Avtor: Justin Stanovnik

Mogoče je prav, da spet enkrat povemo, zakaj Zaveza domala že od začetka svojega izhajanja vsakič seznani bralce s svojimi pogledi na kulturnopolitične dogodke aktualnega časa. Da se ravno kulturnopolitični dogodki vedno znajdejo v polju njene pozornosti, je razumljivo iz vloge, ki jo Zaveza kot glasilo Nove Slovenske zaveze želi in mora opravljati. Nekoliko se je že od začetka vedelo – čas pa je to védenje potrdil, poglobil in izostril – da NSZ tega, kar čuti, da je, in zaradi česar je bila ustanovljena, ne bo mogla uresničiti v zadovoljivi meri, če se razmere v kulturi in politiki ne bodo uravnovesile v stanje, ki mu bo v luči osnovnih človeških gledanj mogoče priznati normalnost. Če se strinjamo s tem, da normalnost v bistvu izhaja iz osnovne medčloveške uravnoteženosti, ki jo vedno znova vzpostavlja nujnost človeškega soobstajanja, potem moramo reči še to, da ji trdnost in trajnost podeljujejo na eni strani norme nepotvorjenega okusa, na drugi pa razumnost, ki v vse vnaša splošno priznano mero in red. Prav zato nam normalnost pomeni izmerjenost na vse strani.
Ta izmerjenost ustvarja pogoje za osnovno človeško pravičnost. Toliko razuma je v ljudeh vedno, da jih pravičnost pomirja, ker jo imajo za znamenje smiselnosti sveta. Tudi če je pomanjkanje, tudi če so ujme, tudi če so nadloge – vse to ljudi ne bega tako zelo kot kričeča in žaljiva odsotnost pravičnosti. Tudi če ima kdo več kot drugi, da si tega le ni pridobil z lažjo, goljufijo in nasiljem, pa se ljudje ne čutijo prizadeti in ranjeni v osnovnem zaupanju do sveta. Če pa se v javnosti šopiri nesramna moč in ljudje že vnaprej vedo, da pred njo nič ne pomeni ne dobra ne razumna ne premišljena beseda, tudi tedaj ne, če za njo stojijo trdna, nesporna in vsem znana dejstva, tedaj se v ljudeh naselita ali vdaja in obup, ali pa nervoza, ki je samo strah drži pred neodgovornimi dejanji. Pravičnost je najtrdnejša vez skupnosti in eno od najbolj zanesljivih jamstev prihodnosti. Njena prednost je tudi ta, da ni v celoti odvisna od proračuna – čeprav je odvisna tudi od proračuna – ampak jo zagotavlja nekaj mnogo cenejšega: dobra volja ali, bolje, ljudje dobre volje. To pa so ljudje, ki so sposobni, kot pravi Vaclav Havel v nekem govoru, da se dvignejo nad svoje posebne interese in interese svoje skupine. S tem ne mislimo samo na materialne interese in interese družbene moči, ampak tudi na stvari, ki zadevajo integriteto posameznika in celih skupin.
Včasih ogroža ali celo ukinja pravičnost kako stanje, ki je vezano na preteklost, na primer neporavnane krivice ali nepriznani in mutasti zločini. Tako stanje lahko obstaja zato, ker je občutljivost posameznikov in skupnosti bistveno otopela – ker ni nikogar, ki bi znal ali bi si upal pokazati na kaj, kar bi, če bi stopilo pred ljudi z vso velikostjo, dobilo podobo, spričo katere ne bi bilo mogoče več normalno obstajati. Naj navedemo enega od takih primerov. Med ljudmi se širi glas – država kot v toliko drugih primerih o tem ne ve ničesar – da leži okoli Celja, v njegovi bližnji in širši okolici, okoli trideset do štirideset tisoč ljudi, ki so jih maja in junija leta 1945 tam množično pomorili in potem za silo zagrebli.
Če je to res – pravzaprav bi morali reči, ker je to res – potem smemo reči tudi, da je Celje oblegano mesto: da v jarkih okoli mesta leži vojska, ki sicer nič ne more, a je vendar še vedno vojska in v nekem posebnem pomenu vendarle nevarna. Nihče je namreč še ni pokopal, ampak so jo samo zagrebli, kar jo na skrivnostni način dela še živo. Zato smo rekli, da dobi človek, če pomisli na to, predstavo Celja kot obleganega mesta. In vendar iz tega mesta še ni prišlo pismo – tu se človek spomni na pesniško zbirko poljskega pesnika Zbignieva Herberta Pisma iz obleganega mesta –, ki bi nujno zahtevalo, da se spričo tega stanja nekaj ukrene. V tem pismu bi lahko stalo – se pravi, če bi kateri od meščanov bil iz take snovi, da bi začutil, da ga na vsak način mora napisati – naj, še preden se za pomorjene zgradi posebno pokopališče, celjski opat oznani spravno ali spokorno procesijo, s katero bi mesto priznalo, da se je pred njegovimi vrati zgodilo nekaj, kar se nikakor ne bi bilo smelo: da se je tam zgodil nepopisno velik zločin. Nihče seveda ne more reči, da je na Celju kakršnakoli krivda v običajnem, pravnem ali moralnem pomenu besede, a nihče tudi ne more zanikati, da mesto ni bilo vpleteno. Vpleteno je bilo brez krivde, kot grški tragiški junak, a vendar ne more reči, da je brez odgovornosti.
Govorimo o pravičnosti, ki ni, kakor smo videli, samo stvar, ki zadeva ljudi, ampak je nekaj širšega in zadeva svet v celoti. Če se v Celju nič od tega, kar smo tu predlagali, ne bo zgodilo, ne bodo zato nastopile kake dramatične in spektakularne posledice. A je tu nekaj izostalo: izostali bodo sadovi, ki bi jih to visoko duhovno dejanje prineslo. Možna je namreč trditev, da bi besede, ki bi se pri tisti procesiji izrekle, molitve, ki bi se zmolile, obredi, ki bi se opravili, da bi misel, ki bi nad vsem bila, bila takšna, da bi je nobena stvar, ki danes gre pod imenom umetnosti, po intenzivnosti ne dosegala. Ljudje, ki bi se te procesije udeležili, bi od nje prinesli »usmiljenje in strah«, kakor davno nekoč; prinesli pa bi tudi dušo, v katero bi bila stopila sprava in poravnava. Pravičnost dejanja, pri katerem bi bili, bi jih osvobodila.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Stara mlinska idila Mirko Kambič

To, kar smo tu previdno predlagali, se v Celju skoraj gotovo ne bo zgodilo. Mogoče bo kdo celo rekel, da je takšna zamisel lahko prišla samo iz popolnega nerazumevanja časa. To je zato, ker smo vsi postali odvisni od mode kot od določujoče sestavine časa. Ne upamo se biti izvirni in resnični; ne upamo se na stvari pogledati tako, da bi se nam odkrile „v svežosti prvega jutra“.
Toda za NSZ je prav to važno. Stvari, ki jih ima na skrbi, bodo stopile v nacionalni kulturni in politični program samo tedaj, če jih bodo ljudje zagledali v njihovi izvorni in resnični vrednosti. Zato se tako zelo in tako neprestano sprašujemo o tem, kakšno je naše kulturno okolje. Osrednje vprašanje se glasi: Kako resnično je to okolje? Le če bo resnično, le če vladavina videza ne bo ovirala poti do resničnosti, če tedaj se bo to okolje začelo zavedati sebe. Zato je politika, ki jo NSZ zavestno sprejema, politika resničnosti. Mi smo ljudje, ki imajo tako zgodovino in se borijo za takšne stvari, da jim resničnost samo koristi. Tudi resničnost o nas samih. Gotovo podoba, ki se bo tako izrisala, ne bo vedno laskava. Toda ko se bo megla začela umikati, ko bodo začeli izstopati bistveni momenti naše preteklosti, ko se bo pokazala njena osnovna struktura, ko bo vse identificirano: scenarij, igralci in kulise, tedaj se bo tudi razločno videlo, da smo igrali igro, ki smo jo edino mogli in morali. Zato NSZ misli, da je za njeno stvar resničnost najboljša politika.
To je eden od razlogov, da sile komunističnega nasledstva Novi Slovenski zavezi dodeljujejo posebno mesto. Bistveno je to, da je to mesto zunaj javnega prostora. Postkomunistične sile dosegajo z vzvodi, ki imajo vpliv na vsa relevantna družbena področja, skoraj hermetično zaprtost javnega prostora za NSZ in njeno delovanje. Kdor bi opazoval slovenski javni prostor, bi kmalu moral ugotoviti, da NSZ ni. Kako je s to stvarjo?
Vse se nazadnje izteče v spoznanje, da ima NSZ v sebi nekaj, kar jo postavlja na ključno mesto v politični sedanjosti. To gotovo ni njena velikost ali kaka druga zunanja stvar. Ključna vloga NSZ je v tem, da je neko znamenje, da nekaj pomeni. Da je kaka stvar namreč znamenje in da nekaj pomeni ni vezano na moč in velikost. Kaj pa bi utegnilo biti tisto, kar NSZ pomeni – po tem kar je, pa tudi po tem, kar zavestno hoče biti? Njen pomen izhaja iz tega, da je NSZ danes edina sila v celotnem slovenskem prostoru, domačem in tujem, ki – spet iz sebe, iz tega kar je, pa tudi iz svojega najglobljega uvida – vztraja v središčni točki slovenske resničnosti. V to središče sicer kažejo vsa dogajanja na duhovni, kulturni in politični periferiji: vsa dogajanja so obrnjena v to središče, le da ga nikoli ne samo ne dosežejo, ampak se mu niti toliko ne približajo, da bi jim bila dana možnost, da ga v resnici zagledajo. Na tej logični in naravni poti so ta gibanja, že dolgo preden dosežejo cilj, zaustavljena: zaustavi jih ali lastni strah pred odkritjem resnice ali pa klic tajnih sil, ki imajo nad njimi že od nekdaj oblast. Toda slutnja, da to središče obstaja in da si brez njega končno ni mogoče ničesar razložiti, vseeno obstaja. In prav ta slutnja nečesa resničnega in zatajenega vnaša v družbeno življenje nevrozo in napadalnost.
A to sedaj ni tako pomembno, kot je pomembno vprašanje, kaj je s tistim središčem, ki notranje nosi in določa NSZ. Mogoče bi ga bilo zgostiti v štiri stavke – v tri trditve in eno zahtevo. Trditve se glasijo: prvič, v Sloveniji je bila državljanska vojna; drugič, državljanska vojna je bila neposredna posledica komunistične revolucije; tretjič, državljanska vojna še vedno traja. Zahteva se glasi: državljansko vojno je treba končati, ker država ne more obstajati, če so njeni državljani v permanentnem vojnem stanju.
Sile komunističnega nasledstva imajo tudi svoje središče, s katerim jih veže samoohranitveni instinkt, čeprav to središče v nekem pomembnem smislu paradoskno sploh ne obstaja. Ne obstaja zato, ker ni nobene resnične dejanskosti, sredi katere bi se lahko vzpostavilo in je zato zgolj ideološka samoohraniteljska fikcija. Ni nič drugega kot zanikanje središča, na katerem se utemeljuje NSZ. Besedilo tega ideologema se glasi: ni bilo državljanske vojne; ni bilo komunistične revolucije; nobenega spora, ki bi imel razsežnosti državljanske vojne, ni trenutno v Sloveniji; zahteva po končanju državljanske vojne je torej brezpredmetna. Prehod iz enega sistema v drug je mogoče na način kontinuitete. Če ta stavek prevedemo v odprto besedilo, dobimo naslednjo trditev: ne obstaja nobeno dejstvo in noben argument, ki bi branil, da vodilne sile nekdanjega represivnega totalitarnega sveta ne bi ostale tudi vodilne sile novega. Kontinuiteta pomeni namreč kontinuiteta oblasti. A vendar in kljub vsemu: kot pravi neka oseba v romanu Leopard sicilskega pisatelja Lampeduse: »Če naj se nič ne spremeni, se mora marsikaj spremeniti.« Predvideli so torej določena prilagoditvena opravila in določen prilagoditveni čas. Uspeh je bil kljub vsemu presenetljiv – »kljub vsemu« pomeni kljub temu, da upoštevamo neavtonomnost političnega človeka, na katerem so ga zgradili. To je tisti uspeh, na katerega ironično mislijo, kadar govorijo o »zgodbi o uspehu«. Spremenili so vse razen svoje duše. In v tem, vidite, je problem.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slikovita obnova Mirko Kambič

Tehnika drugega »prevzema oblasti« novim silam dovoljuje – deloma tudi ukazuje – razne koncesije, v zadnji analizi vse, razen tistih, ki zadevajo teze, na katerih vztraja NSZ. Zato NSZ ni v javnosti. Ko pravimo »javnost«, mislimo na tisto javnost, ki jo vzpostavljajo mediji in ki je edina relevantna javnost – »nadomestna realnost«, kot ji nekateri pravijo. Pri tem moramo pomisliti, koga vse – dostikrat s stisnjenimi zobmi – v to javnost od časa do časa le pripustijo: če je treba, je to Cerkev, so katoliške založbe, so to umetniki iz emigracije, včasih se tu znajde celo domobranski častnik iz Argentine ali Amerike. Nove Slovenske zaveze ne boste našli – še imena ne. Zdi se, da vodilne sile kontinuitete zelo dobro vedo, zakaj to delajo. Če bi NSZ dobila možnost javne besede, bi ne glede na njene predstavitvene sposobnosti, dobile pravico javnosti tudi njene teze. Postale bi predmet političnega, kulturnega in znanstvenega govora. Začela bi delovati njihova logika, vzporedno bi se večal njihov prostor, njihova masa in njihova moč. Nemogoče je, da ljudje ne bi opazili zvena resničnosti, ki bi iz tega prostora in govora prihajal. Hkrati pa bi bila pozicija kontinuitete izpostavljena kritiki, ki bi prej ali slej začela načenjati osnove njenega dvomljivega samoutemeljevanja. Nastala bi velika nevarnost, da se te osnove izkažejo za to, kar so. Vsi se še spominjamo, kako smo morali sočustvovati z dr. Slavkom Gabrom, ko se je na slovesnosti ob Dnevu upora v Cankarjevem domu mučil s slovensko zgodovino. In pri tem ne smemo pozabiti, da si je lahko sam postavljal in prirejal protistavke. Na tem ozadju tudi mnogo bolje razumemo stavek, ki ga je na povolilnem kongresu ZLSD povedal njen poslavljajoči se predsednik mag. Janez Kocijančič: »Tisti trenutek, ko bi Združena lista pozabila, da je njen temelj etika narodnoosvobodilnega boja in slovenskega partizanstva, po mojem stranka ne bi imela nobene etike več.« Če komunisti govorijo o »etiki«, potem je na mestu nekaj semantične opreznosti. V navedenem stavku bi kazalo besedo »etika« prvič razumeti kot »mitologija«, drugič pa kot »moč«. Potem bi razumeli stavek v njegovi realni vrednosti. Ta poseg si dovoljujemo zato, ker smo njihov jezik poslušali pol stoletja in nekoliko poznamo njegove »zakonitosti«.
Zadeva z NSZ smo vpletli v ta komentar zato, ker smo hoteli s tem pokazati na poglavitno prvino, s katero slovenski postkomunisti utemeljujejo svojo oblast. Medtem ko se nasledniki nekdanjih komunistov po drugih državah Srednje in Vzhodne Evrope mukoma prebijajo skozi ruševine »znanstveno utemeljenega pogleda na svet«, imajo naši to razkošno možnost, da v svoje preživetje investirajo narodnoosvobodilni boj, v podobi, kakršno so hoteli izdelati v dobi nedeljene oblasti sami, bodisi da so jo dali izdelati raznim znanstvenim in pedagoškim institucijam – vse so imeli na voljo, cela vojska arhitektov, graditeljev, opremljevalcev in težakov je bila najeta in plačevana, da bi se ta stavba postavila. Hoteli smo tudi povedati, da tako velike in tako lahko vnovčljive prednosti slovenski protikomunisti razumljivo ne mislijo izpustiti iz rok. Predvsem pa smo hoteli s tem pokazati na politično in kulturno vlogo Nove Slovenske zaveze, ki je s svojim zgodovinskim védenjem in s svojo izkušnjo morda res edini resnični protiigralec nekdanjim komunistom.
Medtem ko naši postkomunisti torej nikakor niso pripravljeni izpustiti izpred oči svojih specifičnih prednosti, pa to še ne pomeni, da s tem izstopajo iz splošne strategije komunističnega boja ta oblast v novih demokracijah Srednje in Vzhodne Evrope. Prehod iz totalitarnega komunizma v pluralno liberalno demokracijo poteka na način, ki se mu prihodnji ljudje – drugače kot mi – ne bodo mogli dovolj načuditi. Kot smo že večkrat rekli: neznanske količine nasilja – moralnega, duhovnega, političnega – in vendar se njihovim izvajalcem ne samo nič ne zgodi, kar ti jemljejo kot nekaj najbolj naravnega, ampak se tudi nihče pretirano ne čudi, da nekdanji radikalni zanikovalci demokracije zahtevajo pravico, da pri organizaciji demokratskega političnega prostora ne samo sodelujejo, ampak jo tudi vodijo. Ni torej čudno, da je tako nenavadna stvar vzbudila pozornost filozofov, ki je zanje od začetka rečeno, da je v njihovi naravi, da se čudijo.
Profesor Leszek Koczanowicz iz Wroclawa je na Institutu za znanosti o človeku na Dunaju imel o tej temi posebno razmišljanje z naslovom Debata o preteklosti (IWM Newsletter, 56, dec. 1996–feb. 1997). Tu povzemamo nekaj poglavitnih misli:
Na totalitarno preteklost je mogoče reagirati na dva načina. Prvemu pravi avtor presežni ali transcendentalni način, s čimer misli, da se preteklost oceni objektivno, »v skladu z občimi pravili« in ugotovi, koliko so v njej bila splošna človeška pravila kršena. Cilj ocenjevanja je ta, da se norme, ki so bile kršene, popravijo in da se vzpostavi nov red. To je mogoče tam, kjer »obstajajo sile, ki niso bile vpletene v preteklost« ali pa »prevladujoča politična orientacija, ki bo dovolj močna, da bo uveljavila svojo vizijo političnega reda«. Tak primer je bila Nemčija po propadu nacizma ali pa komunistična Vzhodna Nemčija po združitvi. Drugemu načinu pa avtor pravi način dialoga. To je način, po katerem je potekal in poteka prehod iz totalitarizma v demokracijo v vseh deželah nekdanjega komunističnega imperija, razen Sovjetske zveze. Tu teče politični diskurz, ki se ga lahko udeležujejo različne, v preteklost v različnih vlogah vpletene stranke. Ta pot vključuje pogajanja in kompromise in prinaša s sabo »nevarnost relativizma«. Zakaj »komaj je mogoče najti skupni teren za perspektivo nasilnikov in za perspektivo njihovih žrtev«. Vse se mora nujno izteči v »neprestane kompromise«, zakaj »sprejetje ljudi iz starega režima za partnerje v dialogu daje tem ljudem neke vrste kredibilnost in pomeni delno legitimiranje njihove vizije preteklosti«. Avtor govori tudi o poljskem primeru. Tu se je končal dialog med starimi in novimi silami s tako imenovanim sporazumom Okrogle mize, ki je bil dosežen med Partijo in Solidarnostjo in je pomenil konec komunizma na Poljskem. Toda ta sporazum je bil hkrati tudi »past za poljsko opozicijo«, ker je ta komuniste, s tem, da je z njimi razpravljala o delitvi oblasti, v resnici legitimizirala. Profesor Koczanowicz pravi: »Kar je bilo mišljeno kot politična strategija, je paradoksno postal zelo resen problem za poljsko demokracijo.«
Po vsem, kar je bilo povedano, bralca ni treba opozarjati na to, da je slovensko prehajanje v demokracijo dvakrat zapleteno: prvič z možnostjo, da se komunisti sklicujejo na »narodnoosvobodilni boj« in na »antifašizem«, drugič pa z dialoškim načinom prehoda, ki ima tudi tu posledice, kakršne nujno ima. Morda bo kdo rekel, da so med njimi tudi dobre, saj je bilo tako preprečeno prelivanje krvi. Zakaj so se komunisti za tak prehod odločili, v zadnji analizi ne vemo, natanko in z vso gotovostjo pa vemo, da bi bili ob vsako možnost za prihodnost, če bi se demokracija morala uveljaviti s silo. Zato jim ne bomo dovolili, da iz nujnosti delajo vrlino.
Ko smo za politični nastop komunistov, kakršni so bili in kakršni so, rabili besedo igra, smo jo razumeli v njenem poudarjenem pomenu. Z njo nismo mislili na igro, ki jo igra vsak človek, ne zato, ker bi tako hotel, ampak zato, ker nazadnje nihče ne more reči ne zase ne za koga drugega v vsakem trenutku, kaj je v tem, kar počne, resničnost in kaj maska. Ko smo v zvezi s komunisti rabili besedo igra, smo mislili na nekaj zavestno postavljenega, od avtonomne resničnosti ločenega, podrejenega zgolj resničnosti igre. Nikoli komunisti niso bolj jasno pokazali svojega arogantnega odnosa do resničnosti kot med vojno, ko so se odločili uprizoriti svojo igro ne glede na stanje, v katerem se je znašla resničnost njihove domovine in njihovega naroda. Igrali pa so komunisti svojo igro vedno z virtuozno spretnostjo in prisebnostjo, mogoče prav zato, ker so se v celoti lahko osredotočili na igro in jim noben notranji vzgib ni ukazoval, da se je treba ozirati tudi na resničnost zunaj njih. Ali je bila to šola? Ali je bil to talent? Ali je bilo to kaj tretjega? Mislimo, da se ne motimo, če pravimo, da odgovora, ki bi nas zadovoljil, še nismo imeli priložnost prebrati. Mogoče je le tako, da je vse v igri: v popolni odlepljenosti in odvezanosti uma, ki to igro režira. V novem absolutu. Vse se izteče v misel, ki smo jo nekoč že izrekli in jo sedaj ponavljamo: o komunizmu vemo tako rekoč vse, a prava knjiga o njem še ni napisana.
Politika kot čista dramaturgija seveda ni možna v vsakem času. Čim bolj je čas »iz tečajev«, tem bolj je zanjo ugoden. Resničnost zunaj igre je namreč možno uspešno ignorirati samo takrat, kadar nima možnosti uveljaviti svojega glasu: kadar ni v stanju dajati pripombe k igri, ki se odvija brez njene zavestne udeležbe, a na njen račun. Resničnost je na igri sicer udeležena tudi tedaj, a ne kot subjekt, ki bi poznal scenarij. Izreden čas, primeren za politiko čiste igre je bila najprej vojna, potem pa povojna doba, ki jo je oblikovala partija z močjo, ki si jo je priigrala med vojno.
Za sedanji čas bi lahko rekli, da je za tako igro primeren, pa tudi neprimeren. Primeren je zato, ker se v duhovne, politične in kulturne prostore še ni vrnila vsebina, ki je iz njih nekoč iztekla, in zato resničnost še nima moči, da bi se v celoti uveljavila. Neprimeren pa je zato, ker so se ti prostori vendarle odprli in se imajo zato nova spoznanja in nova vedenja kam naseljevati. Obnavlja se civilna družba, narašča kritična zavest, ljudi počasi zapušča strah, vrača se občutje, da stvari niso nujno takšne, kot se postavljajo. Nepremični čas diktature se polagoma sprošča v ritem, ki mu daje mero človek, ki mu dostojanstvo in čast nista več povsem tuja. Vse nastaja počasi – pravzaprav presenetljivo počasi – a vendar ni mogoče prezreti, da je to, kar na novo nastaja, vendarle vedno močnejše: ko kdaj pomislimo, da se je vse ustavilo, nas nenadoma potolaži dogodek, ki nedvomno pokaže, da se je svet spremenil.
Starih sil torej še ni zapustila nekdanja talentiranost, a se morajo sedaj izkazati pri reševanju zapletenih vprašanj resničnega in svojeglavega življenja, ne pa ali od hudega časa skrčenega ali od ideologije prirejenega življenja. V takšnih razmerah pa stoji totalitarna dramaturgija pred mnogo težjo nalogo. Ni čudno, da je poleg uspehov vedno več tudi neuspehov. Predvsem pa so ti neuspehi tu pred nami, da jih lahko vsi vidimo.
Nekatere stvari je možno še uspešno prikrivati. Če je naša šola res uspešna, ne ve nihče. Vedno je mogoče trditi, da je, in noben posameznik ne more dokazati – pa tudi nobena poljubna skupina ne – da ni tako. Dovolj obsežne raziskave, ki bi bile za to potrebne, lahko izpelje le država. Neka prihodnost bo sicer pokazala, kako dobro se sedanja mladina pripravlja na probleme, ki jo čakajo. Toda katera prihodnost? In kdo bo v tisti prihodnosti pomislil na našo sedanjost? Z vsemi stvarmi pa ni tako enostavno. Ena od teh reči je naša zunanja politika, predvsem vključevanje v mednarodne povezave. Da smo se glede tega znašli v slepi ulici, ni mogoče več prikrivati. Ob tem dejstvu bi kazalo izpostaviti dva momenta, ki nista brez zveze z našo tezo o politiki kot čisti igri.
Vzemimo na primer vprašanje našega vstopa v Nato. Že nekaj mesecev dela vlada videz, da se intenzivno bavi s tem vprašanjem: tu so potovanja, obiski, vabila, sprejemi, intervencije. Pri vsem pa je važno nekaj drugega. Da se Sloveniji kljub tolikim prizadevanjem, kot vse kaže, še ne bodo odprla vrata v Nato, je pred vsemi drugimi stvarmi, ki jih je tudi mogoče o tem reči, predvsem zelo čudno in domala nerazumljivo. Pomislimo samo na naše gospodarske možnosti, na naš geopolitični položaj, na naše mesto v stičišču kultur in mednarodnih poti, na dejstvo, da nismo bili v Varšavskem paktu. Najbolj zanimivo pri tem pa je to, da se neko naravno in od vseh najbolj izstopajoče vprašanje sploh ne postavlja: Kje je poglavitni vzrok, da kljub vsemu ne moremo v Nato? Da postkomunistični politiki tega vprašanja ne postavljajo, je razumljivo v luči naše teze o politiki kot zgolj igri. Poglavitna prvina te politike je ta, da resničnost ne pride do izraza, recimo najbolj naravna in očitna resničnost, ki je na primer v zgornjem vprašanju. Bolj čudno je, da pri tem vprašanju nazadnje ne pristanejo mediji in publicistika. Saj bi tako nedvoumno in direktno postavljeno vprašanje morda povedalo kaj važnega o našem splošnem položaju, če ne bi bilo že koristno pri rešitvi konkretnega problema. Včasih sicer zasledimo začetni vzgib, ki že kaže, da bo sprožil središčno vprašanje. Neki novinar ob razmišljanju o težavah, ki jih imamo z Natom, na primer pomisli na to, da smo se morda, potem ko smo dobili državo, »vse preveč ukvarjali sami s sabo«. A kaj naj bi to pomenilo? Ukvarjanje s sabo bi lahko bilo povsem upravičeno, saj se je nazadnje ustanavljala nova država. In ali to pomeni, da bi bili danes bistveno dlje, če bi se bolj ukvarjali z zunanjim svetom? Bolj določna je neka novinarka, ki se tudi sprašuje, zakaj Slovenija ne more v Nato, kljub temu, da je »najbolj pozahodnjena med državami prosilkami«, in se odloči za naslednji odgovor: »Organizacija ne želi vnašanja razcepljenih, v nespravljive forme notranjega boja zavitih držav, saj lahko ogrožajo delovanje celote.« Ta odgovor ima nekaj skupnega s prvim, le da je določnejši in se zdi, da hoče nekaj sugerirati. Toda kaj je s to »razcepljenostjo«? Zakaj je naš notranji bolj tako »nespravljiv«? Ali je z našo državo v celoti kaj narobe? To je nadvse pomembno, saj tista nespravljiva nestrpnost, ki bi utegnila, če bi nas sprejeli v Nato, ogroziti delovanje njegove celote, toliko bolj lahko ogrozi delovanje neke druge celote, ki je slučajno naša država.
Ko bi se novinarka prepustila takemu spraševanju, bi utegnila priti do pomembnih spoznanj. Morda bi se ji odkrilo, da je naša sprtost nazadnje v tem, da smo še vedno v državljanski vojni. In če bi gnala svoje raziskovanje še naprej, bi mogoče – ob pohujšljivosti tega spoznanja bi se morda celo malce prestrašila –, da smo v državljanski vojni zato, ker prevladujoče sile politične kontinuitete iz zelo utemeljenih razlogov te vojne nočejo končati. Vse mogoče bi ob takem spraševanju lahko prišlo na površino. Če bi jo veselilo razpreti pahljačo vprašanj, bi se na enem od njenih reber pokazala tudi beseda »antifašizem«. Komaj verjetno, da se ne bi, saj je ta beseda ena od posvečenih besedi v mitu, s katerim so se komunisti vedno po malem utemeljevali, zadnje čase pa čedalje bolj, tako da delajo vtis, da jim razen te besede komaj kaj ostane. Ob tem bi utegnilo zazijati neko nasprotje – po našem zelo rodovitno nasprotje. Če smo bili nekoč zaradi »antifašizma« sprejeti med legitimne evropske narode, kot gre zgodba, kaj se je med tem s tem pojmom zgodilo, da ga danes, kljub temu, da je nekoč tako visoko kotiral, ni mogoče več vnovčiti? Mogoče bi se pojavilo celo najusodnejše vprašanje: Zakaj nas ti nedvomno antifašistični narodi nenadoma nočejo sprejeti v svojo sredo? Kaj pa je bilo z našim “antifašizmom”? Ali ni tako, da so bili ti narodi antifašistični zato, ker so bili demokratični, ne pa morda zato, ker bi bil fašizem rivalska oblika totalitarizma, s katero bi bili slučajno v vojni. Če Hitler ne bi napadel Sovjetske zveze, bi se čisto lahko zgodilo, da bi bili slovenski komunisti za zmerom oropani tega, tako koristnega atributa. Toda v resnici je važno nekaj drugega. Kaj pa če imajo narodi, ki sestavljajo Severnoatlantsko zvezo, še v spominu – ali bolje, ustanove, ki skrbijo za avtentičnost njihovega spomina –, da so bili slovenski »antifašisti« hkrati tudi ljudje, ki narodu niso dovolili, da bi preživel vojno tako kot omogoča – in morda celo zaukazuje – evropski rezon, ampak so sredi največje narodove nesreče uprizorili krvavo boljševiško revolucijo? In če te narode kdo poleg tega še spomni, da so tisti, ki danes v odločilni meri odločajo o slovenski politiki, hkrati tudi ljudje, ki se z onimi iz vojnega časa – vsaj v točki »antifašizma« – istovetijo, potem se jim morda zdi, da pomisleki njihovih vlad glede sprejetja Slovenije v Nato niso brez podlage.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mladi varuški Mirko Kambič

Pri tej stvari smo se zamudili malo dlje, ker smo hoteli povedati, da ljudje, za katere je politika igra, ne dovoljujejo vprašanjem, da bi prihajala iz območja resničnosti, po naravni poti, gnana od njihove notranje logike. Politika kot igra je bilo nekoč odlično načelo, sedaj pa, ko resničnost uveljavlja svoj primat, to načelo že kaže znake nezadostnosti. Čas manipuliranja – pa naj bo še tako spretno – se izteka, v ospredje prihaja zahteva po novi komunikaciji med politično elito in ljudmi-volilci. Vedno bolj se zdi, da se bodo kot voditelji uveljavili ljudje, ki bodo znali in hoteli zajeti in izraziti resničnost z največjo možno korektnostjo. Pri tem pa jim ne bo smela manjkati ustvarjalnost, ki bo prav v tem, da bodo zmogli tako ugledano resničnost oblikovati v integralne politične programe. Tem pa, ki tega ne bodo ali znali ali hoteli, pa bo čas kmalu izdal papirje, s katerimi jih bo seznanil z njihovo nezadostnostjo.
Vprašanje naše pridružitve Evropski uniji se giblje na opisani črti. Nobeno drugo vprašanje ni s tako preciznostjo potisnilo v žarišče političnega bistva stranke postkomunistične levice. O tem, kako deluje država – o tem, kdo je zanjo že drugo volilno obdobje predvsem odgovoren, ne gre dvomiti – na področju gospodarstva, kulture, zdravstva in šolstva imamo samo nelagodne slutnje. Tu pa se je na velikem odru zgodilo nekaj, kar je mogoče razumeti in je hkrati tako preprosto, da vsem odpira vpogled v delovanje postkomunističnega političnega razreda. Pokazalo se je dvoje: Prvič nismo več tako zelo prepričani, da ljudje, ki mu pripadajo, tako zelo vedo, da so tako zelo vešči, tako zelo v posesti ekspertnega vedenja, kot je doslej veljalo. Drugič pa se je izkazalo nekaj, kar ni neposredno vezano na znanje, ampak ima najširše človeške in moralne razsežnosti. Vprašanje vstopa v Evropsko unijo nas je sredi maja udarilo tako rekoč katastrofično. Zakaj? Najmanj pol desetletja se ve, da je pred nami tako pomembna odločitev, da je komaj primerljiva s katero drugo in ki bo za dolgo prihodnost odločila o našem življenju. Vedelo se je, da je to tema par excellence. Poleg tega pa so se na obzorju tudi že kazale specifične težave. In vendar ni pred nami, če se ozremo nazaj, drugega kot praznina. Politični razred, ki je prevzel odgovornost za državo, ni odprl velike debate o tej temi – danes, ko je mogoče vsak trenutek vzpostaviti pogovor z vsemi ljudmi! Ali je ni hotel ali pa ni videl pomena téme in njene velikosti? Vemo samo to, da ne vemo, katero od obojega je slabše. Po vseh zamujenih letih, je edina politika, ki je sedaj vladi ostala, izsiljevanje s časom. To pa je seveda daleč od vzorov, po katerih se ozirata politična izvedenost in demokratična kultura.
Naj se stvari obrnejo že kakorkoli, vpogleda v sedanjo politično resničnost, ki nam ga je omogočila kriza slovenske evropske politike, ne bi smeli spregledati. Nosilci politike kontinuitete stoje pred nami takšni kakor so – ne v celoti, a vendar dovolj jasno, da si vsakdo, če ne drugega, začne postavljati vprašanja. Sedaj mnogo bolj vemo, kaj znajo in kaj lahko od njih pričakujemo. Tudi to, kaj bi lahko od njih pričakovali, če bi šlo za biti ali nebiti.
Sedanja politična kriza nas je naučila še nečesa. Ko je vladni načrt za izvedbo preliminarnih dejanj, potrebnih za vstop v Evropo zaradi nekaterih nepremišljenih korakov zašel v resno nevarnost – in s tem naš vstop v Evropo sploh – je nekaj novinarjev, spretnih in obveščenih piscev, ljudi z vrha stroke, napisalo vrsto besedil, ki so bila polna zaskrbljenosti in prizadetosti in ki so v tonu poudarjene urgentnosti roteče pozivala slovensko politično javnost, naj vladi, ne glede na njene prejšnje napake, ne povzroča težav, ker se bo sicer zgodila nepopravljiva škoda. Ob tem je človeka obhajalo tragično občutje. Čeprav so bila ta besedila napisana, kakor so bila napisana, jim nismo verjeli. Ali bolje: nismo vedeli, ali jim smemo verjeti. Nismo se namreč mogli spomniti, da bi ti isti ljudje kdaj v preteklosti, ko je šlo za važna človeška in zgodovinska in politična vprašanja, dvignili glas, ker bi nasprotovali specifičnim interesom njihove osnovne politične izbire in ki se zanjo ve, katera je. Dovoljevali so, da jim je meje postavljala specifična politična korist. Ugotovili smo nekaj zelo poraznega: niso si ustvarili prave kredibilnosti. In prišel je čas, ko bi jo zelo potrebovali. Morda so zagovarjali pravo reč, pa se vendar nismo mogli odločiti, da jim verjamemo. Na to, kaj smo se ob tem naučili, bralcev gotovo ni treba opozarjati.
Ne bi mogli reči, da sedanje slovensko vprašanje ni vprašanje misli, v različnih oblikah njenega poseganja v svet: moralnega, estetskega, teološkega, filozofskega, znanstvenega. Vendar je slovensko vprašanje še vedno predvsem in v prvi vrsti politično. Zakaj je slovensko vprašanje najprej politično vprašanje? Zato, ker samo politika lahko ustvari prostor, ki ga bo misel lahko imela za svoj dom. To se pravi, da bo v njem svobodna. Nekateri mislijo, da je svoboda sicer lepa, a prazna beseda. Svoboda je realna beseda za neko realno reč. Če kdo, potem moramo to vedeti mi, ki smo pravkar prišli iz prostorov nesvobode. Bistvena lastnost svobodnega prostora je odmevnost: nič od tega, kar se zgodi ali reče ali misli, ne ostane samo in mutasto. Vse najde svoj odmev, vse je ali sprejeto ali nesprejeto. Če je sprejeto, najde tisoč pomočnikov in postane, tisočkrat podprto, del žive narodove kulture.
V pototalitarnem času bo prostor osnovne svobode lahko ustvarila samo zavestna politična volja novih demokratskih sil. Z vsakim dnem, z vsakim dogodkom se to spoznanje aksiomatično potrjuje, sedanja kriza slovensko-evropskih odnosov pa mu je podelila razvidnost, ki bo nujno povečala politično moč demokratične fronte. Sedaj jasno vidimo osnovne konture časa: Sile komunističnega nasledstva so tu zaradi specifičnega prehoda iz totalitarizma v demokracijo in predstavljajo oblike zgodovinske inercije. V njihov spomin je vgrajena teorija politike kot igre – kot ločene igre emancipiranega subjekta – kar jih dela, ker ne kažejo znamenj, da bi se od tega spomina lahko ločili – nesprejemljive za prihodnost, ki bo terjala politiko integralne ustvarjalnosti. Sile komunističnega nasledstva –, ki so končno našle agregatsko mesto v liberalni demokraciji – bodo bolj in bolj izkazovale zgodovinsko nezadostnost – ali pa bodo postale nekaj povsem drugega. Drugič, koalicija strank pokomunističnega bloka s kakšno od novih demokratskih strank ne predstavlja dolgoročne rešitve, ker bi bila ta alternativnost zgolj površinska, v resnici pa ponovitev prve variante. Kot nekdanji komunisti, imajo tudi njihovi nasledniki to v sebi, da sicer radi sklepajo koalicije, toda samo takrat, kadar jim je zagotovljeno vodilno mesto ali pa perspektiva, da do tega mesta kmalu in gotovo pridejo. Realna možnost, da Slovenija postane prostor integralne demokratične kulture, je pravzaprav samo ena: da stranke izvorne demokracije dobijo v roke tiste politične vzvode, s katerimi bodo ta prostor mogle oblikovati. Za to sedaj gre.
Kakšne so trenutno realne možnosti za tako rešitev? Vprašanje bi se moralo glasiti: kako modro, kako zvesto, kako prisebno gredo demokratsko organizirani Slovenci v smeri te rešitve? S tem vprašanjem smo zadeli ob zgodbo, ki govori o neki bistveni nemoči in nikakor ne vzbuja veselja. Njena neveselost izhaja iz dejstva, ki ga nikakor nismo pričakovali. Mislili smo namreč, da bo vprašljiva postavka demokratične prenove množični, ideološko kondicioniran, politično izpraznjen in vrednostno izpran človek. Vpraševali smo se, ali bo politična elita v stanju temu človeku tako predstaviti demokratske vrednote, da bo, vsaj v rudimentarni obliki, začutil njihovo superiorno vrednost. To smo mislili in smo imeli deloma prav.
Nikoli pa nismo pomislili, da bodo poglavitni problem slovenske demokratske prenove tisti, ki naj bi to prenovo uravnavali in vodili – demokratska politična elita. Toda zgodilo se je prav to. Izkazalo se je, da ravno protagonisti niso imeli uvida v osnovno realnost političnega časa. Ta realnost je bila ta, da sta tu dve opciji, ki sta si koničasto nasprotni in izključujoči – ne samo po svoji politični fakturi, ampak tudi v svoji miselni in duhovni konstituciji – da sta to dva različna svetova. To je bilo toliko bolj jasno, ker je tu spregovorila tudi zgodovina. Vsa zgodovina – ne tako kratka – je ne govorila, ampak kričala, da s komunisti ni mogoče sodelovati. O tem niso govorile eksotične zgodbe iz kake eksotične dežele, ampak zgodovina tega naroda in te dežele – zapečatena z mnogimi grobovi. Kako to, da ti ljudje tega niso vedeli, ali niso vedeli dovolj dobro?
Problem slovenske demokracije je v njeni eliti. Ko bi bila ta elita drugačna, bi jo ljudje tudi bolj podpirali. Najmanj dvakrat je mnogo volilcev čutilo, da so se zmotili; najmanj dvakrat so morali ugotoviti, da so, ko so volili določene ljudi, mislili, da so volili druge. Najbolj usodno pa, se zdi, je bilo to, kar se je zgodilo po zadnjih volitvah. Ko so se z novo levico zvezali krščanski demokrati, so ljudje še protestirali, ko pa je to – kljub zaklinjanju, kljub pogodbam in podpisom – naredila še Ljudska stranka, ljudje niso več protestirali, ampak so poraženi umolknili. Sprašujemo se, ali se ljudje, ki so v stranki dosegli ta korak, zavedajo, kaj so storili. V njihovo korist in svojo tolažbo bi o tem radi dvomili. V veliki meri – ne v celoti, ampak v veliki meri – so vzpostavili stanje, ki je za delovanje demokracije paradoksno: mnogi volilci imajo občutek, da nimajo več koga voliti. Zdi se jim, da je eden poglavitnih členov sistema izginil.
Naj je stanje že kakršnokoli, naj bodo razočaranja še tako velika, zavedati se moramo, da je jamstvo, da bo Slovenija postala prostor demokratične kulture, samo veliko politično gibanje, ki se je začelo z Demosom. Z gibanjem, ki je doživljalo padce in vzpone – največjega in najbolj presenetljivega ravno pri zadnjih volitvah – in ki po »melanholični politični igri v treh dejanjih«, kakor smo temu žalostnemu dogajanju rekli v zadnji številki Zaveze, živi še v glavah mnogih Slovencev. Upamo, da jih je toliko, da še vedno predstavljajo najmočnejšo politično silo sedanjega časa. Radi bi jim povedali, da misel, ki jo nosijo v sebi, lahko podprejo s trdnim upanjem. Tega ne delamo brez razloga, zakaj napetosti, o katerih smo govorili v tem razmišljanju, lahko vsak hip vzpostavijo stanje, ki bo zahtevalo bolj naravno in bolj razumno razdelitev sil v političnem prostoru. To pa pomeni, da se bo manjkajoči člen vrnil.