Avtor: Tine Velikonja

Stalna razstava v Muzeju za novejšo zgodovino nas skuša nazorno in ne preveč utrujajoče seznaniti z razmerami na Slovenskem v XX. stoletju. Pri tem mislim na tisto, kar je razstavljeno, in na polurni program multivizije. Razstavni prostori spominjajo na muzej voščenih lutk madame Tussaud. Taka stvar vedno vleče. Vse drugo, kot so videoprojekcije in računalniški programi, zahteva celega človeka. Namenjeno je tistim, ki jih zgodovina zanima ali je morda celo njihov poklic, in takim, ki radi brskajo in iščejo. Zaenkrat razmišljajmo samo o navadnem Slovencu, ki ga preteklost ne zanima, ki stoji trdno v sedanjosti in vidi samo tako daleč, kolikor seže oko. Na ogled prihaja s šolsko ali izletniško skupino. Z razstavo je zadovoljen in grajske sobane zapušča z občutkom, da je brez velikega truda marsikaj izvedel.
V času pred prvo svetovno vojno in med njo smo sestavni del cesarske Avstrije. O nas odločajo na Dunaju. Vpoklic fantov v vojsko; pojejo. Vstopimo v kaverno na prvi frontni črti. Danes vemo, da smo na soški fronti kot avstrijski vojaki umirali za slovenske meje. Dvomim pa, da so to vedeli vojaki, ki jih vidimo ležati na pogradih.
V obdobju med dvema vojnama se center premakne v Beograd. Vseeno pa se Slovenci tudi sami lotimo marsičesa in tudi marsikaj uspešno izpeljemo, tako boj za severno mejo in ustanovitev univerze. Žal se cepimo na liberalce in klerikalce, tudi sicer bolj tenko piskamo, saj ni zaslužka, vendar kruha ne stradamo.
Zaklenjeno in zapredeno Mirko Kambič

Soba E nam pokaže razmere v drugi svetovni vojni. V njej je glavno sporočilo, ki ga lahko preberemo tudi v zloženki, da so namreč nemški, italijanski in madžarski okupatorji načrtovali izginotje slovenskega naroda in da je bil upor edina alternativa. Vidimo razkosano Slovenijo. Pobudo za upor prevzame OF. Že stoji pred nami partizan s triglavko na glavi, ob njem orožje od mavzerke do zbrojevke, pano z veliko fotografijo za drevo privezanega talca, ob njem dva taboriščnika v zebrastih oblekah, sledijo morda ne čisto v tem vrstnem redu dva italijanska vojaka, nemški esesovec in nato vojak Wehrmachta, vaški stražar z baretko in francosko dolginko na rami, za njim skupinska fotografija trebanjskih vaških stražarjev v družbi italijanskih oficirjev; domobranec in za njim fotografije prisege na ljubljanskem stadionu, fotografija Rožmana, ko se prisrčno rokuje z generalom Rosenerjem, besedilo prisege; spet partizani, ki so že lepše oblečeni in bolje oboroženi, saj zanje skrbijo zavezniki, saniteta, potem že zmaga in množice na fotografiji, ki pozdravljajo osvoboditelje.
Nobene revolucije, nobenega rdečega terorja, o komunizmu priča samo peterokraka rdeča zvezda, ki se sramežljivo skriva na titovki. Vaške straže naj bi zrasle same od sebe kot gobe po dežju, domobranci so se do konca spajdašili z Nemci. O povojnih pobojih niti besedice. Kajti vstopamo v naslednjo sobo, ki nam pokaže deželo delavcev in kmetov. V njej je vse migalo, ne izvemo pa, da je bila to policijska država, ki je jemala svobodo in kratila človekove pravice, da je bil odpravljen parlamentarni sistem, da je nova oblast do vrha napolnila vse zapore in odprla nova taborišča; pa podržavljanje, družbeno koristno delo …
Danes je izjemno živahno. Lep dan je in so prišli. Čakamo na multivizijo, ki bo v sobi E. Pripeljejo razred šolarčkov. Poslušamo voditeljico, ki jih spremlja.
Slovenijo so zasedli trije okupatorji in si jo razdelili. Prišlo je do odpora. Vodila gaje OF. Mnogi so bili zaprti v taboriščih. Vojaki, pristaši OF, so bili partizani. Okrog vratu so imeli zavito rutico; ponavadi jim jo je dalo dekle za srečo. Imeli so tako pokrivalo, ki je imelo tri vogale, zato se imenuje triglavka. Zraven vidite njihove puške. Mnogi, ki so jim pomagali, so morali v taborišča. Ti imajo prave obleke iz nemškega taborišča Dachau. Tisti Slovenci, ki so smatrali, da OF vodijo komunisti, in se niso strinjali, so vstopili pod italijansko zaščito. Tisti z baretko je vojak bele garde, tisti naprej pa domobranec. Zadnji kot je namenjen partizanom leta 1945, ko so dobili lepše uniforme, na glavi nosijo titovke. Na koncu so dobili partizani pomoč od Anglije, Amerike in Rusije v orožju in materialu. Tako se je tudi ta vojska opremila in skupaj z zavezniki izpeljala leta 1945 osvoboditev.
Otroci so pohlevni. Tiho poslušajo. Figur se ne dotikajo, niti se ne suvajo s komolci. Ubogljivo odhajajo v sosednjo sobo, kjer jih čaka dežela delavcev in kmetov. Nismo dolgo sami. Zdaj so tu vojaki slovenske vojske, oblečeni v maskirne uniforme. Nekam mlečni so, nezdravo bledi in za spoznanje predebelušni. Pomislim: take so pobijali. Vidno se dolgočasijo. Kustosinja, ki drži roko nad njimi, z jasnim in sočnim glasom razlaga:
… in si zadali enak cilj. Izničiti Slovence kot narod. Izbrisati z obličja zemlje. Tako eni kot drugi kot tretji so začeli z raznarodovalno politiko. Nemci pričnejo mlade fante, toliko stare kot vi, mobilizirati v svojo vojsko. Vodijo jih na vzhodno fronto v Rusijo. … Koncentracijska taborišča. Okupator je dobro vedel, kako uničiti narod. Tako, da mu vzameš srčiko, in srčika naroda so zavedni ljudje in inteligenca. Začne primanjkovati hrane … Medtem pride do zelo pomembnega dogodka, do ustanovitve OF. Ko vprašujem mladino, kaj je bilo takrat, so odgovori zelo negotovi. Dozdeva se mi, zakaj. Ta dan sovpada s prvomajskimi prazniki in takrat se žurira, ni treba v šolo, službo, vse se jim pomeša, ostalo jih ne zanima. 27. aprila so se sestali predstavniki štirih slovenskih strank in ustanovili OF kot koalicijo. Bistvo je v koaliciji, namreč, da so ljudje v tistem trenutku vedeli, da mora biti vsak toliko pameten, da majčkeno popusti v svojem prepričanju, če hoče dobro slovenskemu narodu. Program te fronte, če se spomnite, je bil boj proti okupatorju. V tem boju je imela posebno mesto Ljubljana … Po Sloveniji nastajajo partizanske čete, bataljoni, vojska je vedno bolj številna … Ponovno reagirajo okupatorji, požigajo vasi, streljajo talce, Begunje na Gorenjskem, Stari pisker. Za enega z našitki se maščujejo tako, da v Frankolovem na jablane ob cesti obesijo sto Slovencev. Ljudi vozijo v koncentracijska taborišča. Kako lepo je v lagerjih, vi veste. Brali ste literaturo, gledali filme, Schindlerjev seznam, krematoriji … Taboriščniki so risali, šahirali, zakaj: zato, da so ohranili sebe in svoje človeško trpljenje. Če prenesete vse to šikaniranje in trpljenje, ste nazadnje vi moralni zmagovalec. S tako imenovano Dolomitsko izjavo je prej omenjena fronta prenehala biti koalicija in vso komando vzame v roke KP. Takrat, logično, se je oglasilo veliko ljudi: »Ali ste videli te hudiče? Vseskozi smo opozarjali, da nas bodo spravili pod Ruse, antikriste, v cerkve ne bomo smeli hoditi. Vsaka revolucija spodbudi kontrarevolucijo. Ljudje ne moremo enako misliti. Vsi Slovenci niso šli v partizane. Nekateri iščejo zaslombo pri Italijanih, to so belogardisti. Ko Italija kapitulira, iščejo zaslombo pri Nemcih. Tukaj imamo fotografijo, kije bila posneta na stadionu za Bežigradom, ko slovenski domobranci prisegajo zvestobo Hitlerju. To dejanje obsojajo OF in zavezniki. Ko se je začela druga svetovna vojna, niso vedeli, kdo pri nas pije in plača. Kar nekaj časa je preteklo, da so priznali partizane, da so pošiljali pomoč v saniteti in orožju partizanski vojski, ne pa kakšnim drugim formacijam. Leta 1944, 1945 je slovenska partizanska vojska sinhrono z zavezniki prodirala proti Nemčiji, proti Berlinu, oziroma rušila komunikacije, da čimbolj onesposobi transport. OF je utrjevala svojo oblast, postavili so parlament, vlado itd.. In ko je konec vojne, ko je Nemčija kapitulirala, pride ta vlada v Ljubljano … Še besedo o tejle sceni. Prvo vojno namenoma kažemo tako, da ločimo zaledja od fronte. V drugi vojni je situacija drugačna. Najbolj trpi slovensko podeželje: požgana domačija, ni strehe nad glavo, živine ni … žena, otroci. Kje so moški? Ne vemo, kdo je požgal. Koliko možnosti! Kje je ta moški? Lahko predvidevamo, imamo pravico. Morda so ga mobilizirali Nemci, morda je bil streljan kot talec, morda je v koncentracijskem taborišču, mogoče pri domobrancih, mogoče pri partizanih, ne vemo. Ampak tudi če bi vedeli, ga nimamo pravice obsojati, da je, kjer je, ali pa ga ni. Kaj pa mi vemo, kakšna človeška notranja stiska, kakšni zunanji dejavniki so silili tega človeka, da se je odločil za tiste, za katere seje, za ta rdeče, za ta črne, za ta kodrlajsaste … Ta scena je apel, da se grozote druge svetovne vojne ne bi več ponovile.
Multivizijski prikaz bi zahteval večkraten ogled z različnih strani. V taki obliki ga odsvetujemo gledalcem, ki imajo težave z vratno hrbtenico. Slike se naglo menjavajo v kronološkem zaporedju, kažejo vse tisto, kar smo povedali, pa še marsikaj zraven, bolj podrobno in z zvočno spremljavo. Važno je predvsem tisto, česar ni. Padajo talci, ne pa vosovske žrtve po Ljubljani, streljajo ujete partizane, ne pa ranjencev po zavzetju Turjaka. Protikomunisti sicer niso demonizirani: prihranili so jim očitke s Sv. Urhom in Kozlerjevo goščo, s tem pa si vzeli pravico, da zamolčijo Kočevski Rog in Teharje.
Mi smo zgodovinarji. Ne dajemo izjav. Vse je avtentično. Vsakemu dajemo možnost, da pride do lastne ocene in razlage. Tako bodo ostali stereotipi o predvojni delitvi na klerikalce in liberalce, ki naj bi bila vzrok za medvojni spopad, o tem da je bil slovenski narod obsojen na smrt in da je bil upor nuja, pri tem pa nič, da si ga je komunistična partija izključujoče prilastila, kar se ni zgodilo nikjer v okupirani Evropi. In še in še. Ni mogoče skriti, kdo se tako krčevito drži razlage, ki jo potrebuje še danes, po šestih letih parlamentarne demokracije …