan. Narava pacifističnega gibanja in njegov položaj še zdaleč nista tako jasna in pregledna, kakor bi se utegnilo zdeti iz poznejših levo obarvanih prikazov, češ da je desničarska inteligenca zapeljala pacifiste v sodelovanje s Hitlerjem. Dejansko je bil vse do izbruha vojne pacifizem zasidran predvsem na levici, del le-te se je zavzemal celo za münchenski sporazum.
Francoska KP je imela sprva s pacifisti dobre odnose. »Odbor budnosti« je združeval več tisoč izobražencev in je pri tem zajemal tako rekoč celotni levi spekter. V Odboru je bila majhna, vendar izrazita skupina komunistov (Louis Aragon, Paul Nizan), nadalje simpatizerjev (Romain Rolland, Paul Langevin, Frederic Joliot-Curie), socialisti vseh odtenkov, radikali, veliko umetnikov (med vidnimi npr. Andre Breton). Reklamni izvesek Odbora budnosti je bila trojica levih intelektualcev: poleg fizika Langevina profesor filozofije in radikalni pacifist E. Cj. Alain, etnolog in socialist Paul Rivet. Intelektualska levica je torej z Odborom budnosti ustanovila zvezo levih strank za boj proti fašizmu, saj naj bi bil antifašizem že po naravi miroljuben. Prav tu pa se je pacifistična inteligenca znašla v precepu, ko je v Nemčiji prevzel oblast Hitler. Medtem ko fašistična Italija svetovnega miru dotlej ni ogrožala – Sovjetska zveza je imela z njo dovolj dobre odnose – pa je nacionalsocialistična Nemčija pomenila resno nevarnost. Pacifisti so se znašli pred vprašanjem: ali mir za vsako ceno ali preventivna vojna proti Nemčiji? V Odboru je zazijala prva razpoka, ko so ga zapustili komunisti, sledil jim je Rivet s somišljeniki. Socialistično krilo s Paulom Fauréjem na čelu pa je ostalo odločno protivojno. Do 1. 1938 je imel Odbor že dovolj enotno stališče, da je lahko soustvarjal razpoloženje za münchenski sporazum.
Na kulturniškem področju je bil za duhovno ozračje v tedanji Franciji ilustrativen zlasti pisateljski kongres konec junija 1935. Tu se je zbrala smetana evropske in zlasti francoske antifašistične inteligence, da bi obsodila nacionalsocializem in se poklonila kulturnim dosežkom sovjetskega humanizma. Velikih umetniških duhov z Zahoda ni motilo, da so prav tedaj v Moskvi na spektakularnih procesih sodili nekdanjim Leninovim sobojevnikom, ali da so ruski pisatelji izginjali v zapore, v taborišča ali neznano kam. Zahodni razumniki so v nacionalsocialistih videli predstavnike starega, preživelega reda, v boljševikih pa ustvarjalce novega. Ta predstava o starem in novem je omogočala, da so nasilje z ene strani obsojali, druge pa opravičevali. Značilna za tako duhovno držo je izjava Andreja Gida v nagovoru ob protifašistični demonstraciji marca 1933: »Moje stališče, kako in zakaj tu odobravam nekaj, kar tam obsojam, je utemeljeno v dejstvu, da v nemškem terorju vidim ponovno prevzemanje in prilaščanje neke vsega obžalovanja in sovraštva vredne preteklosti – nasprotno pa v zasnovi sovjetske družbe vidim brezmejno obljubo za prihodnost.«
Poleg Gida so bili med udeleženci pisateljskega kongresa Alain, Rolland, Aragon, Henri Barbusse, André Malraux, Charles Vildrac, Heinrich Mann, J. R. Becher, Bertold Brecht, Aleksej Tolstoj, Ilja Ehrenburg, Aldous Huxley, E. M. Forster in drugi. V vsesplošno soglasje pa je le zanesla moteč ton novica, da je bil belgijski revolucionar Victor Serge deportiran v Sibirijo. Francoski pisatelji so k tej neprijetni zadevi večidel molčali ali pa so jo skušali pomesti pod preprogo; med tistimi, ki so se potuhnili, je bil tudi Gide. Drugi spet so skušali nevsiljivo posredovati za svojega kolega in res je Stalin čez slabo leto Sergea izpustil. Po vsej verjetnosti je bila to gesta dobre volje Rollandu, ki je bil prav tega leta Stalinov gost v Sovjetski zvezi.
Ena izmed posebno učinkovitih metod sovjetske propagande je bila prav ta, da so izbrane pisatelje in kulturnike z Zahoda vabili na obisk v Sovjetsko zvezo. Za organiziranje takih obiskov so bili boljševiki pravi mojstri; do nadrobnosti so obvladovali umetnost, kako je treba uglednim gostom prirejati knežje sprejeme, jim prikazovati sovjetsko stvarnost in se jim pri tem tudi prilizovati. Leta 1933 sta prišla na obisk v Sovjetsko zvezo Edouard Herriot in Pierre Cot, naslednje leto so bili gostje na kongresu sovjetskih pisateljev Malraux, Aragon in Jean-Richard Bloch. Izjemen dosežek pa se je sovjetskemu propagandnemu aparatu posrečil, ko je leta 1935 privabil velikega pacifista Romaina Rollanda, enega prvih pomembnih pisateljev, ki so pozdravili oktobrsko revolucijo. Rolland je bil ob Barbussu, Malrauxu in Gidu med najbolj znanimi pisatelji v skupini, ki je simpatizirala s Sovjetsko zvezo. Sovjeti so Rollandu priredili veličasten sprejem in ga obsipali s častmi, vrhunec obiska pa je bil dveurni pogovor s Stalinom. Ta je Rollanda pozdravil kot največjega živečega pisatelja na svetu. Stari gospod je med bivanjem v Sovjetski zvezi sicer tu in tam zaslutil, da mu postavljajo na ogled Potjomkinove vasi; ko se je mudil na dači Gorkega, je npr. zapazil, da se njegov pisateljski kolega ne sme svobodno gibati in da ga nadzoruje njegov tajnik. Tudi sicer je imel nekaj manjših pomislekov ob sovjetski stvarnosti; motila ga je npr. smrtna kazen za otroke, stare manj ko 12 let, in še kaj. Ni pa podvomil o krivdi Zinovjeva, Trockega in drugih tedanjih obsojencev, tudi ne o upravičenosti Stalinovega kulta ali o pravičnosti sovjetske stvari. Njegova knjiga Potovanje v Moskvo je kljub nekaterim osupljivo jasnovidnim mestom predvsem delo, ki je Sovjetski zvezi podelilo avreolo dežele, v kateri se rojeva prihodnost človeštva, dežele, v kateri se uresničuje demokracija brez kapitalizma, dežele, ki je pod razsvetljenim voditeljem prevzela in prenovila ideje francoske revolucije.
Precej manj sreče pa so imeli sovjetski propagandisti z drugim znamenitim pisateljem iz istega kroga simpatizerjev, iz katerega so si privabili Rollanda. Andre Gide, individualist in estet, ni bil tako lahek plen kakor malo poprej nečimrna stara veličina. Tudi Gida so ob obisku leta 1936, le malo po smrti Gorkega, sprejeli z velikim pompom, vendar se je ob tem počutil prav nelagodno, ker je čutil, da njegovo gibanje ves čas nadzorujejo. Gide, ki je odšel na obisk kot simpatizer, se je vrnil s spoznanjem, da Sovjetska zveza sploh ni tisto, za kar se izdaja. Po njegovem je laž v tej deželi ne le vsesplošna dobrina, temveč celo državljanska dolžnost. Svoje popotne vtise je v vljudnem tonu popisal v delu Vrnitev iz Sovjetske zveze, ki je izšlo leta 1936 pri Gallimardu. Objavo so mu mnogi odsvetovali in res je to po obsegu sicer drobno delo vzdignilo pravi vihar, literarno senzacijo in hkrati škandal, saj se je eden najvidnejših privržencev Ljudske fronte spozabil nad domovino proletariata. Gide je na srdite napade iz komunističnih vrst odgovoril in je pri tem bojevnikom za človekove pravice, kakršna sta bila med njegovimi literarnimi kolegi zlasti Rolland in Barbusse, očital, da molčijo ob množičnih usmrtitvah in deportacijah. Gide je bil tako eden prvih zahodnih razumnikov, ki je spoznal, da Sovjetska zveza ni del civiliziranega sveta, temveč grozljiva državna tvorba, ki skriva neko povsem novo, zahodnemu svetu nedoumljivo strukturo oblasti. Tako je Gide utrl pot, po kateri so mu s podobnimi spoznanji sledili Manes Sperber, Louis Fischer, Arthur Koestler, Malraux, Nizan in drugi.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Gre za našo varnost Mirko Kambič
V drugi polovici 30. let se je že začel oglašati prvi val razočarancev – ali »odpadnikov«, kakor so jih imenovali komunisti – med njimi Angelica Balabanov, Boris Souvarine, Pierre Pascal, Pierre Monate, Alfred Rosmer. Nekoliko pozneje so se jim pridružili Ignazio Silone, Angelo Tasca, Joaquin Maurin in še nekateri, katerih streznitev ni bila toliko posledica notranjih frakcijskih bojev kakor nasledek srečanja s sovjetsko stvarnostjo. F. Furet posveča posebno pozornost Souvarinu, avtorju obsežnega, temeljito dokumentiranega dela Stalin. Zapažanja k zgodovini boljševizma, ki je izšlo – ne brez zapletov – v Parizu leta 1935. Velika avtorjeva prednost je v tem, da je sovjetsko resničnost poznal iz svoje lastne izkušnje. Njegova predirna analiza je rezultat obsežnih zgodovinskih raziskav in sistematične obdelave podatkov, odlikuje se z drznimi, vendar zanesljivimi presojami. Souvarinova knjiga je prvi oris zgodovine Sovjetske zveze, ki včlenjuje tudi oktobrsko revolucijo. Loteva se pomembnih vprašanj, kakor so: razmerje med leninizmom in rusko tradicijo, temeljne značilnosti oktobrske revolucije, njeno poznejše iztirjenje v teror in birokratizem, Stalinova zmaga v »boju za dediščino«, uganka njegovega značaja, neznanska cena sovjetskega eksperimenta na gospodarskem in moralnem področju.
Značilne za tedanje ozračje v francoski kulturi so ovire, ki jih je moral Souvarine premagovati pri objavi te knjige. Založba Gallimard jo je npr. odklonila, naposled jo je izdala katoliška založba Plon, in to kljub ostremu ugovoru Gabriela Marcela. Prav tako je značilno, da je imela knjiga ob izidu komaj kaj odmeva (pozneje je sicer doživela več ponatisov, tako leta 1937, 1977, 1985 in 1993; 1. 1940 je izšla izdaja, razširjena s poglavjem o kontrarevoluciji, delo je bilo prevedeno tudi v angleščino in nemščino). Res da je Souvarinovo knjigo francoska KP srdito napadla, vendar se javno mnenje ni zganilo. In kakor se rado dogaja komunistom, če pridejo do drugačnih spoznanj in jih tudi javno izrečejo, Souvarinu desnica še naprej ni zaupala, češ da je bil poprej komunist, levica pa mu je zamerila, ker to ni bil več. Vsekakor se je francoska partija potrudila, da bi njegovo knjigo javnosti prikazala kot »umazan obračun renegata«.
Med zapisanimi pričevanji razočaranih revolucionarjev navaja Furet tisto že omenjenega Victorja Sergea, enega prvih, ki so spregovorili o sistemu zaporov in taborišč v Sovjetski zvezi; nadalje pomembno pričevanje istrskega Hrvata Anteja Ciliga, ki je leta 1938 izšlo pri Gallimardu pod naslovom V deželi velike laži; gre za obsežno poročilo o »gulagu«, mreži koncentracijskih taborišč. Tudi Ciligova knjiga je ob izidu tako rekoč padla v prazno in ostala brez odmeva.
Teror v daljni in tuji deželi je francoske razumniške kroge očitno prav malo vznemirjal. Eden izmed redkih močnejših odzivov je bil razkol, ki je ob moskovskih monstre procesih razdelil duhove v Ligi za človekove pravice. Ta se je porodila iz Dreyfussove afere in je pozneje prerasla v antifašistični forum, ki je združeval pravnike, profesorje in drugo akademsko izobraženstvo. Že prvi stalinistični proces, v katerem so stare boljševike obsodili na podlagi najbolj absurdnih in neverjetnih obtožb – in priznanj – je Ligo zadel ko strela z jasnega. Razklala se je na dvoje, na tiste, ki so trdili, da so lahko tako brezumna priznanja samo izsiljena, in na druge, ki so verjeli, da so verodostojna – da so bili npr. Leninovi tovariši sodelavci Gestapa. V glavnem bi se dalo reči, da Liga dogajanja v Sovjetski zvezi ni mogla doumeti in si je tudi najhujše kršitve človekovih pravic razlagala kot naključne napake, kot posamezne spodrsljaje ogrožene revolucije. Večina se je pridružila pogledom voditelja Lige, Victorja Bascha. Ta je kot Jud videl v Hitlerju največjo nevarnost za svoj narod, pri tem pa je zlahka prezrl neprijetna dejstva, kakor so bili stalinistični procesi. Pravo naravo teh procesov je spregledala le manjšina, in ta je Ligo tudi zapustila. Razdor v Ligi služi Furetu kot zgled za različne presoje tedanjega dogajanja v Sovjetski zvezi med francoskim izobraženstvom; te presoje pa razkrivajo tudi širša nasprotja v notranji politiki Francije in zahodne Evrope sploh.
Kot enega značilnih pojavov tega časa opisuje Furet tudi brezkončno polemiko o katoliški levici in njeni reviji Esprit. Ta smer, ki sega nazaj v začetek stoletja do Marca Sangniera, če ne še dlje, je prelomila z antimodernizmom v filozofskih in političnih stališčih katoliške Cerkve in je skušala navezati dialog z marksistično levico, tudi s komunisti. Tisti koncept, ki je sodelavce Esprita pri marksizmu posebej zanimal, je bil pojem »občestva«. Ta pojem je sicer starejši od marksizma in izvira že iz krščanskega izročila; označuje tako obliko družbenega življenja, v kateri je dejavnost posameznika organizirana pod vidikom obče blaginje, ta pa je spet v skladu z božjo voljo. Nasprotno pa je moderna tržna in porabniška družba od meščanskega individualizma že tako razkrojena, da ne more biti temelj za pravično družbeno ureditev. Tako družbo so odklanjali že romantiki in se pri tem ozirali v preteklost, v organsko družbo srednjega veka. Kritika socialističnih mislecev ni dosti drugačna, le da je obrnjena v prihodnost. V obeh primerih gre za neke vrste mesijanizem, ki hoče na ruševinah individualizma ustvariti novo družbo, v kateri bi posameznike povezoval isti ci1j, skupno dobro. Zamisel take družbe, ki ne bi bila le obuditev nekega predkapitalističnega reda, temveč družba prihodnosti, je posebno prepričljivo formuliral Emmanuel Mounier. Z marksizmom ima skupno kritiko kapitalistične družbe, ki da je mehaničen skupek osamljenih individuov, skupna pa jima je tudi volja, na novo ustvariti neko drugačno, svobodno in duhovno živo občestvo, katerega udje bodo v ustvarjalnem medsebojnem tekmovanju težili k skupni blaginji za vse. Filozofsko je ta koncept sicer nezdružljiv s komunizmom, vendar ima z njim skupno odklonilno držo do kapitalizma, kritično razmerje do meščanskega individualizma in do demokracije, ki se je izčrpala v zasebniških interesih. Ta novi, personalistični koncept je bil še en prispevek k neizčrpnemu inventarju protimeščanskih utopij, za nas pa je še posebej zanimiv, ker je imel precejšen odmev v krščanskosocialnem gibanju na Slovenskem pred drugo svetovno vojno in med njo.
V 30. letih je podtalno krožil še en razmeroma vpliven tok, neke vrste ničejanstvo, ki je tako pri fašizmu kakor pri komunizmu cenilo dejanja volje zoper gospodarsko prisilo. Nekaj naklonjenosti do fašističnega eksperimenta v Italiji in v Nemčiji bi se našlo skoraj v vseh tistih političnih združbah – izvzemši komuniste – ki so bile sovražne gospodarskemu liberalizmu ali parlamentarni demokraciji; antisemiti raznih dežel pa so čutili vsaj latentne simpatije do nacionalsocializma. Žalostna bilanca tega razdobja je bila ta, da se je mržnja do brezobzirnega liberalizma in meščanske zlaganosti neredko združila z modnim nihilizmom, in da se je v prenekateri glavi privlačnost fašizma spajala z nagnjenjem h komunizmu. Položaj torej ni bil tako pregleden, kakor se morda zdi v poznejših, poenostavljenih delitvah na dva pola, fašizem in antifašizem. Prepričanih fašistov v Franciji ni bilo kaj dosti, čeprav je celotna desnica v Sovjetski zvezi videla nadvse odurno državno tvorbo. Tudi francoska KP ni bila velika, bila pa je učinkovita in opirala se je na množico simpatizerjev in sopotnikov. To zapleteno stanje na francoskem političnem prizorišču, katerega razpon sega od Marxa do Nietzscheja, imenuje Furet »francoska zmešnjava« in pripominja, da duhovna zgodovina tega razdobja še ni napisana.
Kot tipičen zgled za dvojno fascinacijo, ki sta jo v letih 1934–1936 na mnoge razumnike izžarevala tako fašizem kakor tudi komunizem, opisuje avtor Pierra Drieua La Rochella. Bil je to literarni dandy z nekaterimi fašističnimi nagnjenji, kakor je npr. mržnja do Judov, prostozidarjev in parlamentarnih poslancev. Bil pa je hkrati tudi narodnjak in pacifist, nasprotnik meščanstva, kapitalizma in liberalne anarhije v gospodarstvu. Drieu je podobno kakor njegov prijatelj Malraux ljubil hrušč zgodovine – bojeval se je v prvi svetovni vojni – in cenil može dejanj. Toda Malraux je imel smisel za velike priložnosti in je iz njih naredil odlično literaturo, medtem ko je Drieu s svojim nezmotljivim čutom za napačni trenutek leta 1934 objavil knjižico Fašistični socializem, esej o revolucijah, iz katerih naj bi izšla vodstvena elita, saj ne buržuji ne proletarci niso zmožni vladati.
Tudi Georgesa Batailla je gnala radikalna mržnja do vsega meščanskega, ki je izvirala prej iz Nietzscheja in Freuda kakor iz Marxa. Skupaj z Andréjem Bretonom – tega so imenovali »Trocki literature« – je objavil poziv k svetovni revoluciji; kmalu potem pa so se njuna pota razšla. Breton je zgodaj umolknil, ker se ni hotel lagati, Bataille pa se je pomikal po majhnih, skrajnje levih skupinah intelektualcev, v katerih se v letih 1938–1939 srečujejo tudi Drieu La Rochelle, Julien Benda, Theodor W. Adorno in Walter Benjamin.
Razpad v demokratični dediščini Francije – ki je vzorčen tudi za Evropo – je malokdo spoznal in analiziral tako jasnovidno kakor mlad filozof, pozneje sociolog mednarodnega slovesa, Raymond Aron. Že ko se je v začetku 30. let vrnil iz Nemčije, je prinesel s seboj poglobljeno kritičnost do historičnega mišljenja. Zastavil si je vprašanje, kako verodostojno interpretirati zgodovino in kakšno je razmerje take interpretacije do zgodovinskih dejstev. Ob drzni analizi negotovega položaja, v kakršnem se je znašlo naše spoznanje preteklosti, je disertacijska komisija na Sorboni v Aronu že leta 1938 zaslutila nemirnega »nihilističnega« duha.
Vsekakor je Aron prišel iz drugačnega filozofskega in moralnega sveta, kakor je bil tedaj v Franciji običajen; njegova duhovna očeta sta bila zlasti Max Weber in Wilhelm Dilthey. Po politični usmeritvi je bil Aron sprva socialist s pacifističnimi nagnjenji, dokler ni v Nemčiji spoznal Hitlerjevih načrtov; odtlej je bil zanj boj proti Hitlerju brezpogojna nujnost. Od sočasne »antifašistične« levice pa se njegovo stališče bistveno loči v tem, da ni imel nikakršnih iluzij o Sovjetski zvezi in da je bil kritičen tudi do Ljudske fronte. Po njegovi presoji se je antifašizem s svojimi dvomljivimi zavezništvi skliceval na trhlo izročilo, namreč na historični optimizem francoske revolucije.
Aron je svoje poglede razgrnil leta 1939 v govoru, ki je bil za tisti čas zelo nenavaden, njegov predmet pa so bile »demokratične in totalitarne države«. Po njegovi presoji totalitarni sistemi, kakršna sta Hitlerjeva Nemčija in Mussolinijeva Italija, ogrožajo predvsem demokracije, ne toliko komunizma, in hočejo uničiti celotno kulturno tradicijo Zahoda. Aron pa je kritičen tudi do demokratičnih držav, ki se v upanju, da bodo tako ohranile svoje meščanske humanitarne in pacifistične iluzije, umikajo v defenzivnost in se oklepajo odmrle dediščine. V sklad te dediščine, ki bi jo moral demokratični konservatizem na novo preudariti, če hoče preživeti, sodijo poleg mita francoske revolucije tudi idejni ostanki 19. stoletja, tako npr. vera v napredek, abstraktno moraliziranje in navsezadnje tudi pacifizem. Aron je podvomil o veljavnosti temeljnih načel francoske revolucije za novi čas in ugotovil, da so zastarela in nezmožna dati demokraciji nov polet. Negativni dosežek Ljudske fronte in »antifašizma« pa Aron vidi v tem, da odvračata Francijo od gospodarske in vojaške resničnosti. Tako se Francija ne loti nujne reforme svojih ustanov, si zatiska oči pred novodobnimi revolucijami, naj že bodo fašistične ali komunistične, noče videti prihajajoče vojne, zato pa se vdaja moraliziranju in pacifizmu.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Kotiček svetlobe Mirko Kambič
Že v tej prvi veliki debati s francosko levico, iz katere je Aron izšel tudi sam, se kaže izvirnost njegove kritike. Spoznal je namreč, da so revolucije 20. stoletja neka povsem nova kvaliteta, ki je ni mogoče razumeti in razložiti s starimi, obrabljenimi predstavami in pojmi, kakršni so npr. ustaljeni obrazci o francoski revoluciji. Prav zavoljo neprijetne jasnovidnosti glede na neogibno vojno je Aron ostal v tistem času zelo osamljen; povrhu vsega je bil za desnico preveč vnet za reforme, za levico pa preoster kritik priljubljenih političnih gesel. Po Furetovi presoji je le malokateri intelektualec tistega razdobja tako lucidno spoznal znamenja časa kakor prav Aron.
Iz Epiloga k Furetovemu »eseju« naj bo tu navedenih še nekaj takih zapažanj in poudarkov, ki se navezujejo na tematiko obravnavanih treh poglavij. Eden izmed paradoksov je nedvomno naslednji: medtem ko so zahodni umetniki in kulturniki soustvarili sovjetski mit, pa so bili sovjetski disidenti tisti, ki so bistveno prispevali k njegovemu razkroju. Ljudje, kakršna sta bila Solženicin ali Saharov, so imeli poleg umetniškega oziroma znanstvenega slovesa tudi moralno avtoriteto, pridobljeno z osebnim pričevanjem. Tudi leva inteligenca na Zahodu njihovega glasu ni mogla več preslišati, čeprav je ostajala sama drugačnih misli. Kako zelo se je kulturno ozračje na Zahodu vendarle spremenilo, se vidi npr. iz naslednje primerjave: medtem ko je v 30. letih desetkanje sovjetske inteligence, »izginjanje« umetnikov, kakršni so bili Izak Babelj, Boris Pilnjak ali Osip Mandelštam ostajalo na Zahodu tako rekoč nezapaženo, je zdaj kulturna srenja planila kvišku že samo zato, ker Pasternakov Doktor Živago doma ni smel iziti in ker avtor ni smel po Nobelovo nagrado.
Vendar je sovjetska mitologija na Zahodu umirala le počasi, proces se je vlekel kakih trideset let. Zahodnjaki na levici so vsakokrat pokazali veliko naklonjenost slehernemu reformnemu poskusu v vzhodnem bloku, samo da je ostajal znotraj komunističnega okvirja, brez meščanskih primesi. Pozdravili so Dubčkov poskus »socializma s človeškim obrazom«, se navduševali nad »glasnostjo« Gorbačova – značilno pa sta francoska in italijanska KP madžarsko vstajo leta 1957 obsodili in nista imeli nič proti, ko so jo pomendrali ruski tanki. Kljub zapovrstnim poskusom reformatorjev od Hruščova do Gorbačova pa se je pokazalo, da komunizem kot državni sistem obnove ni zmožen. Značilna je npr. naslednja okoliščina: ko je Gorbačov odpravil policijski teror, je med ljudstvom, vajenim prisile, ne pa discipline, izbruhnila anarhija in se razbohotel kriminal. Vsekakor pa Gorbačovu pripada zasluga, da je vsem srednje- in vzhodnoevropskim deželam utrl pot za preboj leta 1989.
Kateri vse so bili vzroki za to, da se je Sovjetski imperij sesul sam po sebi, brez zunanjega sovražnika, in to v času, ko je postal vojaška velesila, še ni čisto do kraja ugotovljeno. Furet kot enega izmed zelo verjetnih vzrokov navaja dejstvo, da se je dežela v strahoviti oboroževalni tekmi gmotno tako izčrpala, da je ljudstvu zmanjkalo za najbolj osnovne življenjske potrebe. Med obubožanim, demoraliziranim prebivalstvom se je razširila apatičnost, delomrznost in pijančevanje, vse to pa je načelo narodovo substanco.
Sovjetski zvezi je po porazu fašističnih režimov umanjkal zunanji sovražnik, da bi se ob njem lahko opredeljeval. Našla si je novega zoprnika, Združene države Amerike, utelešenje kapitalizma. Spet je nekaj ironije v tem, da si je izbrala prav državo, ki je izšla iz boja proti kolonializmu in je dedinja evropske demokracije. Ob novooklicanem sovražniku pa je Sovjetska zveza dobila tudi mogočno tekmico v svojem lastnem taboru, Ljudsko republiko Kitajsko. Komunistična ideja se je namreč po vojni polagoma osamosvajala in ni bila več brezpogojno vezana na prvotno domovino proletariata. V povojnih desetletjih se je razlezla po Tretjem svetu – po deželah Afrike, Azije, Latinske Amerike – se prilagajala tamkajšnjim razmeram in sčasoma tudi razvodenela. Sovjetska zveza je taka gibanja v tretjem svetu marsikje podžigala, ponekod, npr. na Kubi, tudi gmotno podpirala. V zahodnih demokracijah pa v povojnem času ni uživala več tako množične podpore kakor pred vojno in med njo. Marksizem tudi ni zajel delavskih množic, temveč je našel privržence predvsem v krogih študentov in izobražencev, če odštejemo nekaj terorističnih skupin na obrobju družbe (npr. Rdeče brigade ipd.). Za mlado povojno izobražensko generacijo, je bila komunistična ideja še vedno privlačna, vendar ne toliko v sovjetski različici kakor v kateri od poznejših: v kitajski, kamboški, kubanski, sandinistični itd.. Dva pozna izbruha komunističnega mesijanstva v čisti obliki sta bila maoizem ter kult Castra in Che Guevara, ki ju je zaljšal vrh vsega še čar eksotike. Po študentskih nemirih leta 1968 je marksizem zajel razmeroma širok srednji sloj, katerega ideologi so postali Marcuse, Foucault in Althusser. V teh krogih bi kljub časovni oddaljenosti zaman pričakovali kakršno koli kritično distanco do »realnega socializma«, sovjetski mit je še vedno nedotakljiv, antikomunizem še vedno nedopusten. Taka miselnost je bila posebno izrazita na ameriških univerzah po vietnamski vojni, ko so se iz nasprotovanja temu vojaškemu posegu začele vnovič kotiti iluzije o komunističnem raju v neki eksotični deželi. Sociologija je na ameriških univerzah doživela svoj veliki čas, ko so nekdanji študentski revolucionarji sami postali profesorji. Zdaj so naposled pometli s pojmom »totalitarizma«, ki ga je bila uveljavila Hannah Arendt s somišljeniki, in zabrisali razlike med sovjetskim sistemom in zahodnimi demokracijami; ta smer je v zadnjih dvajsetih letih zaznavno segla tudi v Evropo.
Zgodovina pa poteka drugače, kakor je predvidela teorija marksizma-leninizma. Obdobja si ne sledijo v takem zapovrstju, kakor bi si na predvideni »poti napredka« morala, proletarski revoluciji je namesto brezrazredne družbe spet sledila meščanska družba in z njo kapitalizem. Eno bistvenih postavk marksistične teorije, »neogibni potek zgodovine«, bi bilo zatorej treba premisliti na novo, brez iluzorne gotovosti. Zgodovina je spet postala temen predor, v katerem človek ne more predvideti, kakšne posledice utegne imeti njegovo ravnanje. Demokratični človek, ki živi brez Boga, tako v iztekajočem se tisočletju doživlja, da se božanstvo zgodovine maje prav v temeljih. Bili so to temelji, ki jih je postavil revolucijski mesijanizem v dvesto letih, od francoske revolucije pa do današnjega časa. Konec komunizma ni razkrinkal le komunistične iluzije, ampak je razkril tudi protislovnost meščanskih demokracij na Zahodu. Te namreč slonijo na pojmih, ki si med seboj nasprotujejo, kakor npr. tržno gospodarstvo in človekove pravice. Intelektualska levica se npr. tudi še danes ubada z vprašanjem, kako ločiti demokracijo od komunizma, čeprav je očitno, da sta to le dve plati iste medalje. Demokratični človek, ki je postavljal vse svoje upe na neko družbo v prihodnosti, na družbo svobode in enakosti, je moral uvideti, da je prihodnost v resnici negotova in ne odpira nobenih tovrstnih perspektiv. Do danes tudi še ni nastala kakšna nova zamisel o prihodnji družbi, čeprav demokracija že sama po sebi nosi potrebo po neki resnično človečni skupnosti.
Prevod Furetove knjige v slovenščino je napovedan pri založbi Mladinska knjiga za leto 1997.