Avtor: Justin Stanovnik
Nekateri dogodki so takšni, da nas že takrat, ko se dogodijo, ali pa pozneje, ko se pokaže, kako daljnosežne posledice so imeli, prizadenejo s svojo izrednostjo. Kar te dogodke dviga nad raven njihovega časa, je ali njihova fizična velikost, ki jo vidijo vsi in ni nikomur skrita, ali pa jedro, ki je skrito v njih, a ima v sebi takšno količino energije, ki nas tudi preseneti s svojo velikostjo, toda šele potem, ko ji čas dovoli, da se sprosti. S takimi dogodki in dogajanji je vedno povezana tudi določena neznanskost, nerazumljivost in skrivnostnost. Ali ni neznanskost samo druga beseda za presežno velikost? Ali neznanskost ne pomeni, da nam je kaj neznano in neumljivo, ker česa takega še nismo srečali v polju svojega izkustva?
Filozofi pravijo, da je čudenje izvor človekovega raziskovanja sveta in sebe. Če pa se človek znajde pred nečim še ne skušenim, še ne videnim, še ne slišanim, se njegovo čudenje nujno stopnjuje in postane zahtevno. Ne zadovolji se s stanjem notranjega zretja, vznemirjenega in zavzetega, ampak prej ali slej preide v vprašanja: od kod je prišlo to, kar se je zgodilo; kaj sploh je, kaj je v njegovi sredici in kaj pomeni; kakšen je svet sedaj po dogodku, do katere mere in v katerem pogledu se je spremenil; predvsem pa, kakšen prostor je svet, izvorno ali po sebi, da se je to v njem sploh moglo zgoditi; ali bomo morali poslej drugače misliti o svetu. Iz velikosti, iz neznanskosti, iz neumljivosti izhaja čudenje; čudenje prehaja v vprašanja. Dogodek hočemo razumeti, želimo ga zagledati v njegovi resničnosti in resnici, odkriti hočemo njegov pomen.
In potem, ko se dogodku, ki nas je vznemiril, skušamo približati, ga moramo, če hočemo zadovoljiti svojo vznemirjenost, opazovati iz različnih kotov in smeri, moramo mu določiti sestavine, osredotočiti se moramo na to, kar zaslutimo, da je v njem bistveno.
Zanemariti pa ne smemo tudi tega, kar dogodek spremlja.
Prav to, kar se z dogodkom časovno ujema, nam utegne biti v nemajhno pomoč, zlasti če se nam posreči dognati, ali je spremljajoča okoliščina zgolj slučajna ali pa je z dogodkom v vzorčnem ali kakem drugem odnosu. Mogoče se bo nazadnje izkazalo, da bo treba opustiti misel na vzročno vezanost med dogodkom in opazovano spremljavo, a bomo v zameno našli kaj drugega. Odkrilo se nam bo, da to, kar z dogodkom zgolj soobstaja, ni sicer ne njegov poglavitni ne stranski vzrok, a zato nikakor še ni z njim brez vsakega odnosa ali zveze. Odkrilo se nam bo, da je bilo tisto, kar je dogodek zgolj spremljalo, takšno, take narave, tako oblikovano, da nam je na neki način pomagalo dogodek razumeti.
Kadar se človeku pripeti kaj zelo izrednega, se stanje, ki smo ga tu nakazali, na neki način vedno pokaže. Ko se ljudje spominjajo ali kake velike sreče ali kake velike nesreče, česa, kar je njihovo življenje bistveno spremenilo, smrti človeka, ki jim je veliko pomenil, ali pa vrnitve koga, ki so ga že dolgo imeli za izgubljenega, ne pozabijo hkrati omeniti kake na videz nepomembne podrobnosti, ki je dogodek spremljala. Spomnijo se, kaj je takrat kdo rekel, s kom so še tik pred tem govorili, kje je kdo stal, ko se je tisto zgodilo, ali je bilo jutro ali je bil večer ali so bili sami ali so bili v družbi, celo na kaj so tisti hip kakor po naključju pomislili. To so, kakor smo rekli, na videz postranske in nepomembne stvari; na tisoče in stotisoče jih je in sestavljajo bogato scenerijo, pred katero poteka življenje slehernika. A to je le varljivost videza. Če bi imeli možnost vpogleda v dogodek in v človeka, ki ga je doživel, bi videli, da človekov spomin ne izbira slučajno in tjavdan. Tisto, kar so si ljudje – na videz slučajno in brez pravega razloga – zapomnili, bi dobilo, če bi stvar natanko raziskali, poseben pomen, ki ga je doživljajoči pripisoval ali dogodku samemu ali njegovemu nastanku ali vlogi, ki ga je v njegovem življenju odigral. Pri dobrih in nadarjenih pripovedovalcih je izbira spremljajočih okoliščin lahko tudi zavestna. Ustvarjalni čut jim pravi, da bo dogodek dobil določeno podobo in povedal to, kar želijo, samo tedaj, če ga bodo opremili z izbranimi prvinami iz njegovega prostora in časa.
To so posebej dobro vedeli umetniki – veliki pripovedovalci življenja. Tak je bil pesnik in dramatik William Shakespeare. V igri Julij Cezar pripoveduje o umoru junaka, po katerem je igra dobila ime. Julij Cezar se je pravkar vrnil z uspešnega pohoda v Španijo. Njegov vzpon se bliža vrhu. Že si je prisvojil pravice diktatorja in po Rimu se govori, da se bo zdaj zdaj dal oklicati za kralja. Med rimskim plemstvom se zbere skupina zarotnikov, ki sklene, iz zavezanosti stari republikanski svobodi, Cezarja usmrtiti. V noči, preden naj bi zarotniki na Kapitolu uresničili svoj načrt, se v neki ulici v Rimu srečata plemiča Kasij in Kaska, prvi začetnik in utemeljitelj zarote, drugi navdušen republikanec, a ne še povsem pridobljen. Prizor prikazuje pripravo umora. Kar je važno, je to, da gre za umor velikega Cezarja, predvsem pa za umor nekoga, ki je tudi Rimljan. Gre torej za reči, ki jim ne manjka nevarnosti in tveganja, pa tudi ne notranje napetosti in strasti. Zarotniki se gibljejo na črti, ki jo zarisuje skrajni domet njihovih človeških in moralnih moči. Temu ustreza prostor, v katerem se je zarota skovala in dobila dokončno podobo. Nad mestom se razdivja vihar. Morilski naklep pospremi pesnik z nenadnim izbruhom naravnih sil. Kakor je umor, ki se pripravlja, takšen, da ga Rim še ni videl, tako je tudi noč, v kateri se umor tako rekoč spočne, zaznamovana z nenadnim in nenavadnim premikanjem neba in zemlje.
Kaj se dogaja, izvemo iz opisovanja obeh zarotnikov. Iz načina, kako stvari opisujeta, izhaja tudi razlika, ki je med njima: Kaska je poln spoštovanja do dogajanja, ki ga presega in ki ga ne razume, Kasij pa je predrznež in izzivalec. Kaska pravi, da je sicer v življenju videl že marsikaj,
»a nikdar do nocoj, nikdar doslej
še nisem hodil skozi dež ognjen.«
Sprašuje se, kaj neki bi moglo povzročiti strašno noč. Ali je nebo v sporu s seboj ali pa se je zemlja zamerila nebu:
»Ali v nebesih notranji je boj
ali je svet s prešernostjo bogove
razpalil, da poslali so razdor.«
Zdi se, da se je narava razdivjala prek meja, ki so ji postavljene. Kasko ta misel navda s strahom, zboji se, da te stvari:
»znane strahoto
pokrajini, na katero merijo.«
Kasij je drugačen človek. Tudi on je šel skozi dež in vihar, skozi bliske in strele, a je ob njih začutil vznesenost:
»Kadar bliska zvita je modrina
razkrila grud neba, sem se nastavil
naravnost ji za tarčo in za cilj.«
Kaska ima tako početje za nedovoljeno predrznost:
»Ljudem trepet in groza pristoji,
kadar bogovi močni take sle
pošiljajo v svarilo nam in strah.«
Kasij vidi v tem znake neodločnosti in pomanjkanje možatosti. Sprašuje se, ali Kaskove besede še kažejo pravega Rimljana. Sam je pripravljen na vse, čeprav konča pogovor s priznanjem, da je med tem, kar se dogaja okoli njiju, in naklepom, ki ga snujejo, sorodnost:
»vsa prikazen elementa
je kakor delo, ki ga snujemo,
krvavo, vse ognjeno in pregrozno.«
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Cerkev pred nevihto Simon Dan
Zgodba o Macbethu – to je naslov druge Shakespearove žaloigre – je na zunaj ena od mnogih krvavih škotskih zgodb, njena notranja pripoved pa sega v neko globinsko, mogoče nikoli dosegljivo vprašanje. Govori namreč o spočetju zločina: kje in kako in zakaj se zločin spočne. Res, spočne se v človeku, a kako in zakaj? Ali je zločin avtohton in so bile v človeku možnosti zanj že od nekdaj – in so zmeraj – ali pa se človek da polastiti od nečesa, kar stopi vanj in ga v trenutku neprisebnosti tako prevzame, da se mu ukloni, mu dovoli, da zagospodari nad njim in ga predela v žalostno – tragično – orodje svoje strašne logike.
Kaj je Macbetha potisnilo na pot zločina? Shakespeare se je odločil za drugo od zgoraj omenjenih možnosti, a, kakor bomo videli, le na videz. Zgolj zato, da je temu, kar se je dogajalo znotraj, dal ustrezno zunanjo podobo in tako ustvaril možnosti za dramsko dejanje. V ta namen je uporabil podobo, ki je s svojo grozljivostjo kazala na značaj navdiha. V igri nastopijo tri odurne čarovnice, tri bitja, ki prihajajo iz teme, tri nečloveška bitja iz nekega nečloveškega sveta. Prvič se dobijo na divji, samotni gmajni že na začetku, ko se dogovorijo, da počakajo Macbetha, ki se vrača z zmagoslavnega pohoda proti plemiču, ki je odrekel poslušnost kralju. Eden naslednjih prizorov jih kaže, spet na pusti in prazni škotski planjavi, kako prerokujejo Macbethu, da bo dosegel še visoke časti, nazadnje pa postal celo kralj. Tako je vrženo seme. Ko Macbeth dobi prvo potrdilo, da ima napoved treh čarovnic realno osnovo – izve, da mu je kralj dal za storjene zasluge višji plemiški naslov – se odloči. Sklene, da bo storil vse, da se napoved »treh mrkih sester« izpolni do konca. Pot, na katero je tako stopil, pa vključuje tudi celo vrsto zločinov. Macbeth ne opazi, da je sam edini pobudnik in izvajalec krvavega načrta: da je napoved pravzaprav prišla iz njega in je njegovo delo.
Čarovnice se potem pojavijo še dvakrat, tik preden se začne zadnje dejanje pred obratom. Sedaj niso več same, z njimi je njihova gospodarica Hekate, boginja lova in zasledovanja in smrti. Če naj Macbeth dokonča svoje delo, mora dobiti novo spodbudo v novih prerokbah in napovedih. Tudi to pot so uspešne in Macbeth zagreši še zadnje zločine, ki dokončno zapečatijo njegovo usodo. Nazadnje spozna, da je poražen in da je bilo vse zaman: »Moja pot zašla je med suhljad in žolto listje.«
Ko znova prebiramo to pretresljivo tragedijo, ki je pravzaprav zgodba o samouničevalski naravi zločina, zadenemo ob misel, da je Macbethova krivda v tem, da ni opazil, da so čarovnice, ki so ga zvabile na prepovedano pot, odurna, ogabna, nečloveška bitja. To pomeni, da ni opazil, da je misel, ki je stopila vanj po začetni zmagi, odurna, ogabna in nečloveška. Ni se ovedel izrojenosti in spačenosti tega, kar se je v njem oglasilo – njegove neleposti in njegove grdosti. Ni bil toliko pazljiv, da bi ga obšlo, da je s tem, ko je to misel sprejel, stopil iz bistvenega človeškega sveta. Mi pa, ki tragedijo spremljamo, vidimo, da mu je bila pot, na katero se je odločil stopiti, prepovedana na najučinkovitejši možni način, na način, ki bi ga moral razumeti in se nanj odzvati: ustaviti bi ga bili morali znaki spačenosti, razobličenosti in brezpodobnosti.
Toda zločinski navdih, ki je osvojil Macbethovo notranjost, je imel na sebi tudi notranje, iz besedila izhajajoče, znake nečloveškosti. Čarovnice, ki so zunanje podobe tega navdiha, uporabljajo jezik ironije in cinizma. To dvoje sicer človeku ni tuje, vedno pa kaže v smeri niča, izničenja in smrti. Na prvem sestanku pravijo čarovnice, da se snidejo spet, ko bo trušč na bojnem polju končan, ko bo »bitka izgubljena in dobljena«. To pomeni: Macbeth bo sicer zmagal, a bo prav ta zmaga hkrati tudi klica pohujšanja, ki ga bo končno pogubilo. Ali drugače: bitko bo hkrati dobil in izgubil. Tako je že v proemiju nakazana ironična struktura celotne igre. (Zdi se, da je Oton Župančič, ki je frazo »ko bo bitka dobljena in izgubljena« prevedel s frazo »ko bo boj dobojevan«, pustil neizkoriščeno neko možnost, ki jo je ponujalo besedilo.)
Še bolj kot ironija in cinizem kaže od človeka proč, v smeri niča in izničenja, protislovje, ki ga oznanijo čarovnice, preden poletijo »skozi nečisti zrak in meglo«, s stavkom: »Lepo je grdo in grdo je lepo«, kar pomeni tudi »Dobro je zlo in zlo je dobro«. To je natanko tisto, kar je Macbeth moral uveljaviti v sebi, preden je mogel stopiti na pot zločina: Dobro je zlo in zlo je dobro. Tak brezvrednostni nihilizem mora človek uveljaviti v sebi, da se more uspešno udeležiti podjetja, za katero so se odločali ljudje od časov, ki jih opisuje škotski narodni ep, do modernih totalitarnih despotij. Nekaj tolažbe so imeli in imajo vendar vsi. Izrazila jo je Macbethova žena Lady Macbeth na gradu Dunsinane, ko ji je kri, ki jo je pomagala preliti, že vzela pamet: »Kaj se nam je bati, kdo to ve; ko pa ne more naše visokosti nihče klicati na odgovor.«
Za naše razmišljanje je najbolj pomembno, da je veliki dramatik opremil dogajanja, ki potekajo v notranjosti njegovih junakov, z zunanjimi podobami, ki so z notranjim dogajanjem v intimnem sozvočju in se zlivajo z njim v estetsko celoto. Sem spadajo tudi prvine časa in prostora, ki jih je pesnik izbral v skladu z estetsko ekonomijo drame.
Kadar nastopijo čarovnice, ki so, kakor vemo, pobudnice Macbethovih dejanj, se to vedno zgodi med bliskanjem in grmenjem. Že na začetku se sprašujejo med sabo, kdaj se snidejo spet »v gromu, blisku in dežju.« S tako spremljavo pesnik doseže, da začutimo, da se tu pripravlja nekaj, kar človeku nasprotuje in ga ogroža; da so tu na delu sile, ki prihajajo iz temnih predelov sveta. Zvočni kuliseriji ustreza tudi izbira prostora. Medtem ko se v Juliju Cezarju umor pripravlja sicer v razviharjeni noči, a vendar med ljudmi, v mestu, ki je poleg vsega središče civilizacije, izbirajo »polnočne črne vešče« za kraj svojega sestajanja z Macbethom pusto in neobljudeno planjavo, enkrat – zadnjič – tudi jamo ob reki Aherontu, ki žene svoje valove proti izgubljenim votlinam Hada. Torej vedno tam, kjer je človek brez pomoči sočloveka – sam s seboj in prepuščen sebi. Ko pride Macbeth sem zadnjič po nasvet, kako naj ravna naprej, mu »mrke sestre« na vprašanje, kaj delajo, ko plešejo okoli kotla, odgovorijo: »Dejanje brez imena.« Macbeth je že tako daleč, da ne zasluti daljnosežnosti tega, kar je zajeto v teh besedah. Za celoto našega razmišljanja pa je ta odgovor zelo pomemben in se bomo k njemu še vrnili.
Umetnik, kakor smo videli na primer pri Shakespearu, uvede podobe razbesnele narave zato, da z njimi podpre patos notranjega dogajanja in tako zviša napetost dramskega dejanja. To, kar se dogaja zunaj, poudari to, kar se dogaja znotraj: ritem notranjega spora se ujame z ritmom zunanjega spora, iz obeh nastane novo, enotno gibanje, ki zajame celoto sveta. Z neustavljivo silo potem prikuje nase pozornost gledalcev, spremljevalcev igre. Zunanji efekti so v službi bistvene dramske ekonomije. Toda ko umetnik vključi v organizacijo dramskega dejanja tudi sile, ki prihajajo iz podzemlja, in sile, ki prihajajo izpod neba, pokaže še nekaj drugega. Pokaže, da to, kar se dogaja v njegovih protagonistih – njihovi načrti, njihove ambicije, njihova dejanja – presegajo to, kar je človekova norma: da so prestopili svoje meje in postali večji od sebe. To je nazadnje njihova krivda – njihova tragiška krivda, ki nosi ime hybris: prestop meje.
Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin. A to je samo nekaj abstraktnih izrazov, ki ne morejo drugega kot registrirati neko dejanje in njegov obseg. Te besede nimajo moči, da bi nam približale ogromnost in neznanskost dejanja, ki je bilo tedaj izvršeno. Če bi hoteli to, bi morali dati svoji domišljiji konkretno nalogo. Najprej bi morali pomisliti, da je vsak od tistih stotisočev moral pretrpeti svojo lastno nasilno smrt. To je sto tisoč ponovitev največjega nasilja, ki ga je mogoče uprizoriti na svetu – zadnjega in najvišjega nasilja, ker za njim ni nobenega nasilja več. A tu ni bilo samo sto tisoč umorjenih, ampak tudi nekaj sto, mogoče nekaj tisoč morilcev, ki jih moramo tudi šteti med žrtve. Nemogoče je namreč, da od pogostega ponavljanja ti storilci ne bi počasi postali avtomati in da ne bi z vsakim ubojem iz njih izteklo nekaj človeške substance. Na neki način so umirali tudi oni. Šele če hočemo z mislijo priti do živih ljudi, ki so bili ali nakovalo ali kladivo v velikem podjetju smrti, ki je bilo maja in junija leta 1945 z nekaj centralami in domala brezštevilnimi izpostavami postavljeno in organizirano po vsej Sloveniji, šele če napnemo domišljijo in skušamo – nekaj nemogočega – pomisliti na vsakega od njih, šele tedaj, ko bi se utrudili in bi se naše človeške mere začele trgati in pokati in kričati, da tega ne morejo sprejeti, šele tedaj bi morda zaslutili grandioznost tolikega ubijanja.
To, kar se je v Sloveniji dogajalo maja in junija leta 1945, še najbolje izrazimo z besedo presežnost. Običajne besede, s katerimi opremljamo dejanja, ki pomenijo napad na uveljavljeni moralni in kulturni red, nimajo v sebi moči, da bi prek njih razumeli to, kar se je takrat dogajalo. Ko te besede drugo za drugo postavljamo ob to, kar o tistem času vemo, morajo druga za drugo priznati, da nalogi, pred katero smo jih postavili, niso kos. Zato dogajanje tiste pomladi in tistega poletja ostaja zunaj jezika. To pa pomeni, da ostaja v temi. Če je v jeziku vse, kar je človeško, pomeni to tudi, da je onemu dejanju prepovedan vstop v človeški svet: jezik stoji kot strašni angel z gorečim mečem pred njegovimi vrati in ga brani. V tem je presežnost dogajanja tiste pomladi in tistega poletja. Ne samo po količini zadane in prejete bolečine – tudi po njej, ker je je toliko, da človeku, ko vstopi vanjo, ne da dihati – ampak predvsem po tem, da jemlje svetu to, kar je najbolj njegovega, da je namreč prostor svetlobe – prostor, v katerem je stvari mogoče videti in razumeti.
Toda kje se je zločin spočel, kje se je rodil, kdo ga je negoval, od kod se je napajal, da je zrasel do take velikosti? Prst, iz katere je rasel, je bil leninski kompleks. Ta pa se je sestavila iz marksizma, iz evropskega, zlasti ruskega anarhizma, iz emancipiranega uma – a se ne bi sestavila, ko ne bi bilo prostorov, ki jih je odprl Nietzsche. Važna postaja na poti nastajanja in dozorevanja zločina je bilo leto 1903, ko je leninski vzgon dobil politično podobo. Pri nas se je to zgodilo pred drugo vojno na Čebinah, potem pa na začetku vojne, ko so agenti leninskega kompleksa sklenili izkoristiti narodovo nesrečo za realizacijo svojega projekta. Novih moči so zločinu dali umori komunističnih teroristov spomladi in poleti leta 1942, zrelostno dobo pa je dosegel jeseni 1943, ko je uspešno opravil zadnjo skušnjo. Zdaj je bil pripravljen na vse.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Po boju Simon Dan
Zločin je bil leta 1945 torej že tu, a kdo mu je dal nalogo, ob kateri se je tako dvignil, da je prerasel vse, kar se je do tedaj vedelo in slišalo? Kdo je bil »skrita mati zla«, kot pravi Shakespeare v Macbethu? Vemo, da je bila v zadnji analizi to komunistična partija, ki je zrasla, kot smo rekli, iz leninskega humusa. A nas zanima tudi zgodovina; radi bi izvedeli, kdo je bil tisti, ki je podpisal ukaz, na katerem je pisalo, kaj naj se naredi.
Tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Od drugih političnih zlikovcev tega stoletja se komunisti namreč ločijo tudi po tem, da so imeli ambicijo, da bi bili njihovi zločini popolni: brez papirjev, brez dokumentov, brez sledu – anonimni za zmerom. Vse, kar imamo, je torej osnovni zgodovinski in miselni okvir, v njem pa nekaj dejstev, ki s svojo posredno govorico kažejo na ljudi, ki gotovo niso bili zunaj igre, kako pomembno vlogo pa so pri koncipiranju zločina imeli, tega natanko ne vemo. Milovan Djilas pravi v Vojnih spominih, da se brez Titovega vedenja to ne bi bilo moglo zgoditi.
Josip Broz, imenovan Tito, je prišel na prvi povojni obisk v Ljubljano 26. maja 1945. V zgodnjem sobotnem jutru se je najprej ustavil v Kumrovcu – dan prej je praznoval rojstni dan – potem pa se je prek Celja odpeljal v Ljubljano. Njegov prihod je napovedoval in spremljal radio Svobodna Ljubljana. Na Ježici so Tita pričakali njegovi partijski prijatelji, ki so bili sedaj že dobrih štirinajst dni gospodarji nad mestom. Prvi med njimi je bil gotovo Boris Kidrič, posebej omenjan pa je bil tudi generalmajor Lado Ambrožič, komandant vojne oblasti IV. armade. Zadnji, a nikakor ne najmanj pomemben pa je bil med navzočimi generalmajor Ivan Maček, »načelnik Odseka za zaščito naroda za Slovenijo«. Njegova pomembnost je bila poudarjena ob dejstvu, da je z Brozovim spremstvom v avtomobilu » pribrzel« tudi Aleksander Ranković.
Kidrič je pozdravil visokega gosta, Tito mu je odgovoril in podčrtal željo, ki jo je bil vedno gojil, da bi na ulicah Ljubljane s svojimi prijatelji »proslavili naše veliko delo«. Potem se je »ves nasmejan« popeljal s prijatelji skozi špalir na Kongresni trg in se povzpel na balkon Univerze. Od tam je nagovoril množico Ljubljančanov spodaj na trgu. H govoru in temu, kar je govor spremljalo, se bomo še vrnili, saj predstavlja osrednje mesto v naši pripovedi. A že sedaj povejmo, da je bilo navdušenje ljudi – prekipevajoče. V očeh se jim je lesketala »nepopisna sreča«. Pisatelj Miško Kranjec, ki se je tudi potopil v množico, je podlegel navdihu, ki ga je dobil ob otroku v naročju preproste matere, »ki je doslej znal dve najdražji besedi tega sveta, besedi mama in atek. Sedaj jima je pridružil še tretjo … še večjo, še lepšo, pa tudi usodnejšo, besedo Tito«. Da je podlegel navdihu, imamo pravico reči tudi zato, ker je povedal več, kot je hotel, ko mu je na usta prišla beseda o Titovi usodnosti.
Po govoru je Tito odšel v vladno palačo in tam so mu v »slavnostni dvorani« priredili slovesno kosilo. Po kosilu se je z izbrano družbo sprehodil po Tivoliju, nato pa so ga zapeljali na Grad, da bi si mesto ogledal tudi z višine. Tu se je zadržal malo dlje, saj pravi poročilo, da je »šel peš po vseh grajskih poteh in drevoredih«. Vodstvo je prevzel sedaj general Maček in razlagal gostu stvari na Gradu in pod njim. Čisto mogoče je, da so med sprehodom »po grajskih poteh« zadeli tudi na domobransko pokopališče na Orlovem vrhu. Če je pokopališče bilo že razdejano, je Maček dal samo primerno poročilo, če pa je bilo pokopališče še nedotaknjeno, je, spričo značaja sprehajalcev, samo razumljivo, da so bila izrečena in prejeta določena navodila. Mogoče ni brez pomena, da se je skoka na Grad udeležil tudi Aleksander Ranković.
Tito je ostal v Ljubljani do četrtka, 31. maja, zjutraj. Kaj je tiste štiri dni od nedelje do četrtka vse počel, o tem so poročila prej skopa kot ne. Vemo, da je v ponedeljek, 28. maja, obiskal Gorenjsko – kjerkoli se je ustavil, je doživel navdušen sprejem – vendar je časopisno poročilo o tem obisku zelo neprecizno: ne vemo natanko za kraje, kjer se je oglasil, neznano je spremstvo, ne ve se, zakaj točno je odšel tja. Izvemo, da je prišel do Bleda – okoli 3h popoldne – potem pa je »obiskal še več krajev po Gorenjskem«. Nekaj luči meče na to pot opazka poročevalca, da je pozorno »opazoval življenje in promet«. V torek, 29. maja, si je v Operi ogledal Prodano nevesto, naslednji dan, v sredo, pa je sprejemal: delegacije ženskih, mladinskih in sindikalnih organizacij. To je vse. Za človeka, ki je bil odgovoren za nemajhno podjetje, kar je nova država brez dvoma bila, nenavadno razsipno ravnanje s časom! Praznina, ki ob tem dejstvu zazija, nujno navede človeka na misel, da se je morda – če ne celo zelo verjetno – bavil tudi s stvarmi, o katerih ni bilo mogoče poročati.
Vprašanje je toliko bolj vznemirljivo, ker v tistih dneh Gorenjska, pa tudi Ljubljana, nikakor ni bila kak miren in idiličen prostor. V noči od 26. na 27. maj se je začelo ubijanje ob Brezarjevem breznu – neposredno po Titovem nastopu v Ljubljani. Tja so iz Škofovih zavodov v Šentvidu vozili najprej domobranske ranjence, potem pa mogoče tudi pripadnike hrvaških in srbskih vojaških formacij. Očitno se jim je mudilo pripravljati prostor za tiste, ki naj bi v kratkem začeli prihajati iz Vetrinja v skladu s sporazumom med polkovnikom Ivanovičem in poveljnikom štaba petega korpusa osme armade generalom Tobyjem Lowom, sklenjenim 19. maja v Celovcu. V nedeljo, 27. maja, so Angleži v Podrožci izročili partizanom prve domobrance. To so bili člani Tehnične čete in Zbora redarstvene policije. Potem so vsak dan prihajali novi in novi deli domobranskih bataljonov. Najprej so se kratko ustavili na Jesenicah in v Kranju, nato pa odšli v izpraznjeni Šentvid ali naravnost ali pa prek vmesne postaje v Škofji Loki. Od tu so jih takoj začeli voziti v Kočevje. Milan Zajec, eden redkih, ki so se rešili iz jame pod Krenom, je bil 1. junija že v Kočevju. Ko se je Tito vozil po Gorenjski, je del tega dogajanja moral vsaj videti, saj je pozorno »opazoval življenje in promet«. Čisto mogoče pa je, da je šel tja tudi s tem namenom, da se sestane z ljudmi, ki so bili odgovorni za izvedbo Zločina. Mogoče je tudi, da si je poražene nasprotnike želel ogledati, čeprav ni bil te vrste, da bi se mu ta poteza posebno prilegala. Na vsak način pa je bilo treba poskrbeti za določene stvari.
Šlo je tudi za to, kako na odprtem in kako javno naj bi se stvar izpeljala. Izvajalci te vrste dejanj so se v 20. stoletju razlikovali od tistih, ki se jih zgodovina spominja po teh delih iz prejšnjih stoletij, zlasti tistih, ki so to počeli na robu civilizacije ali pa celo kje zunaj po izgubljenih sarmatskih prostranstvih. Ti so uničevali in trpinčili ljudi, posamično in množično, na javnih mestih, saj so pričakovali, da bo tako v mnogo ljudi segla groza, ki so jo želeli povzročiti.
Zgodovina govori na primer o Ivanu Groznem; ne samo v zgodovini, ampak tudi v ljudski domišljiji – in v romanih in filmih – pa se je ohranil spomin na Vlada Drakula, ki je pripadal uporni veji legitimnih vlaških kraljev iz rodovine Basarabov, ki si je v 15. stoletju uzurpirala oblast. Zaradi krutosti se ga je prijelo ime Hudič. Na veliko noč leta 1457 je zbral na dvorišču svojega gradu premagane uporne bojarje in njihove družine. Može in žene je obsodil na kol, mladina in otroci pa so morali, medtem ko so se njihovi starši zvijali v mukah, obnavljati in utrjevati grad. Praznike si je izbral zato, da je moglo čim več ljudi videti odurni in srhljivi prizor. Ni čudno, da je groza napolnila deželo. Zgodovinarji pravijo, da je v dobi, ko Vlaška – del sedanje Romunije – ni imela več kot 500.000 prebivalcev, bilo takih žrtev okoli 50.000.
V nekem pomenu 20. stoletje tega ni več preneslo. Ni več preneslo direktnega stika z muko, zato je bilo treba stvar opraviti spretno – za sceno, a ne povsem skrito. Nacisti so skušali zaščititi svoje ljudi, ki so sodelovali v holokavstu, »z dolgo verigo birokratske odvisnosti«. Od velikega števila ljudi, ki so sodelovali v organizaciji holokavsta, jih je bilo sorazmerno malo udeleženih v zadnji ekipi, ki je stvari tako rekoč lastnoročno izvrševala. Znano je, da je Himmler izrazil razumevanje za izpostavljenost teh ljudi in se jim je zato posebej zahvalil. Učinek pa je bil dosežen: ljudem je bilo prizaneseno s prizori, ki bi jih večina verjetno težko prenesla, obenem pa se je vedelo, kaj se z Judi dogaja, kar zelo mnogim, morda večini, vsaj s kraja, ni bilo neprijetno.
Podobno je bilo tudi v Sloveniji. Slovenski holokavst so njegovi arhitekti koncipirali tako, da je bil javen in ni bil javen. Javen ni bil zato, ker so ga izpeljali stran od ljudi, v gluhoti in slepoti noči in gozdov. Poleg tega se o njem ni smelo govoriti, ne takrat ne pozneje. Javen pa je bil zato, ker se je o njem sicer le šepetalo, a so zanj vedeli praktično vsi. Redke izjeme so bili le nekateri visoki oznovski in knojevski oficirji, ko so odgovarjali na vprašanja parlamentarne komisije za povojne poboje. Vsi drugi pa so zanj vedeli in učinek je bil dosežen. Ker je bil ovit v skrivnost in se je o njem samo šepetalo, se delovanju strahu v izoliranem in samemu sebi prepuščenem posamezniku ni imelo kaj upirati. Doseglo se je tako dvoje: občutje javnosti ni bilo neposredno napadeno in žaljeno, dežela pa je bila učinkovito ustrahovana. Ustrahovani so bili predvsem tisti, ki so bili odgovorni za kontinuiteto kulture.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Svečnik na robu Roga Mirko Kambič
V četrtek, 31. maja, se je Tito odpeljal na obisk v Celje in Maribor. Spet so se pokazali stari varnostni ukrepi: kot Ljubljančani so bili tudi prebivalci teh dveh krajev obveščeni o njegovem prihodu šele nekaj ur prej, osrednja časopisa Slovenski poročevalec in Ljudska pravica pa sta širšo javnost o obisku obvestila v soboto, 2. junija. Tudi kraji, kjer se je v obeh mestih zadrževal, niso navedeni. Za Celje vemo samo, a je bil sprejem triumfalen, da ga je pričakal komandant III. armade Kosta Nadj, da je obšel častno četo in da se je nato »umaknil v prirejene prostore«; da se je tu Kidrič od njega poslovil in da je gost nadaljeval pot v Maribor v spremstvu visokih oficirjev: kdaj in kje se je vse to dogajalo, o tem ne vemo nič.
V soboto, 2. junija, sta oba dnevnika prinesla poročilo o koncu Titovega obiska v Sloveniji. Tito se je po Mariboru v petek, 1. junija, prek Celja odpeljal nazaj na Hrvaško. V Celju so mu pred odhodom priredili še slovesno kosilo.
Ko danes gledamo nazaj na tisti čas, najprej pomislimo na to, da se prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je ta postala prostor Zločina. Po mestih so ga pozdravljale množice, tam so bile tribune, zastave, cvetje, godba, za temi rečmi – ne prav daleč stran, morda nekaj sto metrov, morda nekaj kilometrov – pa so tulile sirene v na hitro postavljenih podjetjih smrti. Stotisoč smrti – kako mogočna dobrodošlica novemu gospodarju! Zakaj Tito je bil gospodar, njegov resnični status je bil status bossa: imel je v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo. Lahko je odločal o vsaki najmanjši stvari, pazil pa je, da se je v resnično važnih stvareh to tudi v resnici zgodilo. Vladal je srečno petintrideset let in redki so ga v tem presegli: med drugimi cesarja Avgust in Franc Jožef in cesarica Viktorija. A kljub vsemu je bil n i č. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. Vmes pa je bilo nasilje, ki je iz ljudi naredilo bitja z dvojnim obrazom in dvojno mislijo – komaj sposobnih za življenje. Zato je bil nič in s tem ničem je bilo zaznamovano življenje mnogih – življenje, ki vemo, da je kratko in samo enkrat.
Tudi v Celju in Mariboru je Tito lahko, če je, kakor na Gorenjskem, »opazoval življenje in promet«, videl katerega od prizorov iz verige dogodkov, ki jih tu opisujemo. V četrtek, 31. maja, je prek Maribora prišel v taborišče Teharje Rupnikov bataljon, prav na dan, ko se je v Celju mudil Tito. Z dodatnimi četami je bataljon štel 1.500 ljudi, kar ni neopazna skupina. V petek, 1. junija, ko se je Tito prek Celja vračal v Zagreb, so kmalu po osmi uri na celjsko železniško postajo pripeljali dele 4. ali gorenjskega polka in dele 3. ali Kunstljevega polka, kakih 3.000 domobrancev. Po znanih dogodkih pred železniško postajo so domobrance vodili po celjskih ulicah proti Bukovžlaku. Pot, ki ne more biti dosti daljša od treh kilometrov, je trajala do poznega popoldneva. Težko verjetno se zdi, da Tito česa od tega ne bi bil videl, nujno pa seveda ni. Prav gotovo pa je bil o vsem obveščen, saj ga je moralo zanimati uresničevanje Načrta. Da se je v njegovem spremstvu o vsem govorilo, smo upravičeni misliti tudi zato, ker je Zločin sedaj prehajal v slovensko fazo: s slovenskimi izvrševalci in slovenskimi žrtvami. Dokumentov pa ni, ker jih teorija o popolnem zločinu ne dopušča.
Vrnimo se sedaj k Titovemu ljubljanskemu govoru. Medtem ko je govoril, so se v prostoru namreč ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tedaj tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Se preden je Tito nastopil, »se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom«. Potem se je ulilo: »Ploha je neusmiljeno bila ob množico«. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. »Voda je lila od vseh strani« in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: »Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale …« Tone Seliškar, ki je bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: »Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom.« Tito je govoril »med grmenjem, dežjem in točo« in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da »bi bilo morda dobro, da bi prekinil za nekaj minut svoj govor«. Toda Titove »jeklene besede« niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežja komaj videlo.
Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi tisti trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: »Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele.« S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila, na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na Slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo in še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.
Za nas, ki iz neke daljave gledamo na ta čas, imajo te besede poseben pomen: Napoved zločina, ki je bil izvršen nad narodom kot narodom – napoved Zločina. Ta zločin je imel značaj genocida ali, bolj natančno, politicida: uničenje dela naroda v njegovi specifični političnosti. Političnost je, v nasprotju z narodom in raso, civilizacijska komponenta človekovega obstajanja v zgodovini. Zato je uboj politične skupine civilizacijski uboj: uboj ljudi, kakor jih je oblikovala civilizacija. Ob tem dobi dejstvo, da je bil uboj objavljen z balkona narodove najvišje civilizacijske ustanove, pomen, ki nam odkriva – kolikič že! – bistveno sestavino komunističnega posega v zgodovino: odsotnost rešpekta, odsotnost sramu. Da so mogli dosegati uspehe, kakršne so dosegali – in bili so zares veliki – so morali najprej odvreči vsak sram. Domobranci so med vojno tudi imeli zborovanje na Kongresnem trgu, a niso šli na Univerzo, ampak so si postavili provizorične odre; ljudje slovenskega demokratičnega upora v letih od 1988–1990 so tudi zborovali na Kongresnem trgu, pa tudi niso šli na Univerzo, ampak so si postavili svoje tribune. S tem so oboji o sebi nekaj povedali: povedali so, da se nočejo polastiti ne zgodovine ne civilizacije. Komunisti pa so prav to naredili – a so to naredili tako, da so s tem iz civilizacije izstopili.
Takšna, daljnosežna, za toliko ljudi usodna, po izvoru temna in neznana je bila vsebina besedi, ki so prišle z balkona slovenske Univerze v soboto 26. maja 1945. Ko smo opozorili na spremljavo, ki jo je narava priredila tem besedam, seveda nismo mislili na nobeno stvarno zvezo med govorico narave in govorico besedi, ki so bile tam izrečene. Nismo hoteli na primer reči, da je bil tako dan kak omen v antičnem pomenu besede: kakor da bi se narava, ob tem, kar je bilo tam izrečeno in mišljeno, tudi sama v grozi prebudila in spregovorila. Nobene vzročne ali posledične zveze nočemo videti med enim in drugim. Še manj bi dovolili, da bi nam kdo podtaknil namero, da želimo interpretacijo razširiti z nadnaravno dimenzijo, čeprav je res, da obstajajo med nebom in zemljo stvari, ki jih še opazili nismo, kaj šele razumeli.
Vsega tega se hočemo vzdržati in ostati strogo v mejah estetike, v izvorno grškem pomenu te besede. Danes ta beseda pomeni stvari, ki imajo kaj opraviti z lepoto, nastala pa je iz grške besede, ki je pomenila zgolj čutenje, občutenje in dojemanje, pa tudi spoznavanje in razumevanje. Torej, sprejemanje sveta s čuti in razumom. Ko pravimo, da hočemo ostati v mejah estetske interpretacije, hočemo torej povedati dvoje: da lahko prvič upravičeno in brez vsakega nasilja vidimo med prvinami tega, kar je bilo tam izrečeno, in prvinami sočasnega naravnega dogajanja takšno podobnost in sorodnost, da se oba pojava povezujeta – v estetiki, se pravi, v občutenju – v celoto; drugič pa čutimo, da nam kuliserija, ki jo je narava postavila nekim besedam, pomaga, da te besede vsaj globlje občutimo, če ne že popolnoma razumemo. Seveda se je vse to lahko zgodilo šele pozneje, ko smo se, poučeni od poznejše zgodovine, v spominu vrnili nazaj k izvornemu prizoru.
V nasprotju s Titovimi besedami, ki so bile splošne, higienične, zdržane in pitijsko zavite v podobe, so bili ljudje, ki so se pred Titovim nastopom in po njem oglašali na nižji ravni, bolj določni. V članku Toneta Seliškarja Maščevanje je strašna beseda, je zaslediti zahtevo po holocidnem obračunu z nasprotniki. Pisatelj je namreč terjal, da morajo biti žrtve »tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali.« Pisatelj svari sodobnike, da bi se jih mrtvi sramovali, če bi »sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«.
Seliškarjev članek je pravzaprav odmev na Vidmarjev govor v soboto, 19. maja, en teden pred Titovim nastopom v Ljubljani, ob pokopu turjaških žrtev. Slovenski poročevalec ne prinaša integralnega besedila, pač pa povzema njegovo vsebino: predsedniku Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta prihaja na ustnice težka beseda: maščevanje. Toda to ne bo slepo, brezumno, bestialno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strahotnega in nizkotnega zločina. Takega maščevanja borci za svobodo niso poznali in ne poznajo. Vseeno pa mora iz naroda izginiti vse, kar je podlega, gnilega, bestialnega. Zločinci morajo biti kaznovani. Zato apelira na zaveznike, naj jih poiščejo in izročijo. Vidmar je pokazal, da je angažiran intelektualec in je čisto pozabil na Turjak iz leta 1943, ko so komunisti dan po vdaji pobili 35 ranjencev. Pozabil je tudi na Velike Lašče, ko so komunisti dan za tem pobili 60 ujetnikov; na Jelendol, ko so komunisti dober mesec za tem pobili še 129 ujetnikov; na Mozelj, ko so komunisti pobili novih 114 ujetnikov. Naj bo dovolj.
Tako so nekateri vidni možje besede pomagali ustvarjati ugodno ideološko stanje. Pri tem so se zavedali, da ni dovolj, klicati na nasprotnike ogenj in žveplo, ampak je treba vzporedno povzdigovati svojo stran. K tem poskusom, ki jih v takratnem časopisju dobesedno mrgoli, spada tudi Seliškarjev stavek iz že citiranega članka: »Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov; naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva.« V tem smislu je Metod Mikuž – kot duhovni gospod je prispeval premišljevanje o binkoštih – v Slovenskem poročevalcu 23. maja izrazil bojazen, da bodo partizani ostali za zmerom nerazumljeni; da povprečni ljudje nikoli ne bodo do konca razumeli »duše in srca pravega in resničnega partizana«. Po svoje mu je to sicer razumljivo, zakaj po toliki izdaji v lastnem narodu si je »pravzaprav težko zamisliti, da ostane človek dober«.
Tako so se stvari pripravljale. Danes komaj verjamemo, da se je moglo tako govoriti, v tedanji temperaturi pa je to bilo ne samo možno in pohvalno, ampak tudi učinkovito. Ustvarjala se je tako atmosfera in se vzdrževala.
In atmosfero je bilo treba vzdrževati; 7. junija je bil objavljen zakon o Sodišču slovenske narodne časti. Tu ni šlo za »izdajalce, ki so se zvezali s sovražnikom«. Ti so bili tedaj zvečine že po jamah in breznih. Tu so bili mišljeni ljudje, ki naj bi v stiku z okupatorjem premalo pazili na svojo narodno čast: trgovci, tovarnarji, obrtniki, učitelji, igralci, umetniki. Dan za tem je v Slovenskem poročevalcu Josip Vidmar objavil svoje razmišljanje o zakonu. Takole pojasnjuje njegovo vlogo: »Pravilno in vzgojno, moško je, človeška dolžnost je, ugotoviti to nezadostnost posameznikov, jih pred obličjem naroda kaznovati ter jih s tem do nadaljnjega izločiti iz naše častne skupnosti.« Vidmarju se je zdelo pomembno, da v tem velikem podjetju narodovega očiščevanja sodelujejo vsi, saj je »vsak posameznik globoko zavezan sodelovati«. Vidmar vidi usodno pomanjkljivost v tem, da si nekateri, zlasti po mestih, pomišljajo »ovajati«, češ da se jim zdi »ovajanje nečasten poseg«. Svoje rojake hoče prepričati, da je to »ničev pomislek«.
Dan pred Titovim prihodom v Ljubljano je Josip Vidmar objavil v Slovenskem poročevalcu poglobljeno razmišljanje o gostu. Skušal je predstaviti Slovencem »lik maršala Tita«. Večkrat si je že bil zadal težko vprašanje: Kdo je Tito? Zanimala ga je »njegova človeška podoba«. Ni in ni našel odgovora, ki bi ga zadovoljil. V stiski je pomislil na velike in pomembne postave svetovne zgodovine, če bi mu morda katera od njih dala ključ do notranjosti tega človeka. Poizkusil je »z mehikanskim junakom Juarezom, z orleansko junakinjo Ivano D’Arcovo«. A je moral to metodo zavreči, ker je ugotovil, »da ni nobeden v tako težkih okoliščinah dosegel tako velikih uspehov kakor Tito«. Potem pa ga je srečal v Jajcu in to ga je odrešilo. Pogosto je bil v njegovi družbi in pri obedu in večerji je sedel »na njegovi levici«. Opazoval ga je »sproščen, skoraj bi dejal, olajšan«. Na njem je namreč ugotovil »nekaj zanosnega in vznesenega, nekaj trdo realnega in hkrati vzvišenega«. Višek njegovega postopnega doumevanja Titovega lika pa je bil trenutek, ko so mu na njegov predlog podelili naslov »maršal Jugoslavije«. Trenutek je bil važen, tako rekoč kritičen: opazoval ga je z »nenasitno, ostro pozornostjo«. Kar je videl, je bilo dokončno in je v njem ostalo: videl je ne samo, da je »vodstvo naše zgodovinske stvari v pravih rokah«, ampak tudi, da so to roke »človeka, ki je posvečen«.
To je brez dvoma navdihnjeno in prodorno besedilo. Z njim se lahko kosajo – a to nas nikakor ne preseneča – samo pozdravne besede, ki jih je 30. maja kot vodja majhne delegacije umetnikov izrekel Oton Zupančič na sprejemu pri Titu: »Tovariš maršal! Dragi maršal Tito! Tukaj smo predstavniki slovenske besede. Bila je zaničevana, ponižana, oskrunjena, vzeta nam je bila. Vi ste nam jo osvobodili, Vi ste nam jo vrnili in mi Vam obljubljamo, da bomo služili isti stvari, za katero ste se Vi borili, veliki naš maršal.«
Avtor slike: Bogomir Štefanič ml.
Opis slike: Z molitvijo in pesmijo – Slovesnost na RoguBogomir Štefanič ml.
Veliko povojno morijo, ki je pokosila posameznike in cele družine in ki je usodno prizadela narod v celoti, so spremljala, kot smo videli, znamenja, ki z morijo sicer niso imela vzročne zveze, a so nas s svojo govorico opozarjala na njeno neznanskost. Spremljale pa so to morijo tudi besede ljudi, ki se na besede posebej razumejo in jih znajo umetelno postavljati. V nekem izjemnem trenutku so določeni ljudje izrekali besede, ki morije niso samo Spremljale, ampak so imele z njo realno zvezo. Ko danes gledamo nazaj, ne moremo, da ne bi videli, da so te besede hotele biti opravičilo, včasih celo poziv. To so bile besede sovraštva in strahu – dveh otrok – dvojčkov, ki nikoli ne manjkata za mizo, kjer reže kruh revolucija, »skrivna mati z1a«. A zakaj so se ji zapisali? Ali niso dovolj vdano poslušali prastare govorice svojega naroda in njegove omike? Vprašanja bi tako lahko nadaljevali, dokler ne bi končno obstali pri zadnjem in najodločilnejšem: Kaj pa je potem to, umetnost? Kaj pa je potem to, kultura?
Ne bi se nam zdelo čisto prav, če bi to razmišljanje končali, ne da bi se še prej ustavili pri tistih, ki smo jih komaj omenili, a so bili v sredini dogajanja. To bomo storili tem rajši, ker se bomo v prostoru, kamor bomo morali vstopiti, če jih bomo hoteli doseči, znašli ne v temi, ampak v svetlobi. Kaj s tem mislimo, bomo na dostojen in prepričljiv način pokazali s podobo neke žene, s podobo, ki je enako pretresljiva kot čudovita in tolažljiva.
Edith Stein, krščanska filozofinja in judovska mučenka, je študirala modroslovje pri slavnem Edmundu Husserlu. Leta 1922 je, enaintrideset let stara, stopila v katoliško Cerkev, devet let pozneje, ko je bila že znana pisateljica, pa se je odločila za karmeličanski red. Leta 1938, ko je v Kölnu, kjer je živela, postalo zanjo prenevarno, ji je red našel zatočišče v karmeličanskem samostanu v Echtu na Nizozemskem. Toda 1940 so Nemci zasedli tudi to deželo. Judom, ki so bili krščeni, skraja ni pretila neposredna nevarnost. Ko pa so konec julija leta 1942 po cerkvah prebrali pismo nizozemskih škofov, s katerim so ti obsodili preganjanje Judov, so se razmere spremenile. Že v nekaj dneh je namreč sledilo maščevanje: duhovnike in nune judovskega izvora so začeli zapirati in jih odvažati na vzhod v Nemčijo.
Dne 2. avgusta se je pred samostanom v Echtu ustavil policijski avto. Zahtevali so dve osebi: sestro Benedikto – Edith Stein – in njeno rodno sestro Rozo, ki je tudi našla zatočišče v Echtu in kot karmeličanska tretjerednica služila na samostanski porti. Sestra Benedikta je počakala, da se je Roza poslovila od prednice, potem pa jo je prijela za roko in izrekla besede, ki so vsem navzočim ostale v spominu in pozneje obšle v svet: »Pridi! Pojdiva za najin narod.«
Tri leta pred prihodom v Echt je Edith Stein ali sestra Benedikta napisala oporoko. Končala jo je takole: »Že sedaj z veseljem sprejemam smrt, ki mi jo je Bog namenil, v popolni podreditvi Njegovi najsvetejši volji. Gospoda prosim, da sprejme moje življenje in mojo smrt za posvetitev in spopolnitev našega reda, za karmel v Kölnu in karmel v Echtu; kot zadoščenje za nevero judovskega ljudstva, da bi tako tudi njegovi sprejeli Gospoda in bi njegovo kraljestvo prišlo v slavi; za rešitev Nemčije in za mir na svetu; za moje sorodnike, žive in mrtve, in za vse, ki mi jih je Bog dal, da se nobeden od njih ne bi zgubil.«
Med tistimi, ki so na teharskem pesku čakali, da jih odpeljejo na morišče, in tistimi, ki so jih v Kočevju tlačili na kamione, da jih odpeljejo v roške gozdove, prav gotovo ni bilo nikogar, ki bi ponovil besede, ki jih je v nekem drugem kraju in v nekih ne tako različnih časih izgovorila sestra Benedikta. Toda nekje na zadnjih kilometrih njihove poti se je – ne vsem, a zelo mnogim – izmučena misel rešila v natanko isti prostor smisla in svobode, kot ga je začutila in izrazila Edith Stein. Smrti niso iskali in, če bi bilo le kako mogoče, bi se ji gotovo izognili. Toda, ko so videli, da je pred njimi in da ni nikamor več nobene poti, so jo sprejeli. Na deset tisoč načinov je bilo to sprejetje izraženo. V resnici sploh ni bilo izraženo, a Tisti, ki že iz ene same črke in iz enega samega glasu ubogega človeka razbere celo zgodbo njegovega srca, je tisto, kar je v vsakem od njih zatrepetalo, razumel in sprejel. Mnogi pa so – tudi to se je ohranilo – še s človeškimi močmi, v sebi ali na glas, povedali stavke, ki so bili po obliki različni, a so se vsi stekli v en pomen: Pojdimo za naš narod!