Avtor: Janko Maček

Brezarjeva družina iz Poljan pri Mirni Peči

V 24. številki Zaveze smo nanizali nekaj podatkov o Meničaninovem bataljonu in napovedali, da bomo v naslednji številki objavili pripoved mladega fanta, ki je od začetka do tragičnega konca na Teharjah bil vojak tega bataljona. Naj takoj povemo, da je to bil Ignacij Kastelic, Brezarjev Nace iz Poljan pri Mirni Peči. Če smo zadnjič omenili, da naš junak prihaja iz Biške vasi, je to bilo zato, ker je pred vstopom v vaško stražo nekaj časa živel na bratovem domu v Biški vasi, njegov rojstni kraj so pa seveda Poljane. Tako Poljane kot Biška vas spadajo v župnijo Mirna peč, ki pokriva dokaj široko področje in sega skoraj do Novega mesta.
V času pred drugo svetovno vojno so bile Poljane nekoliko odmaknjena vasica desetih hiš v prijazni dolinici ob potoku Igmanica. Prebivalci so do Mirne Peči, kjer je bilo njihovo farno in občinsko središče pa tudi železniška postaja, imeli približno eno uro hoda. Največkrat so jo ubrali kar skozi gozd preko hriba in s tem pot nekoliko skrajšali. Tudi šolo so imeli v Mirni Peči in za male otroke je bila pot zlasti pozimi dovolj naporna. Ko je po vojni skozi Poljane stekla nova cesta Ljubljana–Zagreb, je kraj izgubil nekaj svoje idiličnosti, pridobil pa neposredno zvezo z Novim mestom in s Trebnjem.
Pravijo, da so bili Brezarjevi grčavi kmetje. Redili so sedem do osem glav živine, kar za tisti čas ni bilo malo. Precej dela so imeli tudi z vinogradom, zato je pa vino vedno bilo pri hiši. Oče Janez je bil dober gospodar, do otrok pa strog. Mati Alojzija je s skrbjo in dobroto dopolnjevala očetovo strogost. Ob nedeljah in praznikih so redno šli k maši v Mirno peč, nekateri so popoldne šli še k večernicam. Tudi ko so sinovi že odrasli, jih je oče še vedno držal na vajetih, oni se mu pa niti niso upirali, saj so ga preveč spoštovali.
Leta 1936 se je Nacetov brat Janez priženil v Biško vas h Krevsu, kjer so poleg kmetije imeli tudi gostilno. Jože je po odsluženju vojaškega roka postal orožnik. Leta 1941 ob začetku vojne je služboval v Slovenskih Konjicah. Pred Nemci je pribežal domov v Poljane in pripovedoval, kako grdo so ravnali s Slovenci takoj po zasedbi Štajerske. Toda njegove besede niso veliko zalegle. Mnogi v dolini so tedaj bili navdušeni za Nemce. Želeli so, da bi njihove kraje zasedli Nemci namesto Italijanov. Na koncu Poljan so postavili visok mlaj in nanj obesili zastavo s kljukastim križem. Tudi po hišah v vasi so bile take zastave. Nekaj mesecev pozneje so prav tisti, ki so obešali zastave, že govorili o osvobodilnem boju.
Po vojni je pri Brezarju gospodaril Nacetov brat Tone, ki je ostal živ, čeprav je med vojno bil pri domobrancih. Od petih bratov-domobrancev so se trije rešili. Nace je do maja 1945 bil v Meničaninovem bataljonu in z njim tudi pretrpel težko pot v Vetrinj in nazaj na Teharje. Pred dvema letoma je Tonetov vnuk na podstrešju domače hiše med starimi papirji našel sveženj orumenelih listov – zapiske Naceta Kastelica, ki jih sedaj objavljamo. Ne ve se, kdo in kdaj jih je spravil na podstrešju, da so se ohranili in da ob njih lahko podoživimo usodne odločitve in trpljenje ljudi v času naše državljanske vojne.

Opis slike: Mirna Peč pred vojno

Moja mlada leta

Luč sveta sem zagledal 20. Kimovca 1927 v vasi Poljane v rojstni hiši, ki še danes stoji na položnem hribčku sredi lepe doline. Tu sem prvič izgovoril besedo mama. Bil sem njen deseti in zadnji otrok. Še preden sem se jaz rodil, sta umrli dve sestri in dva brata. Sedaj nas je še pet bratov in ena sestra. Ko sem bil star šest mesecev, je mama zbolela. Šest tednov se je zdravila v bolnici. Med tistim časom sta zame največ skrbela starejši brat Janez in oče sam. Janez bi vedel povedati, ali sem bil priden ali poreden.
Bilo mi je sedem let, ko sem nameril prve korake v šolo. Imel sem veselje za učenje. Doma so bili tega veseli in sem imel dovolj časa za učenje. Ko sem bil v devetem letu, se je starejši brat Janez poročil v Biško vas na Krevsovo. To je bilo 25. maja 1936. Sedaj je tudi on domobranec, doma ima pa posestvo, ženo in sedem otrok. Občutil sem njegovo skrb, ko so mu partizani odpeljali ženo. Vrnila se je po štirih mesecih.
Brat Anton je bil vedno doma, a sedaj je komunizem tudi njega ločil od domače grude. Bil je desna roka očetu, ker je skrbel za dom kot oče. Še poprej se je bolj držal svojega čevljarskega znanja. Takrat nas je bilo še več doma in smo lahko obdelali.
Jože si je izbral poklic orožnika. Njegovo službeno mesto je do razsula jugoslovanske vojske bilo v Slovenskih Konjicah. Potem je prišel domov in ostal doma, dokler ga niso 20. marca 1942 odpeljali v internacijo v Gonars. Bil je tam enajst mesecev. Ko je prišel domov, so njega in brata Antona mobilizirali partizani. Oba sta jim srečno ušla in se javila domobrancem v Novem mestu.
Četrti brat France je leta 1938 odšel v Ljubljano, kjer je dve leti bil v šoli. Potem je dve leti delal v zadrugi v Mirni Peči, nato pa šel v Sodražico, od koder je moral po štirih mesecih bežati pred partizani v Ljubljano. Domov je spet prišel po enajstih mesecih, aprila 1943, kot vojak vaške straže. Do tedaj smo tudi doma že okusili sadove komunizma.
Meseca julija 1943 sta brat Anton in sestra Mici nakladala listje. Po nesreči je Anton sestro z vilami ranil v nogo in rana se je zastrupila. Dva meseca je bila v bolnici, kjer so jo rešili gotove smrti.
Oče je star petinšestdeset let. Štiri leta in dva meseca je preživel v prvi svetovni vojni in ima sedaj posledice. Muči ga revmatizem na rokah in nogah, vendar je sedaj za vsa težka dela sam pri hiši. Mama junaško prenaša težave današnjega časa, čeprav je stara devetinpetdeset let. Njena skrita ljubezen in skrb za otroke jo stalno spodbuja k delu. Dolžni bi ji bili pomagati, da bi si lahko odpočila, pa nam usoda ne dopušča. Mama mora biti sama brez sinov, ki so dan za dnem v nevarnosti za življenje. Marsikateri materi, ki je izgubila morda sina edinca, morda več sinov, morda hčerko ali moža, je sedaj težko pri srcu. Bogu moramo biti hvaležni, da smo zaenkrat vsi zdravi in živi, čeprav nas je pet bratov pri domobrancih. Vem, da mama v skrbeh prosi Boga, naj nas obvaruje hudega.
Danes vem in priznam, da sem mamo in očeta večkrat žalil. Kdaj jima bom za vse to dal zadoščenje in povrnil z delom in ubogljivostjo. Težko mi je, če se k staršem ne bom več vrnil. Pa nisem še izgubil upanja. Bog bo uslišal mojo molitev, na katero nisem in ne bom nikoli pozabil. Kar sta me oče in mama naučila, to bom nosil s seboj do konca. To preizkušnjo že nekaj časa doživljam, ko sem vsaj v duhu več doma kot pa tam, kjer sem. Dokler sem bil doma, nisem poslušal opominov svojih staršev in bratov, ki so mi hoteli dobro. Danes se pa na to spomnim ob kruhu bridkosti, ki ga ni pekla in ne rezala moja mati. Brata Jože in France sta večkrat povedala, kako grenak je kruh, ki si ga človek reže sam.
Takole mislim: želim, da ostanem živ in zdrav. Če pa bom potreben kot žrtev za narod, Boga in domovino, sem vsak čas pripravljen dati svoje življenje, ki je pred svetom malenkost. In če se to zgodi, upam, da bodo dobili zadoščenje moji starši, bratje in sestra za vse, kar sem jim storil slabega, ko bodo slišali, kakšen sem bil kot vojak. Rešil nas bo le Bog. Njemu smo vsi skupaj in vsak posebej prepuščeni.
Bil sem še otrok, ko sem leta 1939 zapustil šolske klopi. Tisto leto se je začela vojna. Med tem časom sem doma pasel krave. Bil sem najmlajši, zato sem še ostal doma pri očetu in mami. Pa to ni bilo dolgo, kajti po postavi sem izgledal starejši, kot sem bil v resnici. Vsem je znano, kdaj se je začelo delovanje OF. Njen namen se je kmalu pokazal. O njem so pričale žrtve nedolžnih ljudi, požgane cerkve, šole in vasi. Noben pošten krščanski človek tega ni mogel odobravati.
Spominjam se nekega večera, ko je mama delala v kuhinji. Prišel je moški s puško na rami in vprašal za očeta. Zahteval je žago in obljubil, da jo bomo zjutraj dobili pred hišo. Žage seveda ni bilo, smo pa takrat prvič videli partizana. Nekaj tednov kasneje smo ponoči zaslišali korake pred hišo in nato trkanje po oknu. Mama je vprašala, kdo je, in dobila odgovor, da so domačini. Prosili so kruha. Nekatere od njih smo res poznali.
Nekega dne v septembru 1942 sem proti večeru zagledal očeta, kako hiti po klancu proti domači hiši, za njim pa šest partizanov. Dohiteli so ga in vprašali za sinove. Z bratom Antonom sva tedaj krmila živino. Zgrabili so vse tri in nas zvezali. Preden so nas odpeljali, smo mami in sestri segli v roke z mislijo, da se morda nič več ne vidimo. Mama je bila zelo žalostna, silila je z nami in rekla, da gre še ona tja, kamor gremo mi. Niso je pustili. Odgnali so nas v gozd pol ure od doma in nas vse tri zvezane postavili po vrsti ob breg in pričeli z zasliševanjem. Očitali so nam, da je brat France pri »belih«, da ima brat Jože spravljeno doma puško, da so pri nas sestanki »belih« in da jim dajemo poročila o partizanih. Grozili so, da nas bodo postrelili, ako ne povemo resnice. Vsi smo enako odgovarjali, da to ni res. Pripravili so puške za strel in vsakemu posebej merili v prsa. Ubogi oče je od slabosti in strahu zlezel na tla in obnemogel. Ko so končno le videli, da nam ne morejo vsiliti krivde, so nas izpustili in nam zagrozili: ako komu kaj izdamo in povemo eno samo besedo, bodo prišli in pobili vse domače in vse požgali. Ta dan sem si zapomnil in ga ne bom nikdar pozabil, kajti smrti gledati v oči je najtežje. Oče je potem zbolel od strahu in žalosti.
Neko nedeljo sestra spet zagleda skozi okno skupino vojakov, ki so se bližali hiši. Rekla mi je, naj se skrijem, ker prihajajo partizani. Toda to niso bili partizani, pač pa Štajerski odred. Med njimi je bil tudi kaplan Anton Šinkar. Takrat sem šele prvič videl »bele«, zaradi katerih sem že poprej moral prestati precej strahu.
Na Božič 1942 je bila v naši vasi brigada Matije Gubca. Domači smo se iz hiše morali umakniti v hlev in prostore prepustiti njim. Imeli smo takrat božič v hlevu kot Jezus, Marija in Jožef. Oni so se gostili v hiši in mama jim je morala kuhati. Na Novega leta 1943 zvečer je spet zabobnelo okrog hiše. Morali smo odpreti in v hišo so planili partizani. Vprašali so za fante. Zahtevali so brata Antona, ki je spal zunaj. Ko ga je mama poklicala, so vprašali, kje so drugi. Bil sem samo še jaz doma. Tudi meni so ukazali, naj grem z njimi. Prosil sem, naj me puste, ker sem bolan. Ko je prosila še mama, so me res pustili. Brat Anton je pa vzel, kar je mogel in smel, in odšel z njimi v temno noč. Vendar se je po treh dneh vrnil.

Član vaške straže in domobranec

Neko nedeljo v februarju 1943 smo skozi okno spet zagledali partizane. Vodil jih je domačin, pozneje komandir čete, ki pa danes ni več živ. Kar skozi okno mi je ukazal, da naj se pripravim, da bo drugi dan ob desetih prišla patrulja in me mobilizirala. Res sem se pripravil, toda ne za partizane, pač pa za umik. Težko mi je bilo, saj nisem vedel, kam naj se umaknem. Še teže je bilo mami in očetu, ko smo si podali roke. V vseh je bila misel, kdaj se vidimo; morda nič več. Odšel sem k bratu Janezu v Biško vas. Bival sem tam nekoliko časa, toda tudi tam ni bilo varno. Umaknil sem se v Mirno Peč. Dva meseca sem bil v negotovosti. Konec marca tisto leto se je tudi v Mirni Peči ustanovila vaška straža. 2. aprila sem tudi jaz prijel za puško in tako v šestnajstem letu starosti s puško v roki začel braniti dom. Kmalu nas je bilo do 150 mož, ki smo varovali kraj in okolico. To je trajalo pet mesecev. Žrtve v Mirni Peči nismo imeli nobene. Po petih mesecih pa je prišel za nas težak in odločilen čas.
Prišel je 8. september 1943. Tega dne ob enajstih ponoči pride v sobo naš komandir Šušteršič. Moštvo je povečini že spalo. Napove pripravo za odhod, ker so Italijani kapitulirali in si moramo pomagati sami, kakor pač vemo in znamo. Drugi dan dopoldne smo odšli iz Mirne Peči proti železniški postaji. Matere in sestre, ki so nas pospremile do postaje, so jokale. Mi smo jim dajali pogum, da se še vrnemo, čeprav nismo vedeli od kod in kdaj. Ker je moja domača vas oddaljena eno uro, mojih domačih nisem mogel videti, čeprav sem si to zelo želel. Z vlakom smo se odpeljali v Novo mesto, nato pa šli peš skozi celo mesto v Žabjo vas. Ko smo korakali skozi mesto, so iz gostiln prihajali partizani in nas gledali. V Žabji vasi se nas je zbralo okrog tisoč legionarjev iz cele novomeške okolice. Zvečer je imel stotnik Vuk Rupnik govor za nas vse. Ni povedal, kaj nas čaka in kam gremo. Dejal je, da naj posluša njegova povelja in vztraja, kdor hoče ostati zvest svojemu narodu. To noč smo prespali na zelo majhnem prostoru v neki baraki in okoli nje.
Naslednji dan smo krenili vsi zbrani legisti skozi Kandijo proti Vavti vasi. V mestu so že visele z zvezdo omadeževane trobojnice. Partizani so se vozili z italijanskimi avtomobili in prevažali orožje, ki so ga malo prej dobili od italijanskih junakov. Kako smo jim bili pri srcu, si lahko vsak misli. V Vavti vasi so našo kolono ustavili Italijani in zahtevali od nas orožje. V kritičnih trenutkih je stotnik Vuk dal povelje: nazaj in na levo v gozd. Komaj smo prišli v gozd, že so nas začele zasledovati svinčenke iz partizanskih strojnic in pušk. Dva dni in dve noči smo hodili do nemške meje pri Zameškem. Težil me je nahrbtnik. Hrane nismo imeli. Pot je postajala mučna in skoraj nevzdržna in precej fantov je odšlo od nas. Komaj smo prišli do Zameškega, že so se za nami pojavili partizani z oklopniki. Zapele so strojnice in bacači. Začela se je bitka. Dve uri so strojnice nepretrgoma pele svojo pesem. Mi smo imeli le nekaj izgub. Vse bi bilo, toda bil je že četrti dan, ko nismo še nič imeli v ustih. Sedel sem na soncu in mislil vstati, pa se mi je od slabosti stemnilo in sedel sem nazaj. Drugi dan smo šli čez mejo v vas Malence pri Kostanjevici. Tu je bil razpored bataljona. Bilo nas je skoraj samih Mirnopečanov za eno četo. Ostali smo skupaj in dobili ime 2. četa. Od tistega dne smo bili domobranci. V Malencah smo po štirih dneh dobili prvo jed. Vsak je dobil dva deci kave, opoldne pa malo redke zelenjavne juhe. Tu smo ostali en mesec.

Opis slike: Brezarjevi iz Poljan – Od leve Franc, Jože, Mici, Tone in Nace

Po enem mesecu smo šli v Kostanjevico, kjer smo samo prvo noč po prihodu imeli mir. Drugi dan smo že slišali, kako partizani onstran Krke ne daleč od naših položajev kopljejo bunkerje. Tretji dan se je začel napad. Sedem dni so neprestano peli topovi, minometi in strojnice. Cel teden je neprestano pokalo. Partizani so s tanki prišli v neposredno bližino. Tri dni in tri noči sem srečno prestal. Seveda spanja ni bilo. Četrto noč sem proti jutru malo zadremal. V tistem trenutku pa poleg mene v jarek prileti topovska granata. Nisem slišal drugega kakor šum. Jarek se je zravnal in me pokopal pod seboj, le noge so gledale iz zemlje. Ne vem, kako sem se izvlekel. Ko sem se zavedel, sem stresel s sebe zemljo in se umaknil. Med tem sta pa v moji neposredni bližini eksplodirali še dve granati. Opazil sem, da mi na bradi teče kri. Segel sem z roko za tilnik in bil je gluh. Šel sem v ambulanto. Zdravnik mi je iz tilnika potegnil košček granate in očistil rano. Čez en mesec sem bil zdrav. To so bili hudi dnevi v Kostanjevici. Po napadu je bila Kostanjevica močno razbita. Mi smo imeli trinajst mrtvih in nekaj več ranjenih.
Potem smo šli v Krško, kjer smo dobili nove obleke. Konec oktobra 1943 smo se premaknili na Okroge pri Št. Rupertu. Tam je bilo življenje tako dobro, da smo nadoknadili, kar smo prej zamudili. Hrane je bilo dovolj.
Približno čez en teden smo spet imeli pokret, kot se reče po vojaško. Peš smo šli preko nemške meje na štajersko stran v vas Jagence. Prišli so kamioni, nas naložili in odpeljali preko Novega mesta v Trebnje. Celo pot smo prepevali. To je bilo 5. novembra 1943. Drugi dan je šla patrulja iz Trebnjega proti Poljanam in tudi jaz sem bil v tej patrulji. Po enem letu sem zopet prestopil prag domače hiše. Mamo sem našel v kuhinji, očeta pa na žalost ni bilo doma. Poiskal sem brata Antona in Jožeta, ki sta se skrivala pred partizani. Takoj sta bila pripravljena iti z menoj v Trebnje. Spet sem se moral ločiti od doma, vendar v upanju, da se še vrnem. Odšli smo preko Sv. Ane, kjer smo pa dobili starejšega brata Janeza. Tako smo prišli vsi štirje v Trebnje. Brat France je pa takrat tudi že bil domobranec, torej je nas pet bratov domobrancev.

Opis slike: Nacetova sestra Mici kot botra

Čez nekaj časa smo se spet premaknili. Dolga kolona je krenila preko Žužemberka in Straže v Novo mesto. Preden smo prišli v Stražo, so nas napadli z desne strani. En domobranec je bil mrtev, ker je na cesti stopil na mino. Takoj po prihodu v Novo mesto smo zavzeli položaje, saj smo vedeli, da nas bodo napadali. Drugi dan proti večeru se je pričel napad, ki je trajal dva tedna. Nato smo pričeli v okolici patruljirati z močnimi patruljami. Vsaka patrulja je imela kak spopad, saj si zadel ob komunista, če si le skozi žično ograjo pogledal. To je trajalo od konca novembra pa do marca vsak dan. Samo naša četa je v tem času zaplenila veliko strojnic, minometov in pušk. Skrivači so kar v kolonah prihajali v Novo mesto, pa tudi precej partizanov se nam je javilo.
Nekega dne v februarju 1944 smo imeli pohod proti Javorovici. Šli smo v dveh kolonah. Snega je bilo čez koleno. Strojnice so zaregljale in padale so bombe. Partizani niso mogli bežati, ker je bilo preveč snega. Okrog štirideset partizanov s komandantom bataljona na čelu je šlo proti nam z dvignjenimi rokami. Bili so pripravljeni na vdajo. Ko je to videl naš vojak, je skočil nasproti komandantu, da ga bi razorožil, toda nekdo je streljal in našega vojaka ubil. To je bil povod, da je bilo takoj štirideset partizanov na enem kupu mrtvih. Naše izgube so bile dva mrtva in eden laže ranjen. Podrobnosti cele borbe ne morem popisati, saj bi to vzelo preveč prostora.

V Meničaninovem bataljonu

20. aprila 1944 smo se zbrali na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu, pa četudi nas bi to stalo življenje.
V začetku maja je bil ustanovljen 4. udarni bataljon pod poveljstvom stotnika Meničanina. Tedaj se je tudi naša četa preimenovala v 32. četo in ni bila več 2. četa. Tedaj smo izgubili Rupnika, ki smo ga vsi zelo pogrešali, saj nas je vodil v zelo usodnem trenutku.
Ko smo imeli štirinajstdnevno akcijo pri Tržišču, sem na Trebelnem ob jurišu izgubil polovico prednjega zoba. Dva metra pred menoj je padla mina lahkega minometa, drobec mine mi je priletel v zob in ga odbil. Drugih poškodb nisem imel. Isti dan je mina iz težkega minometa padla meter za menoj, a k sreči ni eksplodirala. Takoj sem pomislil, da zna priti za njo še druga. Komaj sem skočil dobrih deset metrov vstran, je že priletela druga mina in padla zraven prejšnje. Obe sta eksplodirali. Vesel sem bil, da sem samo hlače imel prebite, sicer sem jo pa odnesel brez poškodbe. Tedaj in kasneje sem pomislil, da me je Bog obvaroval smrti. Veliko podobnih preizkušenj sem prestal in vedno znova sem videl, da se brez božje volje nič ne zgodi.
Tudi ob napadu na Mirno Peč sem bil zraven. Boj je bil zelo srdit, vendar napadalci niso prišli v Mirno Peč, dokler se mi nismo umaknili. Tedaj je nekaj domobrancev padlo, nekaj je pa bilo ranjenih. Položaj je bil seveda nevzdržen, zato smo se umaknili.
V začetku junija 1944 je naš bataljon zapustil Novo mesto in odšel na novo postojanko v Št. Vid pri Stični. Tu se je spet pričela nova srdita borba. Med našim prvim pohodom iz Št. Vida proti Žužemberku je bila temna noč. Med jurišem sem tedaj v Žužemberku dobil lahko strojnico in jo takoj začel uporabljati. Ko so partizani meseca junija napadli Kriško vas, je šel tudi naš bataljon na pomoč, toda prišli smo prepozno. Partizani so obstreljevali posadko z dvema tankoma in jo pregnali. Tu je bilo mrtvih osemnajst domobrancev, nekaj pa ranjenih.
Čez dva tedna se je javil partizan in povedal, kje sta skrita tanka, ki sta napadala Kriško vas. Bil je pripravljen iti z nami in pokazati skrivališče. Vzeli smo protitankovsko orožje in se odpravili na pot. V Drašči vasi smo pod nekim kozolcem našli tista dva tanka. Potegnili smo jih na plano, polili z bencinom in zažgali. Iz tankov smo vzeli štiri mitraljeze in dve brzostrelki.
Mesec avgust nam je prinesel šestdnevni pohod na Notranjsko. Šli smo preko Grosuplja in Velikih Lašč. Dve noči nismo nič spali. Tretji dan smo zjutraj že jurišali na Bloško planoto. Pregnali smo sedmi korpus in zaplenili veliko orožja, opreme in hrane. Peti dan smo krenili na Rakek na vlak. Prvič sem se peljal po borovniškem mostu. V Ljubljani smo stali štiri ure, potem se pa z vlakom odpeljali do Grosuplja in se peš vrnili v Št. Vid.
2. novembra 1944 je prišel četni narednik Kovačič v bunker, kjer je stanovala naša desetina, in povedal, da imamo ob pol šestih zvečer na križišču zbor za večjo akcijo. Zbrali smo se bataljoni iz Št. Vida, Stične in Višnje Gore. Krenili smo proti Zagradcu, čez Krko na Ambrus in v Žvirče. Tu smo stali tri dni. Partizani so nas stalno napadali. Deževalo je in bili smo premočeni, zato nas je zeblo. Spali smo med skalami ali pa nič. Tretji dan smo šli proti Hinjam in z jurišem pregnali dve brigadi, to je okrog devetsto mož. Samo naša četa jim je zaplenila šest mitraljezov. Od tu smo šli na Male Lašče pri Dvoru. Čeprav so na nas stalno padale mine, smo prodrli in spet pregnali brigade. Tu smo jim zaplenili štiri vozove novih angleških uniform. Celo jaz sem bil deležen ene uniforme. Naš bataljon je v teh bojih imel tri mrtve in osem ranjenih. Sovražnikovih izgub nismo mogli ugotoviti.

Opis slike: France Kastelic leta 1942

Na Martinovo nedeljo proti večeru se je že začela nova akcija. V temni noči se je naša kolona pomikala proti Grosuplju in Velikim Laščam, kjer smo šli na vlak in se odpeljali do Kočevja. V Kočevju smo imeli pet ur počitka. Zvečer smo krenili proti Koprivniku, pet ur hoda od Kočevja. Na zadnjem delu poti smo pred nami v snegu sledili kolono. Bilo je proti jutru. Kmalu smo zaslišali klic: »Stoj! Kdo tam?« Odgovor z naše strani je bil, da smo partizani. Že od blizu nas še enkrat zaustavi in zahteva geslo. Naš vodja je mislil, da so pred nami partizani, zato ni hotel povedati gesla. Padlo je povelje: »Brzostrelke naprej!« Vnela se je huda borba. Dvajset minut so obupno pele brzostrelke, strojnice in bacači. Vsem se je zdelo čudno, zakaj nobena stran ne odneha. Drug proti drugemu smo pritiskali in obkoljevali. Potem smo spoznali, da smo vsi domobranci. Naš »sovražnik« je bil Rupnikov udarni bataljon. V dvajsetih minutah smo imeli več izgub, kakor da bi se bojevali s partizani en teden. Naredili smo nosilnice za ranjene in mrtve in jih nosili s seboj. V Koprivnik so naši peljali tri kamione ranjencev. Nenadoma so se pojavili partizani in obkolili kamione. Šoferji so ušli, ranjence pa so pobili. Tako je bilo mrtvih petnajst domobrancev.

Opis slike: Nace Kastelic leta 1943

Tedaj smo hodili pet dni in pet noči, ne da bi kaj zatisnili oči. Ko smo se ponoči vračali iz Črnomlja, smo zašli v neko dolino in do jutra nismo našli izhoda iz nje. Sneg in dež sta bila moja odeja. Zeblo me je kot še nikdar. Nog do kolena nisem čutil. V čevljih sem imel lužo, čevlji so pa bili zmrznjeni. Kruh in druga hrana v nahrbtniku mi je zmrznila. Dobiti pa hrane ni bilo mogoče nikjer, ker od Črnomlja do Kočevja ni vasi in ne polja, ampak sam gozd. Trije naši vojaki so na tem pohodu prišli ob um. Devet domobrancev iz našega bataljona je bilo na tem pohodu zajetih. Le nekaj se jih je vrnilo, eden šele po treh tednih, druge pa so mučili in pobili. Meni je bilo zelo mučno zaradi zaspanosti. Hodil sem in sanjal. Dve uri pred Kočevjem sem med hojo zaspal. Zdelo se mi je, da hodim okrog Kočevja in ne morem priti v mesto. V Kočevju smo se naložili na kamione in so nas odpeljali. Nič nisem vedel, kako in kdaj sem prišel na kamion. Šele v Velikih Laščah sem se prebudil. To je bil eden najtežjih pohodov, saj sem v petih dneh shujšal za 13 kg. Nikoli ga ne bom pozabil.
Do 3. decembra ni bilo nič novega. Zaželeli smo si malo oddiha. Zbralo se nas je osem fantov, da bi šli pogledat domov. Okrog polnoči smo se odpravili in do dne prišli do Biške vasi, kjer sem se ustavil, ker se domov sam nisem upal iti. Domači so prišli v Biško vas, da smo se videli. Ko smo se čez en dan vračali proti Št. Vidu, je naš bataljon že bil na Občinah. Moja enota je imela bunker že skoraj narejen.
Četrto noč bivanja našega bataljona na Občinah so partizani pričeli z napadom, ki je trajal pet dni. Močno je deževalo. V bunkerjih je bilo že precej vode. Spodaj sem stal v luži, zgoraj pa mi je lilo za vrat. Podnevi se ni dalo gibati po postojanki, ker so bili napadalci v neposredni bližini. Vse potrebno smo zato morali v bunkerje znositi ponoči. Kljub temu pa smo ponavljali izpade iz postojanke in napadalce večkrat pognali v beg. Med enim takim izpadov smo prodrli do vasi Luža. Z nami je bil stotnik Meničanin. Hotel je, da gremo še naprej, toda to je bilo zanj usodno. Zadela ga je krogla. Odnesli so ga na Občine, mi pa smo se še borili. Tedaj je padel še en domobranec iz naše čete. Ves ta čas so pa s topovi obstreljevali postojanko.

Opis slike: Janez Kastelic, preden se je poročil v Biško vas

Naslednje popoldne je bil napad še hujši. Najprej so nas obstreljevali s topovi in drugim orožjem, potem je pa pritisnila pešadija. Kljub dežju smo v bunkerjih vzdržali cele noči in med streljanjem prepevali. V bunkerjih ni bilo mogoče ležati ali sedeti, ker je povsod bila voda. Bil sem popolnoma moker. Šele ko je dež prenehal, sem se posušil. Čevljev pa že itak cel teden nisem sezul. Partizani so se morali končno umakniti, čeprav so nam stalno grozili, da glavni napad šele pride.
Za božične praznike sem spet bil v Biški vasi. Ko sem se po praznikih vračal nazaj v bataljon, sem premišljeval usodo današnjega časa in svojih mladih let. Spomnil sem se, kaj vse smo morali prestati zaradi komunizma. Kaj vse sem medtem doživel. Ko smo hodili po Suhi krajini, sem videl razbita znamenja ob potih in prazne kapelice, ki so jih uporabljali za stražarne. To so dokazi osvoboditve.
Naša četa je do sedaj izgubila 34 borcev. Menda so te žrtve bile potrebne. Prepričan sem, da so dali svoje življenje iz ljubezni do domovine in z vero v Boga. O tem nam govori tudi naš kurat, ki se udeleži vsake akcije, da je drugi zdravnik ranjencev.
Zaključujem ta opis mojih doživljajev do starega leta 1944. Pisati sem začel na vseh svetih dan, pred dvema mesecema. Ni bilo mogoče, da bi podrobno opisal vsak dogodek. Opisal sem v glavnem doživljaje, ki sem se jih mogel spomniti. Je pa še mnogo manjših reči, ki niso tako pomembne. Z novim letom bom šel v nove boje. Bog ve, ali bom leto preživel. Večkrat sem bil že v neposredni bližini smrti, pa se me je še izognila. Bog ve, kako bo v bodoče. Če bi se zgodilo, da padem, bom padel kot borec proti komunizmu, saj sem v tej borbi že 21 mesecev. Če se to zgodi, bi rad bil pokopan na domačem pokopališču v Mirni Peči. Če bom pa ostal živ, se bom vrnil k staršem in bom pri njih, dokler jih bom imel. Hvaležen bom Bogu in do konca svojega življenja ne bom pozabil njegove milosti.
Mlad sem še, saj sem nedavno izpolnil sedemnajst let. V teh časih je človeško življenje bridko. Koliko sveta sem že poskusil! Marsikdo je bil rojen samo za vojno in svobode še ni okusil. Tudi z menoj je tako, saj sem komaj šolo končal, ko se je začel okupatorski teror, pozneje pa še hujša komunistična kuga.
Kot sem že prej omenil, mi je najbolj žal, da staršev nisem ubogal tako, kot bi jih moral. Če ostanem živ, bom to skušal popraviti, če pa ne, naj mi oprostijo, kar sem storil slabega. Še posebej za to prosim očeta, mamo, brate, sestro in teto. Sedaj vem, da je pot, ki so me je učili starši in šola, prava pot za življenje. Tako bom živel in tako naj tudi umrjem.

Po branju

Nace Kastelic je svoje zapiske zaključil na zadnji dan leta 1944. Že na Novo leto 1945 so se okrog Občin spet začeli hudi boji, v katerih je bil udeležen tudi Meničaninov bataljon. Napadalcem se je tokrat pridružilo tudi letalstvo, toda kljub temu so branilci Občin vzdržali. 21. januarja 1945 je Meničaninov bataljon pri Velikem Lipju blizu Dvora pri Žužemberku utrpel velike izgube. Škoda, da Kastelic o teh in drugih dogodkih, ki jih je do odhoda v Vetrinj še doživel v 32. četi, ni več pisal. Iz zaključka njegovih zapiskov veje pripravljenost na najhujše obenem pa trdna odločnost, da bo vztrajal na začrtani poti. Pretrese nas njegovo hrepenenje po življenju in navezanost na starše, sestro in brate. Zdi se, da predvsem njim namenja svojo duhovno oporoko.
Za Naceta in njegove brate nikoli ni bilo sporno, kaj je okupacija in kaj je komunizem. Ko so v rojstni vasi visele zastave s kljukastim križem, niso odobravali ne italijanske in ne nemške okupacije, pa tudi za OF se kasneje niso ogreli. Nace je bil še zelo mlad, ko so ga z očetom in starejšim bratom že odvlekli v gozd in mu grozili s smrtjo. Obtoževali so jih sodelovanja z »belo gardo«, za katero do tedaj sploh slišali niso.
Ko je Nace s šestnajstimi leti postal vojak vaški stražar, je vzel to kot zahtevo časa in kot dolžnost do domovine. 20. aprila 1944 je v Novem mestu doživel domobransko prisego. Zanj ta prisega očitno ni bila nič posebnega, saj je o njej napisal samo dva stavka: »Zbrali smo se na novomeškem stadionu. Prisegli smo naši slovenski zastavi in Bogu, da se bomo do konca borili proti brezbožnemu komunizmu.« V njegovi vojaški službi se s prisego ni nič spremenilo. Ne prej ne kasneje je ni smatral za sodelovanje z okupatorjem. Le na videz je bil v tej službi prostovoljno, v resnici so ga v to prisilili tisti, ki so ga že prej obtoževali zaradi »belogardizma«. O domobranski prisegi so razpravljali učeni pravniki, sociologi in zgodovinarji in popisali cele kupe papirja, mladi domobranec Nace je pa že leta 1944 z malo besedami povedal, da je bila to samo nadležna formalnost, ki ni v ničemer spremenila njegove pred enim letom začete poti, ki niti malo ni vplivala na njegov odnos do okupatorja.
Novo mesto 1943 – Jože, Anton, Mici in Nace
V začetku maja 1945 se je tudi 32. četa v sestavu svojega bataljona znašla na poti na Koroško. Po novem razporedu Slovenske narodne vojske so bili vključeni v drugi polk, kateremu naj bi poveljeval Vuk Rupnik. Meničaninov bataljon je na tej poti neposredno vodil kapetan Šušteršič. Tako je tudi Nace Kastelic prišel na Vetrinjsko polje in bil potem v sredo, 30. maja, z drugim polkom vrnjen v domovino.
In kaj se je tiste dni dogajalo v Mirni peči? V nedeljo, 6. maja, po jutranji maši je mlad domobranski propagandist še imel pred cerkvijo navdušen govor o zedinjeni in svobodni Sloveniji. Ljudje so ga že poznali, saj je zadnje mesece večkrat prišel k njim iz postojanke pri Sv. Ani nad Biško vasjo. To nedeljo so mu še posebej prisluhnili, ko je povedal, da je vojna končana in da bodo domobranci skrbeli za red in mir, dokler na svobodnih volitvah ne bo izvoljena prava demokratična oblast. Toda še isti dan popoldne so domobranci zapustili Sv. Ano in druge postojanke novomeškega področja in odšli proti Radečam.
Brezarjevi so bili prepričani, da je vseh pet njihovih fantov že na Koroškem, ko je neko noč okrog 10. maja potrkalo na okno. Pred hišo so bili Janez, Tone in tisti domobranec od Sv. Ane, ki je preteklo nedeljo po maši govoril pred cerkvijo. Povedali so, da niso odšli na Koroško, ker so vse poti že zaprte. Potem so se skrivali v gozdu, ne daleč od doma. Najteže je bilo zaradi hrane. Sestra je vsak dan šla na njivo poleg gozda in jim kaj prinesla. Včasih je pomagala tudi soseda. Tudi nekateri drugi sosedje so gotovo kaj opazili, toda vsi so molčali. Menda se je tedaj iz sosednje vasi Jezero skrivalo kar dvanajst mož in fantov. Noč in dan so bili domači v skrbeh, da se bo zgodilo kaj nepredvidenega.
Mirna peč je po 7. maju ostala brez duhovnika. Za faro je v tem času največ skrbel pater Benedikt Bolcar iz Stične. Povedali so mu tudi za fante v gozdu. V soboto popoldne se je pater s kolesom pripeljal do Poljan in se nato peš podal proti Hmeljčiču, kjer je bila cerkev Marije vnebovzete, podružnica Mirne peči, stiški samostan je pa tam imel svojo pristavo in vinograde. Spotoma se je srečal s fanti, jih spovedal in obhajal. Tako so bili potolaženi in pripravljeni, saj niso prav nič vedeli, kako se bo njihovo skrivanje končalo. Pater je pri tem tvegal lastno življenje, kajti tudi zanj bi se slabo izteklo, če bi zmagovalci odkrili pravi vzrok njegove poti na Hmeljčič. Menda pater Benedikt med vojno tudi partizanom ni odrekel pomoči. Bil je pač duhovnik za vse ljudi, pravi dobri pastir, ki navkljub vsem nevarnostim skrbi za svoje ovce.
Martin Globočnik leta 1945
Po amnestiji so nekaj časa oklevali, kdo se bo šel prvi javit. Opogumil se je Tone in Janezu predlagal: »Grem jaz poizkusit. Jaz sem sam, ti imaš pa družino.« Ko se je Tone srečno vrnil iz Novega mesta, se je javil še Janez in tudi prišel domov. Nekdanji propagandist Martin se je v začetku septembra poslovil od svojih »gostiteljev« in po velikem tveganju srečno prišel v Italijo. Tudi Jože, ki je nazadnje bil pri redarstvu v Ljubljani, je kmalu prišel domov v Poljane.
France in Nace se nista vrnila. Doletela ju je ista usoda kot tisoče drugih domobrancev. Nacetova želja, da bi se po končani vojni vrnil k staršem in jim pomagal, se ni uresničila. Ni se izpolnila niti njegova želja, da bi vsaj mrtev prišel domov in počival na domačem pokopališču. Bog ve, v katero jamo je omahnilo njegovo mlado življenje, ki je moralo tako zgodaj dozoreti in tako zgodaj usahniti. Kdaj bo mirnopeška fara njemu in njegovim sotrpinom, svojim faranom, zmogla postaviti na domačem pokopališču skromen pomnik? Tako bi bila vsaj simbolno izpolnjena tudi Nacetova želja.