Avtor: Janko Maček

Razgledi po Menišiji

Ko se po položnem pobočju Zalake vzpenjamo od Dobca proti Kožljeku, nas pritegne lepota pokrajine, ki se odpira pred nami. Prav blizu sta vasici Dobec in Bezuljak. S snegom pokrite senožeti pod nami se bleščijo v januarskem soncu. Ob vznožju gozdnate Slivnice se stiskajo Begunje in malo naprej Cerknica. V kotu med Slivnico in Javorniki se kot kos srebrnega ogledala leskeče zaledenela površina Cerkniškega jezera. V daljavi na jugu se komaj vidi beli vrh Snežnika. Radi bi pogledali v Grahovo in na Bloško planoto, toda široka gmota Slivnice nam ju zakriva. Le nekaj serpentin nas še loči od male planote, ki se imenuje po vasici Kožljek. Na severni strani te planote se dviga skoraj 1000 m visoki Vinji vrh, na njegovi osojni strani pa izvira Borovniščica in se skozi Koželjski graben in slapove v Peklu spušča proti Borovnici.
Spokojen mir zimskega poldneva pretrga glas zvona v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Bezuljaku in kmalu se mu pridruži še zvon svetega Lenarta v Dobcu. Naše misli se obrnejo v daljno preteklost, v 13. stoletje, ko so davni predniki v Begunjah gradili prvo cerkev. Menihi kartuzijani iz Bistre pri Borovnici so bili več stoletij duhovni oskrbniki in tudi zemljiški gospodje teh krajev, zato se jih je prijelo ime Menišija, prebivalci so pa postali Meniševci. Ime se je obdržalo do danes, kot so se obdržale cerkvice po teh vaseh kljub mnogim naravnim in drugim ujmam, ki so jih v daljni in bližnji preteklosti morali pretrpeti Meniševci. Res, tudi in še posebno v bližnji preteklosti.
Starejši ljudje teh krajev še pomnijo, kako se je 27. julija 1942 ponoči nad Menišijo razbesnela strašna nevihta. Pravijo, da ne prej ne kasneje ni bilo take. Morda je podoba tiste nevihte v spominu Meniševcev dobila nenavadne dimenzije tudi zato, ker se je združila s sliko krvave revolucije, ki je prav med tistim grmenjem in bliskanjem v Menišiji pokazala svoj pravi obraz. O tej nevihti in o dogodkih tiste viharne noči bo govorila tudi naša zgodba. Z njo želimo položiti vsaj nekaj kamenčkov v mozaik prave zgodovine Meniševcev, kjer manjka še marsikateri delček in čaka na umetnika, ki bo imel dovolj znanja, predvsem pa spoštovanja do resnice.

V Begunjah dobijo kovača

Pred prvo svetovno vojno in še tudi med obema vojnama je bila kovaška obrt za naše kmečko podeželje zelo pomembna. Kovačeva roka je bila potrebna pri kmečkih vozovih, plugih, različnem drugem orodju, pa tudi konji in voli bi brez kovača bili bosi in bi težko vzdržali vsakodnevno delo na polju ali pa naporne vožnje pri spravilu lesa iz gozdov. Begunjci so bili kar zadovoljni, ko so leta 1911 slišali, da se bo k njim priselil mladi kovač Janez Hiti iz Grahovega, ki se je obrti naučil doma pri očetu, kjer so se poleg kmetije ukvarjali tudi s kovaštvom.
Ob prihodu v Begunje je bil Janez star dvaindvajset let. S seboj ni prinesel drugega kot pridne roke, pogum in trdno vero. Najel si je delavnico in stanovanje. Skrbno je opravljal svojo obrt in varčeval prigarani denar. Tik pred začetkom prve svetovne vojne je sredi Begunj kupil skromno domačijo. Kmalu nato je bil vpoklican v vojsko. Po vojni se je vrnil v Begunje in si uredil poleg svoje hiše za tisti čas kar moderno kovačijo. Leta 1919 se je poročil s Frančiško Jurca iz Gorenja pri Postojni. Že leta 1920 se jima je rodil sin Janez, nato so se zvrstili še Vika, France, Vinko, Ana, Pavla in leta 1933 Lojze. Pri rojstvu tretjega otroka se je mati hudo prehladila in od tedaj ni bila več zdrava. Vendar je do konca marljivo delala in skrbela za številno družino. Pri zadnjem otroku so jo nekateri resno nagovarjali, naj se mu iz zdravstvenih razlogov odpove, toda ona jih je odločno zavrnila. Ko je potem komunistična revolucija pogoltnila tri sinove, je prav najmlajši, ki je bil tedaj še otrok, ostal opora staršem. Pred poroko je bila Frančiška v gospodinjski šoli pri šolskih sestrah v Šmihelu pri Novem mestu. Ta šola ji je kasneje zelo koristila. Bila je dobra gospodinja in skrbna vzgojiteljica. Otroke je navajala k delavnosti in redoljubnosti, pot vere pa jim je kazala predvsem s svetlim zgledom. Prav gotovo je bila njena velika zasluga, da je bilo ob praznikih pri hiši vedno prijetno razpoloženje, ki je kasneje, ko so otroci nekoliko odrasli, privabljalo tudi njihove vrstnike in prijatelje. Kljub obilnemu delu je večkrat vzela v roke knjigo Hoja za Kristusom in kaj prebrala iz nje. Dve njeni sestri sta bili pri zagrebških usmiljenkah in mati je otrokom večkrat govorila, kako lep poklic sta si izbrali.
Oče Janez je bil do otrok strog in so se ga skoraj bali. Od jutra do večera so iz kovačije na koncu hiše odmevali udarci njegovega kladiva. Bližnji in daljni kmetje so vodili k njemu podkovat konje in vole. Pomagali so mu pri delu, saj je bilo treba konju ali volu pridržati nogo, da je kovač nanjo lahko namestil in pribil podkev, obenem so se pa tudi pogovarjali o domačih dogodkih in o visoki politiki. Vedeli so, da je Janez razgledan, saj je imel naročene skoraj vse časopise od Slovenskega doma do Domoljuba in Bogoljuba. Bil je v odboru cerkniške Hranilnice in posojilnice, zato je bilo tudi glede denarja dobro slišati njegovo mnenje. Ko je župnik Ježek začel razmišljati o gradnji prosvetnega doma v Begunjah, je bil kovač med prvimi, ki so njegovo zamisel podprli in potem pri gradnji ves čas požrtvovalno pomagali. Zavedal se je, da bodo v tem domu tudi njegovi otroci imeli možnost za razvedrilo, predvsem pa za pravo krščansko vzgojo in izobrazbo. Vneto je sodeloval pri gradnji in kasneje tudi v ožjem odboru prosvetnega društva. Ko so otroci videli očeta, kako je sodeloval pri gradnji doma, so nehote tudi sami začutili pripadnost in jim ni bilo treba o tem več veliko govoriti.
Kljub očetovemu vsestranskemu delovanju družina in obrt nista trpeli. Kakor hitro so sinovi nekoliko odrasli, so že pomagali v kovačiji in se tudi sami naučili kovaškega dela. Seveda šole zaradi tega niso zanemarjali. S prihranki je oče kmalu poplačal dolg, ki ga je naredil ob nakupu domačije, pa še dokupil je nekaj zemlje, da so lahko redili dve kravici in tudi drva so imeli v svojem. Lotil se je prezidave hiše in jo tako preuredil, da je bilo v njej za številno družino dovolj prostora; dekleta so imela dve sobi na podstrešju, v pritličju je pa bila fantovska soba, spalnica za starše, pa še hiša, kuhinja in shramba. Sosedje in znanci so ga občudovali zaradi njegove delavnosti in ga večkrat svarili: »Kovač, preveč se ženeš. Ti ne boš učakal petdeset let.«
Toda oče Janez je garal naprej. Pred drugo vojno so mu pri delu že krepko pomagali sinovi Janez, France in Vinko. Tega je bil posebej vesel. Janez bi bil rad šel v Ljubljano v šolo, pa tedaj ni bilo sredstev. Čeprav je v kovačiji delal po dvanajst ur na dan, je še vedno našel čas za knjigo. Z veliko vnemo je delal pri prosvetnem društvu. Ko so fantje ob neki slovesnosti streljali z možnarji, so bili premalo previdni. Janezu je plamen eksplozije udaril v obraz. Odpeljali so ga v bolnico v Ljubljano. Bili so v skrbeh, kaj bo z njegovimi očmi, toda vse se je dobro izteklo. Po vrnitvi iz bolnice je Janez navdušeno govoril o sestrah usmiljenkah, ki so mu stregle, in trdil, da bi zagotovo vstopil v njihov red, ko bi bil dekle. Franceta je včasih obdelovanje železa bolj vleklo kot knjige. Bil je bolj nagnjen k tehniki in športu. Pa je bil kljub temu izredno duhovit in je imel prijatelje celo med begunjskimi študenti. Dekleta so pomagala mami pri gospodinjstvu, pri varstvu mlajših bratov in sester ter pri kmečkih opravilih. Najstarejša Vika je šla včasih v dnino h kmetu, ko je bilo treba z delom odslužiti za oranje ali za dovoz drv iz gozda.

Opis slike: Hitijeva družina leta 1941 – Oče Jnez, Lojze, mama in Pavla; zadaj Vinko, France, Janez, Vika in Ana

Čeprav Kovačevi niso bili revni in so opravljali važno delo v takratni begunjski »proizvodnji«, so se sami prištevali k malim ljudem. Kruha jim res ni manjkalo, toda v kašči ni bilo pšenice ne sadja na domačem vrtu in tudi svoje vprežne živine niso imeli. Zdi se, da so prav v zadnjih letih pred vojno in revolucijo polagoma začele izginjati razlike med bolj premožnimi in manj premožnimi vaščani. V prosvetnem društvu so se družili mladi iz izrazito kmečkih in manj kmečkih družin in skupaj študirali cerkveni nauk o socialnem vprašanju. Pri pevskem zboru, v Fantovskem odseku ali v Dekliškem krožku ni bil pomemben njihov premoženjski status, ampak naravni talenti in volja za delo. Očeta Kovača so tudi največji kmetje cenili, ker je pošteno opravljal svojo obrt in bil tudi sicer razgledan in preudaren.
Prazniki so bili pri Kovačevih vedno doživeti in prijetni. Kako lepo je bilo na sveti večer! Že popoldne je utihnil ropot v kovačiji in kovači so se umili in preoblekli. Zvečer so pokadili hišo, kovačijo, hlev in kozolec in odmolili rožne vence. Po večerji so vsi ostali v hiši ob topli peči. Zapeli so kako božično pesem, potem so se pa pogovarjali. Nekateri so se zabavali z branjem. V hiši je bil poseben vonj po tlečem lesu in od jaslic v kotu je prihajala božična skrivnost.
Mir in zbranost svetega večera in božičnega dneva sta se na Štefanovo sprostila v radoživem veselju. Kovačeva hiša je bila polna begunjskih fantov, Janezovih in Francetovih prijateljev. Koliko so si imeli povedati! Tisti, ki so bili v ljubljanskih šolah, so še bolj uživali v domačem ozračju kot oni, ki so bili vedno doma. Najbrž so nekatere pritegnila tudi Kovačeva dekleta, toda v svojem zadržanem obnašanju tega niso pokazali.
Nobenih razlik ni bilo med njimi; študenti se niso ponašali s svojim znanjem in kmečki ne s svojimi grunti, vse je družila mladost in iskreno veselje. Podoben »shod« kot na Štefanovo je bil pri Kovačevih tudi na velikonočni ponedeljek. Takrat so fantje sekali pirhe, zraven se pa šalili in pogovarjali. Nihče tedaj ni mislil na hudourne oblake, ki so se že zbirali na obzorju.

Begunjska kovačnica katoliške prosvete

Naša slika življenja meniševske mladine v času med obema vojnama bi bila brez poročila o begunjskem prosvetnem društvu zelo pomanjkljiva. Že v prejšnjem poglavju smo govorili o gradnji prosvetnega doma, ki je bila zaključena leta 1930. Seveda je bilo Katoliško prosvetno društvo v Begunjah ustanovljeno že mnogo prej. Kot zanimivost naj omenimo, da so na občnem zboru društva leta 1936 govorili o proslavi 25-letnice, potem so pa ugotovili, da je bilo društvo ustanovljeno že leta 1909. Zanimivo je tudi poročilo župnika Ježka o zatrtju Prosvetne zveze in vseh njenih društev februarja 1933. Dekret o razpustu begunjskega društva sta župniku prinesla dva orožnika iz Cerknice. Naredila sta preiskavo v župnišču in v prosvetnem domu, kjer sta predvsem želela pogledati društveno premoženje. Ko jima je župnik pokazal sklep društvenega odbora iz leta 1930 o prenosu doma in drugega društvenega premoženja na farno cerkev sv. Jerneja v Begunjah, sta z dolgim nosom odšla. Dom so tedaj začeli imenovati cerkveni dom, prireditve v njem pa so imeli pod okriljem bratovščine sv. Družine in Katoliške akcije. Ko je junija 1935 absolutistična vlada v Beogradu padla, so bila prosvetna društva v Sloveniji spet dovoljena. V Begunjah so ta dogodek proslavili s posebno slovesnostjo. Fantje in dekleta so v nedeljo popoldne prišli k večernicam v narodnih nošah, potem pa s cerkniškimi fanfaristi na čelu prikorakali v nabito polno dvorano. Sledila je akademija, pri kateri je Janez Hiti krepko recitiral pesem Vstati je čas, govorili pa so župnik Ježek, profesor Šušteršič z Rakeka in Mirko Javornik. Za zaključek je cela dvorana zapela pesmi Hej, Slovenci in Povsod Boga.

Opis slike: Hitijevi otroci leta 1935 – Od desne Janez, Vika, France, Vinko, Ana, Pavla in Lojze

Gotovo je laže opisati razne zunanje slovesnosti kot pa notranje življenje društva, ki je predvsem vplivalo na oblikovanje mladih ljudi. Ko so na občnih zborih društva in ob drugih prilikah pregledovali svoje delo, so večkrat poudarili, da je bolj kot zunanje manifestacije važna notranja poglobitev in ozaveščanje članov. Veliko važnost so pripisovali predavanjem in knjižnici. Knjižničar je bil vedno član ožjega odbora društva. Na občnem zboru leta 1940 je o delu društvene knjižnice poročal Janez Hiti. Knjižnica je tedaj imela več kot 400 knjig. V času med dvema občnima zboroma je bilo izposojenih 407 knjig. Iz dnevnika društvene pošte vidimo, da so 3. marca 1940 iz Ljubljane prejeli osem izvodov knjige Ukrajina joka, ki je govorila o krvavi revoluciji v Ukrajini.
Fantovski odsek so v Begunjah ustanovili leta 1932 kot del prosvetnega društva in kot nadomestilo za zatrtega Orla. Leta 1937 je takratni predsednik odseka Jože Kranjec iz Dobca takole poročal o enoletnem delu: Odsek ima 36 članov. Imeli smo 20 sestankov in 3 seje. Na sestankih je bilo 26 predavanj in 40 deklamacij. Celjski fantovski tabor je razgibal tudi nas, da smo se sredi najhujšega poletnega dela naučili novih vaj in potem z njimi nastopili v Cerknici in v Logatcu. Priredili smo dva kolesarska izleta: na Sušak in k Novi Štifti; oba sta lepo uspela. Upamo, da bomo kmalu postali samostojno društvo. Manjka nam samo še ime Orel, potem bomo imeli to, kar nam je bilo pred osmimi leti po krivici odvzeto.
Delovanje Dekliškega krožka pri begunjskem prosvetnem društvu smo omenili že v prejšnji številki Zaveze v sestavku o učiteljici Anici Drobničevi. V letu ¹⁹³⁶⁄₃₇ je na primer ta krožek imel 24 predavanj, članice so skupno poromale k Novi Štifti in obiskale v Ljubljani grob škofa Jegliča.
Pri izbiri iger, ki so jih igrali v begunjskem domu, so vedno mislili na to, da bi z njimi tudi vzgajali in plemenitili. Zabava in dobiček nista mogla biti glavni in edini namen predstav begunjskega društva. Nekajkrat so imeli igro tudi na sveti večer, toda kmalu so spoznali, da mora biti za ta večer res primerna vsebina, sicer je bolje, da podoživljajo božično skrivnost ob domačih jaslicah.
Poleg iger so se v domu vse leto vrstile prireditve in akademije, ki jih je pripravilo prosvetno društvo: miklavževanje, akademija na čast Brezmadežni, akademija na praznik sv. Jožefa, materinski dan in zadnja leta pred okupacijo tudi »narodnoobrambna« ali izseljenska prireditev na izseljensko nedeljo. Pri materinskem dnevu so se fantom in dekletom prosvetnega društva pridružili tudi šolarji. Učiteljica Drobničeva, ki je bila duša teh prireditev, je znala vse lepo povezati, da so bili zadovoljni tako gledalci kot tudi igralci. V poročilu o akademiji 8. decembra 1937 zasledimo, da je imel govor Janez Hiti, Kovačev iz Begunj. Vsako tako prireditev so popestrili pevci pod vodstvom Anice Drobničeve.
Ko so bili 28. in 29. junija 1936 v Mariboru Slomškovi dnevi, so imeli v Begunjah Slomškovo proslavo z geslom: Vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do prave omike. 7. novembra 1937 so imeli Krekovo proslavo; pri tej pa so se spomnili tudi v tem letu umrlega škofa Jegliča in mladega katoliškega študenta Rudolfa Dolinarja, ki je bil kot zaveden Slovenec in kristjan ubit junija 1937.
Z navedenimi podatki smo skušali bralcem vsaj površno približati delo in življenje prosvetnega društva. Seveda bi bilo treba še mnogo povedati. Pozimi so fantje in dekleta študirali socialno vprašanje v luči krščanskega nauka in v njih se je utrjevalo prepričanje, da je mogoče brez nasilja odpraviti krivične razlike v družbi.
Pri zavzemanju za življenje po krščanskih načelih so v begunjskem prosvetnem društvu večkrat omenili Katoliško akcijo. Vemo, da so imeli v Begunjah fantovsko Katoliško akcijo in da je bil njen predsednik Janez Hiti. Nehote se nam zastavlja vprašanje, kaj je pravzaprav bila Katoliška akcija in kako je delovala v podeželski fari. Če je prosvetno društvo opravilo toliko dela, če so poleg prosvetnega društva imeli še Marijino družbo, ali je Katoliška akcija sploh bila potrebna. O kmečki Katoliški akciji vemo zelo malo, kajti začela se je le nekaj let pred okupacijo in večina njenih članov je bilo potem pomorjenih, vendar si upamo trditi, da je bila to izrazito verska organizacija. Njen namen je bil vzgojiti v fari nekaj resnično globokih, doslednih in razgledanih kristjanov, ki bi potem z besedo, predvsem pa z zgledom in molitvijo vplivali na okolje, postali naj bi nekakšni misijonarji v svoji okolici. Vsi sestanki, vse izobraževanje, vsa vzgoja so vodili k temu cilju. K razgledanosti je gotovo spadalo tudi poznavanje komunizma kot veri sovražne ideje, kot organiziranega brezboštva, kar je v resnici bil. Da je bil namen Katoliške akcije izrazito duhovnega značaja, je s svojo smrtjo dokazal tudi Janez Hiti, ki je še v smrtni nevarnosti bolj skrbel za duše svojih preganjalcev kot pa za lastno življenje. Ob tej misli se lahko kdo tudi pomilovalno nasmehne, toda s tem še ne ovrže naše trditve, da je iz Katoliške akcije in prosvetnih društev, te kovačnice dobrih in plemenitih ljudi, zrasel cvet našega naroda.

Dva svetova ob začetku okupacije

Aprila 1941 je bila Slovenija okupirana. Menišijo so zasedli Italijani, ki so že prej bili v bližini. Mnenje Meniševcev o italijanski okupaciji so z enim stavkom povedala dobška dekleta, ko so jih italijanski vojaki vabili na ples: »Me bomo plesale takrat, ko boste vi odšli.« Le kdo je verjel, da bo Slovenija odslej za vedno italijanska?

Opis slike: Skupina begunjskih Orlov leta 1930 – V sredini župnik Ježek, v zadnji vrsti tretji z leve Janez Hiti

Življenje v fari je bolj ali manj normalno teklo naprej. Župan Kranjc je tudi pod novimi oblastniki opravljal svojo službo. Ljudje so bili zadovoljni, da na njegovo mesto ni prišel kak tujec. Učiteljica Drobničeva je še naprej učila pevce. Ker niso nastopali v dvorani, so toliko lepše peli v cerkvi. Ko je od nekod prišla vest, da bodo Italijani zaplenili društveno knjižnico, je Janez Hiti, ki je bil še vedno knjižničar, večino knjig prinesel domov. Namesto v dom so ljudje potem v nedeljo po maši hodili h Kovaču in si izposojali knjige, kot da se ni nič zgodilo. Poleti leta 1941 se je med ljudmi začelo šušljati o uporu proti okupatorju in o »četnikih«. Nekateri begunjski fantje, med njimi tudi Kovačevi, so bili navdušeni. Govorili so, da se bodo vključili v odpor, ko se jim bo ponudila prilika. Očetje so jih svarili, naj bodo previdni, naj se ne prenaglijo. Niso veliko vedeli o »četnikih«, pa so vendar po nekih znakih sklepali, da jim ne morejo zaupati.
O teh »četnikih« nam nekaj pove Stane Semič - Daki, doma z Blok. V svoji knjigi Najboljši so padli pripoveduje, kako je bil v pomladi leta 1936 poklican služit vojaški rok v planinski polk v Kraljevico pri Sušaku. Že jeseni istega leta je dobil mesec dni dopusta in šel na Gorenjsko, kjer je živel kot brezposeln, preden je odšel k vojakom. Tu je srečal znanca, ki je bil povezan s komunistično partijo. Po njegovem nasvetu je namesto nazaj v Kraljevico odšel čez mejo in se znašel v španski državljanski vojni. Po porazu španske revolucionarne vojske je septembra leta 1940 prišel v Francijo v taborišče mednarodnih brigad. Kmalu je pobegnil in po čudnih zvezah ter napornih dogodivščinah prišel prek Nemčije in Avstrije z jugoslovanskim potnim listom, ki ga je dobil v Parizu, k svoji sestri v Zagreb. »Imel sem pač le eno možnost, da se skrijem pri sestri in počakam vojno. Bil sem prepričan, da bo Nemčija kmalu napadla Jugoslavijo. Zato je komunistična partija tudi želela, da se vsi ‘španci’ čim prej vrnemo domov«
20. aprila 1941 se je Daki pred Nemci in ustaši umaknil v Ljubljano k drugi sestri, ki je stanovala v Kolodvorski ulici. Povezal se j e z organizacijo in 10. julija je od dr. Aleša Beblerja prejel navodila za odhod v partizane. Kot »španec« je bil nekoliko samozavesten in je dr. Beblerja vprašal, od česa bodo v gozdu živeli. Dobil je oster odgovor: »Saj vam govorim, da vaša naloga ni samo boj proti okupatorju, ampak tudi politično delo med kmeti in ljudmi, koder boste hodili.« Konec julija 1941 je bil že na Molniku in tam je med dvajsetimi oboroženci spet našel dva »španca«. 6. avgusta jih je obiskal Boris Kidrič. Celo uro so stali na dežju, ko jim je govoril, nato pa jih je pozdravil s stisnjeno pestjo. Naslednji dan se je molniška skupina razdelila in Daki je z enim delom odšel na Mokrc. Italijani jih tedaj še niso preganjali in včasih so se skoraj dolgočasili.

Opis slike: Praznik begunjske prosvete leta 1940 – V sredini Janez Hiti

Prav tedaj so zvedeli, da prideta na Kurešček škof Rožman in ban Natlačen v spremstvu karabinjerjev in civilnih policistov. Takoj so se odločili za akcijo in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili na Kurešček. Imeli so nalogo, da streljajo samo na spremstvo, škofa in bana pa ujamejo živa. Ta dan so zaman čakali. Drugi dan so imeli navodilo, naj Natlačena ujamejo ali ubijejo, škofa pa spustijo v Ljubljano. Že od daleč so jih zagledali. Ko so skoraj že začeli streljati, je k zasedi od druge strani prisopihal politkomisar in ustavil akcijo, češ da je tako sklenila OF. Partizani so bili zato zelo nejevoljni.
Ne mislimo raziskovati, koliko je ta dogodek sploh resničen. Nas zanima razmišljanje fantov, ki so bili v zasedi. Očitno niso imeli nobenih pomislekov glede napada na oba dostojanstvenika, čeprav nista bila Italijana. Odkod tako prepričanje, da sta škof Rožman in ban Natlačen njihova nasprotnika? Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, je 16. 9. 1941 izdal Odlok o zaščiti slovenskega ljudstva: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo … S smrtjo se kaznuje, kdor izda neposredno ali posredno organizacijo, osebe, ki sodelujejo v narodnoosvobodilnem gibanju; kdor izstopi ali zapusti narodnoosvobodilno gibanje in zakrivi katero izmed prej naštetih dejanj. Dejanja sodijo v posebna sodišča. Postopanje je naglo, ustno in tajno.« (Zbornik NOV VI/1, dok. št. 40).
Začel se je nov čas. Besede niso imele več istega pomena kot prej. Pojavili so se novi sodniki, ki jih nihče ni izvolil, toda vzeli so si oblast in na njihove sodbe ni bilo priziva, kajti ukrepanje je bilo naglo, ustno in tajno.
Na Kožljeku v občini Begunje so že v času utrjevanja Rupnikove linije začeli graditi prepotrebni vodovod. Vojna je delo pretrgala. S težavo so dosegli, da so ga poleti 1941 nadaljevali. Iz Ljubljane sta spet prišla dva tehnika, stara znanca Koželjčanov. Ljudje so kmalu opazili, da veliko vesta o »četnikih«. Med delavci vodovoda se je pogosto govorilo, da bo vojne kmalu konec in podobno. Ljubljančana sta tu in tam prinesla tudi časopis, ki ni bil podoben Domoljubu in Slovenskemu domu, zaupala pa sta le nekaterim domačinom. Prav ti so 19. oktobra 1941 sodelovali z borovniško četo pri napadu na Italijane v Bezuljaku. Italijani so potem zaprli okrog trideset moških, vendar so jih kmalu izpustili, ker so vsi trdili, da z napadom niso imeli nobene zveze; izvedli naj bi ga neki teroristi, ki so prišli od drugod. Italijani so na videz verjeli tej razlagi, obenem pa stikali po vaseh. Ljudje so vztrajno molčali in ščitili svoje sovaščane, sodelavce partizanov, čeprav se z njimi v marsičem niso strinjali.
Oglasil pa se je župnik Turk in v cerkvi javno spregovoril o podvigih nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo. Povabil je farane k pobožnosti prvih petkov, s katero naj bi izprosili božje usmiljenje in odvrnili pretečo nevarnost. Ljudje so prisluhnili. Ob prvih petkih sta bili odslej dve maši in pri vsaki je bila cerkev polna kot ob nedeljah. (Vesti, avgust 1942)
Kaj je župnika vzpodbudilo k temu pozivu? Napad na Bezuljak je verjetno bil eden od razlogov, toda prav gotovo ne edini. K obhajanju prvih petkov je škof Rožman povabil že septembra 1941, ker je ljudem v težkem času hotel pomagati z nadnaravnimi sredstvi. Dr. Metod Mikuž je še leta 1960 v tem povabilu videl »prvi direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF«, prve petke pa je označil kot »propagando za belo gardo in kontrarevolucijd«. (Pregled zgodovine NOB, str. 329).
24. 10. 1941 je Rožman vsem duhovnikom v ljubljanski škofiji napisal posebno pastirsko pismo, v katerem je analiziral razmere v Sloveniji in dal navodila za ukrepanje: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko. Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar dejansko narodu škoduje.« Ponovno jih je povabil k črpanju nadnaravnih sredstev: »Molite, molite! Na čelu vernikov, ki jih z oznanili vabite k molitvi, molite, kakor sta Mojzes in Aron molila za ljudstvo, da se ga Bog usmili.« (Griesser Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.)
V istem pismu je škof odločno obsodil tudi nemško nasilje nad Slovenci, ki mu je bilo dobro znano, saj je bila Ljubljana polna beguncev iz Gorenjske in Štajerske. Vedel je, da se nasilje lahko začne tudi v Ljubljanski pokrajini, zato je svaril pred nepremišljenimi dejanji in vabil k duhovni prenovi. Morda je to bilo protirevolucionarno, sodelovanje z okupatorjem pa to za gotovo ni bilo.
V tistem času je bila v Ljubljani ustanovljena VOS (varnostno obveščevalna služba) in začeli so se prvi atentati, ne na okupatorje, ampak na Slovence. Vrhovni plenum OF se je preimenoval v Narodnoosvobodilni odbor in se oklical za edino oblast v Sloveniji. Z Odlokom o zaščiti slovenskega ljudstva je Odbor »legaliziral« atentate in uboje, ki jih je v Ljubljani začela opravljati VOS, na podeželju pa skupina partizanov in domačih terencev. Nobena druga oblika odpora proti okupatorju razen OF ni bila več legalna. Kdor ni bil za OF, je nenadoma postal izdajalec. Začela se je revolucija.
V Begunjah je 17. decembra 1941 pod streli atentatorja padel še ne osemnajstletni Marjan Pregeljc, brat duhovnika Ivana Pregeljca, ki je imel novo mašo leta 1934. Menda so bile tiste krogle namenjene Marjanovemu svaku trgovcu Ladu Medenu. V Koze1jskem grabnu je bil takrat ustanovljen Šercerjev bataljon. Italijani so se z njim nekajkrat bolj od daleč spopadli in v vasi Kožljek požgali dve domačiji, nekaj ljudi pa odpeljali v internacijo. Ljudje od vodovoda so tedaj odigrali čudno vlogo. Bataljon je potem zapustil taborišče in do pomladi je bilo v fari precej mirno.
Pomlad je bila leta 1942 bolj pozna, pa vendar se je ljudem zdela prezgodnja. Možje z rdečo zvezdo na kapi so se pojavili zdaj tu zdaj tam. Po vaseh so se začeli sestanki in na njih so že grozili, da bo nasprotovanje OF kaznovano s smrtjo. Kmetom so prepovedali hoditi v gozdove in sekati les. V Loški dolini je Matevž Hace z agrarno komisijo razdeljeval zemljo agrarnim interesentom, na Menišiji pa tako daleč še niso prišli, pač pa so o tem veliko govorili in delali načrte. Prišli so k trgovcu Matičiču v Begunje in temeljito obrali trgovino, njega pa odpeljali s seboj. Čez nekaj dni se je ves prepaden vrnil. Odpeljali so tudi Jožeta Kranjca iz Dobca in bivšega orožnika Mira Koširja iz Bezuljaka. Miro se ni več vrnil. Pri trgovcu Medenu, ki so mu že decembra 1941 stregli po življenju, so iz trgovine pobrali vsa kolesa. Vse pogosteje so vabili može in fante v gozd in jim grozili. Baje je ob neki taki priliki na Kožljeku nekdo zagrozil: »Boste že dobili svoje. Od daleč bomo na Italijane spustili nekaj krogel in Kožljek bo gorel.« Grožnja se je kmalu uresničila.
Že 27. aprila so Italijani vse moške s Kožljeka segnali na Medenovo dvorišče in jih legitimirali. Večino so potem spustili domov, nekaj so jih pa odpeljali. 2. julija zgodaj zjutraj je bila vas spet obkoljena. Italijani so ukazali vaščanom, naj spustijo živino iz hlevov, nato pa celo vas zažgali. Precej živine, ki je tavala po sadovnjakih in njivah okrog vasi, so potem postrelili. Žalosten je bil pogled na gorečo vas in pobito živino, ki je v poletni vročini ležala okrog vasi. Marsikatera družina je ostala brez osnovnih življenjskih sredstev, pa so bili ljudje veseli, da so jim pustili vsaj življenje. Otavskim možem in fantom so vzeli tudi življenje. 24. julija je italijanski ofenzivni val udaril od Rakitne in se širil naprej proti Sv. Vidu in Blokam. Blizu Gornjih Otav so pri neki ženski slučajno našli partizansko prepustnico. To je bilo dovolj, da so pobrali vse može in fante in jih petnajst ustrelili. Med njimi sta bila tudi dva otavska učitelja.

Opis slike: Janez Hiti v uniformi Slovenskih fantov

Omenili smo, da so se leta 1941 ob prvih novicah o gibanju za osvoboditev izpod okupatorja celo Kovačevi fantje navduševali za »četnike«, saj so bili zavedni Slovenci. Ko so o njih zvedeli nekaj več in je še župnik posvaril pred nepremišljenimi dejanji, je navdušenje izginilo. Lahko si predstavljamo, da so novice iz Ljubljane o umorih Župca, Kiklja in še posebno dr. Ehrlicha člane begunjske Katoliške akcije in prosvetnega društva močno pretresle. Razumeli so, da oni v gozdu s svojimi grožnjami mislijo resno. To sta vedela tudi Matičič iz Begunj in Kranjc iz Dobca, ki so ju odpeljali in potem izpustili. Za Mira Koširja so slutili, da ni več živ, pa vendar so še upali. Ko so 13. julija odpeljali pet deklet iz begunjske in eno iz vidovske fare /glej Zaveza, št. 23, str. 16: Angela in Ana Juvančič, Jožefa Šivec, Ana Obreza, Ivanka Purkat, Marija Zalar/, niso takoj pomislili na najhujše, čutili pa so, da je vihar zelo blizu in da bodo kmalu tudi sami v njegovem vrtincu.

Viharna noč

27. julij 1942 je bil vroč in soparen dan. Nekateri kmetje so hiteli pospravljati zadnje seno. Koželjčani, ki so se pozno popoldne še znojili na senožeti, so videli skupino partizanov; prišli so od Vinjega Vrha in zavili proti Zalakam. Vročina tudi zvečer ni popustila. Nad Javorniki so se pojavili temni oblaki in iz daljave se je slišalo grmenje. Ko so se ljudje spravljali k počitku, se je že močno bliskalo in grmenje se je približevalo. Kmalu se je glasovom groma pridružilo še bučanje silnega vetra in težke deževne kaplje so završale po strehah in okenskih steklih. Nad Begunjami se je razbesnela nevihta, kot je že dolgo niso pomnili. Lilo je kot iz škafa in orkanski veter se je zaganjal v hiše ter lomil drevesa. Zmanjkalo je elektrike, toda slepeči bliski so s treskanjem parali temo.
Kovačevi so že počivali, spali pa niso. Kdo bi mogel zaspati v takem neurju. Nenadoma so zaslišali ropot, ki se ni ujemal z glasovi viharja. Ropotu se je pridružil oster klic, ki je preglasil šumenje vetra in štropotanje dežja: »Odpri, hitro odpri!« Fantje so bili takoj pokonci. Tudi oče in mati sta prišla iz svoje sobe. V naglici so se le napol oblekli. Vedeli so, kdo kliče. Janez in France sta že prej imela nekaj nočnih obiskov, zato sta dobro poznala grožnje, da bodo »belo gardo« pobili. Nekaj trenutkov so sinovi in starši nemo stali v veži. Oče je zašepetal: »Ne bom odprl, da si kasneje ne bom za to očital.« Janez, France in Vinko so bosi hitro stekli na podstrešje, kjer sta bili dekliški sobi. S hodnika med tema sobama so skozi ozko odprtino zlezli prav pod streho. Ne vemo, ali sta mati in devetletni Lojze že tedaj odšla v zgornjo sobo k dekletom ali so jih kasneje tja zrinili vlomilci. Razbijali so po vhodnih vratih in po hišnem oknu. Oče je stal v veži in čakal. Nenadoma so se razletele šipe hišnega okna, ki je gledalo na dvorišče. Vlomilci so spehali cvetlične lončke z okenske police in poskakali v hišo. Ni jih bilo veliko. Svetili so si z baterijami. Očeta so takoj zgrabili in ga zvezali. Suvali so ga in zahtevali, naj pove, kje so sinovi.

Opis slike: Velikonočni ponedeljek 1941 pred Hitijevo hišo – Od leve Vika Hiti, v sredini mama, nato France Hiti, Lojze Debevec, Marjan Pregeljc, Vinko Hiti; zadaj stoji Vida Otoničar

Janez, France in Vinko so tedaj čepeli na podstrešju in napeto poslušali, kaj se dogaja spodaj. Šumenje dežja je pojemalo in tudi veter se je umiril. Šepetaje so se pogovarjali. Vinko je obžaloval, da ni vzel s seboj kuhinjskega noža. Ne bi bilo težko spustiti kri tistemu, ki bi pomolil glavo skozi malo odprtino. Janez ga je opomnil, da to ne bi bilo prav, saj bi s tem svojega zasledovalca spravil v večno nesrečo, ker ni pripravljen na smrt. »Mi se pa lahko še zdaj pripravimo. Čeprav izgubimo življenje, ne bomo večno nesrečni.«
Vlomilci so medtem svetili po vseh prostorih in iskali fante. V dekliški sobi so svetili tudi pod postelje. Zabičali so materi in otrokom, da se ne smejo ganiti iz sobe. Ne vemo natanko, kako se je potem začela razpletati drama pri Kovačevih, zakaj so Janez, France in Vinko zlezli s podstrešja. Janeza in Franceta so prijeli in zvezali, Vinko se jim je pa izmuznil. Morda nanj niti niso bili toliko pozorni. Verjetno so nameravali očeta, Janeza in Franceta odgnati s seboj. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli pehati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in planil mimo kovačije proti sosedovemu dvorišču in sadovnjaku, da bi ušel. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. K njemu je skočil eden od zasledovalcev in mu z bajonetom prebodel vrat. Takoj po strelu so partizani izginili iz vasi. S seboj so odgnali Franceta, ki je bil bos in v sami spodnji obleki. Očeta so v naglici spustili.
Mati in otroci so se prestrašili, ko je odjeknil strel. Kmalu nato so slišali ukaz: »Pusti hudiča starega« in spremenjen Janezov glas: »Mama, mama.« Niso vedeli, kaj to pomeni. K Janezu je prva prišla sosedova Iva, ki je bila obenem njegova sestrična, nato pa še drugi. Prenesli so ga v sosedovo hišo in ga položili na mizo. Nekdo je namignil Janezovi sestri, naj teče po župnika. Bosa je tekla po razmočeni bližnjici skozi sadovnjake in se spotikala ob veje, ki jih je vihar nametal na tla. Nevihta je bila že daleč, le posamezni bliski so se še utrinjali. Kmalu po župnikovem prihodu je Janez izdihnil. Ko je oče to videl, se je onesvestil.
Vstalo je mirno poletno jutro. Z mokrih njiv in senožeti se je dvigala rahla meglica in pod drevesi so ležale polomljene veje. Janeza so položili v krsto in ga prenesli v domačo hišo. Ljudje so že prihajali kropit, ko je s sosedovega kozolca prilezel brat Vinko. Baje mu je vaški terenec, ki je tudi prišel kropit, požugal s prstom in rekel: »Fantič, srečen si, da si ušel.« Novica o Janezovi smrti se je hitro razširila po celi Menišiji. V Begunjah so sklenili, da je o Janezovi smrti treba obvestiti Italijane. Dve dekleti sta odhiteli v Cerknico in se kmalu pripeljali nazaj z italijanskimi vojaki. Kocka je padla.
S cele Menišije so možje in fantje prihajali v Begunje. Pokropili so mrliča, potem pa sredi poletnega delavnika stali v gručah sredi vasi in se pogovarjali. Nobenega dvoma ni bilo več. Kovačev Janez je bil mrtev, umorjen na silno krut način. Vedeli so, da bi »četniki«, ki so zdaj že bili komunisti, tisto noč iz Begunj odgnali več mož in fantov, če jim nenadni strel ne bi prekrižal načrtov. Ko je tisto jutro na Kožljek neko dekle prihitelo povedat, kaj se je ponoči zgodilo v Begunjah, so možje in fantje takoj stopili skupaj. Bili so soglasni, da je bolje, da se sami prijavijo za internacijo, kot da doma čakajo, kdaj jih bodo pobili Italijani ali partizani. Domovi so že tako bili požgani in uničeni. Nekdo je povedal, da so možje in fantje iz Bezuljaka in Dobca že v Begunjah. Sklenili so, da se odpravijo tja tudi sami. Ko so Koželjčani prišli v Begunje in se ponudili za internacijo, so jim rekli: »Zakaj to? Ostanite doma in se branite!« Ali ni bila ta ponudba boljša kot internacija? Ali so sploh imeli možnost izbire? Vzeli so puške in postali vaška straža. Tudi Kovačev Vinko je bil med njimi, čeprav še ni imel sedemnajst let. Namesto kovaškega orodja je vzel v roke puško in bilo mu je žal, da tega ni naredil že prej. Mislil je, da bi Janez in France bila še živa, ko bi v tisti viharni noči ena sama puška bila v pravih rokah. Oče pa ni bil zadovoljen. Bal se je za sina. Ni se mogel sprijazniti s smrtjo Janeza in Franceta, ki nikoli nista imela orožja v rokah. Kaj bo šele z Vinkom?

Dva pogreba, dva opomina Menišiji

Janeza Hitija so pokopali 28. junija popoldne. Velika množica pogrebcev, med katerimi je bilo mnogo mož in fantov, ga je pospremila na zadnji poti od domače hiše v cerkev in na pokopališče. Župnik je vidno ganjen opravil pogrebni obred, pevci so zapeli ob grobu, učiteljica in zborovodkinja Drobničeva pa se je takole poslovila od svojega učenca in sodelavca: »Janez, moj ljubi otrok! Ko te polagamo v grob, nam je preveč hudo, da bi se mogli zavedati, kaj se godi okrog nas. Onemeli smo, ko smo danes zjutraj zvedeli za tvojo mučeniško smrt. Padel si na zemljo, ko je krogla predrla tvoje nedolžno telo, ko so morilci prebodli tvoje grlo, iz katerega je tolikokrat vrela pesem Bogu in Mariji na čast ali pa vesela narodna pesem. Janez, naš dragi otrok, naš fant, naš pevec, čutil si že v življenju, kako smo te vsi imeli radi. Kdor te je le kdaj videl, kako si znal odkrito pogledati v oči, kako si se znal od srca nasmejati, te ne bo nikdar pozabil. Tvoja mučeniška kri je danes pordečila našo meniševsko zemljo.
Vemo dobro, zakaj si padel. Naj umre, je sklenil satan v peklu, umorimo ga, so sklenili njegovi pomagači na zemlji. In so te umorili tako, kot bi ljudje brez satanove pomoči ne mogli umoriti. Janez, pa te niso umorili. Ti živiš! Ti že prepevaš s palmo mučeništva v roki večni sanktus med nebeškimi pevci. Spomni se tam še nas, da bomo vzdržali v tem hudem trpljenju. Naj bo tvoja mučeniška smrt seme novih, gorečih kristjanov v Menišiji.«
Janezova sestra je dan po pogrebu prala v koritu ob cesti njegove okrvavljene hlače. V hlačnem žepu je našla rožni venec z Marijino svetinjico. Torej je Janez tudi v delavniških hlačah imel rožni venec in imel ga je pri sebi tudi v smrtni uri. Franček Saje je v knjigi Belogardizem naredil Janeza Hitija za glavnega organizatorja protikomunističnega odpora v Begunjah. Če bi Janez res bil tak organizator, ne bi doma čakal na izpolnitev komunističnih groženj ali pa bi vsaj imel pri sebi kako orožje za samoobrambo. Njegov protikomunizem je bil samo idejne narave. Njegov zadnji razgovor z bratoma na podstrešju, ko so vsi čutili bližino smrti, je potrdil besede, ki jih je že prej govoril svojim prijateljem: »Če bi moral v samoobrambi uporabiti orožje proti partizanu, ga ne bi ubil, ker bi ga morda s tem spravil v večno nesrečo. Jaz imam upanje na srečno večnost, on pa nima nobenega.«
Po Janezovem pogrebu je v Begunjah nastopila vaška straža. Vanjo se je vključila večina mož in fantov vse Menišije, ne glede na pripadnost prejšnjim strankam. Nekdo je tedaj rekel: »Toliko časa so že govorili o beli gardi, ko je še nikjer ni bilo, sedaj jo pa imajo. Sami so jo ustvarili.« Dober mesec po ustanovitvi, v noči med 18. in 19. septembrom, je bila begunjska vaška straža že napadena. Ker napadalci postojanki v Bonačevi hiši sredi vasi niso mogli do živega, so požgali več hiš in gospodarskih poslopij okoli nje. Pogorela je tudi Kovačeva domačija in družina je nekaj časa morala stanovati pri dobrem sosedu.

Opis slike: France Hiti z dekletoma iz vasi leta 1939

Begunjski vaški straži se je javil šestnajstletni partizan Tone Mrak in povedal, kako so Franceta Hitija tri dni vlačili po gozdu, 30. julija pa so ga vrgli v Mihcovo brezno. Na dan pred vsemi svetimi se je oddelek vaške straže odpravil k Mihcovemu breznu. Zastražili so okolico, dva pogumna fanta, Jože Kranjc in Lojze Debevec, pa sta se po vrveh spustila v 40 m globoko brezno in na dnu poiskala Francetovo truplo. Položila sta ga v zasilno krsto, ki so jo spustili za njima. Najprej so potegnili iz jame krsto, potem pa še oba pogrebca. Na truplu niso našli nobene strelne rane, le nohtov na rokah ni bilo, zato so sklepali, da so Franceta živega pahnili v brezno. Stražarji so ga pripeljali v Begunje in pred požgano domačo hišo položili na mrtvaški oder. Pogreb je bil še isto popoldne.
Ob grobu je spet spregovorila učiteljica Drobničeva: »Dolgo pot si danes napravil, France. Šli so te iskat tvoji tovariši, junaki, ki se niso ustrašili nevarne poti. Pa kje so te našli? V gozdu, v globokem breznu si ležal. Še trije drugi so bili tam! /mati in hči Terezija in Pavla Knap iz Dolenjih Otav/ Spoznali so te in dvignili tvoje mučeniško truplo iz jame. Pripeljali so te domov in zadnji dve uri si ležal na domačem dvorišču.
Revež, koliko si trpel! Bos, brez vrhnje obleke, v viharju in dežju si se moral ločiti od domače hiše in iti na težko pot, na smrtno pot. Preganjali so te iz enega taborišča v drugo, te mučili in nazadnje najbrž živega, z na hrbtu zvezanimi rokami, pahnili v brezno. Koliko si trpel že na poti! Vedel si, da je bil Janez že doma ubit, ker si slišal strel. Kako ti je moralo biti grozno pri srcu, ko so te prignali do jame in so te strmoglavili vanjo! Kaj si čutil, če si bil v smrtnih mukah še živ v globočini, zapuščen od vseh?
Pa veš, France, zakaj si moral trpeti nečloveške muke? Zato, ker si bil veren, zaveden fant, ker si bil katoliški fant, ker si bil v Marijini družbi. Resnično si mučenec, pravi mučenec!

Opis slike: Mihcovo brezno 30. oktobra 1942 – Tako so se razdelile slovenske vloge tega leta: eni so ljudi ubijali in jih metali v brezna, drugi so jih od tam jemali in jih vozili na pokopališča – brezna nas ločujejo od današnjega dne.

Danes si se po treh mesecih vrnil domov. Ali veš, France, s kakšnim hrepenenjem te je pričakovala tvoja mama? Ali veš, da se je tvoj oče tisočkrat ozrl proti gozdu, kdaj se boš vrnil? Sedaj pa si doma med nami, ki smo te imeli radi. V blagoslovljeno zemljo bomo položili tvoje mučeniško truplo, poleg Janeza boš počival. Jutri bo praznik vseh svetnikov. Tudi tvoj praznik bo jutri in pa vseh tistih, ki so letos umrli mučeniške smrti. Koliko jih še leži v Krimski jami, koliko drugod. Tudi naši niso še vsi doma. Še pet revic – deklet in Koširjev Mirko čakajo, kdaj bodo prišli počivat v domačo blagoslovljeno zemljo. Reveži, koliko ste trpeli. Počivajte v miru!«
Tako je govorila učiteljica Drobničeva. Ni vedela, da se je vihar za Menišijo komaj začel, da bo eno leto kasneje skupaj z mnogimi Meniševci tudi sama šla na smrtno pot in da bodo dve leti kasneje tudi njeno truplo iz jelendolskega gozda pripeljali v blagoslovljeno zemljo. Kovačeva mama, ki je leta 1942 zaradi bolezni že zelo težko hodila, ni šla za pogrebom svojih sinov, toda zato njena bolečina ni bila nič manjša. Pred svojo zgodnjo smrtjo je na listič papirja s preprosto pisavo zabeležila nekaj spominov na strašno noč, ko so umorili njenega Janeza in odpeljali Franceta, ko so se začeli težki časi za njeno družino in za Menišijo. Nikoli ni pozabila Janezovega glasu, ko je v zadnji uri klical njo in pa nebeško mater Marijo. Bila je prepričana, da ji bodo Janez, France in Vinko prišli naproti, ko se bo dopolnil čas njenega trpljenja. Morda bi naši uradni zgodovini njen listič lahko pomagal razumeti, da je bil umor Janeza, Franceta in Vinka Hitija komunistična revolucija, ne pa osvobodilni boj.

Še nekaj razmislekov

Ob koncu naše zgodbe se še enkrat zamislimo v viharno julijsko noč, ko je bil umorjen Janez Hiti. Ali ni normalno, da se ljudje pred viharjem zatečejo v hiše ali v druga zavetišča? Pred petdesetimi leti je pri nas na podeželju še bila navada, da so se oglasili zvonovi, kadar je grozilo neurje. Zvonjenje naj bi razbilo hudourne oblake in povabilo ljudi k molitvi. Poznam samotno hribovsko kmetijo, kjer je oče vselej vstal, če se je ponoči približevala nevihta. Skozi okno je opazoval strehe gospodarskih poslopij in molil. Tako je bil pripravljen na hitro reševanje, če bi se pojavil rdeči petelin, obenem je pa prosil Gospodarja narave, naj odvrne pretečo nesrečo.
Nevihta 27. julija nočnih obiskovalcev v Begunjah ni motila. Zdi se, da so se v njenem okrilju počutili varne in da so imeli z njo celo nekaj skupnega. Vprašajmo se, čemu je bil podoben njihov vlom v Kovačevo hišo? Od kod je Janezovemu morilcu prišla ideja in moč za tako okrutno dejanje? Od kod že leta 1942 ideja, da so Krimska jama, Mihcovo brezno in podobne jame izredno primerne za odstranjevanje nasprotnikov? Nikoli v slovenski zgodovini se do tedaj ni zgodilo kaj podobnega.
Znani slovenski zgodovinar je pred kratkim zapisal, da našo zgodovino vojnih let 1941–1945 »bremenita dve neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dejstvi. Na eni strani dejstvo, da je hudodelstvo prostovoljnega sodelovanja v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica storilcev, končno poraženih v domačem in svetovnem merilu. Na drugi strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti in narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno množico žrtev – Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso izdali in da so za njihove usodne odločitve krivi Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine človeku samemu«.
Vprašujemo, kdo je 27. in 28. julija v Begunjah zagrešil hudodelstvo. Tisti, ki so med neurjem vdrli v vas, kruto ubili Janeza Hitija, odpeljali njegovega brata, že prej pa pometali v Krimsko jamo šest deklet in Mira Koširja, ali tisti, ki so se nad tem zgrozili in se zbali za svoja življenja? Ali je usodna odločitev drugih za ustanovitev vaške straže po vsem tem res bila prostovoljna? Ali res lahko govorimo o njihovem sodelovanju v vojskovanju okupatorskih držav?
Ob letošnji obletnici dražgoških dogodkov je bilo med drugim rečeno, da »je hudo narobe, če slovenski osvobodilni boj vidimo samo skozi kočevske jame.« V tejle naši zgodbi smo govorili o Kovačevem dvorišču, Mihcovem breznu in Krimski jami, osvobodilnega boja pa tu nismo videli. Marsikaj bi bilo še treba povedati o Hitijevi družini in drugih Meniševcih v letih od 1942 do 1945, toda to naj ostane za naslednjo zgodbo.