Avtor: Neoznačeni avtor

DR. JANEZ PODOBNIK
DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
LJUBLJANA, ŠUBIČEVA 4
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
1000 LJUBLJANA, RESLJEVA, 14/V
6. JANUARJA 1997
Spoštovani gospod predsednik!
Nova slovenska zaveza je sklenila, da Vas seznani s svojimi pogledi na nekatere stvari politične narave, ki so posebej vezane na Vašo visoko službo in bi utegnile nemalo vplivati na prihodnost slovenske države in njene demokratične kulture. Vemo, da ste do vratu zasuti z neodložljivimi opravili, a Vas vseeno prosimo, da toliko časa posvetite temu besedilu, da bo moglo stopiti v Vas s svojim sporočilom. Še preden pridemo k stvari, bi Vam radi izrazili svoje človeške in državljanske simpatije, ki izhajajo iz spoznanja o zahtevnosti in odgovornosti službe, ki ste jo pogumno vzeli nase. Vse, kar bomo v naslednjem rekli, je dobronamerno, tako kakor vemo, da so dobronamerne tudi Vaše odločitve in Vaša dejanja.
Ko boste prebrali to besedilo, Vas prosimo, da ne pozabite, da se je Nova slovenska zaveza odločila zanj zato, ker živi v soju nekega zgodovinskega dogajanja, ki se visoko dviga nad gabarit naše preteklosti in ki njegova tragična velikost dovoljuje, da ga nosimo v sebi samo tako, da se spomin nanj spreminja v skrajno izostreno zavest prisebnosti, zrelosti in odgovornosti. Tako oblikovana zavest naj bi bila norma vsake prihodnje slovenske politike. Ne nazadnje pa smo se odločili za to pisanje tudi zato, ker je veliko, morda večina naših članov in simpatizerjev Vaših volivcev in volivcev Vaše stranke.
Politika je igra moči. Politika je sicer tudi stvar poštenosti, dobronamernosti, miru in pravičnosti, a bo vse to politika lahko dosegla samo v posesti moči. Zadnji človek in zadnji volivec na dnu duše to ve in zadnji človek in zadnji volivec pričakuje in zahteva, da to vedo tudi ljudje, ki so se ponudili in jim je bilo dovoljeno, da stopijo na kapitanski most. Ljudje, ki se bavijo s politiko, se morajo naučiti politično misliti in politično govoriti. In ker je mišljenje kakor feniks, ki se lahko dvigne in vstane iz lastnega pepela, se je za tako misel in tak govor vedno mogoče odločiti. A odločiti se je treba, zakaj samo političen govor, ki izhaja iz politične misli, daje ljudem varno zavest, da je krmilo države v poklicanih rokah.
Gospod predsednik. Vaš govor na slavnostni akademiji ob dnevu samostojnosti v Cankarjevem domu 26. decembra lani nas ni pustil brez nekih želja po drugačnem in boljšem. Čeprav je bil pri občinstvu lepo sprejet, Vam vseeno predlagamo, da ne dovolite, da Vas prevzamejo površinski odzivi. V notranjosti, tam, kjer se stvari dogajajo zares, so ljudje realisti in umanjkanje stvari, ki jih določen čas in določen prostor zahtevata, ne ostane neregistrirano. Vaše prizadaevanje, da bi bili sprejemljivi za vse strani, ste morali plačati tako, da ste za gradbeni material svojega govora uporabili tako imenovane dobre besede, a je to šlo na škodo profila, ki je za politika predragocen, če ne že nepogrešljiv. Posebej je bil tako prizadet Vaš ekskurz v zgodovino, ki je bil nujno šablonski. Manjkal mu je dinamizem novega in svežega uvida, manjkala je nova organizacija narodove preteklosti, ki bi izhajala iz intenzivnega razumetja sedanjega časa. Morda si niste zastavili pravih vprašanj. Vprašanja so pobožnost uma, kot je nekdo rekel, in pogoj za prihod rodovitnih misli.
A to so splošne zadeve. O okviru stvari, ki posebej zanimajo Novo slovensko zavezo, pa bi Vas radi opozorili na tri konkretne stvari v Vašem govoru, ki ne bi mogle obstati pred kritično in preiskujočo mislijo. Vse tri so povezane z interpretacijo preteklosti.
Ko ste govorili o naši zgodovinski poti, ste našteli njene standardne postaje, pri čemer niste pozabili na “osvobodilni boj, ki nas je uvrstil v krog protifašističnih držav”. Če bi rekli, da smo ob taki oceni imeli pomisleke, bi rekli premalo, saj je interpretacija “osvobodilnega boja” v obliki, kot ste jo ponudili, ena od prvin komunistične ideologije. Slovenci smo, gospod predsednik, bili v “krogu protifašističnih držav” že pred vsakim “osvobodilnim bojem”, saj nas je napadla fašistična Italija in nacistična Nemčija in smo imeli v Londonu begunsko vlado v krogu “protifašističnih držav”. Noben enobejevski “osvobodilni boj” ni bil potreben za dokazovanje naše protifašističnosti. “Osvobodilni boj” je bil potreben nekim ljudem. Potrebovali so ga in na noge so ga postavili “demoni revolucije”, da so nas spravili pod oblast tretjega od totalitarnih bratov, ki so določili usodo dvajsetega stoletja. Slovenci smo bili protifašisti po svoji tradicionalni kulturi, pa tudi po svojih političnih odločitvah prej in takrat.
Ko ste v govoru prišli do novejšega časa - in to je druga reč, na katero bi Vas radi opozorili - ste omenili “sinove in vnuke” nekdanjih nasprotnikov, ki so “ne glede na svetovnonazorska, ideološka in politična prepričanja tako na plebiscitu kot v osamosvojitveni vojni za Slovenijo skupaj, enotno nastopili in izkazali enotno državljansko voljo”. Ta trditev na prvi pogled ni v nasprotju z dejanskim stanjem, če pa jo pogledamo natančneje, pa daje zamegljeno ali premaknjeno sliko, ki je mogla nastati samo v odsotnosti analitične in razločevalne volje avtorja. Trditev namreč enači vse “sinove in vnuke” in jih postavlja v isto vrsto in daje vsem enako priznanje za njihovo patriotsko in državljansko vedenje. V resnici pa logika njihovih položajev še zdaleč ni bila enaka. Za tiste “sinove in vnuke”, ki so bili žrtev takšne ali drugačne, večje ali manjše totalitarne represije, sploh ni bilo vprašanje, kako se bodo odzvali na dilemo, ki seje pojavila. Balkanska komunistična država ni bila njihova država. Poklon bi morali dati “sinovom in vnukom” revolucionarjev, ki so bili nosilci represije. Njim bi morali dati priznanje - in na ta način izraziti presenečenje - da so se v zadnjem trenutku premislili in podprli plebiscit in da so se nazadnje le odločili, da osvobodilni vojni vsaj nasprotovali ne bodo, če je že ne bodo podprli.
Tretja in najvažnejša reč pa je bila ta, da v zgodovinskem delu govora, v katerem ste govorili o tem, kako smo prišli Slovenci v sedanji čas, niti z eno besedo niste omenili slovenskega holokavsta. To lahko pomeni le dvoje: ali je nad Vami zmagala za trenutek oportunistična misel ali pa holokavst ni stopil pred Vas v svoji grandiozni in presežni obliki. Holokavst tako zelo izstopa iz območja skušenega in predvidljivega, da ga ne moreta zajeti ne filozofski diskurz ne umetniški uvid. Vsak poizkus, da bi ga človek doumel, se konča v nemoči. Samo čutimo, da je bil in da je. Vemo tudi to, da je bil holokavst velika slovenska biološka rana in zato politično dejstvo, če je sploh kdaj bilo kako dejstvo politično. Sprašujemo se zato, kako to, da se Vas ni dotaknil - kot človeka in kot politika. Kako to, da niste nikoli pomislili, da bi bil lahko - kot extremus necessitudinis casus - v svoji presežni velikosti edinstveni vzgon k očiščenju in utrditvi slovenske zavesti?
Nazadnje je tu še neka reč, o kateri pravzaprav govorimo neradi. Ne moremo je namreč razumeti kot nekaj, kar človek v naglici pozabi ali opusti, kot nekakšen spodrsljaj, ki gaje mogoče opravičiti, saj se človeku navsezadnje lahko vse zgodi. Tu smo namreč že na črti, kjer zadenemo ob krivico, na meji, kjer se začenja območje krivde. Na slavnostno sejo Državnega zbora ob dnevu samostojnosti ste povabili predstavnika ZZB, nobenega povabila pa ni dobila NSZ. Zakaj ste to naredili? Res, zakaj? V Državnem zboru seje tako vzpostavilo groteskno stanje: NSZ, ki se bori za ponižane in razžaljene, za človeške pravice tisočev, ki ne morejo govoriti; ki je, tako nekoč kot danes, storila vse, da zmaga stvar demokracije, NSZ je bila brutalno odrinjena. Pač pa so bili tam predstavniki sil, ki so, polaščene od demonov, revolucije tirale narod v dolgotrajno in akutno nesrečo, katere posledice še trajajo in so nepredvidljive. Kako seje to moglo zgoditi? Kako to, da predsednik, ki izhaja iz izvirno demokratične stranke, ni imel v sebi te moči, da bi vsaj na simbolni ravni pokazal z neko gesto, da je pripravljen končati državljansko vojno. Ali bi bilo bistveno drugače, če bi zboru predsedoval Potrč? Vi ste bili vzgojeni, blagi in ste gradili mostove. Toda na čigav račun? In ali so ti mostovi taki, da peljejo do kakšnih cest na oni strani? V mislih imam stavek, ki ga je zapisal Leszek Kolakowski v razpravi Moderna na zatožni klopi: Čisto mogoče je, da sta spoštljivost do mrtvih in spoštljivost do živih - do življenja sploh - nedeljivi. In kaj potem?
Prepričani smo, da nam ne zamerite besedi, ki smo jih tu napisali. Tudi mi Vam tega, o čemer smo govorili, ne zamerimo. S svojim besedilom smo hoteli dati majhen prispevek k temu, da svet ne bi bil tako nespodbuden prostor, kot je. Ali ste tudi Vi prebrali novico, da je v prvih petih dneh tega leta šestnajst Slovencev naredilo samomor? Ali se Vam ne zdi, da je čas za novo politiko?
Nazadnje bi Vam radi zagotovili, da smo z Vami. Z Vami borno tudi takrat, kadar ne boste mogli delati tako, kakor bi mi pričakovali in želeli. Vemo namreč, da je politika prostor možnega. A vemo tudi, da je tudi v tem prostoru mogoče dostojno in celo dostojanstveno ravnati.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svetli in temni loki Mirko Kambič