Avtor: Blaža Cedilnik

V deželo prihaja pomlad. Pusta smo pokopali. Sveti Valentin je prinesel ključe od korenin. Sonce že kar pogosto posije skozi megleno tančico naše ljubljanske luknje. Samo malo še počakamo, pa bo drevje začelo brsteti, iz zemlje bo pokukalo raznovrstno zelenje, na bregovih Rožnika, Gradu in Šišenskega hriba se bodo bukve svetlo zeleno obarvale. Kupi snega s pločnikov javnih cest in najbrž še od kod bodo izginili sami od sebe. In prikazalo se bo veliko javno smetišče, kakor bi tudi lahko poimenovali našo “belo” Ljubljano. In na vsepovsod bo zrasel in vzcvetel regrat, ta sinonim za zapuščeno zemljišče.
Ko smo hodili še v šolo, je bil regrat za nas sinonim za zmedo, ki se je pojavila v naših glavah oh tem času. Kar na lepem se nam ni več nič ljubilo, nismo sledili pouku, zasanjano smo gledali skozi okna, po glavah so se nam pleteničile zmedene misli. Naš profesor je vselej rekel: “Ja, ja, smo že tam. Že regrat cvete.”

Tudi v slovensko politiko je pokukala pomlad. Vsi smo bili prepričani, da to pomeni spremembo, nov začetek. Pa smo se ušteli. Zunaj sneg, v glavah pomladnikov pa je zacvetelo. Namesto da bi pred volitvami sedli skupaj, se dogovorili in jasno in glasno in javno in črno na belem predstavili skupen program, so vsak zase nekaj pleteničili in se dogovarjali. Seveda so iz neznanega razloga vsak zase mislili, da bodo absolutni zmagovalci na volitvah. Seveda, če bi se iz zgodovine (pretekle, polpretekle in komaj pretekle) kaj naučili, bi vedeli, da ne bo tako. In vedeli bi, da imajo v svojih vrstah speče krte, ki bodo ob takih ali drugačnih okoliščinah dvignili glave in prišli s pravo barvo na dan. In vedeli bi, da je kadrovanje najbolj pomembna zadeva in bi svoje kadre preverili in prečesali po dolgem in počez. Poleg tega so se zanašali na relativno ugodne rezultate na občinskih volitvah. Po volitvah so, žal, morali ugotoviti, da so ga s tem, ko niso sklenili predvolilne koalicije, krepko polomili. Sicer so dobili več kot polovico vseh volilnih glasov, vendar imajo nekateri slovenski državljani po dva glasova in tako je bilo končno razmerje natanko pol na pol. Potem se je zgodil Pucko. Kogar so prepričali njegovi argumenti, zakaj je to storil, je, milo rečeno, malo čez les. To je bil le prvi krt, ki je dvignil glavo na dirigentov znak. Seveda pa je to dejanje očitno samo povečalo zmedo v pomladniških glavah, kajti po silnih pregovarjanjih, ko je že kazalo, da bo v vladi pač vsakdo, ki je pripravljen v njej sodelovati, se je celotna Ljudska stranka začela vesti kot krdelo Puckov. Požrli so vse besede, ki so jih izrekli na zasedanju parlamenta pred glasovanjem za mandatarja vlade. Menda jim je vse možgane prerasel regrat, pozabili so na “zgodbo o uspehu”, priključili so se komsomolcem v veri, da lahko parirajo takim in drugačnim komunistom, ne zavedajoč se dejstva, da bodo sedaj oni tisti, ki bodo legitimirali vlado in vladavino ljudi in dejanj, ki predstavljajo kontinuiteto prejšnjega režima, tisti, ki bodo požegnali zaključne operacije tranzicije.
Mal’ me p’hn’, mal’ bom pa sama padla, de na bojo rekl’, de s’m kurba.

Večina ljudi je mnenja, da je šlo pač za sodelovanje pri oblasti, za denar in za podobne reči. “Vsi so enaki. Vsem gre le za oblast. Vsem gre le za denar.” Prav gotovo je tudi nekaj tega zraven. Saj je vendar malokdo tako pošten (beri: neumen), da bi zaradi neke trmaste pokončnosti zapravil takšno priložnost, zapravil oblast in denar in slavo. Pa na srečo taki ljudje so in človeku dajejo upanje, da bo morda kdaj le prišlo do tega, da bo tako vedenje nekaj štelo v tej družbi, kot se pogosto izrazi gospod šolski minister.
Če bi človek tako premišljeval, bi seveda dopuščal, da je vse skupaj prepuščeno naključju, pravzaprav celemu nizu naključij. Pa mislim, da snovalec in dirigent vsega tega ne more kar tako prepustiti naključju tako pomembnih stvari, kot je ta, kdo bo na oblasti. In človek si ne more kaj, da ne bi pogledal malo nazaj (čeprav nas vsi svarijo pred tem; ne glejmo nazaj, glejmo naprej, v prihodnost, preteklost pa pustimo zgodovinarjem), tja, v tista leta, ko so bili “postavljeni temelji za našo sedanjo samostojno državo”, se pravi v čas druge svetovne vojne, čas NOB, čas OF. Takrat so bili “nezaželeni” vsi tisti, ki se niso strinjali s komunisti, ki so uživali široko zaupanje ljudi in so imeli voditeljske sposobnosti. Te ljudi je bilo treba po hitrem postopku eliminirati. Seveda jih je bilo treba najprej oblatiti, jim odvzeti dobro ime, potem pa, žiga, žaga, glav’co preč. Seveda se je vojna že davno končala, mi smo se medtem civilizirali in danes ne počnemo več (razen, kadar ni drugega izhoda) takšnih reči. Namreč v takšni obliki. Vendar tako danes kot takrat deluje urad za dezinformacije. In to s polno paro. Na nivoju. Če je treba koga oblatiti. Če je treba komu vzeti dobro ime. Dezinformacije se v hipu razpršijo po vseh nivojih, za vse plasti ljudi. Da ga skoraj ni, ki ne bi vzel vsega tega za suho zlato. Eliminacija potencialnih voditeljev poteka sedaj en malček drugače. Treba je samo imeti nadzor nad mediji. In žal, med najbolj, odmevnimi mediji, se pravi televizijskimi programi, ni niti enega alternativnega, opozicijskega. Tu nas prekašajo vse države, ki so nastale na teritoriju nekdanje Jugoslavije, celo Srbija. In kdor ima v rokah televizijo in poleg tega še izjemno profesionalen in seveda skrbno prikrit urad za dezinformacije, ta lahko politično eliminira najbrž prav vsakogar.
Vendar je tu še drugi, globlji vidik. V času skoraj popolnega razsutja sistema moralnih vrednot si privošči nekaj takega stranka, ki prisega na korenine slovenstva, na njegove etične in moralne vrednote, in je ta njena usmeritev po vseh peripetijah, ki so sledile osamosvojitvi, dajala ljudem občutek, da le ni vse tako skorumpirano, da se še najdejo ljudje, ki so pošteni, pokončni, ki imajo svoje prepričanje …
Podgane so izjemno trdoživa bitja, še bolj trdoživa pa je njihova vrsta. Preživijo vse deratizacije, ki jih ljudje stalno izvajajo z namenom, da bi jih iztrebili. Po eni strani preživijo zato, ker jedo prav vse, po drugi strani pa zato, ker so do novih stvari previdne. Pošljejo eno od mlajših slabotnih živali, da poskusi novo hrano in počakajo. Če je vse v redu z njo, potem jedo tudi druge živali, sicer se nove hrane niti ne dotaknejo.

In nehote človek pomisli na letošnja dogajanja v parlamentu. Seveda jih moramo gledati v luči zaključka pomembne faze tranzicije. Najprej se zgodi, da poslanec, ki je bil leta v vodstvu stranke, ki je tako, hočeš nočeš, sodeloval pri izostritvi njene usmeritve za nastop na volitvah in hkrati pri programu in strategiji za naslednje štiriletno obdobje, takoj po volitvah naredi nekakšen salto, totalen zasuk in stopi na nasprotno stran. In potem se ugotovi, da je to čisto legitimno dejanje, čeprav moralno sporno (to je seveda zelo nežen izraz). Mediji seveda jodlajo, da se je to pri nas že večkrat zgodilo (prestopi so že skoz in skoz požegnani) in da vse skupaj ni nič posebnega in da se to dogaja tudi drugod po svetu in tako naprej in nazaj. Potem to isto reč ponovi kar cela stranka. In to stranka, ki je uživala široko podporo poštenih, pokončnih ljudi. In ne glede na to, kako se bodo stvari razvijale v prihodnjih štirih letih, je nekaj popolnoma jasno. “Srečno smo prebrodili najhujšo fazo tranzicije. Kontinuiteta je ohranjena. Niti oziroma glavni vzvodi oblasti in vsega dogajanja in nehanja so ostali v istih rokah, se pravi v pravih rokah.” In na prihodnjih volitvah bo abstinenca izjemno velika. “Nikoli več ne grem na volitve. Nikomur ne moreš niti malo zaupati. Ne posamezniku ne stranki,” pravijo ljudje, ki so svoj glas dali Ljudski stranki. In tako bo po naslednjih volitvah tudi ta stranka lepo okleščena, njena kredibilnost bo nepomembna, obsojena bo na životarjenje, čakajoč novega voditelja, nov začetek, ki bo prišel, če sploh bo, nekoč v daljni prihodnosti.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Bežeči oblaki Marijan Tršar

Lahko bi napisali pravljico. Nekoč so živeli Lojze, Janez in Marjan in vsi so bili pošteni in so hoteli prevzeti oblast iz rok diktatorskega režima. Pa se je najprej prvi spentljal s hudičem in mu prodal dušo, da bi lahko vladal. Ko se je tega zavedel, je bilo prepozno. In sedaj se na vse kriplje trudi, da bi si rešil dušo. Morda mu bo to celo uspelo, a za kaj drugega bo takrat že prepozno. Drugega je hudič zaman snubil, zato se ga je bilo treba znebiti drugače. Toliko časa so teleekrani ponavljali, da je fašist, da so to začeli verjeti celo ljudje, ki so sicer veliki nasprotniki preteklega režima. Tretji je na vrsti sedaj. Pravkar je prodal dušo hudiču v zameno za oblast. Prepričanje, ali se prepričuje ali nas prepričuje, daje to storil v dobro vseh ljudi. Pa se bo, žal,
prej ali slej pokazalo, daje na ta način samo sebi škodoval, kar bo on in njegova stranka na naslednjih volitvah krepko občutila. Razočarani volivci pa sploh ne bodo odšli na volitve. Saj res ne moreš nič spremeniti. Na nikogar se ne moreš zanesti. Razen seveda na stranke kontinuitete. Te so se utrdile na svojih okopih in ni je stvari, ki bi jih premaknila. In kmalu ne bo več nikogar, ki bi jim konkuriral, ki bi jim gledal v lonec, ki bi razkrival njihove mafijske posle, nikogar, ki bi mu lahko zaupali. Da se ne bo prodal.
Pravljico o slovenski pomladi lahko zaključimo tako, kot se konča znana slovenska pravljica: Ni še vzniknilo seme, iz katerega bo zrastla smreka, iz katere bo tesar napravil zibko, v kateri bo rasel slovenskega naroda sin, ki bo popeljal Slovenijo v novo pomlad.
Projekt sestopa z oblasti z namenom, da se oblast ohrani, bo uspešno zaključen.