Avtor: Tine Velikonja

Vnebohod leta 1945

Do preboja pri Borovljah z zavzetjem obeh mostov čez Dravo pod humperškim gradom je prišlo na vnebohod v četrtek 10. maja 1945 v drugi polovici popoldneva. Napadalo je petsto vojakov Rupnikovega bataljona, sledilo tisoč vojakov drugih enot, upiralo pa se tisoč partizanov Koroškega odreda in Bračičeve brigade. Bitka se je začela okrog 17. ure s preplahom, ki so ga sprožili vojaki prvega voda 48. čete. Nadaljevalo se je z zapornim ognjem dveh protiletalskih topov, uperjenih na Borovlje in mostova čez Dravo, s katerima so ravnali Nemci, zaključilo pa z nastopom vojakov Rupnikovega bataljona. S črte Podljubelj–Podgora so se približali Borovljam in mostovoma na Dravi. Kakor hitro so topovi potihnili, so napadli, pri tem pa naleteli na resen odpor samo na začetku. Partizani so se s poveljstvom vred v neredu umikali proti vzhodu, manjši del je bežal proti Dravi. Domobranci se niso veliko ustavljali po hišah, v katere so se zatekli partizani, saj nasprotnika niso hoteli uničiti, ampak samo prepoditi, kar jim je gladko uspelo. Ob 19. uri je orožje potihnilo, partizanska vojska na ozemlju med Karavankami in Dravo pregnana, dostop do mostov prost in pot čez reko odprta. Na bojni poljani je obležalo nekaj deset mrtvih ali ranjenih domobrancev, predvsem vojakov 47. in 48. čete, in trikrat toliko partizanov.
Istega dne ob 21. uri, ko je že padel mrak, naj bi se pripeljal z zahodne strani od Sv. Jakoba oklepni oddelek motoriziranega odreda 4. armade. Pred cestnim mostom so ga napadli s tankovskimi pestmi in uničili štiri tanke. Padlo naj bi petnajst partizanov.
Naslednjega dne, 11. maja, je prišlo med domobranci in partizani do dveh srditih spopadov, in to na vzhodni strani severno od Borovelj na področju Medborovnic. Samo v spopadu s prvim vodom 48. domobranske čete je padlo okrog petindvajset partizanov. Domobranci so imeli tri mrtve. V drugem pa se je iz hude stiske z jurišem rešila obkoljena desetina vojakov 35. čete novomeškega udarnega bataljona. Tudi tu je padlo nekaj partizanov, smrtno ranjen je bil tudi eden od domobrancev. Omenjena spopada sta morda vzrok, da partizanski zgodovinarji tako srdito vztrajajo pri 11. maju kot dnevu glavnega spopada.
Padle domobrance so pokopali v soboto 12. maja dopoldne na pokopališču v Borovljah, partizane, kolikor so jih našli, pa istega ali naslednjega dne ravno tam, le štirinajst partizanov, del tistih, ki so padli 11. maja med Borovnicama, so domačini pobrali in jih pokopali 13. maja v Glinjah.
Pa še zgodba o Vuku Rupniku in železnem križu (Tabor, 1978, 1–2, 14):
Naj dodam, da je po končani bitki prišel k meni polkovnik von Sela (Seeler). Bil sem že v srajci brez suknjiča. Čestital mi je in našim vojakom, potem pa s svojega suknjiča snel železni križ, ki ga je dobil med vojno, ter mi g a pripel kar na srajco, rekoč: »Drugačnega priznanja Vam ne morem dati.«


Toliko za uvod tistim, ki ne marajo dolgega pisanja.

Vsakdo pripoveduje svojo zgodbo

Kakšna je bila ta bitka, zaradi katere se redkim preživelim domobrancem, ki so v njej sodelovali, razveže jezik in zarosijo oči? Povedo nam, da je bila razvidna in zgledna. Zahtevala je osebno hrabrost, znanje in obvladovanje vojaških veščin ter nudila enake možnosti napadalcem kot branilcem. Zanje je bila visoko moralna, saj je odločala o usodi trideset tisoč ljudi, ki so bili v življenjski stiski. Potekala je gladko od zapornega ognja na začetku do končnega vzpona na dravske nasipe in pomeni zmago, o kakršni se da samo sanjati.
Na drugi strani je bila za partizane nekaj žaljivega, zavrženega in verolomnega, tri dni po uradnem koncu vojne, pekel od začetka do konca, živalsko znašanje nad nemočnimi ujetniki, ki so se znašli v pasti in se kot Makabejci raje pustili pokončati do zadnjega moža, kot pa da bi se predali. In nazadnje grenak poraz in zvračanje krivde na vse druge, samo ne na vodstvo, ki ni predvidevalo scenarija, ki se je tiste dni kar ponujal.
Za domače prebivalce je pomenila ogenj in grom od prvega trenutka, ko se je vse cefralo od krogel in granat ter je njihovo imetje izginjalo v plamenih. Namesto da bi se veselili negotovega miru, so trepetali za svoja življenja in imetje, obenem pa držali fige, saj partizanov niso marali.

Opis slike: Domobranci v napadu

Ko prebiram zgodbe o tej bitki, pa naj je pisec pripadal eni ali drugi strani, se me loteva nelagodje. Ker sem bil zraven, je občutek še bolj porazen, kako namreč, da nič ne vem, kako je bilo. Vendar se ne dam. Takrat sem imel šestnajst let. Oči sem imel izostrene kot jastreb in ušesa prišpičena kot antene, obenem pa je bila ta bitka moja prva in zadnja v življenju. Domobranci Dopolnilne čete iz Dravelj smo šli tisto popoldne v zasedo takoj pod cesto pred Podgoro. Še vedno smo bili visoko in videli ravnico in Borovlje, kot bi ju gledali z Ljubljanskega gradu. Breg je bil sicer poraščen, vendar so bile vmes poseke in nizko grmovje. Zato smo imeli pred seboj ravnino in Borovlje kot na krožniku. Zdaj je na njem taka gošča, da ne prideš skozi, in se s ceste ne vidi nič. Protiletalska topova sta stala nekaj deset metrov za našimi hrbti. Krogle so letele nad našimi glavami in sekale vejice dreves, da so padale po nas. Gledali smo na polje in Dravo, na uspavano mesto na desni strani, najbolj pa so nam padli v oči strmi levi breg in zvonika cerkve v Žihpolju. Samo proti mostovoma in proti humperškemu gradu se z gozda, kjer smo bili na preži, ni videlo. Zato tudi večno vprašanje, kaj pa če se je v slepem kotu dogajalo vse tisto, česar se ne spominjam.
Čeprav je bilo v bitko neposredno ali posredno vpletenih nekaj tisoč ljudi, se ne moremo zediniti niti o dnevu, še manj o času dneva, kdaj se je to zgodilo. Za marsikaj bi me morda še lahko pregovorili, da se mi je samo zdelo, saj sem bil mlad in brez vojaških izkušenj, kot o tistem, da niso streljali tankovski, ampak protiletalski topovi, nihče pa me ne bo prepričal, da se ni to zgodilo 10. maja popoldne. Dobro namreč vemo, da smo z našo četo zapustili Ljubljano 8. maja ob 20. uri in prišli v Kranj 9. maja ob 4. uri zjutraj, naslednjo noč med 9. in 10. majem prespali pri Sv. Ani, popoldne pa se znašli pred Borovljami. Kaj je s človeškim spominom? Ali je zares tako nezanesljiv? Ali pa se za spačenimi zgodbami skrivajo posebni nameni, kot so želja po junaštvu, opravičevanje poraza, demonizacija nasprotnika …
Zgled, kako pišejo partizanski zgodovinarji, je do nerazpoznavnosti izmaličeni opis Mirka Fajdiga (M. Fajdiga, Bračičeva brigada, 643–667, Obzorja, Maribor 1994). Res ga ni bilo zraven in je moral svoje vedenje pobirati pri drugih, vseeno pa bi se lahko bolj potrudil. S podatki partizanskih pričevalcev je ravnal kot s suhim zlatom, druge literature ni pogledal. Če je to splošna manira pri pisanju zgodovine NOB, potem ji Bog pomagaj! Že vztrajanje pri 11. maju! Kako, da se ne moremo zediniti niti o stvari, ki ne odloča o ničemer? Trmoglavijo, ker se jim s tem podre ves urnik za naprej in za nazaj. Ga bodo pač popravili. Tudi na naši strani jih je nekaj mnenja, da je bila bitka 11. maja, tako Kos v Stalinistični revoluciji. Predsednik narodnega odbora Basaj je dal izjavo, da je bila 10. maja ponoči. Zediniti se torej ne moremo, kdaj se je začela, zjutraj, opoldne, popoldne, zvečer ali ponoči; koliko časa je trajala, od 10 minut do nekaj ur; koliko je bilo padlih na domobranski strani; celo Vuk Rupnik je pravil na stara leta, da nobeden, in koliko je padlo partizanov, od sto do dvesto. Partizani pišejo, da je nasprotnik uporabil vse vrste topništva, oklepne vozove in tanke, domobranci pripovedujejo o svojih minometalcih in topovih in celo vedo za imena poveljnikov baterij. Za večino domačinov so bili napadalci Nemci in le bežno se spominjajo nekih vojakov v maskirnih oblačilih. Da je zmešnjava popolna, so padle domobrance in partizane, ki so bili pokopani vsak v svojem grobu, leta 1973 prekopali in ležijo v skupnem grobu na novem boroveljskem pokopališču.

Nazaj ne moremo, naprej nas ne pustijo

Nelagodje sem čutil že ob zgodbi o stikih z Angleži pred spopadom. Vedel sem, da se v njej skriva napaka. Pripoveduje, kako so predstavniki slovenske narodne vlade, izbrane 3. maja leta 1945 na Taboru, v Celovcu poiskali Angleže in nato sporočili beguncem na cesti čez Ljubelj, da jih bodo zavezniki sprejeli, samo prebiti se morajo do njih. Veliko nas je videlo, kakšne so bile tiste dni razmere na južnem Koroškem, in smo se zato čudili, kako se je po 8. maju to dalo, saj je bilo ozemlje, zlasti pa mostova čez Dravo, pod strogim nadzorom. Iz domobranskih spominov pa je tudi jasno, da so begunci šele 9. maja spoznali in občutili, da je na Dravi partizanska zapora in se bo dalo priti do Celovca in Angležev samo zgrda.

Opis slike: Gorenjski domobranci v patroli

Res so člani naše vlade, ki so že v soboto 5. maja zvečer ali v nedeljo 6. maja zjutraj dosegli Celovec, prišli čez nekaj dni v stik z Angleži, a nič več. Po Bajlecevem pisanju – v Celovec je prišel z družino 8. maja – je skupaj z univ. prof. Milosavom Vasiljevićem dobil prvi stik z Angleži 9. maja v eni izmed brigad 6. oklepne divizije. Slovenska delegacija pri štabu V. korpusa v Porečah ni bila sprejeta, le neki nižji oficir jim je dejal, da glavnega komandanta ni tam. Šele iz pogovora z Vukom Rupnikom, ki je bil objavljen čez trideset let v Vestniku (Vestnik, 1978, 7–15), izvemo, da je nalogo opravil major Scholz, član nemškega ljubljanskega poveljstva. Preoblečenemu v partizansko uniformo in s ponarejenimi dokumenti, s katerimi se je izdajal za avstrijskega partizana, mu je uspelo, da se je pripeljal v Celovec. Sestal se je z nekim angleškim brigadirjem. Ta mu je rekel, da nima nobenih interesov do beguncev in ujetnikov, da pa dobro ve, da so partizani v nasprotju z dogovorom prekoračili nekdanjo mejo Avstrije. Naj preženejo partizane in se prebijejo čez Dravo, pa jih bodo sprejeli.
Umik ali beg domobranske vojske in njenih civilnih spremljevalcev pred komunistično vojsko čez Karavanke je zamujal za nekaj dni. Pot proti Italiji se je že prej zaprla. Že v noči med 30. aprilom in 1. majem je vojska srbskih prostovoljcev, hrvaških in črnogorskih četnikov ter primorskih domobrancev zapustila Vipavsko dolino, se pri Gorici prebila čez Sočo in se podala v negotovo zavezniško ujetništvo, skupno 15.000 do 20.000 vojakov. Čez deset dni se je na drugi strani Slovenije gnetlo po gorski cesti čez Ljubelj 30.000 ljudi, s tisoč vozovi in nekaj sto tovornjaki, pa tudi oklepniki in tanki.
Od 8. maja zvečer so bile Borovlje in oba mostova čez Dravo, tako cestni kot železniški, v rokah vojakov dveh partizanskih enot, Bračičeve brigade in Koroškega odreda. Tiste, ki so se podali proti mostu, so razorožili. Nemce, zlasti posameznike, so spuščali čez, druge pa jemali v ujetništvo. Tako jim je v sredo 9. maja poleg Nemcev in vojakov drugih jugoslovanskih narodnosti padlo v roke 600 slovenskih civilnih beguncev, ki so jih odpeljali proti Šentjakobu.
Govori se tudi o četnikih. Nihče ni doslej vedel, odkod so se vzeli. Iz zadrege nam je pomagal Janez Grum. Od njega smo izvedeli, kar mu je o tem iz prve roke povedal France Rozina, gorenjski domobranec: »Med zajetimi in zaustavljenimi pred mostom v sredo 9. maja je bila tudi majhna srbska četniška skupina, ki se je prebila z južne strani Ljubljane, se zbrala na dvorišču hotela Union ter se z dvema ali tremi tovornjaki podala čez Ljubelj. Rozina se jim je pridružil. Pred dravskim mostom so jih ustavili partizani in zahtevali, naj odložijo orožje, potem jih bodo spustili čez most kot druge posamezne Nemce. Rozina in četniški poveljnik polkovnik Jovanovič sta se že prej pomešala med Nemce, ker sta nameravala na drugo stran na oglede. Četnik se je sicer preoblekel v nemško uniformo, kljub temu pa bil partizanom zaradi dolgih las sumljiv, pri tem pa jih je Rozina, ki je bil prej nemški vojak, z odrezavo nemščino zavrnil. Preostali četniki so oklevali, ali naj verjamejo obljubi ali ne, in pestovali orožje, nazadnje pa ga izročili. Izginili so. Govori se, da so jih partizani pobili v bližnjem gozdu.«
Sicer so na boroveljskem nogometnem igrišču zbrali že 2.500 ujetih vojakov in jih pred prebojem odpeljali proti Železni Kapli. 10. maja je predaja zastala.
Tiste dni je bilo vreme prijazno; po nebu so se podili redki oblaki, sonce je grelo, kot da prinaša poletje, pod stopali množice se je dvigal nevidni prah in se usedal na potne obraze. Domobranski udarni bataljoni so bili na pohodu že od velikonočnega tedna, torej dober mesec, večina vojakov in civilistov nekaj dni. Do Tržiča je še šlo. Ko pa so se začeli vzpenjati v breg proti predoru oziroma prelazu, se je zataknilo, vendar je bilo na travnikih pri Sv. Ani za silo prostora za vse. Sv. Ana je preimenovana v Podljubelj, vendar bomo kraj imenovali po starem, da ne bo zamenjave s Podljubeljem na avstrijski strani (Unterloibl). Najhujše je bilo seveda na vhodu v predor, vendar za pešce prelaz ni pomenil posebne ovire. Drugače pa je bilo z vprežno živino. Zvečer 9. maja nihče ni vedel povedati, zakaj se sprevod nikamor ne premakne. Šele 10. maja smo izvedeli: že drugi dan sta v oblasti partizanov mostova čez Dravo pri Borovljah. Njihove straže, ki branijo prehod, razorožujejo vsakogar. V ujetništvo ne jemljejo samo vojakov, ampak tudi civiliste. Vinko Udovč, vojak Rupnikovega bataljona, je ob tej vesti onemel: »Še junija 1944 so gospodarili okrog Rakeka. Slivnica je bila njihova. Potem pa smo jih potiskali vedno globlje proti Kočevskemu rogu in Trnovskemu gozdu. Nazadnje smo jih iskali po celi Notranjski in Dolenjski, pa so se nam vedno poskrili. Potem so prišli aprila letos s tanki in topovi. Brez pravega boja smo se jim umaknili iz Loške doline, z Menišije in Barja. In zdaj so nas prehiteli na Koroškem. Samo še za hrbet nam morajo priti na tehle klancih, pa smo pečeni. Kako se je lahko to zgodilo?«
In za hrbet so prihajali. Tržiču se je bližala 29. hercegovska divizija in njeni topovi so bili že uperjeni v sotesko med Tržičem in Ljubeljem. Past se je skoraj zaprla.

Domobrancev premirje ne veže

Iz zapiskov Vuka Rupnika izvemo naslednje (V. Rupnik, Vestnik, 1978, 148–149):
V četrtek , 10. 5. 1945 ob 0.15. uri sem bil poklican v operativni štab, ki je bil v prvem nadstropju velike hiše na glavnem trgu v Tržiču. Tam sem zvedel naslednje: Nemci so dan prej, 9. maja ob 1. uri ponoči sprejeli brezpogojno kapitulacijo. Skušali bodo priti na drugo stran predora. Močne komunistične enote, ki so zasedle prehode čez Ljubelj in reko Dravo, so tekom 9. maja zajele 600 naših civilistov pred dravskim mostom, med njimi družino pp. Milka Vizjaka in soprogo pp. Ivana Drčarja.


Kocka je padla. Begunci niso imeli kaj izgubiti. Partizani so prejeli povelje Dušana Kvedra, naj jih ne pustijo čez Dravo: Uničujte in na vsak način zadržite to golazen, ki se umika čez Ljubelj! Pri vkorakanju na Koroško jim torej ni šlo samo za zasedbo ozemlja, saj so ga čez dva tedna brez strela zapustili, ampak najmanj toliko za zajetje umikajočih in bežečih nasprotnikov. General Krener je dopoldne na avstrijski strani predora še nemočno opazoval reko beguncev. Z avtom se je vozil po klancu med Podgoro in vhodom v predor in čakal svojo vojsko. Ko smo se zgodaj popoldne spuščali v dolino, smo ga videli, kako je na enem prvih klancev slonel na ograji in zrl v sotesko. Takrat je že vedel, da bo šlo.
Zjutraj je moral biti precej razočaran, ko se mu je med prvimi nudila na razpolago četa novincev iz Dravelj, v kateri sem bil kot tridnevni domobranec tudi jaz. Navsezgodaj so nas pobrali pri Sv. Ani, z ukazom, naj pohitimo. V breg mimo barak ljubeljskega taborišča smo skoraj tekli. Pot mimo Nemcev smo si utrli z naperjenim orožjem. Predor so skopo osvetljevale gole žarnice in v njem ni bilo posebne gneče. V slabe pol ure smo bili skozi. Na drugi strani pa smo na ploščadi čakali nekaj ur, ker si z nami niso imeli kaj pomagati. Brskali smo po barakah in naleteli na skladišče orožja. Takrat sem prišel do prave mavzerke. Nismo pa vedeli kaj početi z nepoznanimi oreški, bili naj bi kakavovi, ki jih je bilo polne vreče.

Opis slike: Na ljubeljskem klancu – Umik pred silami z Juga

Spredaj so se znašli vojaki s postojank, usposobljeni za obrambo, ne pa za napad. Niso bili vajeni dolgih pohodov in jih je že pot do Borovelj tako zdelala, da bi se jih sicer dalo vključiti v množično samomorilsko dirko, ne pa urediti za učinkovito bojevanje. Tega so bili zmožni samo vojaki udarnih bataljonov.
Kje so se izgubili? Niso varovali vlakov z ranjenci, niso utirali poti umikajočim civilnim beguncem, slabo so zavarovali rep kolone. Na Barju so se preveč razpršili in zamujali. Šele v torek 8. maja zvečer so zapustili obrambne položaje. Skozi Ljubljano so šli v drugi polovici noči. Zjutraj so se ustavili v okolici Kranja. Čez dan so čakali v kritju, zvečer pa se umikali dalje. Hodili so počasi, skupaj s pratežem. Vozove so vlekli konji. Cesta mimo Golnika je bila 9. maja manj zasedena in so tako vojaki Rupnikovega bataljona za nekaj ur prehiteli druge. V Tržič so prišli opolnoči. Dva dni so bili že brez hrane. Ob 5. uri zjutraj 10. maja so začeli svoj pohod proti prelazu. Pratež in težko orožje so pustili zadaj in se urejeni v gosjem redu povzpeli do vhoda v predor. Pogled nanje je bil impozanten: sami mladeniči, skoraj otroci, s prepotenimi in od prahu umazanimi obrazi, z zavihanimi rokavi, oboroženi z brzostrelkami in strojnicami, ki so jih imeli obešene čez ramo, odločnega videza, čeprav lačni in neprespani.
Pred vhodom v ljubeljski predor jih je pričakal Kremžar z dramatičnim pozivom: »Prosim vas, rešite nas in preženite partizane! Celo noč smo se pripravljali na smrt.«
Profesor Janez Grum se takole spominja srečanja z njimi:
Iz Ljubljane sem se peljal s kolesom. Do male cerkve pri Sv. Ani na Ljubelju sem prišel na vnebohod 10. maja v jutranjem mraku. V cerkvi je ob 6h ali 7h maševal p. Odilo, za njim pa dr. Jaklič. Po maši sem se počasi pomikal proti ploščadi pred predorom. Tega so stražili Nemci. Na levi spodaj se je še kadilo iz požganih barak za internirance, ki so gradili predor. Nemška straža civilistov ni pustila skozi. Srečal sem se in kratko pogovoril s Kremžarjem, le v bežnem spominu imam dr. Basaja. Približno ob 10. uri je prišel na ploščad pred vhodom v predor Rupnikov bataljon. Videl sem, da se je Vuk Rupnik razgovarjal s Kremžarjem. Vsa ploščad je bila polna civilistov in lojtrskih voz. Na vseh so bili domobranci, po eden ali dva. Strma pot čez vrh Ljubelja je bila odprta, a le posamezniki z manjšo prtljago so šli po njej. Vhod na to cesto ni bil zastražen. Okoli poldneva, morda malo čez, se je Vukov bataljon podal v predor; na koncu tega sem se pridružil tudi jaz, civilistov pa Nemci niso pustili za njim. Na levi strani izhoda iz predora sem zagledal Krenerja, Vizjaka, najbrž je bil zraven Drčar. Obrnjena sta bila proti malo višje stoječemu Vuku, Kunstlju, Bitencu in še nekaterim drugim oficirjem. Tej skupini sem se približal tudi jaz. Prav kmalu po mojem prihodu tja je Krener dal znak, da bo spregovoril. V živem spominu imam tele besede: »Ti, Vule, greš s svojim bataljonom hitro naprej in preženeš partizane z dravskega mosta!« Vuk je ob tem Krenerjevem povelju precej malomarno stopil v pozor in medlo salutiral z besedo razumem. Za tem je dal Krener povelje majorju Kunstlju, da sodeluje pri tej Vukovi operaciji. No, Kunstelj je malo bolj vojaško odzdravil.

Opis slike: Kratek počitek na poti v neznano

Vuku Rupniku se Krenerjevo povelje ni zdelo resno. Upoštevajoč razmere se mu je toga vojaška poza zdela smešna in teatralna. Pripoveduje:
Šli smo naprej. Po 15. uri smo bili že v dolini. Posedli smo se v gozdu nad Podljubeljem in zajeli sapo. Ni preteklo pet min ut, ko se je pojavil polkovnik Seeler . Napotila sva se proti Podgori in tam na ovinku naletela še na Dippelhoferja, Roesenerja, ki je bil že napravljen v navadnega vojaka, ter bivšega poveljnika podoficirske šole SS v Ljubljani, polkovnika Schimmelpfeniga. Bili so enotnega mnenja, da nas Slovencev premirje ne veže. Od težkega orožja so ponujali tisto, kar jim je ostalo: četo oklepnikov in baterijo topništva.


Samo Vuk Rupnik in Wehrmacht!
Partizansko zgodovinopisje trdi drugače in ta kliše se prenaša iz ene knjige v drugo: Roesener in Krener sta se dogovorila za skupni napad (Ljubljana v ilegali IV, Križnar, str. 292, Strle, Veliki finale na Koroškem, str. 205, NOV na Slovenskem 1941–1945, str. 979). Morda bo zanimivo, da citiram stavek iz knjige Koroški Slovenci v Avstriji, včeraj in danes (Celovec, 1984, Založba Drava, 244), saj je bila napisana takrat, ko se je vedelo že marsikaj:
P o dogovoru med dr. Rainerjem in Krenerjem so nemške in domobranske enote s tanki in topovi zavzele Borovlje, ki so jih napadale 10. 5. Zvečer. V Borovljah in v boju pri mostu je padlo 180 borcev Bračičeve brigade in Koroškega odreda. Podpora motoriziranih enot IV. jugoslovanske armade je prišla prepozno in je bila prešibka, da bi domobrancem onemogočila prehod čez Dravo in predajo britanski vojski.

Angležev ne bo nič motilo, če jih kdo prežene

Tako je vodstvo prevzel Vuk Rupnik. Vrnil se je k svojim vojakom in skupaj so se napotili nekaj sto metrov naprej proti Podgori do kote 550. Gre za najvišjo točko, ki jo doseže cesta med Podljubeljem in Podgoro, nedaleč od pokopališča v Podljubelju in blizu prvih hiš v Podgori. Zagotovil si je topniško podporo. Ravno v tistem se je pripeljal iz Celovca Scholz in sporočil, da je dobro odpravil: »Angležev ne bo nič motilo, če kdo partizane, ki operirajo po njihovi coni, prežene!« Samo na to so še čakali. Načrt za napad je bil preprost. Pogled na zemljevid, določitev smeri in čas: pahljačasto se širimo in se ustavimo šele na Dravi.
Kdo vse je sodeloval pri tem napadu? Rupnikov bataljon nedvomno. Kaj pa drugi? Vsi hočejo biti zraven in zato na domobranski strani taka megla. O spopadu pišejo predvsem tisti, ki so prišli ponoči ali drugo jutro. Tudi pripovedovanje oziroma pisanje Vuka Rupnika je nezanesljivo in splošno (Vestnik, 1978,1–2,7–15). Po njegovem so že od začetka sodelovali vojaki novomeškega, šentviškega in celo stiškega udarnega bataljona. Trdi tudi, da je šla proti mostu orožniška četa pod Dammovim vodstvom. Omenili smo že, da se ni spominjal, da bi sploh kdo padel na domobranski strani.
Kot drugi ešalon ali kot pobočnica so v napadu sodelovali vojaki novomeškega in kočevskega bataljona in še kdo. Vojaki novomeškega udarnega bataljona, to je vojaki 34. Mrakove in 35. Sladičeve čete, ki jim je poveljeval Tomic, so že 1. maja zapustili Novo mesto in šli v akcijo v Loško dolino, nato pa se mimo Cerknice in preko Menišije umaknili v Ljubljano. Vojaki kočevskega bataljona so skoraj dva meseca držali črto na zahodni strani Kočevskega Roga od Dvora do Kočevja. S položaja so se umaknili šele v ponedeljek 7. maja, se prebijali mimo Krke in Grosuplja, se tolkli s partizani pri Šmarju, in prišli v Ljubljano mimo partizanov, ki so neuspešno jurišali na Orle, 8. maja popoldne. Mesto so zapuščali zadnji 9. maja zjutraj, ko se je že zdanilo, 10. maja popoldne pa so se že spuščali proti Borovljam. Podobno pot kot četi novomeškega bataljona je opravil Ratko Šušteršič z dvema četama Meničaninovega bataljona (nekdanji 31. in 32. četa). Na poljano je prišel 11. maja, stiški bataljon pa še dan kasneje.
Čete so bile oskubljene. Nekaj vojakov se je poskrilo doma, ker se niso hoteli podati na negotovo pot, nekaj je bilo bolnih ali ranjenih. Računamo, da je štela četa nekaj več kot sto vojakov, kar pomeni, da je Borovlje in mostova napadalo petsto domobrancev, kot drugi ešalon pa se jim je pridružilo še največ tisoč drugih. Ogenj protiletalskih topov je do kosti pretresel branilce, višek pa je bil vztrajni in na videz samomorilski pohod domobranskih čet. Partizani se niso bili pripravljeni boriti; vojna je bila zanje končana, obenem se tistemu junaštvu iz obupa tudi niso znali učinkovito upreti. Obenem pa niso vedeli, da jih napadajo tako šibke enote, in so se v strahu, da ne bodo obkoljeni, predčasno spustili v beg. Res niso imeli nobenih možnosti. Za maloštevilnimi napadalci je čakalo še 18.000 vojakov, ki bi posegli v boj, če bi se kjerkoli zataknilo. A ni bilo treba. Tako so se tolkli domobranci sami, drugi pa čakali na izid, tako Nemci, čeprav jih je bilo skoraj 10.000, Ruski korpus in 3.000 Tatalovićevih srbskih vojakov.
Zgodbe o podpori domobranskih minometalcev ali celo njihovih topov so iz trte izvite. O njih pišejo taki, ki trdijo, da so v napadu sodelovali, vendar očitno niso, saj piše Rudi Bras o mesečni noči, ko so začeli naši nažigati s topovi, in da se je začelo daniti, ko so pridrveli do Drave in gledali, kako so partizani skakali v reko. Pri tem mu uide stavek, ki ga je moral pobrati pri partizanih: »Naši so nekaj časa streljali vanje in, kot da so se naveličali, so prenehali, ker so partizani tonili in izginjali v valovih Drave (Vestnik, 1978, 35, 88).« Lojze Gregorič poroča o topovih 9. baterije pod poveljstvom Staneta Judniča in da je bilo vse končano v 10 minutah.
Prava zgodba je prozaična in se je začela pred našimi očmi na cesti med Podljubeljem in Podgoro na koti 550, o kateri poroča Vuk Rupnik. Tam smo se motovilili popoldne 10. maja okrog 16. ure, kar so nas začeli obkoljevati nemški vojaki s čudnimi kapami; izgledali so policisti, vsi z brzostrelkami. Morda so nas hoteli pobasati kot odkupnino, s katero bi napravili kupčijo s partizani, morda samo prisiliti, da ubogamo partizansko komando in oddamo orožje. V tistem smo zagledali z ljubeljske strani prihajati Rupnikovce s poveljnikom na čelu. Vprašal je po našem komandirju. Po pogovoru med njima smo se umaknili nad cesto. Pod nami se je na cesti zaustavila kolona nemških tovornjakov, dva med njimi sta imela pripeta protiletalska štiricevna topova. Vuk je z naperjeno brzostrelko prisilil poveljnika, da je pristal na sodelovanje, pri tem pa se skliceval na odločitev nemškega operativnega štaba. Topova so postavili kar tam. Domobranci smo se spustili pod cesto. Naša četa je obstala v zasedi na pobočju, drugi pa so po gozdu nadaljevali pot v dolino.

Sodni dan za Borovlje

Kot prvi pa so se takoj podali na nevarno pot domobranci prvega voda 48. čete pod poveljstvom poročnika Nika Žužka. O tem nam je povedal Vinko Udovč. Njihovo napredovanje opisujemo bolj podrobno, ker je bil to način, kako so napadale tudi druge enote Rupnikovega bataljona. Spustili so se v grapo pod glavno cesto tam, kjer je zdaj vstop v sotesko Čepa. Hudourniško Borovnico so prekoračili tako, da so skakali s skale na skalo. Po gozdu so šli, dokler se je dalo. Na cesto, ki ob desnem bregu Borovnice pelje v Borovlje, so se spustili nekaj sto metrov pred prvimi hišami. Vojaki spredaj so bili oblečeni v angleške uniforme in imeli titovke na glavi. Nekaj jih je imelo maskirne obleke. Hodili so posamezno v razmiku desetih metrov v dveh vrstah, po ena na vsaki strani ceste, pa še tu tako, da niso hodili vštric, ampak cik-cak. Čeprav jih je bilo samo za vod, je bila razdalja med prvim in zadnjim dvesto metrov. Pred ovinkom pri Prindlu, kjer se začenja predmestje, so jih zagledale partizanske zasede in začele kositi po njih. Šele zdaj so se spustili v tek in napad. Nekaj domobrancev je obležalo, med njimi podnarednik Tone Tiselj iz Zdenske vasi, ki je jurišal prvi. Zaradi njih se niso ustavljali, saj je bilo dogovorjeno, da jim bodo sledili drugi, ki bodo poskrbeli za ranjene in padle. Po zavrteh, kjer bi bili bolj skriti in varni, ni bilo mogoče, ker so bili vrtovi ograjeni z žičnimi mrežami. Nova nevarnost sta bili zasedi ob železniški progi. Privihrali so v Borovlje, kjer so se prikazali pred presenečenimi štabnimi oficirji Bračičeve brigade, in tolkli vse živo, kar je nosilo uniforme. Zunaj mesta so se ustavili, napravili krog in javili s svetlobnimi raketami, da so na cilju. S tem je bil dan signal za topniški zaporni ogenj. Partizane je napad zmedel, saj prvi hip niso vedeli, kdo so sploh napadalci, zlasti pa ne, kako močni so. Čemu je služil samotni juriš, ni jasno, saj mu glavnina ni takoj sledila. Zdi se, da je vodstvo domnevalo, da je partizansko poveljstvo v Borovljah in prvo zasluži lekcijo.
To so morali biti vojaki, na katere je naletel domačin Karl Mueller, ko se je 10. maja popoldne odpravljal domov na južno stran Borovelj in ko je bilo na videz še vse mirno:
Na lepem je stal pred menoj nemški vojak, kot bi zrasel iz tal. »Roke v vis!« Na srečo sem imel pri sebi odpustnico iz bolnišnice in mu jo pokazal. Brzostrelko, ki jo je držal pripravljeno na strel, je povesil in rekel: »Hitro stran! Vsak čas bo počilo.« Šele takrat sem dobro pogledal. Gozdič je bil poln vojakov v maskirnih oblekah. Spoznal sem, da sem padel v skupino, ki je bila v polni pripravi za napad. Nisem še prišel do doma, ko je počilo. Zaropotale so brzostrelke. S Homa, kjer sem pravkar bil, so streljali partizani. Ti so se utrdili tudi ob železniški progi na južni strani Borovelj.
Zaporni ogenj sta uprizorila dva protiletalska topova, vsak s štirimi cevmi kalibra 25 mm ali nekaj več. Njihovi svetleči curki so se sprehajali po pokrajini in sejali grozo in smrt. Nobenih drugih topov, nobenih minometov. Z doline se je slišalo prasketanje avtomatskega orožja, videle pa samo signalne rakete, ki so naznanjale, kako daleč so prišli napadalci. Ko so topovi čez slabe pol ure utihnili, je bilo središče Borovelj v dimu in ognju. Najprej je zagorelo okrog kolodvora in v mestnem središču.
Napadale so vse čete Rupnikovega bataljona. 17. četa je napredovala previdno po pobočju Borovskega vrha in se ustavila na bregu Bajdiške Borovnice. Kot trdi domobranec te čete Alojz Švigelj iz Begunj pri Cerknici, je bila v času, ko so se obrnili proti Borovljam in tam preganjali po hišah skrite partizane, že noč. Kako so opravili domobranci 4. čete, je pravil poročnik Tone Švigelj. Zaman so hiteli po pobočju Žingarice. Ko so prišli na položaj, odkoder so jih bili partizani prej obstreljevali z mitraljezi, so našli praznega. Pri tem so nemški protiletalski topovi, ki so hoteli pomagati, užgali ravno po njih. Mrtvih niso imeli, saj so se pravočasno poskrili po luknjah za skalami. Ko so se čez čas spustili v dolino, je bil še dan, boja pa konec.
Samo dve nepopolni četi, 47. in 48. četa, sta uprizorili frontalni napad na Borovlje in dravska mostova. Kaže, da sta se v dolini razdelili. Vojaki 48. čete so se usmerili proti mestu. Razgibana in na začetku gozdnata pokrajina je pomagala, da so se po Ljubeljski in Podgorski cesti neopaženo približali prvim hišam, potem pa napadli. Partizani so se branili iz strojničnih gnezd na Homu in iz hiš okoli kolodvora. Ko je postalo jasno, da napadalcem ni mar življenja, se je obramba sesula. Napad na mostova je izpeljala 47. četa. Njeni vojaki so obšli mesto z zahodne strani in hitro napredovali po nenaseljenem ozemlju proti reki. Niso silili v vasi, če ni bilo nujno. Med njimi je bil tudi Janez Kraševec iz Ulake na Blokah. Pravi, da je bilo zemljišče ustrezno za napad. Razgibani svet, s hribčki in dolinami, precej poraščen, je nudil dovolj kritja. Spominja se svetlečih izstrelkov, ki so leteli nekam proti Dravi. Partizani so se branili predvsem s hiš. Domobranci so napadali v pravilnem razporedu in streljali. Prvi napadalci so se ustavili šele na Dravi in zaprli dostop do mostov. Janez je ostal v neki vasi blizu reke.
Druga polovica vojakov 47. čete je napredovala po glavni cesti mimo Gorič, Kožentavre in Struge. Antona Pluta iz Oskoršnice pri Semiču, mitraljezca v težki četi, so vzeli s seboj. Del vojakov njegove čete je ostal s težkim orožjem na drugi strani Ljubelja. Skozi naselja so se prebijali od hiše do hiše. Ni bilo takega pekla, kot ga opisujejo partizanski pisci. Mrtvih se ni nihče dotikal. Od domobrancev se spominja, da je padel neki Andoljšek. Pust pripoveduje, da so se nemški tanki prikazali šele, ko je bilo bitke že davno konec. Takrat se je na drugem bregu oglasil mitraljez. Domobranski oficir je zlezel v tank. Nekaj dobro merjenih strelov nemškega topničarja, pa je bil mir. Franc Ravšelj z Viševka v Loški dolini je bil tudi v 47. četi. Njegovo desetino so poslali s Podgore na levo pod hrib nad vas Trnje. Na robu gozda so postavili zasedo in tam čakali. Tudi njemu so ostali v spominu svetleči izstrelki, ki so leteli proti Dravi. Ko je bilo boja konec, so prišli do Kaple brez enega strela.
Josef Sturm je videti čil, kot da je pravkar srečal Abrahama. Takrat je bil star petnajst let. Nekaj odlomkov iz njegovega dnevnika bomo objavili kasneje. Vsega se še dobro spominja. Stanovali so na Podgorski cesti, ki pelje s Podgore v Borovlje. Gozd se je raztezal skoraj do njihove hiše. Partizanov v njihovi hiši ni bilo. Napadalci so prišli po cesti in ob njej in streljali vsevprek. Videti je, da so bili to vojaki 48. čete. Sturm nam je izročil kroglo, ki je prebila okno, dvojna vrata odprte omare in se nazadnje zapičila v zid – iz brzostrelke. Izstreljena je morala biti zelo od blizu, da je imela tako moč. Sestra Marta je imela srečo, da je ni zadelo, saj je stala tik ob omari. Napadalci se niso ustavljali po hišah, ampak hiteli po cesti in ob njej, kolikor se je zaradi žičnih ograj dalo. Nobenih tankov ali oklepnih vozil. Kako je bilo naprej, Sturm ne ve, saj se je z domačimi umaknil v klet. Tega jugovzhodnega predmestja Borovelj tudi niso obstreljevali s protiletalskimi topovi.
Nekam v zadregi smo, če moramo trditi, da je v tako važnih smereh napadalo samo petsto vojakov. Zdi se, da je bilo to res, so pa jim kmalu sledile druge enote. Tako vesta povedati Milan Prešeren in Tone Lesar. Prešeren, vojak Mrakove novomeške čete, pravi, da so bili 10. maja pred napadom že v gozdu pri Podljubelju, ko se je tam zadrževal Vuk Rupnik. Ko se je začel spopad, so sledili njegovim proti Dravi. Ne spominja se, da bi se slišali topovi ali da bi kjerkoli naleteli na partizanski odpor. Pač pa je videl ležati nekaj mrtvih partizanov. Pri cestnem mostu so bili še pred mrakom, potem pa so se nagnetli v gostilno na križpotju in pili na zmago. Sam se je raje lotil kupov orožja in drugega vojaškega materiala in našel daljnogled.
Tone Lesar je bil vojak kočevskega bataljona. Dva meseca prej so 72. četo premestili z Vrhnike na stražo pred Kočevski rog. Do umika 7. maja je bil v zasedi na cesti med Dvorom in Kočevjem pri Starem Logu. Kot smo pisali, se je njegov bataljon 10. maja popoldne, štel naj bi štiristo vojakov, že spuščal proti Borovljam. Poslušali so bojni hrup in opazovali ples svetlečih topovskih izstrelkov, usmerjenih na Borovlje. Nemoteno so prišli skozi gozd pod cesto med Podljubeljem in Podgoro, nato pa brez počitka napredovali še bolj zahodno mimo naselij. Spredaj in vzhodno so videli nekaj sto metrov oddaljene Rupnikove napadalce. Tu in tam je še švistnila krogla. Ustavili so se ob Dravi zahodno od mostov, ne da bi se jim postavil v bran en sam partizan.
Partizani, predvsem naj bi pripadali Koroškemu odredu, so se skušali prebiti proti Dravi. Ker so mostova že zasedli domobranci, so se znašli v pasti. Takrat jih je padlo največ. Okrog dvajset se jih je predalo. Čez noč so jih imeli zaprte v boroveljski šoli, potem pa izpustili. Tone Lesar pripoveduje, kako so naslednjega dne šteli mrtve, ki so jih videli ležati na bregu reke, zlasti okrog mostov, in ocenjevali, da jih mora biti okrog petdeset. Njegova desetina je dobila že takoj po koncu bitke nalogo, da varuje cestni most. Nikogar spustiti čez, ne v tej in ne v drugi smeri! Šele 11. maja dopoldne okrog devete ure je prišel domobranski kurir sporočit, da prihaja angleška delegacija. Čez kako uro je s celovške strani pripeljal čez most avtomobil z belo zastavo. Tone se dobro ne spominja, ali je bil oklepnik ali džip, na vsak način ni bil tank. Spremljali so ga vojaki na motorjih. Rečeno je bilo, da so se odpeljali na domobransko poveljstvo. Udovč se spominja avtomobila z belo zastavo, kako se je peljal ob desnem bregu Drave proti partizanskim položajem v Šmarjeti in se čez eno uro vrnil. Tega dne so bili to edini potniki, ki so šli čez. Za vse so most odprli šele v soboto 12. maja dopoldne.
Še najmanj si moremo pomagati s partizansko literaturo:
Po 12. uri (11. maja!) se je začela z vrhov jugozahodno od Borovelj in od drugod strahotna topniška priprava. Sodelovalo je tudi drugo težko orožje. Proti Borovljam je krenilo 17 tankov in dva domobranska udarna bataljona. Številni topovi so bruhali granate. Na vse strani je grmelo, zemlja se je tresla od udarcev različnih granat in izstrelkov . Protiletalski topovi so prebijali stene hiš (Fajdiga, Bračičeva brigada, 651).


V trenutku je bilo celotno območje pred, nad in za našimi položaji zavito v izbruhe eksplozij vseh vrst granat, ki so padale tudi v skupine naših borcev. Postalo je očitno, da hočejo sovražniki najprej zasesti Borovlje. V skoraj brezupnih razmerah so se znašli štab Bračičeve brigade v šoli ter 1. in 2. bataljon. Izjemno močan topniški ogenj je obdeloval Borovlje do približno poldruge ure popoldne. Potem so ogenj prenašali na območje 1. bataljona, okoli mostov in čez Dravo. V času kanonade so bili člani štaba Cetinski, Kink in Božič za neko trdno hišo. Tekli so na položaj v smeri Resnika k 3. bataljonu (Fajdiga, Bračičeva brigada, pričevanje S. Grgiča, 652).


Šola, v kateri je bil naš štab (op. Bračičeve brigade), in z njim tudi jaz s svojim sanitetnim vodom, se je v desetih min utah sesula v razvalino. Preskočil sem dva metra visok zid in se z drugimi nekako rešil.


(Herbert Završnik, Spomini, 148)
S šolo vendarle ni bilo tako hudo. Jože Podržaj, vojak Dopolnilne čete, se je v družbi poročnika Toneta Šviglja podal 11. maja dopoldne na oglede. Poslopje ni kazalo posebnega razdejanja, v njem pa je bilo nakopičenega vsakršnega orožja in streliva. Tudi Tone Lesar je bil tam, odkril skladišče angleških uniform in se preoblekel.
Male, koroški partizan, ki živi v Srednjem Kotu pod Košuto, je povedal, da je šlo v mestu tako hitro, da ni mogel nikamor. Skril se je v hiši. Naslednjega dne mu je gospodar svetoval, da naj raje beži, saj ga lahko odkrijejo in bo hudo za vse. Preoblekel se je v civilno obleko, si nadel lopato in šel razkopavat jame, ki so ostale po bombardiranju. Prišli so domobranci, ga nekaj vpraševali, potem pa pustili pri miru.

Spregovorili so domači prebivalci

Vpletli smo že dve pričevanji domačinov, kakšna sta bila napad in obramba. Z nekaterimi smo govorili osebno, drugo pa smo pobrali iz knjige Titova zvezda nad Koroško 1942-1945, Celovec, 1984. Napisal jo je Ingomar Pust, izdala pa Koroška brambovska zveza. Avtor ne skriva, kakšni nameni so ga pri tem vodili. Dokazuje nekaj, kar je lahko koroškim partizanom samo v ponos. Najbolj jim namreč šteje v slabo, da se niso borili za Avstrijo in proti nacizmu, ampak za Veliko Slovenijo, ki naj bi segala od Jadranskega morja do knežjega prestola na Gosposvetskem polju. Pust je nad tem ogorčen in se zaklinja, da je Koroška avstrijska in nemška in mora taka tudi ostati.
Trije, katerih pripovedovanje bomo povzeli, so prišli v stik z branilci in napadalci med bitko na področju glavnega napada od Podljubelja do mestnega središča.
Gospa Margareta Orasche je stanovala zraven Jaritzove žage. Omenjena žaga stoji med železniško progo in Homom nasproti kolodvora:
Kasno popoldne so se na našem vrtu vkopali partizani in streljali. Hoteli so tudi na podstrešje, morda za opazovanje. Domači smo šli v klet. Kar nekaj ur ni bilo konec. Ko je potihnilo in smo prišli na plano, smo zagledali hiše okrog nas v plamenih, na naši pa samo razbita okna. Kar se pojavi nemški vojak, odpre hišna vrata in vpraša: »Partizani?« Pri tem že sproži rafal po veži. »Nazaj v klet!« nam ukaže, potem ko smo ga prepričali, da v hiši ni več partizanov.
Jakoba Muellerja so kot petnajstletnega učenca sprejeli v službo na občinsko upravo:
Bil je sijoč , topel majski dan. Ravno so me poslali po nekem opravku, ko nenadoma od Podljubelja, kjer smo stanovali, zaslišim bojni trušč. Moralo je biti okrog 17. ure. Hitro nazaj na občino. Uradniki so zbrani v knjigovodstvu. Partizani so v blagajniških prostorih in neprestano telefonirajo. Hočem ven in do očetove hiše, pa me ne pustijo. Hitimo v zaklonišče zraven Jaritzove žage. Vidim partizane na položajih. Okrog ušes nam žvižgajo krogle. Prespim pri znancih. Ko se naslednjega dne odpravim na občino, naletim na razdejanje. Pred osnovno šolo ležijo mrtvi partizani.


Marija Wister je bila gospodinja pri ginekologu Roschitzu na Ljubeljski cesti, glavni cesti iz Podljubelja do Borovelj. Bilo je 10. maja. V hiši sta bila sama z njegovim očetom:
Kar na lepem so užgali. Peklenski trušč. Zavijanju granat so sledile strahovite detonacije. Ko hočemo v klet, zagledamo, da sta hlev in skedenj v plamenih. Poskušamo rešiti živino, a zaman. Zadušila se je v dimu. Ogenj nas prepodi v klet. Na lepem se pojavi skupina partizanov . Zasedejo hišo in streljajo skozi okna. Pritisk napadalcev je vedno močnejši. Partizani odnehajo in se izgube proti Dravi. Ko vse skupaj potihne, se pred hišo pojavijo Nemci. Njihovi preznojeni obrazi pod čeladami so nevarni. Gorijo od bojnega besa. Vodja zakliče:



»Kje so banditi?«
»Šli so!«
Prepričuje nas, da so partizani streljali iz naše hiše. Hoče me ustreliti. Reši me stari gospod Roschitz, ki zadnji hip zavpije:
»Nikar! Že pet let je pri nas. S partizani nimamo nič!«
Zagorelo je središče Borovelj, poslopja in stanovanjske hiše. Goreli so tudi gozdovi, zlasti na Homu in pobočju Žingarice. Ogenj je svetil še pozno v noč. Zdi se, da so bile posledice topovske priprave za partizane porazne. Ne toliko zaradi škode, saj jih je pred granatami obvaroval vsak zid, ampak zaradi silovitosti. Ko so se pred njihovimi mitraljezi prikazali pravi borci, niso bili pripravljeni umirati za nič. Na partizanski strani so bili v Koroškem odredu večinoma novo pečeni partizani, tudi Bračičeva brigada je imela med seboj polovico na novo mobiliziranih vojakov, ki niso bili vajeni orožja. V začetku so še branili svoja strojnična gnezda, zato tudi mrtvi med napadalci, potem pa je obveljalo geslo, naj se reši, kdor se more, in to kakor ve in zna. Ne bom pozabil besed našega vodnika, ki je odšel z udarnim bataljonom v dolino. Ko se je čez eno uro vrnil, je povedal: »Bežijo kot Italijani!«
Prebivalci seveda niso razlikovali vojakov, za domobrance sploh niso vedeli. Zanje so bili vsi, ki so nosili uniforme, nemški vojaki. Domobranci so znali nekaj nemških besed in so jih v stikih s prebivalci uporabili.

Dravska mostova pod humperškim gradom

Iz partizanskega zgodovinopisja razberemo, da je bilo v Borovljah sicer hudo, da pa je bil boj najbolj zagrizen in surov pri mostovih čez Dravo. Železniški stoji še danes, cestnega pa so podrli in zgradili bolj vzhodno novega. Gladina Drave se je namreč zaradi pregrade toliko dvignila, da bi starega zalilo.
Domobranci 47. čete so bili vrnjeni in pomorjeni. Samo nekaj jih je preživelo. Partizanska stran jim očita, da so okrog mostov počeli grozodejstva, pobijali ranjence, metali mrtve v reko in streljali na plavajoče. Pri tem jim pomagamo tudi sami. Omenil sem že pisanje Rudija Brasa, kot si ga je zapisal v dnevnik. Pri pisanju ga je bolj gnal literarni zanos, kot želja po verodostojnosti. Partizanski opisi so polni junaškega odpora, epizod o žarečih strojničnih ceveh, o tem, da je samo en borec vrgel prek 90 bomb, o tem, kako so pokosili prvo, drugo in tretjo vrsto napadalcev, potem pa se morali zaradi premoči umakniti (Fajdiga, 652).
Vse kaže, da navedeno drži samo za začetek. Pri mostovih ni bilo več želje po odporu, samo brezglavi beg, skrivanje ali predaja. Okrog južnega dostopa na stari humperški most namreč živi nekaj ljudi, ki so doživljali 10. maj leta 1945. V njihovem spominu so sicer luknje. Težave imajo, ko skušajo dogodke razvrstiti po zaporedju, zlasti pa ne vedo, da napadalci, ki so jih videli streljati, niso bili Nemci.
Struga je naselje na boroveljski strani pred nekdanjim cestnim mostom. Gospa Irma Malle se je dva dni prej zatekla s svojimi otroki v staro kovačijo, 200 metrov od mostu zraven križpotja, kjer se odcepi cesta proti Rožu. V njej še danes dela sin Franz. Takrat je bila preurejena v orožniško postajo. Nasproti stoji Simandlova gostilna. Cesta je vodila na most, zdaj pa se pred rečnim nasipom slepo konča:
Okna kovačije so bila obložena z vrečami, napolnjenimi s peskom. Prostora je bilo samo za strelne line. V hiši skladišče streliva. Orožniki so se 8. maja umaknili, še prej pa posvarili: »Odprite okna! Most bomo razstrelili.« Do tega ni prišlo. Potem so hišo zasedli partizani. Eden od njih se je postavil na cesto. Ko je prišla po cesti skupina nemških vojakov, je zahteval, naj oddajo orožje. Nemec, ki je hodil spredaj, je zavpil: »Roke v vis!« Še preden je partizan zagrabil za pištolo, je počilo. Kot vreča se je sesedel. Bil je še živ. Nesli so ga v gostilno pri Simandlu, kjer je umrl.


Tistega 10. maja so partizani postajali vedno bolj živčni. Začeli so se pripravljati na obrambo. Večja skupina si je uredila položaje pred Simandlovo gostilno. Naenkrat se razleže od Borovelj tak hrup, kot ga še nisem slišala. Po zraku je zatulilo. Priletela je granata in izkopala na našem vrtu velik lijak. Napadalci so s svojimi topovi in težkim orožjem tolkli Borovlje in področje okrog humperškega mostu. Očitno bo napadu n a Borovlje sledil tudi sunek proti mostu. A partizani v naši hiši se niso pripravljali na odpor. Bobneči topovski ogenj jih je prepričal, da nimajo nobenih možnosti. Zaprli so se v hišo. Prišli so Nemci in tolkli po zaslonjenih vratih: »Odprite!« Hotela sem odpreti, pa so mi branili in bi me kar ustrelili, če bi poskušala. Nemci so ostali zunaj, partizani pa v hiši, do vrha naloženi z granatami. Obleganja je bilo konec, ko se je pripeljalo angleško vozilo z belo zastavo. Partizani so zapustili hišo in odšli čez most. V našo hišo so prišli vojaki v maskirnih oblekah. Eden je nosil uniformo z rdečimi našitki in so ga klicali gospod general.

Opis slike: Na ljubeljskem klancu maja 1945 – Družina in njeno imetje

Ana Wurzer je bila takrat na humperškem gradu:
Prvikrat v vsej vojni se je zgodilo, da smo morali v klet. Od Podljubelja in Borovelj se je širil bojni trušč. Vse skupaj nam je bilo tuje in strašno, saj nismo vedeli, kaj naj bi pomenilo. Saj je bilo vojne že pred dvema dnevoma konec. Grad so zasedli partizani. Med njimi je bilo veliko žensk. Streljali so čez reko.


Zjutraj 11. maja zagledam pod gradom nemške vojake v maskirnih oblekah. Izgledalo je, da so še vedno v kritju in čakajo, kaj bo sledilo. Popoldne pa priropota s celovške strani angleški tank z belo zasta vo na stolpu.


Najbolj zagonetna je zgodba partizanskih zgodovinarjev o spopadu s partizanskimi tanki po končani bitki v mraku 10. maja (ne 11. maja!) pri dravskih mostovih. Fajdiga piše sledeče:
V hud boj se je 11. maja po glavnem bojnem neurju nepredvid eno in nehote okoli 21. ure zapletel tudi oklepni oddelek motoriziranega odreda 4. armade JA poročnika Dragana Cirovića. … s tanki in oklepnimi vozili zašel v Svetni vasi blizu dravskih mostov med esesovske in domobranske enote. Razvil se je oster boj, okrepljen s strahotnim sovražnikovim topovskim ognjem. Enota je izgubila okoli petnajst sijajnih borcev, štiri tanke in dva oklepna avtomobila.


Franz Malle, kovač in sin gospe Irme, je imel takrat 15 let. Krepak in zgovoren se spominja, kako sta se na lepem pojavila na južnem koncu humperškega mostu dva tanka z rdečo zvezdo. Zdi se mu, da sta se pripeljala čez most s celovške strani. Obstala sta eden poleg drugega na zahodni strani ceste, s cevmi grozeče uperjenimi na cestno razcepišče pri Simandlu. Tam so stali partizani in zahtevali od nemške kolone, ki jih je dosegla, naj se predajo. Med skupinama je prišlo do pregovarjanja. Partizani so grozili, da bodo uporabili tanka:
Kar zagledamo, kako se je iz nemške skupine ločil mlad nemški vojak. Neopaženo je pobral s kupa dve tankovski pesti in izginil za našo hišo. Pobje smo šli za njim. Slutili smo, da bo vroče. Vzhodno od prenapolnjene in dvignjene ceste se je takrat širil dravski nasip. Vojak se je sklonjen pomikal za cesto. Ko nas je zagledal, je proseče nakazal z roko, naj se poležemo. Obstal je za nasipom, niti 50 metrov daleč od tankov. Opazovali smo ga, kako pripravlja orožje, zagledali ognjeni žarek za njim in takoj za tem tank v ognju. Osameli vojščak z železnimi živci se je pripognil, pobral drugo tanko vsko pest in jo bliskovito usmeril proti sosednjemu tanku. Ta je dobesedno zletel v zrak. Videli smo, kako so nemški vojaki, ne vem zakaj, dvignili iz razdejanega tanka mrtvega partizana in ga vrgli v Dravo. S prvega tanka ni bilo kaj pobrati, ta je še dolgo gorel, in kasneje smo z grozo zrli v skrčeno, zgorelo voznikovo telo.


Kdaj je bilo to, se dobro ne spominja: po njegovem 10. maja ni moglo biti, saj so šli domači zaradi topovskega ognja v klet. Niso bili esesovci, ampak navadni vojaki, ki so se spravili na tanke!
Omenjena tanka smo videli, ko smo se 12. maja umikali čez most. V oči sta nam padla, ker se je na obeh dobro videla rdeča zvezda. Partizani omenjajo samo spopad s Čirovićevim oklepnim oddelkom. Do njega naj bi prišlo dve uri po koncu glavnega spopada in ko se je že vse umirilo. V tisto premirje naj bi padel Čirović in se šel vojno v prepričanju, da mu pešci ne morejo do živega. Ker partizanski pisci omenjajo štiri uničene tanke in nekaj oklepnih avtomobilov, je bil morda spopad tudi pri Svetni vasi.

Marijin vrtec in njegov podvig

V petek 11. maja se je ravnica napolnila z vojaki. Naša četa je zasedla prostor blizu Drave. Četi šentviškega (Meničaninovega) bataljona sta šele proti jutru tega dne napolnili izpraznjeno področje na levi strani proti mostu. Zadnji je prišel na polje stiški bataljon, saj je bil 10. maja še v zasedi pred Tržičem in je šele 12. maja prikorakal v dolino ob Dravi.
Orožje je mirovalo, sonce je ogrevalo utrujene begunce in njihovo vojsko, ki se je raztegnila po ozemlju med Karavankami in Dravo. Z ravnice sta se videla Kepa na zahodu in Obir na vzhodu. Pretegovali smo se, se sezuvali in sušili preznojene nogavice, ali hodili v manjših skupinah na oglede v Borovlje. Po mejah in vrtovih je ležalo nekaj mrtvih partizanov. V tistem je prišlo do še enega spopada. Čeprav smo bili oddaljeni največ dva kilometra, ga nismo slišali.
Franci Strle v Velikem finalu na Koroškem piše takole (str. 207):
Tretji bataljon Bračičeve brigade in ostanki drugih razbitih enot so se morali umakniti na položaj v Medborovnicah ali celo onstran Bajdiške Borovnice, da bi s teh položajev preprečili prodor proti Šmarjeti in Galiciji. V tej smeri so sovražniki poskušali zabiti klin še 12. maja dopoldne, a so bili odločno odbiti, potem pa niso več poskuša li.


V Vestniku koroških partizanov opisujejo isti dogodek takole:
Po pričevanju domačinov je ta vas (Glinje) doživela 11. maja 1945 strahoten pokol. Domobranci so presenetili večjo skupino partizanov, ki niso hoteli seči po orožju, ker je neznana enota govorila slovensko. Sovražniki so streljali v partizane in jih štirinajst pobili. (Partizanska grobišča na Koroškem, Vestnik koroških partizanov, junij 1970, 1–2, 50–52).
Vinko Udovč je bil zraven. Skrajšani zapis njegove zgodbe (Tabor, 1993, 7–8, 146–150):
V naši četi smo bili pretežno Dolenjci, veliko nas ni imelo niti osemnajst let. Posebno mladi so bili vojaki tretjega voda, pretežno doma iz Borovnice, nekaj pa jih je bilo tudi starejših, a majhne postave. Zato so našo četo na začetku posmehljivo imenovali Marijin vrtec. Vendar smo vojaško napredovali iz dneva v dan in v hrabrosti in fizični zmogljivosti postajali enakovredni Notranjcem 47. čete. To smo dokazali tudi v Borovljah. V petek 11. maja dopoldne je bilo najbolj vroče na Medborovnicah, dober kilometer široki ravnici med obema hudournikoma, ki tečeta s Karavank v Dravo. Proti jutru se je naš prvi vod 48. čete umaknil s položajev pri Dravi in zasedel severni rob Borovelj ob široki strmi meji, ki se spušča proti koritu Borovnice. Varovale so nas hiše in vrtovi. Vojaki smo po štirje in štirje hodili v bližnje skladišče, kjer smo brskali in iskali orožje in strelivo. Tako sem jaz zamenjal angleški bren za zbrojevko. Okrog 9. ure dopoldne opazimo, kako 300 metrov proti Dravi pred nami na področju Medborovnic neki vojaki preletavajo iz zavetja v zavetje in zasedajo položaje, na katerih smo bili ponoči mi. »Partizani!« Poveljnika ni z nami, klicali so ga v štab. Podnarednik Lojze Krevs, orjak, visok okrog dva metra, reče odločno: »Pripravite se!« Pregleda svojo brzostrelko in pogleda po vodu. Bilo nas je manj kot trideset. »Za menoj!« Spustili smo se navzdol po meji, ki teče od Borovelj do Drave, v strugo rečice, zlezli čez dve ogromni kanalizacijski cevi, za katerima so rasli revno grmičevje in redka drevesa gozdiča. Šli smo nekaj sto metrov proti Dravi in se tako neznanim partizanom približali z zahodne strani. Prišli smo na stezo, ki je peljala prečno proti meji. Partizani so se bili ustavili na vrhu. Niso nas opazili. Na znak smo stekli. Tedaj zaropota strojnica po čelu naše kolone in ne preneha. Krevs se drži za prsi, Knez se opoteka. Levo pred seboj zagledam večjo cunjo. Od tam nekje so prišli streli. Med tekom spuščam rafale vanjo. Poleg meje se je pokazala majhna hiša, na žični ograji vrta pa razrezana vreča jute. Za cunjo sem našel mitraljezca, ki se je zvijal v smrtnih krčih. Smo že na vrhu. Zdaj se spet usuje po nas. Razviti v strelce tečemo in streljamo. Partizani se spustijo v beg. Izmenoma se ustavljamo, pomerjamo in spuščamo kratke rafale in ne glede na izid drvimo dalje. Še naš tretji pade. Nazadnje streljamo samo še mi. Po enem kilometru slišimo klice od zadaj, naj se ustavimo in se vrnemo. Napad je trajal 15 minut, vračali smo se pol ure. Našteli smo okrog petindvajset obležalih nasprotnikov.
Pri drugem spopadu so bili udeleženi novomeški domobranci 35. čete. Blizu nekega bunkerja pri Dravi jih je iznenadila partizanska enota in jih obkolila. Rešili so se z jurišem. Pri tem je dobil Ivan Hočevar rafal čez prsni koš, eden od njih pa je bil smrtno ranjen. Hočevar se je dobro spominjal, kako je še prej pokosil partizanskega oficirja. Partizanov naj bi padlo okrog deset.

Pridite na angleško poveljstvo v Celovec!

Janez Grum je prišel v dolino šele v petek 11. maja zvečer:
Seveda sem se spet pom ikal naprej s svojim kolesom in prišel do gostilne Stara pošta v Podgori. Spominjam se, da je bilo sonce ravno na zahodnem koncu doline. V omenjeni gostilni, enonadstropni hiši, sta bila Krener, Vizjak, kot so mi povedali, in rekli so, da je Basaj med ljudmi in tudi Bitenc je bil tam. Tam se je ustavilo veliko domobrancev na travniku na oni strani ceste. Bilo je še svetlo, ko smo opazili, da se od severozahodne strani bliža majhen tank, ki se je končno ustavil pred to gostilno. Osupnjeni smo ga gledali. Čez tri ali štiri minute se je tankovski stolp odprl in iz njega je pogledal angleški vojak ter se razgledoval. Čez nekaj časa se je tank odprl in Anglež je stopil iz njega. Nekdo mu je moral pokazati, naj gre v hišo, kjer je bilo, če smem tako reči, vodstvo. Spomnim se, da so takrat iskali Basaja, ki je bil med ljudmi na spodnji strani ceste, pa tudi dr. Meršola za tolmačenje. Meršol je kmalu prišel, za njim tudi Basaj. Koliko časa je bil Anglež v hiši? Morda 20 minut. Potem je spet zlezel na tank, ki ga je tankist obrnil in odpeljal proti dravskemu mostu. Kmalu nato sem slišal, da je Anglež naročil, naj dva slovenska zastopnika prideta na angleško poveljstvo v Celovec. In res se je s svojim avtom odpeljal Krener in z njim Marko Kranjec.



Grum nadaljuje, kako je čez dva dni, v nedeljo 13. maja, naletel v Kožentavri na domobrance stiškega bataljona:
V večji sobi vaške gostilne se je zbralo več oficirjev in podoficirjev. Spomnim se, da je poročnik Mejač pripovedoval, da so v petek zvečer skoro pred tunelom že morali odbijati partizanske napade. Neki domobranec je navdušeno pripovedoval, da je bilo tam v bližini mostu v cerkvi nabito domobrancev in so zapeli, da so se okna tresla. In Korošci vsi presunjeni. Vem, da sem rekel: »Škoda, da nisem tega vedel.« Zgodilo se je v cerkvi v Kapli na Dravi. Čez dravski most sem šel med eno in pol drugo, seveda čez nizki leseni most, pod njim pa deroča Drava. In takoj na drugi strani so se začele trojne serpentine. Prvi del ni bil preveč strm in na desni strani so morali domobranci odlagati orožje. Na gornjem delu prve in druge serpentine je stala skupina petih, šestih partizanov brez pušk, ki so zaničljivo gledali na nas. Nekako na sredi poti med humperškim gradom in Vetrinjem sem dohitel Vuka, ker sem se ob domobrancih, ki so hodili v urejeni vrsti, počasi pomikal naprej in pozno popoldne zavil na vetrinjsko polje, kot nam je na glavni cesti pokazala angleška straža.

Dnevnik Josefa Sturma

Kako so si sledili dogodki kronološko, izvemo iz dnevnika, ki ga je pisal takrat petnajstletni Sturm Alfons Josef. Živi v Borovljah na Podgorski cesti (Unterbergenstr. 3).
Ponedeljek 7. maja 1945.
Schmied, Richter in drugi, ki so bili zadnje leto pri partizanih, so se vrnili v mesto. Razobešena je zastava svobodne Koroške: rdeča-bela-rdeča. Trije nemški oklepniki se popoldne nenadoma ustavijo pred gostilno Antonič, kjer sedijo partizani, med njimi tudi omenjena dva. Kratko pregovarjanje. Iz oklepnikov začnejo streljati. Bežimo čez dvorišče. Jaz domov, Schmied v gozd. Kakor hitro oklepniki izginejo, je že nazaj.
Torek, 8. maj 1945.
Nemčija je brezpogojno kapitulirala. Policaji SS, med njimi Zander in Mayer, ki so bili pri nas enajst mesecev, so šli pod angleško zaščito v Celovec in v ujetništvo. Štiri angleška vozila vozijo po mestu.
Sreda, 9. maj 1945.
Titova vojska je zasedla Borovlje in ves Rož. Vse hiše na glavnem trgu so pokracane s slovenskimi napisi. Rdečo-belo-rdečo zastavo so odstranili. Koroška zastava je morala stran. Zdaj visi zastava z rdečo zvezdo. Samo Freisitzer je izobesil jugoslovansko. Ljudje so ogorčeni. Dolge kolone nemške vojske in vozil prihajajo iz Grčije in Jugoslavije. Valijo se čez Ljubelj. Cesta med Podljubeljem in Dravo je prepolna. Titovi partizani razorožujejo. Ob cesti so kupi živil in konzerv. Pobiramo jih kljub prepovedi. Skrbeti je treba za lačne želodce.
Četrtek, 10. maj 1945.
Spet nemški vojaki, pa tudi belogardisti. Nočejo se predati partizanom, ampak Angležem. Popoldne srdit spopad med partizani in belogardisti. Belogardisti so v premoči in zmagajo. Začelo se je ob 16.30 in končalo ob 21.45. Pogorelo je veliko hiš, zlasti na glavnem trgu. Naša ima razbito okensko steklo in šest opek. Pa še strel skozi okno in omaro. Nemška vojska se vali proti Celovcu, kjer jo razorožujejo angleške enote.

Opis slike: Ljubelj maja 1945 – Vojna

Petek, 11. maja 1945.
V Borovljah so belogardisti. Obnašajo se lepše kot partizani. Titove zastave z rdečo zvezdo so izginile. Ves dan leži pred osnovno šolo mrtev Ukrajinec. Kot na glavno šolo, so tudi na osnovno letele protitankovske krogle. Zigutz Eis, ki se je boril s titovci, je bil ustreljen v Schallijevem hlevu. Preden je padel, naj bi ustrelil dva belogardista.
Sobota, 12. maja 1945.
Na Žingarici še vedno gori. Belogardisti so še tu. Zvečer streljajo s svetlečimi kroglami v zrak. Nič se ne dogaja. Že od torka 8. maja so trgovine zaprte. Dvakrat na teden dobivamo kislo mleko. Če si ne bi nabrali tistih konzerv, bi bili lačni.

Opis slike: Področje bojev za dravski most

Opis slike: Pod humperškim gradom – pot je prosta

Nedelja, 13. maja 1945.
Okrog poldneva je šlo skozi Borovlje 3.000 belogardistov in se napotilo proti Celovcu. Tam jih Angleži razorožujejo. Spet imamo mir.

Parkfriedhof – partizani in domobranci v skupnem grobu

Partizani mrtvih niso pobirali. Nekateri okrog mostu so ušli na levi breg, precej jih je obležalo mrtvih ali smrtno ranjenih, nekaj jih je poskakalo v Dravo, večina pa je zbežala čez Bajdiško Borovnico in se rešila proti Šmarjeti. Ranjencev po njihovem ni bilo, ker so bili pobiti. Zdaj pa beremo v spominih dr. Zaveršnika, da je na praznem ginekološkem oddelku celovške bolnišnice naselil kar 126 ranjencev z boroveljskega območja. Če odštejemo bolnike in ranjene od drugod, lahko ocenimo, da je bilo okrog sto partizanov, ki so bili sprejeti v bolnišnico, ranjenih pri Borovljah. Partizani, ki jih je prevažal boroveljski grobar, so bili ustreljeni ali pa so jih raztrgale granate, in niso imeli porezanih vratov. Partizanski zgodovinarji zatrjujejo, da so domobranci štirideset težkih ranjencev pometali v Dravo. Saj se pripravno sliši, je pa več kot neverjetno. Voziti ljudi nekaj sto metrov daleč in jih pred očmi zaveznikov in partizanov metati v reko, je vseeno prehuda. Domobranci so imeli takrat druge skrbi.
Partizanske izgube so bile velike, vendar je številka 200 mrtvih in 100 ranjenih vseeno velika. Padle domobrance, ne ve se koliko po številu, kar bomo skušali še ugotoviti, so pokopali na boroveljskem pokopališču v soboto 12. maja dopoldne, partizane pa tudi v tistem času, vendar se ne ve, katerega dne. Borci Bračičeve brigade so na svoje mrtve pozabili in odšli v soboto 12. maja proti Šmarjeti, 13. maja pa se odpeljali v Celovec. Še prej pa so se maščevali in v noči med 12. in 13. majem v gozdiču pri Otrovci, komaj petsto metrov od prvih domobranskih položajev, pomorili šestnajst beguncev, vojakov in civilistov, med njimi tudi tri ženske, in jih tam zakopali.
V boroveljski mrliški knjigi je ob datumu 10. maj 1945 zapisano:
Spopad pri Borovljah. Bela garda in čete SS premagale partizane. Kakih 15 hiš požganih ali težko poškodovanih.
O pokopavanju padlih niti besede. Tudi v župnijski kroniki nobenega zapisa. Starejši Boroveljčani se spominjajo, da je 11. maja njihov grobar s pomočniki z ročnim vozičkom prevažal mrtve na pokopališče. Zinka Rupnik je napisala, da so vse padle partizane pokopali na boroveljskem pokopališču. Za župnika v Glinjah Arnulfa Memmerja vemo, da so se takrat nanj obrnili župljani Otrovce, kaj storiti z mrtvimi partizani, ki ležijo po njihovih mejah, vrtovih in travnikih med Otrovco in Spodnjimi Borovljami. Svetoval jim je, naj jih naložijo na vozove in pripeljejo na glinjsko pokopališče, kar so tudi storili. Tam je še danes skupni grob štirinajstih partizanov poleg skupnega groba šestnajstih pomorjenih slovenskih beguncev, o katerih smo pisali. Tudi zanje je Memmer našel zadnje počivališče na blagoslovljeni zemlji. Za vse svete leta 1946 je uredil, da so jih prekopali in pokopali zraven partizanskega groba. S tem se je hudo zameril partizanski strani in je moral proč.
V Borovljah sta po pokopu padlih ostala dva množična grobova. Male je bil zraven: Borčevska komisija je leta 1946 dosegla, podobno kot drugod po Koroškem, da so pokopane odkopali, položili v krste in položili nazaj. Prisoten je bil zdravnik. Zaudarjalo je tako hudo, da se ni dalo biti dolgo zraven. Vse je bilo pomešano, ostanki uniform, kosti, katerih se je še držalo meso, vmes je bilo celo nekaj ročnih granat. Vtis sem imel, da gre samo za partizane.
V kroniki Bračičeve brigade je napisano naslednje:
Na opuščenem boroveljskem pokopališču je grobišče s posvetilom oseminštiridesetim padlim partizanom v bojih proti nemškim, ustaškim in domobranskim enotam od 9. do 14. maja 1945 ter še eno grobišče z napisom. Tridesetim neznanim vojakom, maj 1945 (M. Fajdiga, 663). Domačini so nam povedali, da je bilo res tako, oba grobova pa je ločila ozka steza.

Danes je tam park z večjim lesenim križem in s spomenikom koroškim brambovcem. Na boroveljskem matičnem uradu smo izvedeli naslednje: 23. maja leta 1973 so obe množični grobišči prekopali in ostanke prenesli na novo pokopališče, Parkfriedhof. Povedali so, da ni takrat nihče štel niti ni nikogar zanimalo, za kakšne vojake gre. Srečali smo se tudi s tedanjim župnikom monsinjorjem Josefom Kanduthom. V lepi slovenščini nam je povedal, da je pogrebni obred opravil na prošnjo občinske uprave in koroških borcev. Zdi se, da so kasneje, ko so sestavljali napis za nagrobnik oziroma spomenik, že vedeli, da so ga polomili. Znašli so se po partizansko. Niso napisali, da leži v grobu 78 padlih, ampak 29 manj. Sedem padlih partizanov Koroškega odreda je napisanih poimensko, spodaj pa je dodano: 42. neznanim partizanom. Kam so se izgubili major Friderik Lehman, Karel Bertoncelj, podnarednik Jože Tiselj, podnarednik Lojze Krevs, Andoljšek, Knez, Novak in drugi padli domobranci?