Avtor: Nada Matičič

Stal je na robu globeli v temačnem predelu smrekovega gozda, ki ga je obkrožala sončna jasa. Bil je sam. Čutil je navzočnost obdajajoče ga svetlobe, kar ga je v tem trenutku celo motilo. Zdelo se mu je, da sonce tu nima nobene pravice, da blagohotnost ali kakršnokoli razkošje že ne more otopliti te nenadne in surove bližine njegove bolečine, ki je bila tu nekje spodaj še nedoumljivo pogreznjena v temo. In v večno vprašanje ZAKAJ …
Ko se je sklanjal nad praprot, ki je zakrivala del odprtine v neskončno jamo, mu je z las kapljala na obraz nabirajoča se vlaga in mu meglila pogled. Treslo ga je, a bolj kot hlad je zmerom močneje prodiral vanj strah pred odkritjem, pred resnico, kar je udarjalo vanj od spodaj, iz neznanega.
In potem se je nenadoma prikazal oče. Le odkod se je vzel? je pomislil in se dvignil.
- Dobro jutro, sin, je dejal z malo pogrkujočim glasom. (Kar pomni, je rahlo pogrkoval.) - Zgoden si. Sonce je komaj zgoraj.
Nosil je gumijaste škornje, prav tiste, v katerih je drvaril. Takrat mu je bilo petnajst let, ko sta šla z očetom zadnjič v gozd. Zeleni poganjki so že oznanjali pomlad. Sekala in obžagovala sta med podrastjo, kajti oče ni nikoli sekal tjavdan, pazil je na čistočo in svetlobo, da je gozd dosegel zdravo in visoko rast. Samo ena smreka je padla v tistem tednu. Ta bo za hlev, je rekel, ko bo konec vojne.
Tam je stal, velik, širokih pleč, prav mogočen, obut v škornje in z večnim obnošenim klobukom, potisnjenim na čelo. Strmel je vanj; šel je skozi, v dušo. Nič se ni dalo skriti pred temi pogledi. Veš, je zamrmral, še enkrat ti moram zabičati, da pazi na jezik, včasih si preveč ihtav in trmast, za vsako ceno, mora tvoje obveljati; toda rečem ti, da ne stori … (Že na pamet je znal ničkolikokrat ponovljeno: Ne stori nikomur nič hudega, pa se ti ne bo treba kesati. Zapomni si, sinko, roke, srce in pamet so naše največje bogastvo … ) Veš, vest je naš večni trdovratni neusmiljeni spremljevalec. Zato si jo večkrat in temeljito izprašaj. Da boš čist. Pred seboj in svetom.
Sedel je na rob jame in zatisnil oči. Dračje pod njim je pokalo, kot bi se bil pogrezal v jamo, v neznosno tišino, ki bruha vanj usedli grenki žolč. Zaškrtal je, da bi se premagal, da ne bi izkričal bolečine spomina, ki v petdesetih letih ni zatajila niti en dan.
- Pa zatuli, sinko … Odprl je oči in ga zagledal sedečega onkraj jame, z bingljajočimi škornji … Zavijal in tulil … Kar teži, mora ven. Osvobodiš se z besom ali s smrtjo, da odplavaš …
- Kako je bilo, oče? Mi lahko poveš? Zdaj mi lahko poveš. Moraš povedati. Bom lahko presojal, kaj in koliko so mi dolžni oni, ki so ti to storili. In ZAKAJ? Nenehno vrtajoče vprašanje grebe in buta po mesu in krvi že leta in leta. Za kaj je bilo potrebno, da se sredi polnega življenja in krepkega zdravja, sredi zagnane volje v delo pretrga življenje, da te nekaj in nekdo sune v smrt? Zakaj? Mar vedo oni, ki so te končali? Brezimni stvori, ki so na ukaz Pošasti s človeškimi možgani delovali kot poslušni Stroji za ugonabljanje življenj. Delovali so v imenu Enega, Velikega brata in po njem v imenu Malega brata in še malo Manjšega in tako navzdol do Izvršitelja. Po sistemu, po metodi. Ti si bil žrtev Ideje, to vem. Utelešene v Pošasti in po njej v Izvrševalcih.
- Ideje? Kakšne Ideje, sinko? je pogrkoval in si klobuk pomaknil malo nazaj, da je bilo moč videti bodeče živahne plave oči, ki so prodirale vanj preko jame. Iz nje se je že dvigovala sopara, saj je toplota zemlje pritiskala v globel.
Veš, globoko spodaj sem. Vse lobanje so si podobne, zato sem nerazpoznan. Kot vsi drugi, sinko. Šli smo eden za drugim, pravzaprav smo se opotekali, zvezani med seboj … In zgodilo se je, da se ne morem nič spomniti, ker nisem nič mislil. Tudi molil nisem, ne kričal, skratka nič. Samo pazil sem, da se ne bi spotaknil in priklenjenega potegnil za seboj. Ne vem, čemu sem se tega bal. Na smrt nisem pomislil, saj ne bi več zapopadel, kaj sploh je to. In kakšna da je. Tudi strašno ni bilo, prav nič grozljivo, le močno vdano. Veš, vse življenje sem se že s čim ubadal, se jezil, upiral neumnostim in krivicam, bil sem za urejenost in pravičnost stvari. V teh trenutkih pa mi je bila dana Milost pozabe. Bog mi je stal ob strani in me vodil v konec z vsemogočno roko Voditelja, da mi bo dano prestopiti z enega brega na drugega z milostjo neboleče vdanosti … Tu spodaj je mir mrtvih, sinko, a ti ne veš za večnost, ne veš za nesmisel dobrin, ki jih uživaš dan za dnem. Odšli smo in ne bo nas več nazaj. Na tisoče nas je bilo in jame so nas kar goltale v tistih časih, tako toplo, prijetno je sijalo sonce in majski zrak kot danes, to sem občutil mimogrede na vozu … Torej se je izvršiteljem hudičevo mudilo, da čim prej zadostijo Pošasti, kot praviš. Da se krvolok končno umiri?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Srečanje na nebu Mirko Kambič

- Krvolok se ne more umiriti, oče. Dokler vlada v imenu Ideje.
- O kakšni ideji govoriš? Jaz ne vem nič o njej. Da so me porinili v jamo zaradi neke Ideje?
- Ubijajo drug drugega zaradi posesti, lastnine ali zaradi Oblasti. Ta pa uspeva v imenu neke Ideje.
- Veš, sinko, potem je to hudičeva ideja, če sem že moral zaradi nje v jamo … Zdaj pa se grem spočit. Tako govorjenje nas utrudi … Še me pokliči … Morda se bom še česa spomnil.
Zdramil se je. Sonce ga je že grelo v hrbet, da se je zravnal. O očetu ni bilo sledu.
Ti si živ, torej tuli! se je spomnil. Kot opomin? Naj se sin maščuje? Ali naj se spravi za očetovo vdanost? Sprave ni. Za tak zločin?
Pred tednom so se zbrali prav na tem mestu. Množice so objokovale nad jamo. In tisti, ki so jih pripeljali na prizorišče, torej v imenu tistih, ki so vedeli za Izvršitelje, a niso nič preprečili, mar niso zganjali politične farse?
V imenu Ljudstva so napolnili jame in potem so v imenu Žrtev uprizorili spravo?
Globoko je vzdihnil in nehote povzdignil glas, kot bi se bila sprožila vzmet očetovega ukaza: Tuli! Čisto sprenevedanje, oče. Sprave ni, kajne? Ti hočeš zadoščenje, hočeš ga jim iztrgati iz srca, iz glave: Priznajte! Če ste desetletja molčali, če so Voditelji že odšli v grob brez trohice kesanja, morda celo z zavestjo pravičnega ravnanja, saj so pokončali izdajalce (morda je bilo vmes tudi kaj nedolžnih, se zgodi … ), potomci pa so živi kot jaz, ki se moram v očetovem imenu že desetletja spraševati, zakaj ste ga pokončali … mar naj jih zdaj terjam, da priznajo, kar so zagrešili njihovi očetje? Smejali bi se mi, pravzaprav se mi že ali vsaj zamahnejo: Kaj nam morete? Zakaj rožljate s kostmi? Pustite mrtve v miru!
Napotil se je globlje v gozd. Ni mogel samo sedeti nad jamo in tuhtati. Gibanje mu je odrešilo dušo, da se je za nekaj časa osvobodil bremena očetove smrti. A nikjer drugje kot tu ni tako vseobvladujoče posegla vanj in mu hotela s silo iztrgati vse dvome in omahovanja in ga narediti upornika zaradi vesti. Zaradi vesti in ravnanja drugih …
Reklo mu je: Vseeno, ali so si umazali roke s krvjo tvojega očeta ali so samo vedeli ali so celo zvedeli petdeset let kasneje, vseeno. Krivi so. Ker jih vest ne obremenjuje. Ker ne priznajo krivde.
Šel je še globlje. Podrast ga je udarjala v obraz, pomagal si je z rokami skozi gosto igličevje. Nekje globoko v poltemi je naletel na novo jamo. Brez sveč in cvetja. Tu nihče ne poseda. Sedel je in poklical očeta.
- Vem, kaj misliš, je rekel oče z druge strani jame. Hočeš vedeti, zakaj so prišli pome?
- Hočem vedeti, kaj si zagrešil?
- Nič nisem zagrešil, sinko.
Vprašujem zato, ker je moral biti nek vzrok.
- Ne vem. Ti si bil v šoli, mama je šla v trgovino. Bili so trije, zelo mladi z rdečimi znamenji na čelu. In imeli so orožje. Z nami greste, so rekli. Zakaj pa z vami? sem se zasmejal. Bili so vendar še otročaji. In smešno se mi je zdelo, da bi šel z njimi. Zakaj neki? Zamahnil sem in se vrnil v hišo. Oni pa za menoj. Dva sta stala pred durmi. Najstarejši pa me je kar s puško v hrbet: gremo, stari! Tedaj sem vzkipel. Da bi me takle smrkavec … Pa je dvignil puško in me s kopitom. Padel sem. Zvlekli so me pred hišo in tam jih je bilo vse črno in bili so tudi sosedje in nekdo je zavpil: Kaj je spet vojna? Ja, je zavreščal tisti pobec, ki me je udaril, za vas je še … In so me vlekli in nekam naložili. Potem so me zvezali … Na vozu nas je bilo še več. Zvezanih, sinko moj. To je bilo zjutraj. Zvečer smo bili že v jami. Zelo se jim je mudilo.
- Je bil tam Zvonarjev, oče?
- Misliš starega, ki sem ga nekoč ozmerjal za vohljača? Saj je bil res. Naznanil je nekaj ljudi, ki so ga obsojali.
- Ni ga več med živimi. Odšel je brez kesanja.
- Jaz ga nisem hodil ne zmerjat ne lasat …
- Ko sem zvedel, kako je bilo pravzaprav s tvojo smrtjo, sem poiskal starega Zvonarja. Pri vas ste včasih zvonili, boter, sem mu dejal. A mojemu očetu ste pomagali na drug svet … Zardel je in grdo pogledal. Nič ni vedel. A če bom še kaj o tem govoril, me bo naznanil. Izdajalčev sin naj bo kar lepo tiho, drugače … mi je še zabrusil.
Oče se je začudil in si spet potisnil klobuk na zatilje. - Le koga sem izdal? Toda kar naprej so stikali po hišah, tu in tam koga odvlekli, grdo so nas gledali, ker nismo bili vneti zanje. Takih, sinko, res nisem maral. Zaradi njih so gorele hiše in vasi … Prišli so, pihnili kakega sovražnika in odnesli pete. Vas pa je nastradala. Torej je bil le Zvonarjev? Dobro, sinko, pripelji njegovega sina, pripelji ga k jami, saj je vseeno h kateri, v vseh jamah domujem, nerazpoznan. Ukaži mu, naj se pokesa. Sin za svojega starega grešnika.
- Nič ne bo. To so potomci, ki s starimi vred že desetletja trobijo svojo pravico. Ne bodo se kesali, nič priznali. Ne ti ne tisoči drugih jih ne preganjate v spominu ne podnevi ne ponoči in kar dobro spe. Jaz ne morem. Od tvojega izginotja, oče, ne morem dobro spati.
- Sprehodiva se. Kako mogočen je gozd, glej kako visoka in zdrava rast! Vidiš, tole je najina hoja, ki sega v višave, da jo komaj izmeriš. Kaj ti nisem rekel, da jo bova vrgla po končani moriji?
Stopala sta med debli, mah se jima je ponekod ugrezal do gležnjev in čez, svetloba se je rahlo pretakala skozi krošnje in srebrila in zlatila močne veje, ki so se jima težavno umikale s poti. In v tej usmiljeni tihoti so se njune neizrečene besede ujemale v harmonični razdalji dveh, s tega in onega brega.
Včasih se je naslonil ob kako deblo, da bi premislil o stanj u, v katerem se je znašel po mnogih desetletjih. Če je zaprl oči, se je podoba gozda spremenila. Mrak se je zgostil v trdo temo in v luči žarometov so mrgolele človeške mravlje. Pošast je prihrumela na rob ogromne jame, katere razsežnosti ni zmogel izmeriti. Kot bi čez vso deželo zavladala ena sama smrtonosna rana, ki se je vsekala globoko v meso in ji ni bilo videti dna. Čas pa je glasnost spremenil v neslišnost, torej v samo gibanje in luči, kot v nemem filmu, nenehno pogrezanje … Jama je goltala brez postanka.
- Oče! je zavpil, kot bi bil star petnajst let in bi bil priča …
- Kaj ti je, sinko? se je oglasilo v dalji.
- Strah me je. Peljejo jih. Zakaj, oče? Ko so te odgnali od doma, si še srajce nisi zataknil za pas … Mama se je zmerom jezila, ker ti je doma visela srajca čez hlače do kolen … Ženejo te. Kaj si se vendar pregrešil?
- Pregrešil? je zarentačil. Tisti smrkavec me je s kopitom. Kdo mu je dal to pravico?
- Višji mu je ukazal, da te aretirajo. A prilastil si je pravico, da te je udaril. Imel te je v rokah, postal je tvoj sodnik in rabelj.
- Toda sin moj, saj je vendar ubil človeka, kar ni bila več njegova pravica. To je samo Pravica Boga. Samo On me lahko kaznuje, tudi s smrtjo, če sem kriv.
- Pravico so si kar vzeli, ker so postali Oblast.
Oče je jezno zamahnil, kot bi odmahnil tega malega nadležnega rablja, ki ga je peljal na morišče.
- Rečem ti, sin moj, to so bedni stvori, ki se nič ne spominjajo, nič ne kesajo, živi mrliči, ki so že ali še bodo odšli na oni svet s čistimi rokami, z nedolžnimi srci … Danes se mi samo še smilijo … Zato pa jezo prepuščam tebi. Ti uredi, kar je treba urediti …
- Dobro, je rekel sin. Čim bolj bomo odpuščali, več bo zločestnih. Čim manj jih bomo spominjali, bolj bodo pozabljali … Zločin, ki vpije do neba, se ne more pozabiti. Čas ga ne more izničiti. Kajti Storilci so zapisani v zgodovini, kaznovani ali nekaznovani. Veš, tudi neprizadeti so moralno krivi. Saj jim je vseeno, kaj se je dogajalo …
Ko sta se vrnila k jami, obloženi s cvetjem in svečavo, je oče uperil prst vanjo, rekoč: Mi ne spimo večnega spanja, sinko. Včasih se dvignemo in zatulimo … Gozd pa je z nami. Z nami živi in jaz sem živel z njim in v njem umrl. To mi je bilo torej dano.
Sin je sklonil glavo, postal je neznosno utrujen. Zato je legel s tem očetovim bremenom med cvetje na igličasta tla, ki so že dišale po večnosti … Prisluhnil je. Gozd je šumel in ptice so pele v njem, zrak pomladi je prodiral skozenj kljub mrakobni trohljivosti. Globoko je dihal, hoteč se preprosto razbremeniti prividov, ki so se mu nenehno vsiljevali. Želel si je le odpočiti in zaspati.
Potem se je polagoma pogrezal z očetom v jamo lobanj. Katera je tvoja? je hotel vedeti.
Oče je nekaj brundal (to je počel, kadar česa ni mogel takoj iztuhtati) in pokazal nanjo.
- Tale je. Tudi lobanje naje čas, je pogrkaval.
Sin je imel navado, da si je večkrat otipaval obraz, misleč na očetovo lobanjo. Če imaš lepo glavo, mora tudi lobanja odražati tvoj zunanji videz: visoko čelo, krepke ličnice, podolgovat obraz, zdravo zobovje, zaobljeno brado, vse je na mestu, shranjeno v kosteh … a v očesnih duplinah žarijo nepozabljene oči. Iz ustne votline donijo nepozabljene besede … z rahlim pogrkovanjem. A še predno si je mogel natančno ogledati očetovo lobanjo, če je res takšna, kot si jo je predstavljal, ga je nekaj silovito potisnilo navzgor, kot bi ga bila izbruhnila zemlja. In potem se je odprtina pričela nenadoma širiti, večati in ga odrivati s krogi vred, ne da bi ga izrinila z roba! V nedoumljivi neslišnosti je jama počasi in vztrajno pošiljala žrtve eno za drugo navzgor, dokler niso izginjale v nerazpoznavnih senčnih lisah. Videl jih je z belimi in sivimi obrazi, toge, razpotegnjene, kot bi bili dolgo viseli nekje med nebom in zemljo. Drseli so navzgor mimo njega, brez postanka, ure dolgo … Mislil si je, da bi bilo bolje, če bi vpili, se gibali, protestirali. A so samo nemo drseli, svinčeno sivi in negibni. Gledal je mlade fante in može, celo starce. Ko je videl otroke v materinih naročjih, je zajokal.
Pozneje se je presuknil na trebuh. Potisnil je obraz v zemljo in se izkričal vanjo: Pridi, Zvonarjev, bova šla v jamo in pokazal ti bom očetovo lobanjo! Da boš videl, kaj je tvoj oče storil mojemu očetu. V kaj ga je spremenil!
Potem se je sunkovito dvignil in zbežal od jame. Nekje na jasi je postal in se razgledal. Nad njim je mirovalo pomladno nebo. Dišalo je po smoli in rosnih travnicah. Gozd se je oglašal. Celo žaga je zapela v njem. Slišal je glasove drvarjev. Vse je bilo neznosno neobčutljivo. In vendar ga je zdaj prav to pomirilo. Lažje se bo bojevati z jamo.