Avtor: Tine Velikonja

Domobranci so četnikom nudili marsikaj

Na videz je bil slovenskim četnikom septembra 1943 v Grčaricah zadan smrtni udarec. Vendar so se počasi opomogli in se iz poraza tudi nekaj naučili. Predvsem to, da so sami prešibki in potrebujejo močnega pokrovitelja. Zato so si za svoje delovanje razen Štajerskega četniškega bataljona, kjer pa je bilo partizanstvo šibko, izbirali področja, ki so jih obvladovali domobranci z mrežo svojih postojank. Še najbolj je bil izpostavljen Dolenjski četniški odred, ki mu je poveljeval Janez Marn - Črtomir. Vendar pri njegovi skupini ni šlo toliko za kraljevo vojsko kot za razbojništvo. Ne ve se, zakaj je užival tako zaupanje pri Nemcih. Ti so bili zadnje mesece leta 1944 in prve leta 1945 obsedeni od strahu, da bi se partizani, četniki in domobranci dogovorili za skupne nastope proti njim. Pisali smo že o tem, da se gestapo sploh ni ukvarjal s partizani in njihovimi sodelavci, ampak izključno s protikomunističnimi skupinami.
Notranjski četniški odred, ki je štel okrog sto vojakov, je vodil Jože Saje. Dne 11. decembra 1944 so se s Petkovca pri Zaplani odpravili na Dolenjsko in se ugnezdili v Leskovcu, hribovski vasi nad Višnjo Goro. Odhajali so neradi, saj so se v krajih okrog Rovt dobro počutili. Prebivalci so skrbeli, da so imeli streho nad glavo in polne želodce. Domobranska vojska jim je nudila posredno zaščito. Povsod naokrog so bile njene postojanke, gosto posejane in močne. Ozemlje, za katero so skrbele, so držale trdno v rokah. Kljub temu pa ni bilo popolnoma varno, kar je razumljivo. Tako so imeli četniki prav na tem področju hudo prasko s partizani, pri čemer sta bila dva njihova vojaka ubita in dva ranjena. Vse to se je zgodilo na Samiji, pred nosom domobranske postojanke v Šentjoštu. Neradi pa so dajali domobranci svojim zaveznikom hrano in obleko, še manj orožje in strelivo. Zgodilo se je, da so nemške šarce, ki so jih zaplenili partizanom, raje izročili Nemcem kot četnikom z očitkom: »Sami si jih dobite!«

Opis slike: Selo jeseni leta 1943 – oče Vrbinc (žrtev pomora leta 1945) s svojimi otroki

Četniki so premik opravili v zamahu. Čez dan so se spustili do roba Ljubljanskega barja, šli mimo Ligojne, Sinje Gorice, se splazili čez železniški most pri Podpeči, potem pa skozi Črno vas do Lavrice. Poševna pot po pobočju Molnika do Pleš in mimo Repč do Malega Lipoglava je bila zanje igrača. Proti jutru pa odvečna hoja gor in dol po hribih proti vzhodu. V Leskovec so dospeli 12. decembra podnevi. Z njimi so šli tudi trije zavezniški piloti. Najstarejši je bil izkušen letalec. Iz svojega lovca je izskočil nekje na Gorenjskem nad nekdanjo nemško-italjansko mejo. Pripeljali so ga na Sv. Tri Kralje, od tam pa na Petkovec. Znal je malo nemško in bil je doma iz Milwaukeeja. Rekli so mu Stric. Drugi je bil Charley, po poklicu profesor, doma z Nove Zelandije. Ušel je Nemcem z ujetniškega transporta. Na Petkovec je prišel preko Ljubljane. Bob je bil tretji. Tudi on je ušel Nemcem nekje med potjo, najbrž takrat kot Charley.

Leskovec nad Višnjo Goro

Leskovec je prijazna vasica nekaj kilometrov severno od Višnje Gore, na tristo metrov višji Leskovški planoti. Skrita je v plitvi kotlini, ki je odprta le proti jugu, toliko kolikor je potrebno za cesto, ki je tam speljana in te pripelje v sredo vasi. Cerkvica sv. Ožbolta se med dobro ohranjenimi kmečkimi hišami kar izgubi. Ni postavljena na vzpetino, kot je pri nas navada. Njive, travniki in krpasti gozdovi so nagnjeni proti naselju. Severozahodno varuje vas sto metrov višji Kucelj, jugovzhodno pa le malo nižja Škrjanščica s košenicami. Vas nima zdaj niti sto prebivalcev. Na farni spominski plošči v Višnji Gori je napisanih kar osemnajst njenih fantov in mož. Vsi so bili pobiti po maju 1945.

Samotna pot ranjenega bombnika B 17

Na božični dan je zgodaj popoldne nad južnim delom Posavskega hribovja omagala ameriška leteča trdnjava B 17, v kateri je bilo devet, po drugi oceni pa enajst letalcev. Bombardirali so rafinerijo v Plznu. Letalo je bilo zadeto nekje nad Avstrijo ali Čehoslovaško. Kljub okvari so se člani posadke skušali vrniti v Foggio v Italiji, odkoder so bili poleteli.
Nekako jim je uspelo prileteti do Slovenije, potem pa je zmanjkalo bencina.
Julij Vrbinc iz Sela pri Pancah je bil takrat star enajst let. Rad je gledal srebrne ptice, kako so v velikih rojih romale na sever in se čez nekaj ur vračale na jug. Dobro se spominja tistega božiča:
Zadnjega pol leta vojne se je vsak dan, kadar je bilo lepo vreme, že pred deveto uro zjutraj zaslišalo zavijanje siren v Ljubljani, kmalu potem pa brnenje visoko v zraku. Letala so se pojavljala v velikih skupinah, morda po petdeset, in se vrstila do enajste ure. Bile so leteče trdnjave B 17 in B 24, štirimotorna letala na propelerski pogon. Omenjena tipa letal sta se razlikovala po repu. Iz Slovenca sem si izrezal članek, v katerem so bila zavezniška letala opisana. Zanje sem postal pravi izvedenec. Čeprav so letela 5.000 metrov visoko na nebu, sem jih zlahka razlikoval. Prve mesece je bilo več bombnikov B 17, kasneje pa so prevladovali B 24. Popoldne okrog ene ure so se letala začela urejeno vračati in spet je trajalo dve uri, preden je bilo nebeške procesije konec.
Med enajsto in trinajsto uro je zavladal mir. Skoraj vsakokrat pa se je v teh dveh urah pojavilo vsaj eno samotno letalo, ki se je predčasno obrnilo in se mu je od nekod s kril ali trupa vil bel dim. Vsem se je posrečilo, da so odletela naprej proti jugu. A ob božiču leta 1944 se je izteklo drugače.
Tistega prazničnega dne je bilo nebo čisto kot solza. Po strupenem jutranjem mrazu se je čez dan počasi ogrelo, saj je sonce sijalo, kot bi bilo poleti. Sneg okrog naše vasi je ležal samo po osojnih legah. Gledal sem zasnežene griče, hribe in gore v bližnji in daljni okolici, prav zadaj Alpe, in čakal, kdaj se bodo spet prikazala letala. Med dvanajsto in trinajsto uro opazim visoko na nebu proti severovzhodu samoten bombnik B 17. Z običajno hitrostjo je letel na jug. A iz levega krila se je za njim vlekla tanka bela črta. Kar zagledam za letalom belo pikico, ki se je jasno ločila od modrega neba. Sledila je še ena. Videti je bilo, kot da letalo odmetava odvečni tovor, potem pa takoj pomislim, da bi bila lahko padalca. Letalo je letelo naprej v začrtani smeri, po petih prevoženih kilometrih ali več pa se je prikazalo za njim še pet pikic. Medtem sta se prva dva že toliko spustila, da sta se razločili kupoli padal, pod njima pa črni piki. V tem času se je začel bombnik strmo spuščati. Izginil je za obronkom na vzhodu, se še enkrat prikazal. Zaokrožil je po nebu in konec. Zaslišal se je močan pok in izza obzorja se je pojavil oblak dima. Kasneje
so povedali, da je letalo padlo v bližini Drage pri Višnji Gori. Za prva padalca sem ocenil, da sta padla v gozd nekje blizu Javora, in izvedel, da nisem veliko zgrešil. Našli so ju na Cirju. Za drugih pet, kolikor sem jih videl, sem sodil, da so doskočili pri Polici, tako jasno in blizu jih je bilo videti na nebu. V resnici so se znašli še enkrat dlje na drugi strani Kuclja nad Leskovcem, deset kilometrov zračne črte od prvih.

Izogibajte se partizanov

V letalu je v resnici bilo devet letalcev. Zdi se, da so vsi varno pristali. Oblečeni so bili v tople kožuhe. Vsakemu je ostal tudi revolver znamke Colt 45. Do večera so bili že v Leskovcu. Pripeljali so jih okoliški kmetje. Četniki Notranjskega odreda, ki so bili v tej vasi že štirinajst dni, so jim nudili gostoljubno streho in varstvo. Čez dva dni so pripeljali iz Ljubljane še Mauricea Brasha, ki je izskočil nad Savo blizu Zaloga. Takrat je bil kapetan, kasneje major. Takoj je prevzel poveljstvo nad svojimi. Vedel je, komu je padel v roke. Pravil je sledeče: »Moj predstojnik nam je pred odhodom iz oporišča v Anconi naročal, naj se, če bomo morali zasilno pristati, skušamo prebiti do četnikov ali domobrancev, izogibamo pa naj se partizanov.« V tistih dneh so pripeljali četnikom še nekaj letalcev, tako da jih je bilo skupno petnajst. V času, ko so bili v vasi, sta se pridružila še Rus in Poljak. Ni se jim godilo slabo. Razumljivo pa je, da so hoteli čim prej domov. Zato so šli med božičem in novim letom z večjo skupino četnikov gledat v dolino Temenice, če bi tam lahko pristalo letalo. Imeli so namreč radijsko zvezo z Mihajlovićevim štabom in se dogovorili, da bodo zavezniki prišli ponje po novem letu. Ko so si ogledali ravnico in ugotovili, da bo pravšnja, so se spet vrnili v hribe. Tam so se vsi čutili varni, malo zaradi lastnih moči, še bolj pa zaradi domobranskih posadk naokoli. Partizanov ni bilo blizu, čeprav se tako velika enota ni dala skriti.

Domobranski nočni sel

Na novega leta dan leta 1945 je stal Pavle Borštnik na straži jugovzhodno nad vasjo. Borštnik, Vičan, je maturiral leta 1944. Doma se ni dalo ostati. Nekam je bilo treba iti. Abiturienti iz imenitnejših ljubljanskih družin so se prijavili k TODT in se jim zaradi tega ni skrivil niti las. Njihovi starši so tako ali drugače podpirali OF in grehi njihovih sinov so bili že vnaprej odpuščeni. Pavle je šel k domobrancem, se znašel na Ljubljanskem gradu kot signalist, že po štirih tednih pa pri četnikih. Star je bil šele devetnajst let. Poslušajmo njegovo zgodbo!

Opis slike: Vrbinčevi mami so se zamerili

Bilo je na novega leta dan. Na stražo sem šel ob 2. uri zjutraj. Samo za dve uri, pa še to je bilo hudo. Hladna noč, snega do kolen. Moj prostor je bil nad vasjo proti jugovzhodu, zraven mogočnega drevesa. Kar že od daleč opazim nejasno senco, ki se mi počasi bliža. Naperim puško in čakam. Iz teme se izlušči postava, ki hodi kar po celem, vzravnano in vztrajno. Prvi hip mi nekaj reče, naj streljam. Potem pa le počakam in zavpijem: »Stoj!« Človek obstane. Na rami ima puško. »Ne streljati, jaz sem domobranec!« Ukažem mu, naj dvigne roke v zrak. Počasi se mi približa. Pove, da je domobranec stiškega bataljona in da ga pošilja komandant z naslednjim obvestilom: Močna nemška enota ve za Leskovec in s šentviške strani napreduje proti vasi. Takoj morate proč!
Poslal sem ga v vas k dežurnemu oficirju. Alarm. Na hitro poberemo vse, kar smo lahko nesli, in proti zahodu. Z nami seveda tudi letalci. Hiteli smo po travnikih v gozd in naprej čez Kucelj proti Polici. Prišli smo nad Blečji Vrh in ga obšli. Ustavili smo se v bližini Male Stare vasi.
Kasneje smo izvedeli, da so Nemci prodirali iz Višnje Gore, Šentvida in Grosupljega. Grosupeljsko skupino smo slišali hoditi pod seboj v dolini. Njeni vojaki so šli kar po kolovozu in se je zaradi zmrznjenega snega slišal vsak korak. Na srečo Nemci, ki so vedeli, koga imajo pred sabo, niso hiteli. Sistematično so obkolili Leskovec in s tem zaprli obroč. Ko so ga stisnili, so šele spoznali, da so udarili v prazno. Moralo je biti okrog enajste ure dopoldne. Ni jim bilo treba iskati po hišah. Globoka sled v snegu, ki se je izgubljala v gozdu, je kazala, kam se jim je izmuznil plen. Odločili so se, da brez postanka nadaljujejo pohod.
Tudi četniki Soškega odreda so se umaknili in prišli nekam nad Grosuplje. Tam so verjeli govoricam, da so Nemci že odšli. Zato so se obrnili. Z ene strani nemška kolona, ki je hitela za nami, z druge ti četniki, ki so se brezskrbno vračali. Blizu so si prišli na Blečjem Vrhu. Nemci, ki so nas zasledovali, so prišli visoko nad naselje. Spodaj v vasi so na razdalji petsto metrov zagledali vojake. V prepričanju, da nas imajo, so zapustili sled in obkolili vračajočo se skupino. Premoč je bila tako velika, da bi bil vsak odpor samomorilski. Ujetnike so peljali z Blečjega Vrha prek Police v Višnjo Goro. Med potjo so doživeli čudno srečanje. Na Polici so namreč na hišnih vratih stali četniki Marnovega Dolenjskega odreda in jih brez besed radovedno gledali.
Tako je povedal Pavle Borštnik, pa tudi večino drugega, kar piše v naši godbi.

V Selu pri Pancah so jih dobili Nemci

Četniki Notranjskega odreda so se čez dva dni premaknili na Barje in se ustavili v Mateni. Vaščani niso nasedli njihovi razlagi, da so čudni vojaki, ki jih imajo s seboj, bosanski četniki. Proti temu je govorilo njihovo orožje, pa oblačila in gumijasti škornji, vse prvovrstno, kot nalašč za hudo zimo. Govorica je bila neznana in v ničemer podobna srbohrvaščini. Četniki so računali, da se bodo kot enota vrnili v varno zavetje rovtarskih vasi okrog Zaplane. Tja jih je vleklo. Toda odšli so nazaj na Dolenjsko in se ustavili nekje v Troščinah blizu Leskovca. Tam se je poveljstvo 15. ali 16. januarja odločilo, da se odred zaradi neprijazne zime in prevelike opaznosti razbije v manjše skupine. Razdelili so se na enote po pet do šest fantov. Petnajstim Amerikancem, Rusu in Poljaku so dali še tri svoje vojake. Bili so to Jaka Kenk, nekdanji policaj, Milan Višnar, doma iz Polja pri Ljubljani, in še nekdo. Eden od njih je bil mitraljezec. Delovali naj bi kot samostojna enota. Odšli so po svoje. Čez nekaj dni so poslali za njimi tolmača, ki je govoril angleško. Pisal se je Ivo Mavko. Našel jih je 20. januarja zvečer v Javoru. Takoj po njegovem prihodu je skupina iz nepojasnjenega vzroka zapustila varno zavetje. Ivo se ne spominja kakršnega specifičnega povelja za premik in si ne zna pojasniti, zakaj taka naglica, in to ponoči. Skupina se je odpravila v dolino Javorske Reke, nato ob Rekarski Reki do Rekarjevega mlina, od tam pa po dobro uhojeni bližnjici naravnost v breg do Sela pri Pancah.
V vas so prišli okrog polnoči in se na silo vselili v Vrbinčevo in Šuštarjevo domačijo. Vrbinčeva mama j ih ni ohranila v lepem spominu. O tem je pravila svojim otrokom. Hčerka Mira Zupančič ve povedati tole:
Prihod četnikov in njihovih varovancev v vas je bil podoben hudi uri. Tisti, ki je šel naprej, je sredi noči tolkel po težkih hrastovih vratih s tako ihto, kot da gori voda. Odpret je šla mama. S tremi mlajšimi otroki je spala v hiši, starejši trije pa pri tetah spodaj v vasi. Jaz sem prišla na svet čez dober teden, 28. januarja. Na vratih je stal vojak, naperil nanjo puško in zavpil: »Gdje je otac!«. Mama je odgovorila, da pri domobrancih. Brez besed je odšel in se kmalu vrnil z vso skupino. Kar vselili so se, ne da bi prosili, ena polovica k nam, druga k Šuštarjevim. Mama je do smrti verjela, da so bili Italijani, saj jih je nekaj za silo govorilo italijansko. Brat Julij tej zgodbi ne verjame in meni, da je mama vedela, da ima opravka z Angleži. Kar v hiši so si otresli sneg z obleke in obutve. Najbolj jim je bila všeč naša peč, ki je bila ravno prav topla in najraje bi vsi zlezli nanjo. Ko so se malo posušili, najedli kruha in napili mleka, so polegli po hiši. Mama se je z otroki umaknila v kamro. Kasneje jim je najbolj zamerila, da niso šli na potrebo ven, ampak so se pomočili kar v veži, eden se je celo otrebil.
Vse to je Vrbinčeva mama večkrat pravila hčerki Miri. Letalcem v prid vas moramo spomniti, da takrat v hiši ni bilo električne napeljave. Pot s hiše na prosto in v temo jih ni mikala. Straže niso postavili. S tem so se strinjali tudi letalci. Kdo jih bo le iskal v tej noči in zimi!
V tem času se je pomikala po cesti pod Molnikom in Pugledom gestapovska skupina dvanajstih mož, oblečena v bele uniforme. S seboj so imeli sledne pse. Zdi se, da so se do Podlipoglava pripeljali s tovornjakom, naprej pa napredovali peš in jim je tovornjak sledil. Za vodiča jim je bil domobranec domačin. Janez Grum piše, da se je kasneje govorilo, kako so v mlinih po dolini vpraševali za Selo. Zdi se, da so iskali četniški štab. Tudi kasneje v vasi so najprej zahtevali generala Prezlja. Vse kaže, da so psi pripeljali nemške policiste v dolino Rekarske Reke in do Rekarjevega mlina, kjer so se videle sledi od pravkar, in jim govorile, da je tod nedavno lezla v hrib večja skupina ljudi.
V Selo pri Pancah so prišli neopaženi 21. januarja okrog četrte ure zjutraj. Straže ni bilo in vprašanje je, kako bi se izteklo, če bi ta streljala. Zdi se, da jih je sled v snegu takoj pripeljala do pravih hiš. Potrkali so na vrata in pri Vrbinčevih jim je šla odpret spet mama, ki je bedela. Na vratih je zagledala vojaka, ki je govoril slovensko. Vstopil je v vežo, nato pa v hišo. Posvetil je po sobi in zaklical: »Fantje, nobenih neumnosti! Vdajte se!« Bil je domobranec vodič. Za njim je vstopil Nemec, ki je patruljo vodil. Zahteval je poveljujočega oficirja, pa se ni nihče oglasil. Nazadnje se je javil Mavko. Tega je najprej vprašal, kje je general Prezelj. Sele potem, ko so se obkoljeni dvignili s svojih ležišč, se izvili iz kožuhov in pokazali v uniformah, so Nemci spoznali, koga imajo v rokah. Ob nepričakovanem plenu so ponoreli. Letalce so začeli zmerjati z luftgangsterji in kazalo je že, da jih bodo kar postrelili. Nazadnje so se le umirili. Nemški poveljnik je vprašal tolmača, odkod je doma. Povedal je, da iz Domžal. »No, če je pa tako, bomo hitro ugotovili, če je res.« Poklical je gestapovca, ki je čakal zunaj. Bil je Lado Müller, tudi Domžalčan. Mavka najprej ni prepoznal, ker je imel preveč zaraščen obraz. Že po prvih stavkih pa sta odkrila, da sta stara znanca.
Julij je spal pri tetah v spodnji hiši in je šele zjutraj izvedel, kaj se je ponoči dogajalo na zgornjem koncu vasi. V hiši je po tleh opazil polno četniških in ameriških letalskih našitkov. Pobral jih je in hranil. Zdaj jih je nekam založil.
Ujetniki so se Vrbinčevi mami smilili. Vedela je, da so Nemci vsega zmožni, in se bala, da bodo z ujetimi opravili kar pred hišo. Ko se to ni zgodilo, ji ni bilo prav, da so jih obtežili z vsem, kar so dobili, predvsem orožjem in strelivom. Njihovo vpitje in priganjanje v temi, ko so jih gnali po strmi in zasneženi bližnjici v grapo, je bilo težko poslušati. Spodaj pri Rekarjevem mlinu jih je čakal tovornjak. V Ljubljani so jih izložili na dvorišču sodnije na Miklošičevi in postrojili. Amerikance na eno stran, druge na nasprotno, tudi Rusa in Poljaka. Mavko piše, da so Amerikance takrat videli zadnjikrat.
Govori in piše se tudi drugače, predvsem to, da zadeva s padalci ni tako čista. Vse okoliščine okrog njihovega zajetja res niso pojasnjene. Ali so vsi, ki so izskočili za božič, prišli v Leskovec? Ali je bil zares 2, januar, ko so jih Nemci prepodili iz vasi, ali se je to zgodilo kasneje? Zakaj nenadni nočni premik v najhujši zimi iz Javora v Selo? Zakaj tako maloštevilna gestapovska patrulja? H komu je hotel domobranski vojak pripeljati nemške policiste? Govori se celo, da je imel pri njihovem zajetju svoje prste Janez Marn.

Opis slike: Vrbinčeva hiša v Selu

Četniki in letalci so ostali živi

Vse zajete z Rusom in Poljakom vred so izpustili konec februarja, obenem z že omenjenimi četniki Soškega odreda. Odprli so jim vrata na cesto in zavpili: »Marsch, aus!« Nekaj dni prej sta se namreč četniško in nemško vodstvo dogovorila za premirje. Izpuščeni so odšli na Zaplano oziroma Petkovec. V tem času je bil na rovtarskem koncu že Notranjski odred, ki se je v naglici preselil tja iz vasi okrog Police. Borštnik se spominja, kako sta bila pred selitvijo s prijateljem povabljena v neko hišo na špehovko. Ravno sta se usedla za mizo, ko je pritekel dežurni stražar s poveljem: »Sprema, gremo!« Tista špehovka je pomagala, da se tako dobro spominja, da je šlo za noč med 12. in 13. februarjem, med pustnim torkom in pepelnično sredo. Namesto potice so gazili sneg v velikem krogu južno od Ljubljane. Sli so čez Barje. Na Petkovcu se niso vselili v hiše pri cerkvi, kjer so bili prej, ampak so se vgnezdili na samotni kmetiji pri Turku.
Videti je, da so Nemci šele februarja leta 1945 spoznali, kako votel je njihov strah pred vzajemnim nastopom partizanske in protikomunistične vojske. Šele takrat se jim je posvetilo, da so za Slovence nezanimivi, saj bodo odšli, pripravlja pa se boj na življenje in smrt med komunistično partizansko vojsko in njenimi vojaškimi nasprotniki. A kljub temu svojim zaveznikom po sili niso pomagali. Gestapo je delal po svoje in po dobrem tednu, 1. marca 1945, se je odpravila z ljubljanskega kolodvora kompozicija tovornih vagonov, namenjenih v Dachau. V njih je bilo nekaj sto ujetih partizanov, pa tudi cvet uporne domobranske vojske. Vemo, kako se je končalo.
Četniki Notranjskega in Soškega odreda s centralnim štabom so ostali na Zaplani dober mesec. Že 20. marca so se odločili za slovo. Pomikali so se mimo Logatca in Grčarevca do Strmce. Tam j ih je presenetila partizanska zaseda. Hitro so jo pregnali in š1i naprej na Bukovje, mimo predjamskega gradu, na Ubeljsko, od tam pa se spustili do St. Vida, sedanjega Podnanosa. Verjetno so obstali v Podbregu. Do tu je prišla tudi Marnova patrulja. Bilo jih je nekaj več kot deset. Ostali so pri notranjski in soški skupini in če bi ostali, bi se rešili. Tako pa jih je neko noč kar zmanjkalo. Vrnili so se k poveljniku in š1i v zanesljivo smrt. Marn je imel posebno moč nad svojimi. Samo on je bil zanje tisti, ki jih bo znal pripeljati na varno.

Ko so Američani padali z neba

Znano je, da so letalci preživeli. Že junija leta 1945 se je v taborišču v Forliju ustavila patrulja Amerikancev na džipu. Poiskali so generala Prezlja in preverili zgodbo o letalcih. Podrobneje se je o njih razpisal v Taboru Rudolf Hirschegger (Tabor, 38, 1987, 55–57). Nemci so jih imeli najprej zaprte na ljubljanskem gradu, dva dni v zaporih na Miklošičevi, nato pa jih odpeljali v ujetniško taborišče v Nemčijo. Dan pred koncem 2. svetovne vojne, 7. maja 1945, jih je rešila Pattonova ameriška armada.
Leta 1987 pa je prišel v Slovenijo eden od teh letalcev, prof. James Ashley. O njegovem obisku se je v Nedeljskem dnevniku (4. januar 1987) obširno razpisal partizanski fotoreporter Edi Šelhaus pod naslovom:« Ko so Amerikanci padali z neba … «. Ashley je med drugim povedal tole: »Odskočil sem z višine 4000 metrov. Bil je moj prvi skok s padalom. Ves sem bil zaposlen z njim, zemlja pa se mi je približevala. Srečno sem pristal na polju kakšnih sto metrov od neke kmetije. Medtem ko sem pospravljal padalo, se je pojavil pred menoj neoborožen moški. Pozval me je, naj mu sledim na dom. Njegova družina je bila ravno pri božični pojedini. Povabili so me k mizi. Medtem so poslali ven sla in pojavil se je angleško govoreči človek, ki mi je povedal, da sem na ozemlju, ki ga nadzorujejo četniki. Ponudil sem mu cigarete, medtem pa so se navzoče ženske zanimale za moje padalo. Zadovoljen sem jim ga izročil. Pol ure nato so privedli v hišo še tistega od naših, ki je odskočil zadnji. Zelo sem se razveselil.« To Ashley. A Šelhausu ni dala žilica, da mu ne bi položil na usta še sledečega stavka: »Ko sem užival slovensko gostoljubje, sem premišljeval o odporniškem gibanju; moje temeljno znanje o dogajanju je bilo, da so četniki nemški kolaboracionisti. Usoda me je očitno poslala v napačno stran.«

Opis slike: Vas Selo

Ashley je kar naprej trdil, da je bilo ime hribovskega naselja, na katerega je imel tako lepe spomine, Leskovec. Čez nekaj mesecev se je vrnil, zdaj v ženini družbi. Sklenil je, da bo šel po svoje. Najel je tolmača in voznika. Obšli so vse kraje v Sloveniji z imenom Leskovec. Teh je kar sedemnajst. Začeli so na Gorenjskem, se peljali celo na Leskovico pod Blegošem, a zaman. Končno so se obrnili proti Dolenjski in nazadnje so se odpravili tudi v Leskovec nad Višnjo Goro. Ko so se pripeljali pred vas, je Ashley že od daleč presrečen potrdil, da je to pravi kraj. Ni bilo težko najti hišo in družino. Gospodinja Terezija Dremelj, ki ga je takrat gostila, je imela celo shranjen kos njegovega padala in mu ga pokazala. Sledilo je veliko veselje domačinov in gostov. Spominjali smo se tistih časov pred 42 leti, ko je bilo kljub vojni vihri v tej samotni gorski vasici tako živahno, kot nikdar prej ali kasneje.
Končno ena redkih zgodb iz tistih časov s srečnim koncem! Četniki so dobro izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila, kajti brezdelje uničuje. Spopadov s partizani so se izogibali, v Nemce niso silili. V krhkem zavetju domobranskih postojank so čakali konec vojne. Reševanje zavezniških letalcev je bilo tisto pravo. V naši zgodbi je središčna tema ravno usoda teh ljudi. Vseeno pa bi vas želel spomniti na epizodo z domobranskim slom. Na deset kilometrov dolgo samotno pot po snegu, ki je segal do kolen, je bil poslan v trdi zimi in temni noči. Zanjo je potreboval nekaj ur. Hoditi je moral po celem in se izogibati naselij. Vseeno bi lahko naletel na partizansko patruljo in malo je manjkalo, da ga ni prav na cilju ustrelil četniški stražar. Potem ko je svojo nalogo opravil, se je obrnil in šel nazaj, pri tem pa moral paziti še na to, da ga ne bi dobili Nemci. Poveljnik stiške postojanke poročnik Nadrah je bil četnikom naklonjen in na svojo roko določil in poslal najboljšega moža.