Avtor: Zvonko Grahek

Konec lanskega leta sta se zgodila dva pomembna dogodka: založba Družina je izdala knjigo Rožmanov proces, v kateri sta dva priznana zgodovinarja Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar predstavila zgodovinska dejstva, ki jih je obravnaval ta proces, okrožno sodišče v Ljubljani pa je objavilo sklep o zavrnitvi zahteve po obnovi procesa.
Zahtevo po obnovi kazenskega postopka zoper dr. Gregorija Rožmana je konec leta 1995 vložil generalni državni tožilec Republike Slovenije Anton Drobnič na osnovi ugotovitev omenjenih zgodovinskih razprav, katerih izdelavo je pred časom prav on naročil. Razen teh elaboratov je generalni državni tožilec priložil zahtevku za obnovo procesa še:
- pripombe škofa dr. G. Rožmana na obtožbe zoper njega na procesu leta 1946, ki jih je napisal po končanem procesu in jih poslal v Vatikan Apostolskemu sedežu, objavila pa jih je tudi Nova revija leta 1990 v številki 96–99,
- poročilo tedanjega škofovega tajnika, kasnejšega pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča, prav tako objavljeno v isti številki Nove revije,
- izjavo Ivanke Tomšič, matere Toneta Tomšiča, o tem, kako in kolikokrat je škof Rožman posredoval za njenega sina,
- knjigo Ljerke Bizilj Cerkev v policijskih arhivih, v kateri je tudi navedena že omenjena izjava Ivanke Tomšič,
- knjigo dr. Franceta Bučarja Usodne odločitve in
- znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 do 1955, ki ga je izdelala skupina zgodovinskih strokovnjakov po naročilu Državnega zbora RS.
Senat okrožnega sodišča v Ljubljani je »po presoji vsega gradiva zaključil, da novo predlagani dokazi in dejstva, kot jih navaja zahteva za obnovo, ali niso novi dokazi ali niso taki, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi v pravnomočno končanem postopku, povzročiti oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu. Zato je zahtevo za obnovo zavrnil.«
Iz dnevnih poročil vemo, da se je generalni državni tožilec na ta sklep okrožnega sodišča že pritožil na višje sodišče.
Velja pripomniti, da mora sodišče pri presoji krivde upoštevati le z dokazi ugotovljena dejstva. Zato mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in dokaze skupaj ter na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Upoštevati pa mora tudi okoliščine, v katerih je bilo neko dejanje storjeno. Pri tem pa sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno.
Iz navedenega je razvidno, kako pomembne so objektivnost, nepristranost ter potrebna razgledanost sodnikov. Ni pa treba na široko navajati, kakšna je bila pri nas leta 1946 struktura in nepristranost sodnih senatov. Na to je tedaj pri nas veliko vplivala sovjetska kazensko procesna teorija in praksa, katere izumitelj je bil prosluli Višinski in katere osnovno vodilo je bilo, da mora kaznovalna politika služiti političnim ciljem.
To se je odražalo tudi v procesu zoper škofa dr. Gregorija Rožmana. Cerkev ni imela pravice niti možnosti, da bi mu preskrbela ustreznega odvetnika – zagovornika. Sodišče mu je postavilo zagovornika po službeni dolžnosti – dr. Alojzija Vrtačnika. Ta je v začetku izjavil, da ima »težko nalogo … ker nima nobenih informacij od obtoženca in tudi ne ve, kako bi se ta zagovarjal«.
Ob tem velja citirati, kar je dr. Lenič navedel v svojem poročilu (gl. Nova revija, št. ⁹⁶⁄₉₉, str. 894): »Pri tem procesu škofija načrtno ni hotela ničesar storiti, saj so rekli, da bodo sodili tako, kakor se jim zdi prav, in zato bi bilo brez pomena, da bi mi kaj posegali vmes. Toda sredi procesa je prišel k meni pokojni ljubljanski teološki profesor dr. Franc Lukman, ki je bil tudi zastopnik mariborskega škofa celo vojno v Ljubljani. Zelo veliko je sodeloval tudi z Rožmanom in je vedel za vse njegove proteste pri raznih oblasteh in za vse drugo njegovo veliko prizadevanje. Rekel mi je: »Gospod tajnik, imate vi kje vse to shranjeno?« Rekel sem: »Imamo.« Profesor Lukman nato: »Dolžni ste takoj dati advokatu ex officio, ki so ga dali Rožmanu, da bo on te dokumente lahko pri procesu uporabil kot razbremenilne, potem pa jih bo vrnil. Seveda mora podpisati reverz.« Profesor Lukman je sam poslal po tega advokata. V zapisniku procesa je navedeno njegovo ime, sam se ga sedaj ne spominjam. Advokat je res prišel, podpisal reverz, da bo vrnil vse akte. Izročil sem mu vse in rekel je, da jih bo vrnil. Ko pa je prišel na sodišče in povedal, da ima kup razbremenilnega materiala, so mu takoj vse zaplenili in niso dovolili nič uporabljati. Aktov niso nikdar več vrnili. Kam so izginili in ali sploh še obstajajo, ne vem.«
Za kaj je bil dr. Gregorij Rožman obsojen?
1. Vojaško sodišče mu je očitalo, da je ob svojem prvem obisku visokemu komisarju E. Grazioliju 20. aprila 1941 zagotavljal »popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo«.
Zahteva za obnovo procesa zatrjuje, da to ni res. Zgoraj citirano izjavo je vojaški tožilec povzel iz dnevnih časopisov. Ve pa se, da so dnevni časopisi tedaj izjave o uradnih dogodkih morali prinašati, kot so ukazovali Italijani. Pravo besedilo je zapisano v Škofijskem listu od 31. julija 1942: »V razgovoru z ekscelenco komisarjem sem poudaril hvaležnost duhovščine in vernikov, da je vojaštvo mirno zasedlo pokrajino, ohranilo red in pustilo svobodo ljudstvu zlasti v verskem oziru. Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov Cerkve z novo oblastjo fašistične Italije, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: ‘Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene’ (Rim 13,1). S tega stališča priznavamo oblast, ki je nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva, med katero nas je božja Previdnost za duhovnike postavila.«
Okrožno sodišče bi to pravo škofovo izjavo nekako toleriralo, ko bi škof kasneje bil nevtralen. Tako pa jo – kot vojaško sodišče – skupaj z drugimi škofovimi izjavami smatra kot »odobravanje okupatorjevih ukrepov in javno manifestiranje lojalne kolaboracije«.
2. Vojaško sodišče je štelo za kaznivo Rožmanovo izjavo Mussoliniju ob ustanovitvi Ljubljanske pokrajine 3. maj a 1941.
Zahteva za obnovo procesa zatrjuje, da izjava, ki je bila uradno objavljena, ni Rožmanova, temveč je tudi ta Graziolijeva potvorba. Škofovo besedilo, ki ga je Grazioliju izročil mons. I. Nadrah, se je glasilo: »Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem vaši Ekscelenci, da nam je tako vsaj na tem teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.«
To izjavo je Grazioli čisto prenaredil in jo naslovil na Mussolinija. Taka izjava je bila tudi objavljena v časopisju.
V času samega procesa je generalni vikar Vovk preko Rožmanovega zagovornika predložil vojaškemu sodišču avtentično Rožmanovo izjavo. Sodišče je torej vedelo, da je objavljena izjava potvorjena.
Okrožno sodišče ugotavlja, da je vojaško sodišče sicer upoštevalo naknadno predloženi dokaz, vendar je vojaški tožilec vztrajal pri tej točki obtožnice, ker jo je opremil z novimi obtežilnimi okoliščinami.
3. Vojaško sodišče je škofa Rožmana obsodilo, ker je s »svojimi izjavami lojalnosti, s poseti pri fašističnih oblasteh, z udeležbo pri slavnostni proslavi na čast člana fašistične vlade Bottaia ter s hlapčevskimi izvajanji vseh fašističnih odlokov že v prvi dobi okupacije meril na razbijanje enotnosti slovenskega naroda in slabitev njegove uporne moči ter podžigal razne domače izdajalce in zagovornike sodelovanja s fašističnimi oblastniki k mnogoštevilnim izdajam in zločinom proti svojemu narodu. Za svoje izdajalsko sodelovanje je bil obtoženi Rožman dne 4. oktobra 1941 na Mussolinijev predlog odlikovan s komturskim odlikovanjem reda italijanske krone.«
Zahteva za obnovo procesa ugovarja: Res se je Rožman vsaj v letu 1941 večkrat udeleževal raznih sprejemov, ki so jih prirejali Italijani, prvič, ker je bil najvišji predstavnik Cerkve v Ljubljanski pokrajini, Italijani pa so imeli že po tradiciji navado na take prireditve vabiti tudi cerkvene predstavnike in drugič, ker je želel, da se mirno sožitje z okupatorjem nadaljuje, predvsem glede na to, kar so na svojem okupiranem ozemlju počenjali Nemci.
Rožmanu je bilo odlikovanje podeljeno brez vsake obrazložitve. Sam škof ga je razumel, kot da ga hočejo navezati nase. Škof je kasneje zapisal: »Po nekaj mesecih so fašistični krogi izrazili razočaranje, da podelitev odlikovanja ni imela zaželenega uspeha.«
Dr. France Bučar je zapisal: »Zavrnitev odlikovanja bi namreč izbrisala vse njegove pomirjujoče geste do Italijanov. Če se je premišljeno odločil za tako pot, tudi odlikovanja ni mogel zavrniti.«
Okrožno sodišče na vse te in številne druge pripombe priznava, da je škof moral imeti stike z okupatorjem, če je hotel delovati humanitarno; da to ne bi bilo kaznivo, ko bi škof bil sicer nevtralen. Ker pa se je v svojem delovanju opredeljeval zoper brezbožni komunizem, mu je »mogoče očitati naklep, torej tudi zahtevani subjektivni element krivde«.
4. Vojaško sodišče je škofa obsodilo, ker je »na pobudo italijanskih okupacijskih funkcionarjev, generalov Roatte in Robottija, skliceval v škofijskem dvorcu razne predstavnike bivših strank v cilju, da pod krinko borbe proti komunizmu obsodijo napore slovenskega naroda za svobodo, neodvisnost in obstoj«. Obtožba se nanaša na akt iz divizije Isonzo, v katerem je navedeno, da so udeleženci na sestanku v škofijskem dvorcu dne 16. 2. 1942 ustanovili neke vrste komite, ki naj bi bil posrednik med narodom in italijanskimi oblastmi. V aktu je navedeno, da se je te seje udeležil tudi škof.
Škof Rožman v svojih pripombah k sodbi pravi, da dne 16. februarja 1942 ni bilo pri škofu nobene seje in nobenega posvetovanja: »ne seje z v obtožnici navedenimi sklepi ne kake druge. Če obstoji kako tozadevno sporočilo od strani soške divizije, sloni na napačnih podatkih. Če je obstajal kak odbor Vaških straž, ne vem; vsekakor mi ni bil poznan in tudi ni imel pri meni ali v moji hiši nikoli nobene seje.«
Okrožno sodišče vztraja na dokazni vrednosti te listine kljub temu, da gre za listino ki ni preverjena glede resničnosti oziroma točnosti navedb.
5. Vojaško sodišče se je pridružilo obtožnici, da so po sestanku 16. 2. 1942 sestavili pismo kardinalu Maglioneju, v katerem navajajo napake, ki jih je storil okupator, ker je dovolil bivšim oficirjem jugoslovanske vojske bivanje v Ljubljani, ker nudi slovenskim beguncem iz nemške okupacijske cone azil v Ljubljanski pokrajini, ker ni uvedel osebnih izkaznic itd.. Te obtožbe so bile poslane 11. 3. 1942 po nekem duhovniku v Rim. Posledice so bile internacija oficirjev, zaplemba radijskih aparatov, uvedba osebnih legitimacij, odpusti uslužbencev.
Škof Rožman na to: »V obtožnici navedena vsebina je popolnoma izmišljena. Dokaza, odkod ta spomenica, ne prinaša niti obtožnica niti ni bil ta pri obravnavi doprinesen.«
Okrožno sodišče ne verjame škofu, temveč poročilu iz divizije Isonzo, češ da je 11. 3. 1942 neki prelat le nosil pošto v Rim. Škof Rožman je za časa italijanske okupacije imel precej redne zveze z Vatikanom. Nekajkrat je bil osebno tam, pa tudi po kurirju je pošiljal svojo korespondenco v Vatikan. Škof Rožman: »Če je dne 11. marca 1942 v resnici kak kurir nesel moja pisma v Rim, ne morem več vedeti. Nikakor pa ni nesel v obtožnici navedenega poročila: ne dne 11. marca 1942 ne kdaj prej ali pozneje. Če pa bi bilo prišlo na papeško državno tajništvo poročilo z vsebino, kakor ga navaja obtožnica, tega poročila jaz nisem niti podpisal niti odposlal, marveč je poročilo potvorba z namenom poznejšega izigravanja proti meni.«
6. Vojaško sodišče: »Z namenom, da preslepi ljudske množice in da pridobi čim večji krog izdajalcev, je obtoženi Rožman prikazal borbo slovenskega naroda za svobodo in obstanek kot borbo proti veri in Kristusu Kralju. Tako je v svojih številnih govorih, poslanicah in pastirskih pismih obtoženi Rožman v gornjem smislu ostro obsojal osvobodilno gibanje slovenskega ljudstva in pozival vse katoličane svoje škofije k sodelovanju z okupatorjem in v borbo proti osvobodilnemu pokretu.«
Škofov odgovor: »Vsi moji pastirski listi, nagovori in tudi pridige so izšli (z malimi izjemami) v tisku in so bili vsem dostopni. V nobeni teh ni mogoče najti kakega poziva h kolaboraciji itd.. Tudi javni tožilec, ki je vrsto teh razprav prebral, ni mogel dokazati svoje trditve iz mojih besed.«
Okrožno sodišče vztraja: Obsojenec je osvobodilno gibanje prikazoval kot borbo proti veri in s tem povzročal razdor med Slovenci ter pod parolo »za vero« pozival k sodelovanju z okupatorjem!
7. Vojaško sodišče: Škof Rožman je spoznan za krivega, da so se vaške straže in MVAC pričele ustanavljati pod vplivom njegovih govorov in njegovega delovanja ter da je prisostvoval in vodil sestanke odbora vaških straž. Člane vaških straž in MVAC je dejansko organizirala in novačila prav duhovščina.
Škof Rožman v svojem odgovoru: »Vaška straža ali MVAC nista bili ustanovljeni pri škofu, tudi ni imel famozni komite v škofijskem dvorcu nikoli kake tozadevne seje. Jaz nisem ustanovil Vaški straž, nisem bil pri ustanovitvi nič udeležen, nisem nikdar izdal kake naloge ali kakega povelja in nikdar delal kake propagande zanje. Da bi bili duhovniki dobivali od mene navodila za ustanavljanje oboroženih edinic ali celo ukaze za rekrutiranje, je popolnoma neresnično in se tudi ni moglo dokazati.«
Okrožno sodišče: S stališčem zahteve za obnovo procesa, naj bi vaške straže in MVAC bile ustanovljene zaradi samoobrambe pred akcijami osvobodilnega gibanja, se ni mogoče strinjati. Tem enotam ni mogoče priznati narave samoobrambe, saj je šlo za boj ob podpori samega okupatorja, torej napadalca.
8. Vojaško sodišče: Obtoženi Rožman je dajal pomoč Ehrlichovemu akademskemu društvu »Straža«, katerega člani so sodelovali pri racijah in blokadah v Ljubljani in kot konfidenti izdajali zavedne Slovence ter jih pošiljali v zapore in internacijo. Vse to se je dogajalo z vednostjo in ob podpori obtoženega Rožmana in njegovih najožjih sodelavcev … od njega so dobivali navodila za svoje protinarodno delovanje.
Škofov odgovor: Škof je bil do te skupine v enakem razmerju kot do vseh drugih katoliških dijaških organizacij. Ni res, da bi bila ta dijaška skupina organizirala lastno policijo, imela lastne zapore, in to celo v semenišču.
Okrožno sodišče: Škof je s svojimi izjavami in delovanjem kot tudi s tesnimi stiki s stražarji vzbujal prepričanje, da je delovanje proti osvobodilnemu gibanju v okviru MVAC pravilno, ker je v skladu z načeli katoliške vere in v interesu vere in Cerkve. S tem pa je nedvomno odločilno spodbujal njihovo delovanje in njihove akcije.
9. Vojaško sodišče: Škof je s svojimi govori in delovanjem spodbujal sebi podrejeno duhovščino, da je organizirala »aktiven boj proti komunizmu« v obliki oboroženih enot, in sicer najprej v vaških stražah in kasneje slovenskem domobranstvu.
Pripomba: Enake obtožbe so bile že v prejšnjih zaporednih točkah.
10. Vojaško sodišče dolži škofa, da je dobival bilten obveščevalne službe TOS. To je zunanji izraz okupatorjevega prepričanja, da spada tudi škof Rožman med njegove sodelavce. Dolži ga tudi sodelovanja z gestapovci Hartlom, Lachmannom in Wienerjem.
Škof: Človeka s priimkom Hartl sploh nisem poznal. Enkrat se je na avdienco prijavil »Schriftsteller Lachmann«, ki je želel s škofom govoriti o nekem verskem vprašanju. Škofu se je zdel sumljiv, zato mu je na vprašanja odgovarjal le skopo. Škof je poznal v Ljubljani nekega Wienerja, ki je bil judovskega porekla. Za gestapovca z istim imenom ni nikoli slišal.
Okrožno sodišče: »Senat poudarja, da je tudi očitke pod točko deset izreka sodbe potrebno ocenjevati kot celoto z uvodnim delom izreka, torej kot konkretne oblike obsojenčevega sodelovanja oziroma spodbujanja sebi podrejene duhovščine v sodelovanje z okupatorskimi silami. V tem smislu je potrebno razumeti tudi očitek, da je škof Rožman prejemal od informacijskega urada nemških okupacijskih oblasti izvod zaupnega ovaduškega biltena: Vesti.«
Opomba: TOS je bila slovenska obveščevalna služba ene protikomunističnih frakcij in ne del Gestapa.
11. Vojaško sodišče: Škof Rožman je 20. aprila 1944 in 30. januarja 1945 sodeloval pri domobranski prisegi v cilju – kot je sam zatrjeval – da Slovencem pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko.
Škof Rožman: Pred zaprisego domobrancev dne 20. aprila 1944 sem na prošnjo oficirjev in moštva na Stadionu daroval tiho mašo, pri kateri ni bil noben nemški vojak navzoč. Po maši sem ostal na slavnostni tribuni Stadiona, kjer je bil postavljen oltar, sam s svojim kaplanom, dokler ni bila pospravljena mašna obleka. Mašo sem opravil zato, ker je bilo moštvo iz moje škofije in dotlej še niso imeli dodeljenih lastnih kaplanov. Ko sem bil naprošen, naj pred zaprisego opravim mašo, sem si dal najprej predložiti besedilo zaprisege, da bi se prepričal, če ne bodo slovenski domobranci zapriseženi na Hitlerja. Če bi bilo to v načrtu, bi maše ne opravil. Besedila zaprisege formalno nisem potrdil.
Okrožno sodišče: Glede njegove udeležbe pri obeh zaprisegah je očitno, da je soglašal s tistim delom nemške politike, ki se je nanašala na odnos oziroma boj proti komunistom oziroma narodnoosvobodilnemu gibanju.
12. Vojaško sodišče je smatralo škofa Rožmana za krivega, da je 28. aprila 1945 pozval generala Rupnika na sestanek Narodnega odbora, ki se je vršil v škofovi sprejemnici, 3. maja 1945 pa je Narodni odbor v navzočnosti škofa Rožmana ustanovil vlado, katere predsednik Kremžar je poslal brzojavko predstavnikom zahodnih zaveznikov na okupacijo proti zmagoviti JA.
Škof Rožman: Narodni odbor ni nikoli imel svojih sej pri škofu Rožmanu razen 28. aprila 1945. Bil sem pri tem posvetovanju navzoč kot priča, kaj se v moji hiši dogaja.
Okrožno sodišče: Pritrditi je, da delovanje Narodnega odbora smiselno ni mogoče uvrstiti pod sodelovanje z nemškim okupatorjem oziroma spodbujanje sodelovanja z nemškim okupatorjem. Vendar pa ga je tudi po oceni senata utemeljeno šteti za obliko dušenja narodnoosvobodilne borbe. Narodnoosvobodilno gibanje je na slovenskem ozemlju porazilo nemške okupacijske sile brez sodelovanja zahodnih zaveznikov. Zato je vojaško sodišče upravičeno štelo pozive Narodnega odbora za okupacijo slovenskega ozemlja s strani zahodnih zaveznikov kot napad oziroma borbo proti narodnoosvobodilnemu gibanju.
13. Vojaško sodišče: Obtoženi Rožman je preko dela duhovščine širil zmešnjave in lažno propagando med ljudstvom, da Jugoslovanska armada vrši pokole civilnega prebivalstva, in je s tem zapeljal izvestno število ljudi, da so zapustili svoje domove in se umaknili v inozemstvo.
Zahteva za obnovo postopka: Škof Rožman in drugi niso širili lažne propagande o nevarnosti pokola civilnega prebivalstva s strani Jugoslovanske armade, saj se ve, kaj se je dogajalo med vojno in kakšna grobišča so nastala od Kočevskega roga do Teharij.
Okrožno sodišče: Trditve zahteve za obnovo niso točne, ker so citirana grobišča nastala po 31. 5. 1945, torej mesec dni po Rožmanovem odhodu iz Slovenije. Je pa škof Rožman spoznan za odgovornega tudi zaradi kasnejše usode civilistov, ki so zbežali pred JA.
To so glavni razlogi za in proti obnovi procesa proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Odločilno besedo pri tem je imelo okrožno sodišče, ki se je izreklo proti. Senat okrožnega sodišča v Ljubljani je napisal kar 43 tesno pisanih strani, da je opravičil svoj sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka zoper dr. G. Rožmana. Skozi vse točke njegovega zagovora se vleče ena rdeča nit: skoraj vsa očitana dejanja ne bi imela znaka kaznivega dejanja, ko bi se škof Rožman ponašal med drugo svetovno vojno nevtralno do komunizma in osvobodilnega gibanja. Ker pa je imel do njih negativno stališče (zakaj, sodišče ne razmišlja), so vsa očitana dejanja kazniva dejanja.
Iz pismenega odpravka senata okrožnega sodišča veje skoraj ista mentaliteta, kot je uradno prevladovala leta 1946.
Tako ostaja škofu dr. Rožmanu še enkrat tolažilna beseda, kot jo je zapisal že leta 1946: »Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike »Divini Redemptoris«, največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda … Če sedaj pred Bogom prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.«
Zahteva za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana na prvi instanci je tako propadla in se bo nadaljevala na stopnji višje. Istočasno pa poteka tudi drug postopek obnove, še pomembnejši, pred velikim sodiščem zgodovine, kjer gre za to, do kdaj naj še ostane pri življenju vse krivo in napačno – čeprav zdaj že v zelo skrčenem obsegu –, kar so pri nas povzročile napačne teorije in zablode, ki so jih v večini prinašali k nam krivi preroki z vzhoda. Koliko nasilja, trpljenja in življenj, koliko gospodarskih polomov in krivic so te zmote pri nas zahtevale. No, obnova v tem velikem procesu nezadržno napreduje, saj smo skoraj že tam, kjer smo bili pred letom 1941.
Ko bo ta proces dokončan, tudi ne bo težav za obnovo procesov, kot je proces zoper dr. Gregorija Rožmana.