Avtor: Iva Srebotnjak

Uči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti, pravi psalmist. Kolikšna zavest o dragocenosti človeškega življenja, o njegovi enkratnosti in o odgovornosti zanj! Življenje ni dar, s kakršnim bi se mogli poigravati ali ga celo zavreči, ampak najvišja vrednota, ki nam je dana, da z njo dopolnimo svojo duhovno podobo.
Ali danes, v tem bednem pehanju za materialnimi dobrinami in za pogrošnimi užitki, ta klic sploh še pride do nas? Ali ga ni preglasila in udušila vsakdanja tekma za uspeh, za uveljavitev, za dobiček, za oblast? V divjem tekanju za prividi izgubljamo svojo življenjsko moč, dokler nam popolnoma ne upade. Nenadoma pa se zavemo, da je bil napor zaman, nesmiseln, da smo ostali s praznimi rokami in notranje izvotljeni. In kaj tedaj? Kdo še najde moč začeti znova, pride ob taki preizkušnji celo do prave poti, do prave usmeritve, nemalo pa jih - žal - stre, zavedo se nesmisla takega življenja in napravijo samomor.
Vsakič, ko kdo tako odide, obstrmimo in se zgrozimo, saj nam ostane poleg zevajoče praznine še vtis, da je ob odhodu užaljeno zaloputnil z vrati ali da smo topo stopali mimo njega, ko se je krčil v duševni bolečini. Vest se nam ob obeh primerih vznemiri in čuden strah nas prevzame, začnemo se spraševati: zakaj, pri tem navajamo najrazličnejše vzroke: brezposelnost, osamljenost, nesrečna ljubezen, krivična obsodba, alkoholizem, mamila, nerazumevanje v družini, strah pred posledicami slabega dejanja, prenizek ali previsok življenjski standard in še kaj. Kakor so različni cilji, za katerimi se človek peha, tako so različna razočaranja, zaradi katerih se mu življenje prikaže kot zlo, ki ga ne more več prenašati. V zakasnelem spraševanju po vzrokih iščemo nemara tudi pomiritev svoje vesti, saj smo vsi člani družbe, ki pospešuje ali vsaj dopušča to poslednje brezupno dejanje.
Mislim, da bi se morali o tem spraševati tudi politiki, ljudje, ki so še posebno poklicani, da skrbe za obči blagor, saj pomenita nizka rodnost in samomorilstvo za mali slovenski narod bližnje izginotje. Nehote se vprašamo, kako more narodu, ki je stoletja žilavo kljuboval vsem težavam in se ohranil na tem prepihu kultur in interesov, nenadoma tako poiti življenjska sila, da v samostojni državi skoraj množično drvi v samouničenje. Kaj bodo pomagala narodu vsa današnja prizadevanja politikov, če ga ne bo več? V ozadju tega zavračanja življenja je gotovo neko bivanjsko neugodje, neki primanjkljaj.
Vendar pa sociologi ugotavljajo, da v koncentracijskih taboriščih, ki so bila koncentracija vsakršnega trpljenja, samomorilstva ni bilo. Tam so bili ljudje najbrž tako blizu smrti, da so odkrili vrednoto življenja in se bojevali samo še zanjo. Pri mnogih je potem, ko so se vrnili na svoje domove in vsaj na videz udobno živeli, ta vrednota spet zbledela, in to tako hudo, da si je npr. italijanski pisatelj Primo Levi mnoga leta po vrnitvi iz nemškega taborišča sam vzel življenje.
To nam daje misliti. Ali ni poleg zunanjih razlogov še neki globlji vzrok za samomorilstvo?
Danes imamo do smrti omalovažujoč, naravnost prezirljiv odnos, misel nanjo potiskamo daleč proč kot napoto in nadležno šaro, namesto da bi se zavedali njene neizprosnosti in prepoznali v njej najstrašnejši, a tudi najveličastnejši trenutek življenja. Šele tedaj bi znali prav vrednotiti in šteti svoje dni. Skrbno bi jih zlagali in uporabljali z modrostjo srca. Svoje poti ne bi več usmerjali k nepotrebnim stvarem, ki nas odtujujejo same sebi in ne morejo potešiti našega hrepenenja, v preizkušnji bi krepili svojo življenjsko moč, namesto da bi se prostovoljno zatekali v smrt, kot segamo po tableti, da bi z njo umirili bolečine. Našli bi pravi smisel svojemu življenju.
Spomnimo se za trenutek zgaranega, od starosti in trpljenja izmučenega obraza matere Terezije iz Kalkute. Kdo je bolj osmislil svoje življenje, na katerem obrazu sije prepričljivejši in srečnejši nasmešek? Ko so se zdravniki pred nedavnim trudili, da bi ji povrnili zdravje, je prosila, naj jo pustijo umreti, pa ne, ker bi ne ljubila življenja, ampak ker se ji je zdelo, da njenega življenja ne smejo bolj varovati, kot varujejo življenja njenih ubožcev. To pomeni najti pravi smisel življenja in smrti.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Vasica Marijan Tršar