Avtor: Peter Gosar

V političnem življenju naše države smo bili zadnje mesece priča burnemu vrenju, medstrankarskim spopadom in drugim dogodkom, ki so vzdramili tudi mnoge za splošna družbena vprašanja precej ravnodušne in nezainteresirane državljane. Kaj seje pravzaprav dogajalo? Zvrstile so se državnozborske volitve, referendum o izbiri volilnega sistema, konstituiranje državnega zbora, volitve mandatarja, težavno konstituiranje vladne koalicije in mandatarjev predlog za zasedbo ministrskih resorjev. Vse to je spremljala vrsta povezanih in enako ali še bolj pomembnih dogodkov.
Rezultati volitev so dajali upanje, da se bosta slovenski narod in država počasi le izkopala iz objema tranzicije na poti v normalno moderno demokratično družbo. Razvoj dogodkov po volitvah v tem pogledu ne daje dosti upanja.–
Pravo stanje stvari navadno bolje osvetlijo spremljajoči dogodki. Navedimo jih nekaj.
Mandatar dr. Drnovšek je bil izvoljen s 46. glasom poslanca SKD, ki se je takoj po volitvah izneveril stranki in volivcem. Dr. Drnovšek je poslancu čestital za to nečastno dejanje, podpisal z njim pogodbo, ki obvezuje le eno stran, in to slovesno razglasil na tiskovni konferenci.
Nacionalna stranka je volilno strategijo gradila na brezobzirnih napadih na Cerkev, in to na način, ki je sramoten za civilizirano družbo. S tem je premišljeno podirala mostove k spravi in sožitju med Slovenci. Ne bi bilo vredno govoriti o tako nepomembni stranki, na pravo mesto jo je postavil klavrn volilni rezultat, če je ne bi mandatar dr. Drnovšek vključil v vladno koalicijo in zaupal pomembno mesto ministra za notranje zadeve ravno poslanki te stranke.
Dogodki, ki so spremljali razpis referenduma o izbiri volilnega sistema, so očiten dokaz, kako so poslanci, predvsem iz vladajoče stranke LDS, izigravali referendumsko zahtevo 43.000 volivcev in kršili ustavo. Vtis je bil, kot da so poslanci izbranci, ki se jim ni treba ozirati niti na narod niti na ustavo. Sistem, ki to dopušča, ima v sebi klice diktatorskega režima.
Politične razmere, v katerih živimo, ponazarjata tudi predlog Janeza Kocijančiča za odpoklic generalnega javnega tožilca Antona Drobniča in popoln zastoj pogajanj o ureditvi odnosov med državo in Cerkvijo.
Volivci smo pri političnem dogajanju v glavnem le zunanji opazovalci in si le težko ustvarimo celostno in verodostojno sliko o stanju naše družbe. Dejanja, opredelitve in vedenje politikov ter vidnejših družbenih delavcev ob za družbo pomembnih dogodkih in pojavih žal razmeroma hitro tonejo v pozabo. Slovenci gotovo, ne vem kako je pri drugih narodih, dosti prehitro pozabljamo in oproščamo praktično vse, kar naredi vodilna garnitura naše družbe, pa četudi gre za dejanja izredno dvomljive narave, presojano z moralnega, socialnega ali pravnega zornega kota. Zdi se, da je to posledica preteklega petdesetletnega obdobja, ko je bilo vedno dobro vse, kar je naredila partija.
Volivci imamo neposreden vpliv na vodenje države le vsaka štiri leta ob volitvah poslancev v državni zbor. Z glasom za poslanskega kandidata in njegovo stranko izražamo tudi zaupanje in dajemo podporo strankinemu programu in viziji vodenja države v prihodnjih štirih letih. V razvitih demokratičnih družbah je izbira volivca, koga in katero stranko bo volil, odvisna od najrazličnejših, včasih tudi iracionalnih razlogov. Odločajo osebne kvalitete kandidata, kot sposobnost, poštenost, čut odgovornosti, zvestoba do volivcev, pa tudi osebna privlačnost, sposobnost komuniciranja in drugo. Pomembni so dosedanji uspehi stranke, ki ji kandidat pripada, pa tudi njeni načrti za prihodnost, in to predvsem v gospodarstvu, socialni zaščiti, skrbi za kvaliteto življenja revnejših slojev, varstvu okolja ter urejenosti družbe. Vidiki ideološke in svetovnonazorske narave so pri velikih strankah praktično nepomembni.
Pri nas je moderna demokracija za zdaj le ideal, ki se mu zelo počasi približujemo. Na poti v demokratično družbo nas ogrožajo ostanki in usedline preteklosti. Življenje, miselnost in ravnanje naše družbene skupnosti je zaznamovano bolj, kot si navadno predstavljamo, z mračnim polstoletnim bivanjem v izrazito nedemokratični družbi. Zato je tudi izbira našega volivca, koga bo volil, bistveno drugačna.
Svetovnonazorski in ideološki vidiki imajo v takih razmerah večjo težo. Poleg tega ima odločilno vlogo pri izbiri politične stranke njena sposobnost in trden namen, da se bo borila proti krajam družbenega premoženja, gospodarskemu kriminalu, mafiji, za pravno državo, proti družbenemu razslojevanju, za zaščito revnejših plasti in zmanjševanje brezposelnosti. So to problemi, s katerimi se morajo ukvarjati tudi razvite demokracije, vendar znatno manj. Pri nas je zanimanje volivca bolj usmerjeno k vprašanjem odpravljanja negativnih pojavov in manj k vprašanjem načrtovanja bolj perspektivne in humane družbe.
Kaj vse je narobe z našo družbo? Noben seznam odgovorov ne more biti popoln. Brez dvoma pa spada med ključne probleme našega sedanjika pomanjkanje vrednot na splošno, predvsem pa v socialni etiki in morali. Nadalje imamo Slovenci izredno šibak čut za državotvornost.
Pri človeku pripisujemo glavi poseben pomen. Tam naj bi imela svoj dom naša duševnost, razum in čustva. Tam padajo odločitve o naših dejanjih in obnašanju. Vzroke za stvari, ki so narobe v naši družbi, moramo iskati najprej v glavah tistih, ki so na družbeni lestvici postavljeni najvišje. Ti odločilno vplivajo na to, kakšen vrednostni sistem prevladuje v družbeni skupnosti, in so glavni oblikovalci javnega mnenja. Razmere, v katerih smo živeli dolga desetletja po drugi svetovni vojni, so povzročile, da so nekatere tradicionalne vrednote in vrline postopno izgubljale veljavo. Mislim predvsem na vrednote in vrline, ki izvirajo iz visoko postavljenih moralnih in etičnih norm in se med drugim zrcalijo v poštenju, nepodkupljivosti, doslednosti, pokončnosti, samozavesti, izostrenem socialnem čutu in čutu za pravičnost.
Spominjam se uglednega ljubljanskega pravnika, ki je bil po vojni nekaj časa zaprt kot politični zapornik v sodnih zaporih v Ljubljani in pozneje po pravnomočni oprostilni sodbi izpuščen. Bolj kot tegobe zapora in morebitna obsodba ali oprostitev ga je skrbelo, kako bo samo dejstvo, bil je osumljen kaznivega dejanja, vplivalo na njegovo čast in ugled v družbi. Bil je pač človek starega kova.
V sedemdesetih letih je bil nemški kancler Helmut Schmidt znan po prizadevanjih za zmanjšanje napetosti med zahodnimi državami in komunističnim vzhodnim blokom. Schmidt je bil predsednik socialdemokratske stranke in politik z izrednim ugledom in spoštovanjem doma in v tujini. Mnogi so mu očitali, da je preveč popustljiv do vzhodnega bloka. Zanimivo je stališče Franza Josefa Straussa, predsednika opozicijske bavarske krščanske socialne unije. Soglašal je, da je potrebno sožitje med Zahodom in Vzhodno Evropo ter trgovanje s komunističnimi deželami. Vendar pri tem Zahod ne sme dajati kakršnihkoli moralnih ali intelektualnih koncesij komunističnim sistemom. V luči tega je poučno obnašanje precejšnjega dela naše inteligence v prejšnjem totalitarnem sistemu. Inteligenca je seveda sodelovala s komunistično oblastjo. To je bilo normalno in nujno. Žal je bil precejšen njen del tudi pripravljen na velike koncesije v duhovnem in intelektualnem pogledu. Humanistična inteligenca je filozofsko, ideološko, pravno, ekonomsko in sociološko utemeljevala nedemokratični sistem, tehniška pa je v strokovno spornih mnenjih in ekspertizah izpolnjevala in potrjevala želje oblastnikov. Tako obnašanje je značilno za inteligenco v vseh komunističnih sistemih. Razumnike je partija potrebovala za dosego svojih ciljev, nikoli pa jih ni spoštovala, ker so bili naprodaj že za majhne usluge in privilegije. Posledice so se pokazale v splošni eroziji moralnih vrednot in razbohotenju oportunizma. Čast, pokončnost, poštenost, nepodkupljivost so izgubljale veljavo. Razvita je bila teorija več moral. Posledice tega čutimo prav zelo tudi danes. Vodilni družbeni sloj je še vedno močno obremenjen in zaznamovan z vzgojo, šolanjem in delovanjem v sistemu enoumja. To opazimo na vsakem koraku. Zato bo preteklo še veliko časa, da bomo postali normalna, demokratična in tolerantna družba. V nadaljevanju bomo opozorili na nekatere nenormalnosti in nevarnosti, ki pretijo v naši družbi.
Začnimo z mitom o narodnoosvobodilnem boju. Mit o NOB se še vedno vztrajno goji in propagira. V zadnjem času še celo bolj kot pred nekaj leti. Mit pomaga pri ohranjanju privilegiranih položajev v družbi, potrebujejo pa ga tudi privrženci neobrzdanega liberalizma v boju proti vsem, ki se zavedajo, da družba ne more sloneti le na potrošništvu brez moralnih in etičnih norm. Mit o NOB je groba potvorba zgodovine. Voditelji tega gibanja so neposredni krivci za državljansko vojno pri nas med drugo svetovno vojno, ko je bil obstoj slovenskega naroda najbolj ogrožen. So pa tudi odgovorni za največji genocid v zgodovini našega naroda. Vztrajanje pri mitu o NOB je žalitev za velik del slovenskega naroda, brez dvoma za vse neposredne ali posredne žrtve zločinskega delovanja partije med vojno in po vojni, pa tudi za njihove sorodnike.
Novinarstvo ima v družbi, ki šele išče pot v demokratično ureditev, poseben družbeni pomen. Imamo pretežno le novinarje, ki so bili šolani in vzgojeni v času enoumja. To se pozna pri delu našega novinarstva. Zanj je značilna levičarska in liberalistična usmerjenost in pretežno protiverska naravnanost. Osebno politično ali drugačno prepričanje novinarja ne bi smelo sicer nikogar motiti, če bi novinar opravljal svoj posel korektno. Novinar mora predvsem objektivno poročati o dogodkih, jih kritično analizirati in komentirati. Pri tem seveda pride pogosto do izraza novinarjeva politična pripadnost in ideološka usmerjenost. Vendar je novinarjeva glavna naloga služiti resnici in nepristranosti in ne agitaciji za lastna ali sponzorjeva politična oziroma ideološka prepričanja in poglede. Povedano velja še posebej za RTV Slovenija, ki je javna ustanova in jo z naročnino vsi vzdržujemo. Menim, da vodstva RTV Slovenija in nekaterih dnevnikov premalo naredijo, da bi bila gornja načela striktno udejanjena.
V naši družbi je vprašanje izpovedovanja vere in položaja Cerkve še vedno predmet stalnih razprav, sporov in podtikanj. Tudi primerov smešenja vsega, kar je povezano z vero, ni malo. Nekateri pa bi radi zabili klin med vernike in cerkveno organizacijo ter hierarhijo. Vsega tega smo dobro vajeni še iz časov enoumja. Vzrokov za tako stanje, ki je zelo nenormalno za sodobno demokratično družbo, je gotovo več. Omenimo le enega. Vera in Cerkev sta neomejenemu liberalizmu v napoto, ker svobodo posameznika in družbe omejujeta z normami morale in socialne etike. Januarja 1997 je Bili Clinton drugič prisegel kot predsednik ZDA. Prisego je končal z besedami “Tako mi Bog pomagaj!”. Sploh si ne moremo zamišljati, da bi se v naši “napredni” družbi lahko kaj podobnega zgodilo. Vsako pomisel na stvari, ki presegajo človeka, njegov razum, zavest in voljo, je potisnjena v zasebno intimno sfero. Pojem Boga je v našem javnem in kulturnem življenju kvečjemu uporabljen kot metafora ali pa je še celo predmet posmeha. V Apostolskih delih beremo, kako je sv. Pavel spregovoril Atencem: “Možje Atenci! Povsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetinje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse” (Apd 17, 22-25). Res je Bog za nas nedoumljiva uganka in v veliki meri nepoznan. Vendar je družba, ki meni, da je samozadostna, in ne spoštuje Boga, zgrajena na človeški domišljavosti in oholosti. Se predobro se spominjamo usode znanstvenega socializma. Omenimo še en pojav, ki je značilen za naš sedanjik. Posamezniki z gladovnimi stavkami in resnim ogrožanjem lastnih življenj navadno uspešno izsilijo izpolnitev svojih zahtev mimo zakonsko določenih postopkov. Takih dejanj, ki nas spominjajo na terorizem v drugačni obleki, v demokratični družbi gotovo ni mogoče odobravati. Koga vse je treba kriviti, da do tega pride, pa je drugo vprašanje.
Na koncu moramo spregovoriti o državotvorni zavesti državljanov in državljank Slovenije. Menim, da je čut za državotvornost skoraj popolnoma zamrl predvsem pri srednji in višji družbeni plasti, ki bi morala biti najbolj odgovorna za upravljanje in skupno dobro države. Vsi gledajo le na lastne ozke osebne ali stanovske interese. Praktično ni nobene politične volje za reševanje globalnih vprašanj naše družbe, ki ima poleg vsega še zelo omejene naravne in človeške potenciale. Dnevno se srečujemo z novimi zahtevki za državno finančno pomoč pri najrazličnejših projektih ali reševanju propadajočih podjetij, z zahtevki za širjenje državne uprave in ustanavljanje novih zavodov, z zahtevki za večjo podporo znanosti, kulturi, šolstvu, zdravstvu itd.. Država je postala molzna krava. Marsikateri zahtevek je seveda popolnoma upravičen. Po drugi strani pa je tudi res, da javna poraba strahovito narašča in nam zato preti siromaštvo. Ko govorimo o zahtevkih, ne smemo prezreti tistih zahtevkov, ki niso povezani z materialnimi vprašanji. V zadnjem času se na primer srečujemo z zahtevki za povečanje števila učnih ur pri posameznih predmetih ali za vpeljavo novih predmetov v osnovne in srednje šole. Država je naše skupno dobro. Bistvo državotvornosti je v taki skrbi za to skupno dobro, da bo zagotovljen skladen razvoj celotne družbene skupnosti v materialnem, civilizacijskem, kulturnem in duhovnem pogledu. V življenju naše družbe je žal mnogo premalo državotvornega razmišljanja in delovanja.