Avtor: Tine Gornik

Po letošnjih novoletnih praznikih je Okrožno sodišče v Ljubljani javno objavilo, da je zavrnilo zahtevo državnega tožilstva za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ga je v avgustu 1946 obsodilo vojaško sodišče v Ljubljani. Razlogi za zavrnitev niso bili navedeni, češ da so preobširni. Zato pa je sodišče javnim občilom ponudilo in razdelilo pismeni odpravek sodnega sklepa z obrazložitvijo na 43 straneh.
Takšno nenavadno trženje še ne pravnomočnega sodnega izdelka je vzbudilo splošno radovednost in ni bilo javnega glasila, ki ne bi o njem kaj objavilo. Poročila in razlage so bile različne, vse pa so bile skladne v misli, da je sedanje sodišče popolnoma osvojilo sodbo povojnega vojaškega sodišča. Ta enotna ugotovitev je časopisni razpravi o tem, ali bi obnova kazenskega postopka pomenila politično ali pravno rehabilitacijo škofa Rožmana, dodala mnogo pomembnejše vprašanje: ali sedanji sodni sklep pomeni pravno rehabilitacijo povojnega političnega sodstva?
Zavrnitev zahteve za obnovo sama po sebi ne daje odgovora na to vznemirjajoče vprašanje. Odgovor je treba poiskati v sodni obrazložitvi zavrnitve, v načinu in metodah, s katerimi je sodni senat prišel do svoje odločitve in izdelal zavrnilni sklep. Obrazložitev sodnega sklepa vzbuja sum že s svojo zelo nenavadno obsežnostjo, njena vsebina pa nam pokaže prav zastrašujočo razsežnost in globino revolucionarnih usedlin v našem sodstvu.
Sodba vojaškega sodišča, s katero so komunistični sodniki po nasilnem prevzemu oblasti in vzpostavitvi totalitarnega režima obsodili škofa Rožmana, ker je nasprotoval komunizmu in obsojal njegovo nasilje in zločine, je ena največjih zlorab kazenskega prava v politične namene. Je najbolj tipični izdelek tedanjega angažiranega političnega sodstva, udarne pesti revolucije, katere cilje je določalo enoumno politično vodstvo, tempo pa tajna policija – Udba, kot je značaj tega sodstva določil njegov ideolog in oblikovalec Vito Kraigher. V dejanskem pogledu je ta sodba zbir nejasnih in v izrazito političnem jeziku napisanih propagandnih izmišljotin in sporočil. V procesnem pogledu je sodba povsem nezakonita, ker sodišče za to sojenje ni bilo pristojno, postopka ni vodilo po veljavnih predpisih in ni dovolilo nobenega dokaza v korist obdolženca. Vsebinsko pa je sodba protipravna, saj dejanja, za katera je bil škof Rožman obsojen, po kazenskem zakonu niso bila kazniva dejanja.
Okrožno sodišče v Ljubljani je kot sodišče pravne in demokratične države takšno sodbo ideološkega sodišča brez kakršnegakoli pomisleka posvojilo in jo v celoti odobrilo. Se več, napake prvotne sodbe je še razširilo in ji dodalo nove ugotovitve v enakem ideološkem propagandnem jeziku. Do teh ugotovitev in stališč je prišlo na prav tako nesmiseln način in z enakimi nedovoljenimi miselnimi postopki kot nekdanje politično sodišče. Je to storilo zaradi neznanja, zaradi prešibke zavesti o svoji odgovornosti ali zaradi malomarnega in nekritičnega razmerja do zgodovinske resnice?
Za sodišče bi bil slab katerikoli pritrdilni odgovor, pravni in demokratični državi, svobodi slovenskega naroda grozeč pa bi bil odgovor, da ni šlo niti za nevednost, niti za neodgovornost in ne za malomarnost ali nekritičnost. Sodni sklep vzbuja strah, da gre za nekaj drugega.
Sodišče v svojem sklepu dosledno uporablja medvojno komunistično propagandno besedišče, revolucionarna stališča in pojme. Priznava samo narodnoosvobodilni boj v pomenu NOB. Kdor ni odobraval NOB, je narodni sovražnik, kdor je NOB nasprotoval ali nasprotovanje odobraval, je brezpraven zločinec, ki ga je smel kdorkoli ubiti, pregnati, oropati. Kdor se je pred revolucijskim nasiljem branil, je narodni izdajalec, obsojen na smrt, saj je vendar nasprotoval osvobodilnemu boju. Braniti se pred nasiljem osvoboditeljev, ni obramba pred nasiljem, je nasprotovanje osvobodilnemu gibanju in zato narodna izdaja.
Sodni sklep za vse medvojno dogajanje dosledno uporablja besede osvobodilni boj ali narodnoosvobodilno gibanje. Zanj ni ne OF in ne partizanov in še zlasti ne Komunistične partije Slovenije, VOS in revolucije. Ta osvobodilni boj z malo začetnico je brezmadežno vseljudsko gibanje brez poveljstev, forumov ali organizacij s svojimi posebnimi interesi in pogledi. Vsako nasprotovanje takšnemu angelsko čistemu osvobodilnemu boju je zato samo po sebi podlo, zločinsko in izdajalsko.
Iz takšnih ideološko političnih stališč seveda ni težko videti škofa kot izdajalca. Sodni sklep je poskrbel, da bi bil takšen pogled še jasnejši. Kjerkoli je v sklepu omenjeno škofovo nasprotovanje komunizmu, je sodišče dodalo: »ali/in/oziroma osvobodilnemu boju«. Sodni sklep je tako škofovo idejno in versko nasprotovanje komunizmu spremenil v politično in vojaško nasprotovanje osvobodilnemu boju proti okupatorju.
Ker sodni sklep ne priznava revolucionarnega nasilja, ki ga je Komunistična partija Slovenije z izkoriščanjem osvobodilnega boja izvajala nad Slovenci, da bi si nasilno pridobila oblast, seveda tudi ne priznava pravice do samoobrambe pred »osvobodilnim« nasiljem in ne ve za državljansko vojno, ki je iz tega nastala. Ker ne priznava revolucije, ne priznava obrambe pred njenim nasiljem; pozna samo osvobodilni boj in izdajo tega boja. Škof, ki je obsojal vsako nasilje in je zagovarjal tudi obrambo pred komunističnim nasiljem, je zato kriv zločina.
Sodni sklep se tako kot prvotna sodba niti z besedo ne ustavi pri vprašanju, kaj so bile Vaške straže in kaj Slovensko domobranstvo, Slovenska zaveza, Slovenska legija, Narodna legija in Sokolska legija, kaj je bil Narodni odbor in druge legalne ali ilegalne organizacije in institucije Slovencev-nekomunistov med drugo svetovno vojno. Sodišču zadošča vedenje, da vse to ni bila NOB, torej je to moralo biti nekaj izdajalskega in zločinskega. Po katerem zakonskem predpisu bi bile Vaške straže in Slovensko domobranstvo kot domače varnostne enote nekaj nedovoljenega, se niti povojno niti sedanje sodišče nič ne vpraša. Zakaj ne bi smele poleg NOB delovati druge slovenske ilegalne organizacije, sodišču ni mar. Tako kot povojno sodišče, za katero je po njegovi revolucionarni naravi in namenu razumljivo, je tudi sedanje sodišče, za katero pa je to povsem nerazumljivo, saj gre za neodvisno sodišče pravne države, štelo vse, kar ni NOB, za narodne sovražnike. V skladu s takšnim totalitarnim pristopom je odločalo o posameznih predlogih.
Iz sodnega sklepa je očitno, da se je zgodovinopisje o času druge svetovne vojne v Sloveniji za sodišče končalo s politično propagandnimi traktati partizanskih opisovalcev njihovih podvigov še v trdem komunističnem režimu. Za številne drugačne ugotovitve kasnejših, politično in ideološko neobremenjenih strokovnih zgodovinarjev sodišče noče nič vedeti. »Tega nočem poslušati!« je zaklical vpraševalec zgodovinarki, ki je ob predstavitvi knjige Rožmanov proces hotela odgovoriti na njegovo vprašanje, in odšel iz dvorane. Druge strani in drugačne resnice ni hotelo poslušati vojaško sodišče in je noče poslušati niti sedanje sodišče. Resnica lahko tudi boli!
To pojasni nedovoljeno, vendar zelo očitno dvojnost v sodnih stališčih do zgodovinarjev. Temeljiti strokovni zgodovinski poročili o Rožmanovih dejanjih med zadnjo svetovno vojno, ki sta ju po pravilih zgodovinskih znanosti napisala dva neprizadeta, mednarodno priznana zgodovinarja, in ju kasneje izdala tudi v knjižni obliki in s tem svoje delo in svoji imeni izpostavila presoji strokovnjakov in javnosti, sta za sodišče samo njuna neupoštevana osebna ocena, ker pač ne potrjujeta ugotovitev sodbe zoper škofa Rožmana. V potrditev njegove krivde pa se sodišče v istem sklepu kar nekajkrat sklicuje na »zgodovinopisje« kar tako, brez navedbe avtorjev, njihovih del in besedil, kar bi omogočilo preverjanje sklicevanja na zgodovinopisje. Sodišču se ni zdelo, da bi moralo pojasniti, zakaj gre pri znanih zgodovinarjih samo za osebno oceno, ki je ni treba upoštevati, pri neimenovanih zgodovinopiscih pa za objektivno resnico, o kateri ni dovoljeno dvomiti. Za takšno ravnanje je edino znano opravičilo načelo marksističnega filozofskega materializma, da je merilo resnice samo korist avantgarde delavskega razreda, da je resnica to, kar koristi komunistični partiji.
Sodba Rožmanu očita izdajalski pomen njegovih izjav, danih med okupacijo. Zgodovinarja sta v svojih poročilih po strokovni oceni vseh sedaj znanih dejstev in okoliščin prišla do drugačnih ugotovitev o vsebini in pomenu škofovih izjav. Sedanji sodni sklep teh strokovnih ugotovitev, ki so v korist obsojenca, noče upoštevati, češ da gre za njuno osebno razumevanje. Nasprotno pa v škodo škofa Rožmana brez pomisleka navaja, kako so njegove izjave lahko razumeli okupatorji. Kako Rožmanove izjave po strokovni oceni razumeta priznana slovenska zgodovinarja, je za sodišče njuno subjektivno mnenje, kako pa so te izjave lahko razumeli okupatorji, je objektivna resnica. Seveda, prvo bi bilo v korist obsojencu, drugo je v korist partiji!
Sodišče v svojem sklepu ne verjame niti Rožmanu, ne škofu Leniču niti dr. Blatniku in drugim očividcem takratnih dogodkov in tudi ne dr. Bučarju in drugim sedanjim opisovalcem zgodovinskih dogodkov, niti ne tistim, ki so zgodovino opisali po naročilu Državnega zbora in niso ravno naklonjeni dr. Rožmanu in njegovi pravici. Ne verjame nikomur, ki pove karkoli, kar ni v breme dr. Rožmanu; ne verjame ničesar, kar bi lahko koristilo obsojencu. Nasprotno pa verjame vse in vsem, ki so ali so baje povedali kaj takega, kar je mogoče šteti škofu v škodo. Tako zavrne vse pomisleke zgodovinarjev o pismu, ki naj bi ga škof poslal v Rim, in brez zadržka na golo besedo verjame fašistu Orlandiju, ki je odrejal streljanje talcev, brez pomisleka verjame italijanskemu generalu Robottiju in fašističnemu šefu pokrajinske uprave Grazioliju, če sta povedala kaj takega, kar je možno izkoristiti proti Rožmanu. Zelo nejasna izjava nacista Rösenerja je za sodišče sveta, seveda samo tisti delček, ki ga je mogoče obrniti proti Rožmanu. Neštetih drugih izjav in dokumentov istih oseb, ki bi lahko bile v obsojenčevo korist, sodni sklep ne omenja. Zakaj bi jih, saj je znano, kaj je za komuniste kriterij resnice.
Sodni sklep očita škofu Rožmanu, da je »manifestiral lojalno kolaboracijo«, in to, kar je bilo nuja za preživetje ljudstva, v nasprotju z domačimi in mednarodnimi zakoni šteje za zločin. Kot zločin mu očita »aktivno nastopanje proti komunizmu«, kar po zakonu sploh ni bilo kaznivo. Rožmanovo izjavo aprila 1941 razlaga tako, kot da bi že tedaj obstajale partizanske brigade in narodnoosvobodilni boj, čeprav tedaj ni bilo niti Protiimperialistične fronte, kaj šele OF in partizanov. Tedaj so vsi še mirno spali v zavezništvu s Hitlerjem in nacisti. Sodni sklep časovne komponente precej svojevoljno spreminja in zamenjuje, jih poljubno komprimira ali razteguje. Ni videti, da samo zaradi neznanja.
Zelo manipulativna je ugotovitev, da je Rožman nastopal »zoper del naroda«. Seveda je nastopal, če so morilci in ustrahovalci bili »del naroda«. Ali škof ne sme nastopati zoper nasilje in umore in zoper tiste, ki to delajo? Ali danes ne smemo preganjati slovenskih roparjev in morilcev, ker so del naroda? Ali pravo velja samo za tujce, ne tudi za domače zločince? Zopet se je pokazalo marksistično merilo pravice in resnice: Vse je dobro, kar koristi revoluciji, in vse je zločin, kar škoduje revoluciji. Rožman je zločinec, ker je nastopal zoper ubijalce, ker so bili ti del naroda, ki se je boril proti okupatorju.
Rožmanove dokazane pomoči zaprtim in interniranim sodišče ne šteje v njegovo korist, češ da je to od katoliškega škofa pričakovano. Nasprotovanje komunizmu in njegovim zločinom, ki je za katoliškega škofa še bolj pričakovano in normalno, pa sodišče Rožmanu šteje za vojni zločin.
Škof Rožman je bil med drugim obsojen, ker da je »organiziral, odrejal, izvrševal in zasnoval … odvajanja v koncentracijska taborišča«. Za takšno obsodbo ni bilo prav nobenega dokaza. V zahtevi za obnovo je bila predložena vrsta dokazov o nasprotnem, o škofovem prizadevanju za izpustitev internirancev in zaprtih. Sodni sklep priznava, da je škof »dejansko pri okupacijskih oblasteh posredoval za številne aretirane, obsojene in internirane«, tudi »za osebe, ki so bile pripadniki nasprotne strani – narodnoosvobodilnega gibanja«. Vse to pa šteje za pravno nepomembno, ker je takšna dejavnost za škofa običajna. Pri tem pa škofu šteje v krivdo, ker je internirance, za katere je prosil, označil za nasprotnike komunizma, in ker so nekateri od izpuščenih kasneje vstopili v Vaške straže. Očitno sodišče meni, da bi škof smel posredovati le za komuniste. Izpuščenim pa bi moral ukazati, da morajo iti v partizane. Zopet pravo marksistično merilo resnice!
Sodni sklep nam tudi pove, da tiste civilne osebe, ki jih je OF štela za nasprotnike (dr. Natlačen, dr. Ehrlich, Kikelj), niso bile civilne osebe in jih je zato VOS upravičeno postrelila. To opraviči z željo vsake nasprotne strani »na vse možne načine eliminirati člane in pomembne pristaše nasprotnika«, kar sodišče brez vsakega zadržka šteje za značilnost vsake vojne. Kaj bi se mudili z mednarodnim vojnim pravom, ki omejuje načine bojevanja (če gre za korist revolucije: na vse možne načine!) in med vojno še posebno ščiti civilno prebivalstvo (civilista preprosto razglasi za nasprotnika in ni več zaščiten; eliminirati je dopustno vsakega člana in pomembnega pristaša nasprotne strani, ne samo vojaka). Tako preproste so te stvari za sodišče.
Sodni sklep pravi, da je Rožman lagal, ko je opozarjal na poboje in nasilje osvobodilne vojske nad civilnim prebivalstvom. Z lažno propagando naj bi zagrešil vojni zločin. Sodišče uporabi celo množične povojne poboje za dokaz, da je škof lagal, ko je govoril o nasilju osvoboditeljev, ne pa za dokaz, da njegovo govorjenje ni bilo lažno, kot bi sklepal normalen um. Takšna je pač marksistična logika, ki jo je zelo spretno in uspešno uporabilo tudi naše sodišče.
V sodnem sklepu je še cela vrsta drugih manipulacij z zgodovino in pravom, protislovij in polresnic, meglenih in nerazumljivih pojmov in formulacij. Za odgovor na začetno vprašanje pa zadošča že povedano: Ta sklep pravno opravičuje povojno politično sodstvo in medvojno komunistično nasilje.