Avtor: Marijan Smolik

Lani je p. Miha Žužek objavil spomine na svoja doživetja pod naslovom Sredi vsega (Ljubljana-Dravlje 1996, 237 strani). Bolj mimogrede je zapisal, da se je med študijem v Zagrebu srečal s sobratom nemškega rodu iz Vojvodine, p. Vendelinom Gruberjem. »Tih, prijazen, vedno nasmejan. Hotel je biti misijonar, a mu je vojna to preprečila. Po vojni so ga poslali za župnika nekam v Vojvodino, imena vasi si nisem zapomnil. Od tam je – kot vsak jezuit – čez kakšno leto šel v tretjo preizkušnjo. V Dubrovnik. Ko jo je končal, je odpotoval z vlakom v Sarajevo, a tja ni dospel. Vsa poizvedovanja so bila brezuspešna. Čez dobro leto so nam naročili, naj zanj opravimo vse molitve kot za vsakega rajnega sobrata. Izpolnili smo to. Nato se je prikazal na sodišču v Beogradu in bil obsojen na dolgoleten zapor. Zaradi špijonaže. Čez kaki dve leti se je – spet nenadoma – prikazal v Zagrebu, odhajal je v Nemčijo. Razložil nam je svojo zgodbo.« Pater Miha je zelo kratko povzel, kaj je p. Vendelin delal v Vojvodini, da si je »zaslužil« zapor in izgon iz države. O zasliševanju v zaporu piše: »Vedel je, da nič pravega ne vedo, nič ni priznal. Nato – ga je zmanjkalo. Neznano dolgo obdobje ne obstoji v njegovi zavesti. Ko se je spet zavedel, so mu dali njegovo lastnoročno lepo izpisano izpoved: kot pri spovedi je vse natančno popisal in podpisal! Ne da bi se česarkoli spominjal. To je sodobna kemija« (str. 89–90).
Svoja doživetja je opisal tudi pater Vendelin sam v knjigi In den Fangen des roten Drachen (V krempljih rdečega zmaja) s podnaslovom Deset let pod Titovo oblastjo, ki je na 240 straneh izšla leta 1986 pri Miriam Verlag v mestu Jestetten. To knjigo mi je pred leti priskrbel nekdo iz Nemčije, a si je takrat nisem upal vključiti v Semeniško knjižnico. Ob branju Žužkovih spominov sem se spomnil nanjo in tako lahko ob njej napišem nekaj več o trpljenju vojvodinskih Nemcev (Donauschwaben). O tem ni pri nas menda še nihče pisal.
Pater Vendelin Gruber je bil rojen 1914 v Bački, v kraju Filipova (vzhodno od Apatina). Postal je jezuit in bil leta 1942 v Zagrebu posvečen za duhovnika. Takrat so njegove domače kraje zasedli Madžari (od aprila 1941 do oktobra 1944). Mnogi njegovi rojaki so bili, radi ali neradi, vključeni v vojaške oddelke SS, starejši moški, ženske in otroci pa so seveda ostali doma, večinoma tudi po »osvoboditvi« teh krajev leta 1944. Številne nemške vasi so takrat izpraznili, vanje naselili srbske družine iz Like in Črne gore, druge pa spremenili v uničevalna taborišča, v katerih so ostali še nekateri nemški duhovniki. Ko je p. Gruber zvedel za to, je iz Zagreba prostovoljno, s privoljenjem svojih redovnih predstojnikov in škofovim dekretom odšel med svoje rojake.
Svoja doživetja si je sproti zapisoval, seveda pa so mu te zapiske ob aretaciji zaplenili, vendar je po izpustitvi iz zapora 1. januarja 1956 takoj spet vse zapisal po še svežem spominu. Ker je 1963 odšel med svoje rojake – izseljence v Brazilijo, je prva izdaja njegove knjige izšla tam (oktobra 1976) v portugalščini, šele 1986 pa je izšel nemški izvirnik. Seveda ni mogoče, da bi v nekaj odstavkih povzel vse grozote, ki jih je p. Gruber doživel in opisal. Zdi pa se mi prav, da vsaj zdaj izvemo kaj o tem, kar so, sicer daleč od Slovenije, pa vendar v isti državi, doživljale množice nedolžnih otrok in starih ljudi, pa je bila skrivnost takrat tako skrbno varovana, da se večini državljanov o tem ni niti sanjalo. Izbral sem nekaj pripovedi, ki kažejo, kaj zmoreta ljubezen in pogum tudi proti najhujšemu sovraštvu.
Vendelin je izkusil zapor že takoj maja 1945 v Zagrebu, skupaj z drugimi duhovniki in laiki. Po nekaj mesecih je bil izpuščen (verjetno ob Titovi amnestiji avgusta). Leta 1946 je izvedel, kaj se dogaja v njegovi ožji domovini. Ko je dobil dovoljenje predstojnikov in je tudi nadškof Stepinac potrdil njegovo odločitev, da gre prostovoljno v kraje, ki so postali taborišča, mu je zanesljiv zdravnik povedal, kakšna zdravila naj vzame s seboj in tudi »zdravila«, s katerimi si bo lahko »pridobil« upravnike taborišč: žganje in cigarete. Seveda so mnogi »pametni« sobratje v Gruberjevi odločitvi, da gre pomagat na smrt obsojenim rojakom, videli samo nespametno in nekoristno početje mladostnega navdušenca.
V Novem Sadu je izvedel že več o razmerah, ker je srečal rojaka, ki je bil na patrovi novi maši, zdaj pa je moral služiti kot šofer poveljnika taborišča v Jareku (severno od Novega Sada, zdaj morda Čenej). Povedal mu je, da s pomočjo redovnic včasih pritihotapi v taborišče tudi hrano in pošto. V Subotici je pater pri škofu Lajču Budanoviću izprosil dekret za pastoralno službo v kraju (taborišču) Gakova, severno od Sombora.
Kljub stražam mu je v gosti zimski megli uspelo priti v vas, kjer je živela tudi njegova sestra z dvema otrokoma, oče in mati pa sta mu že umrla. Našel je bolnega kaplana Johlerja, ki je po župnikovi smrti prostovoljno ostal med ljudmi, da bi jih mogel pripravljati na smrt. V kraju, spremenjenem v taborišče, je bilo takrat kakih dvajset tisoč jetnikov. Oblast nad njimi je imel neki Žuco, ki je bil gospodar nad njihovim življenjem in smrtjo. Pod smrtno kaznijo je prepovedal, da bi šel kdo v cerkev. Upravnik taborišča Gojko ni imel na skrbi hrane, ampak izstradanje prebivalcev.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tolle, lege – Vzemi, beri Mirko Kambič

Gruber je kaplana Johlerja pregovoril, da je šel za nekaj časa iskat zdravja v Filipovo. Pater je zdaj skrivaj hodil po hišah, obiskoval izstradane bolnike in umirajočim prinašal sv. popotnico. Zvedel je, kako so 4. januarja 1946, še pred njegovim prihodom, ljudje kljub prepovedi prišli v cerkev, pa so med mašo vdrli vanjo vojaki. Da bi ustrahovali ljudi, so izmed njih izbrali neko ženo Elizabeto, jo gnali k izkopanim skupinskim grobovom in jo tam ustrelili. Pater piše, da je skoraj vsak dan šel na to grobišče, kjer je star grobar skrbno zapisoval imena umrlih. Povedal mu je, da so jih januarja pokopali kakih sto, februarja pa malo manj. Zaradi zmrzle zemlje je bilo nemogoče pokopati vse sproti, trupla so zmrznjena ležala kar na kupu. Pater je videl, kako je desetletna deklica na samokolnici pripeljala v prt zavito trupelce svojega petletnega bratca. Rekla je, da ga ni hotela izročiti grobarjem, ker da ti z mrliči pregrobo ravnajo. Deklica mu je to zaupala, ko ga je prepoznala: nedavno je namreč obhajal njeno sedemnajstletno sestro, ki je medtem že umrla.
Potem ko je pater že nekaj tednov skrivaj obiskoval hiše, je poveljnik Šuco le izvedel, da je tukaj tuj duhovnik. Zvečer je z oboroženimi tovariši vdrl v njegov dom, ves vesel, da so izvohali »Stepinčevega špijona«. Pater je ostal hladnokrven kljub vanj uperjenemu orožju in jih pomiril z »zdravilom za komuniste«, ki mu ga je svetoval zagrebški zdravnik. Tudi cigaret se niso branili. Opolnoči so odšli, zjutraj pa se je opogumil in poveljniku vrnil obisk, spet s cigaretami. Prosil ga je, naj dovoli ljudem prihajati v cerkev, ker da nova ustava to dovoljuje. Skoraj nepismenemu poveljniku je moral razložiti, kaj je to ustava in da jo morajo vsi, tudi on, spoštovati. Zato naj se ne sklicuje več na svoje predstojnike, ki so ga poslali v Gakovo, da izstrada ljudi, čeprav niso bili nič krivi. Ta razlaga je očitno zalegla in Šuco je dovolil ljudem, da ob nedeljah zvečer po opravljenem obveznem delu spet prihajajo v cerkev.
V nedeljo, 24. marca 1946, so po končanem delu zvonovi oznanili, da je cerkev odprta. Na ta večer pred praznikom Oznanjenja Mariji je Vendelin spodbudil trpeče vernike, naj se zaobljubijo, da bodo vsako leto romali k Mariji, če ostanejo živi (v knjigi je nekaj fotografij s teh romanj po Evropi ter severni in južni Ameriki, kjer zdaj živijo nekdanji trpini in njihovi potomci). S to obljubo povezuje pater nadaljnje dogodke, ki so prinesli v taborišče vsaj malo upanja. Začeli so namreč izpuščati tiste Nemce, ki so bili poročeni z osebo druge narodnosti. Dobili so tudi dovoljenje, da prejemajo pakete, prišel je celo zdravnik, da bi omejil epidemijo tifusa, ki je grozila okoliškim svobodnim krajem.
Ganljiv je opis nočnega obiska stražarja Slovenca, ki je prišel patra prosit za nov rožni venec, ker je svojega, ki mu ga je dala mama na smrtni postelji, izgubil. Vojak je povedal, da ga moli med nočno stražo in da je dobil pogum za to prošnjo, ko je videl, kako je pater »ukrotil« celo poveljnika. »Janez« je patru povedal, kje je njegovo stražarsko mesto, in obljubil, da ne bo oviral ljudi, ki bodo hoteli zbežati ali prinesti hrano v taborišče (str. 72–74). S pomočjo dveh pogumnih deklic, ki sta znali priti mimo straž iz taborišča, da sta svojim prinesli kaj hrane, je omogočil tudi svojemu nečaku in nečakinji, da sta varno prešla na madžarsko stran (meja je bila oddaljena kakih 10 kilometrov). Sestri takrat še ni mogel pomagati.
Brez uspeha pa je bil Vendelinov obisk v Beogradu na nunciaturi in pri mednarodnem Rdečem križu – vsi so sicer vedeli za trpljenje ljudi in tudi pomagali bi radi, a je oblast to odločno prepovedala. Ko se je vračal iz Beograda, je obiskal Filipovo in svojo rojstno hišo. V njej je našel srbsko družino iz Like.
V naslednjih poglavjih opisuje Gruber usodo otrok brez staršev, ki so jih nameravali odpeljati v prevzgojne domove, da bi iz njih naredili zavedne Titove pionirje. V tem času se je v Gakovo vrnil tudi kaplan Hohler. Začela sta s pripravo na prvo obhajilo teh otrok. Pomagalo jima je nekaj pogumnih žena in deklet. Za veliko noč (1946. leta je bila 21. aprila) so uspeli priskrbeti tudi nekaj dodatne hrane za te otroke, ki so hrepeneče pričakovali dan prvega obhajila. V cerkvi so zbrali 600 otrok. Eden izmed njih je potem mami povedal: »Mama, ne bom pustil, da bi mi iz srca iztrgali Jezusa. Ne bom ga zatajil.« To je žena povedala patru, ko je po uspelem slavju že čakal na odhod iz Gakova.
Pater Gruber je nato hotel priti za dušnega pastirja v večje taborišče Rudolfsgnad (ob Tisi, pred izlivom v Donavo, na banaški strani – verjetno današnji Kničanin). Šel je k oblastem, da bi mu to dovolile, naletel je seveda na gluha ušesa. Nadškof dr. Ujčič mu je v Beogradu napisal dekret za župnika, nato je odšel v novo »župnijo«. Spotoma se je peljal mimo Pančeva, kjer je bilo veliko žensko taborišče, kraj številnih smrti. Prek pontonskega mostu (novega so gradili nemški ujetniki) je na drugi strani reke Tise prišel v mesto, kjer je kakim dvajset tisočem izstradanih žena in otrok gospodovala poveljnica Zlata, visoka, plečata Srbkinja. Z njo je imel odkritosrčen pogovor, potem ko ji je pokazal nadškofov dekret, da je imenovan za župnika v njenem mestu. Kakor mora ona ubogati svoje predstojnike, tako mora tudi on škofa, ki ga je poslal sem. Spet je pomagala steklenica dudovače, da mu je Zlata končno rekla, naj gre, kamor hoče, ona nič ne ve zanj. Olajšan je pater odšel s polnim nahrbtnikom zdravil za trpeče rojake. Število prebivalcev je bilo v tem taborišču približno vedno isto, ker so takoj pripeljali nove, ko so prejšnji pomrli.
Cerkev so pred leti minirali nemški vojaki, ko so se umikali. Zvonik se je sesul v cerkveno ladjo in pokopal pod seboj tudi župnika. Ko je p. Vendelin poskušal razložiti prebivalcem, čemu je prišel k njim, da je torej duhovnik, so bili že preveč otopeli, da bi jih to še ganilo. Za binkošti pa si je naložil nalogo, da bi vsaj nekaj otrok in mladih pripravil za prvo sv. obhajilo, saj je sicer skrbel samo za izčrpane umirajoče stare ljudi. Kljub strahu so ljudje v velikem številu, pripravljeni s spovedjo, pri maši prejeli obhajilo, toda na robu množice je bilo že videti vojake, ki so ga po končanem opravilu prisilili, da je takoj zapustil mesto. Poskusil je priti v kraj Molidorf blizu madžarske meje, a tam ni mogel ostati. Tudi v Gakovi ni smel obiskati svojih dveh sobratov, ker so kontrolo medtem zelo poostrili. Spoznal je, da v Vojvodini ne more več delovati, zato se je vrnil v Zagreb.
Javil se je svojemu predstojniku in ta ga je poslal v Bosno, da bi pri redovnicah v Banja Luki vodil duhovne vaje. Takrat je obiskal porušeni trapistovski samostan Marija Zvezda (tam so nekoč delovali tudi slovenski trapisti). Ko je to nalogo opravil, so ga poslali v Dubrovnik na tretje leto jezuitske formacije. Vmes je za božič 1946 pomagal župniji na Cavtatu, v postu 1947 pa je imel v Sarajevu ljudski misijon. Na velikonočni ponedeljek se je peljal v Rudolfsgnad, da bi obiskal zaprtega sobrata, a je lahko oddal le zavoj jestvin, ne da bi vedel, ali jih bo naslovnik dobil. Ko je v Dubrovniku vse opravil in se poslovil, je kljub pomislekom vzel v kovčku s seboj tudi dotlej skrite zapiske iz Vojvodine. V Sarajevu na kolodvoru je nato doživel aretacijo (poleti ali jeseni 1947).
Naslednje strani v knjigi p. Gruberja opisujejo zasliševanja v Sarajevu. Zaprtega so imeli kot ideološkega nasprotnika, ki je v službi tujih imperialistov s papežem na čelu. Kot zločinca so ga nato prepeljali v Glavnjačo v Beograd, kjer je preživel božične praznike 1947. Na vlaku med Sarajevom in Beogradom ga je stražil Slovenec, toda ta »Janez« je bil drugačnega kova kot tisti, ki smo ga že spoznali. Bil je podoficir in ko so stopili v oddelek na vlaku, je patru rekel: »Če boš poskušal pobegniti, bom streljal.« »Saj si vendar katoličan, pa si upaš streljati na duhovnika?« »Kaj katoličan, jaz sem prepričan partizan. Raje tvoje življenje, kakor da bi nekaj let sedel v zaporu.« Ponoči sta stražarja zadremala, patra je obšla misel na beg, saj vrata oddelka niso bila zaklenjena, pa je misel odgnal, ker ni hotel stražarjev pahniti v nesrečo (str. 165).
V beograjskem zaporu je doživel marsikaj; omenim naj samo, kako je neznancu, obsojenemu na smrt, s katerim sta se s trkanjem na zid pogovarjala, tik pred smrtjo še podelil odvezo grehov, ki ga je zanjo prosil. Naslednji dan se oni ni več oglasil. Odšel je spravljen z Bogom in tega se p. Vendelin spominja z globoko hvaležnostjo.
Za praznik 24. marca 1948, ko je bila obletnica obljube o zahvalnem romanju, dane v Galkovi, je doživel posebno notranjo tolažbo, ki ga je tako opogumila, da je v celici začel peti Marijine pesmi. Stražarji so ugotavljali, da je znorel (»On je poludeo« je v izvirniku zapisal v nemški knjigi; v njej je še več srbskih besed in stavkov).
Nato so ga uklenjenega prepeljali v Zagreb. V zaporu mu je ostala za tolažbo madžarska izdaja Hoje za Kristusom. Pretresljivo je brati opis skrajne telesne in duševne izčrpanosti, ki je že mejila na smrt ali na blaznost. Za sojenje so ga prepeljali v Novi Sad. Sodni proces 5. oktobra 1948 je podrobno opisal. Kot vatikanskega špijona so ga obsodili na 14 let strogega zapora s prisilnim delom. V preiskavi je bil preživel že 18 mesecev. Po obsodbi ga je smela obiskati le rodna sestra, ki mu je povedala, da so ga že imeli za mrtvega, ker so jim tudi na vse poizvedbe odgovarjali, da je mrtev (to si je zapomnil tudi p. Žužek, kot sem že omenil).
V novembru 1948. leta so ga prepeljali v kaznilnico v Sremski Mitrovici. Za božič je bil v mrazu in brez prave hrane, šele potem je začel dobivati pakete. Sestra mu je poslala tudi hostije v obliki tablet. Ko je bil kdaj sam v sobi, je maševal in potem sojetnikom - znancem delil obhajilo. Nekaj sozapornikov se mu je posebej vtisnilo v spomin, zlasti tisti, ki so bili izpostavljeni strahotnemu trpljenju. Omenja slovenskega odvetnika dr. Starka Barteta (če si je ime prav zapomnil), ki je marca 1950 obupal in se v celici obesil (str. 201).
Zanimivo je brati, kako so ga za nekaj časa uvrstili med tiste politične zapornike, ki so imeli posebne ugodnosti. Dobil je svojo sobo, v kateri je bil radijski sprejemnik. Dali so mu nalogo, da posluša, zapisuje in prevaja poročila Radia Vatikan. Na str. 219 je podatek, da je bilo v t. i. Tanjugovem oddelku kaznilnice kakih 300 zapornikov, ki so jih v ta namen pripeljali iz vseh jugoslovanskih zaporov. 24 ur na dan so poslušali 148 radijskih postaj v 13 jezikih. Ko je Gruber čez nekaj časa iz časopisov ugotovil, kako so njegove prevode po svoje prikrojevali, je to delo odklonil in šel raje nazaj med težake v opekarni. Pozimi tam ni bilo dela, zato je delal v vrvarni. Za božič 1952 je poskrbel, da so katoliški jetniki opravili spoved, opolnoči pa je maševal v spalnici na kavču. Pravoslavni so se veselili z njimi, osem dni pozneje pa so pravoslavni pogostili katoličane.
Poleti 1953 je ob delu v opekarni staknil hudo mrzlico. V bolniškem oddelku je bil takrat tudi dr. Radenko Stanković, profesor na beograjski medicinski fakulteti, v stari Jugoslaviji pa eden od treh regentov mladoletnega kralja Petra II. Takrat je v bolniškem oddelku delalo še nekaj nemških vojnih ujetnikov – zdravnikov.
Namestnik poveljnika kaznilnice neki Markovič je skrbel tudi za politično prešolanje izobraženih trdovratnih nasprotnikov komunizma. Tudi patra Gruberja je prigovarjal, naj zapusti svoje »praznoverje«, češ da so to naredili že mnogi drugi duhovniki. Ker ni nič dosegel, ga je za dva tedna pustil v samici brez hrane. Zasliševalec mu je povedal, da vedo, kako je za veliko noč sojetnikom delil obhajilo. Pater pa je imel še toliko moči, da je bivanje v samici uporabil za temeljite duhovne vaje.
Malo pred koncem knjige pripoveduje avtor, kakšne so bile inšpekcije tujih ustanov. Pred vsakim takim obiskom so pripravili nekaj celic s posebej zaupnimi zaporniki. Oblekli so jih v nove obleke, v dvorani, kjer so imeli večkrat kulturne prireditve, so dali na mize kup časopisov, ki jih jetniki sicer nikoli niso videli. Skupini Američanov pa se je 11. septembra 1954 le posrečilo, da je prišla nenapovedana. Takrat so obiskovalci slišali in videli vsaj nekaj resnice.
Ta dogodek je bil že blizu konca Gruberjevega zapora. Sredi dela v opekarni so ga nekoč poklicali, moral se je umiti, obriti in ostriči, potem pa mu je uradnik nemškega veleposlaništva povedal, da je posredovanje nemškega kanclerja Adenauerja doseglo, da ga izpustijo z več drugimi Nemci pod pogojem, da takoj zapustijo Jugoslavijo. Pater na koncu knjige kratko opisuje, kako se je poslavljal od večletnih tovarišev. Hudo mu je bilo, da jih zapušča, njim pa tudi, ker bodo ostali brez duhovne opore.
V predgovoru je zapisal, da je bil izpuščen 1. januarja 1956 in je torej v zaporih preživel nekaj več kot devet let, od tega v Sremski Mitrovici dobrih sedem let. Verjetno je tako kot vsi, ki so okusili jugoslovanske zapore, tudi p. Vendelin moral obljubiti, da o svojih doživetjih ne bo pripovedoval, kar je morda tudi razlog za to, da je njegova knjiga izšla šele po desetletjih.