Avtor: Pavla Hribovšek Kremžar

Spomine Pavle Hribovšek Kremžar na brata, pesnika Ivana Hribovška, smo dobili po posredovanju prof. Franceta Pibernika, skrbnega zbiralca in občutljivega ocenjevalca tistega dela slovenske poezije, ki bi brez njega njenega glasu ne slišali. Obema se uredništvo zahvaljuje.

Bilo mi je enajst let, ko sem prosila Ivana, naj mi napiše posvetilo v spominsko knjigo. Te so bile takrat zelo v »modi« in skoraj vse sošolke so jih imele. Ivan mi je z veseljem ustregel. Dobro se mu je zdelo, posebno še, ker mi je napisal posvetilo v verzih. Strašno sem bila ponosna nanj, ko sem brala:
»Veselje – Bog ve, kod je doma –

Ti gori v preživih očeh.

Mladost Ti je pognala iz srca

in se razcvetela v ljubek smeh.

In glej:

zato te vsak ima resnično rad,

zato Ti vsak je sestra, brat.«

Očeta smo izgubili, ko smo bili še zelo majhni. Ivan, najstarejši, je bil star 13 let, jaz, najmlajša, 9. Če je bil Ivan resen že prej, je postal sedaj še bolj; zavedal se je, da mora mami pomagati pri vzgoji mlajšega brata in sester. Midva sva se zelo dobro razumela. Bil je moj zagovornik; pri mami je posredoval, da sem tudi jaz smela na gimnazijo v Kranj, čeprav je mama težko šolala tri otroke ob skromni pokojnini in mali kmetiji. Sestro Lojzko pa je stara mama, ki je gospodarila (tudi že vdova), določila za svojo naslednico. Prepričana sem, če bi Lojzka imela priložnost študirati, bi gotovo postala slikarka. Rada je risala. Tudi učitelji so bili pozorni na njene talente in njene risbe so krožile po vsej šoli.
Ivan, kakor tudi leto mlajši France, sta bila zelo nadarjena. Ivan je bil poleg tega še izredno vesten. Spominjam se, da je bil v šoli kaznovan, ker je pri lepopisju (današnja mladina ne ve, kakšen predmet naj bi to bil) – vajo prehitro končal, čeprav je napisal vse lepo in prav. Po pouku je moral ostati še eno uro v šoli in se vaditi v lepopisju. Ko ga je mama kregala, češ, da je bil zaprt in s čim se je pregrešil, je trdil, da ni bil kaznovan: »Saj je bila gospodična učiteljica z menoj v razredu.«
Imel je smisel za humor. Ko sem v prvem letu stanovala v Kranju, mi je poslal tole kartico:
Draga Pavla!
Kako ti je kaj danes, ko imaš svoj god. Meni je prav luštno, samo dolgčas mi je po Tebi. Zdaj ni nobenega, da bi skakljal sem in tja. Ali si kaj pridna? Preveč gotovo ne. Le glej, da se boš učila, saj zdaj sploh nimaš drugega dela. Pa računati se navadi, če še ne znaš. Jeziček pa lahko spraviš v kakšno škatlico, da bo vsaj pri miru.
No ja, pridna bodi pa adijo.
Ivan
Malo pa še drugič.
Kartica je bila datirana 6. februarja 1940.
Premišljevala sem, kako to, da mi vošči za god. Saj ni junij! Pa tudi januar ne! Stara mama mi je namreč vedno pravila: Pavel – Savel, s konja padel. In mi je zato tudi spekla mlečno štruco za 25. januar – na dan spreobrnjenja sv. Pavla. Torej vzamem v roke koledar … in kaj vidim: Bil je pustni torek!
Ko je leta 1939 umrla še stara mama, je Ivan tudi poprijel za delo doma. Zlasti dobro je obvladal košnjo in tudi Franceta uvajal v ta posel. V času košnje sta vstajala pred peto uro in odšla kosit. Ob sedmih sem jima nosila zajtrk – dobre žgance z ocvirki in mlekom. Ivan ni nikoli vsega pojedel, vedno mi je ponudil, da sem bila tudi jaz deležna nekaj teh dobrot. Sestra Lojzka se spominja, kako je Ivan »znal sklepati koso in da se je lahko meril z vsakim koscem. V tistih časih so zelo natančno ocenjevali, kako je bilo pokošeno. Ivan je hodil kosit tudi sosedom, da si je prislužil nekaj denarja za knjige.«
Prišla je vojna, šole so zaprli. Dolgočasila sem se doma. Vse knjige, kar smo jih imeli (in katere sem seveda smela), sem že prebrala. Tudi sestra g. Borisa Komana, ki pase duše tu v Mar del Plati, mi je marsikatero posodila. Ivan pa je imel precej knjig v francoščini, zato sem ga prosila, če bi me naučil tega jezika. »Z veseljem,« je rekel, »ampak tudi grščino in latinščino zraven!« No, grščina me res ni veselila; zmenila sva se, da mi jo oprosti.
Oba brata sta študirala v Škofovih zavodih. Ivan je klasična jezika zelo dobro obvladal. Začel je prevajati Sofoklejevo Antigono in jo pri 18 letih v celoti prevedel. Kakšen je njegov pesniški prevod – naj povedo kritiki. Ni mi znano, če je želel svojo Antigono objaviti. Prevod je podaril prijateljici Anici Resmanovi z dolgim spremnim pismom.

Rekla sem, da so Nemci zaprli šole. Tudi v Ljubljano ni bilo mogoče. Januarja 1942 so odprli v Kranju gimnazijo, vendar je moral vsak ponavljati zadnje leto. Ivan je tako ponavljal sedmo gimnazijo. Naslednje leto pa so Nemci rekli, da za bandite ni treba gimnazije, dovolili so samo meščansko šolo. Ivan je zato šel študirat v Beljak, maturiral in nato odšel na Dunaj, da bi tam s študiji nadaljeval. Medtem so ga mobilizirali Nemci. Prav tako tudi brata Franceta. Ker je bil Ivan leta 1939 padel s češnje, dobil pretres možganov in mu je oslabelo srce, so ga vojaški zdravniki zaradi slabega zdravja določili za rezervo.
Na Dunaju sta se še bolj zbližala z Janezom Remicem, s katerim sta se poznala že iz zavodov. Remic je bil globok mislec, pa tudi izreden literarni talent. Prof. Pibernik ga v knjigi Slovenski dunajski krog (str. 11) imenuje »enega največjih talentov svojega časa na Slovenskem«. Bil je dve leti starejši od brata. Veliko sta predebatirala in si pozneje, ko je bil Remic doma na Bledu, Ivan pa na Dunaju ali obratno, veliko dopisovala. V počitnicah pa sta se obiskovala. Prebirati Remičeva pisma je pravi užitek. Škoda, da se niso ohranila tudi Ivanova pisma njemu. Verjetno je Janezova sestra marsikaj uničila, ko so prišli komunisti na oblast, saj so jo neprestano zasliševali in preganjali.
Leta 1944 so komunisti prišli po Remičevega očeta; na begu se je smrtno ponesrečil. Ivana je ta smrt zelo prizadela. Sestra Lojzka se spominja, da je ves teden ostajal zaprt v svoji sobici, samo h kosilu je prišel. Mislim, da je ta dogodek močno vplival na njegovo odločitev, da gre k domobrancem. Že prej pa je tudi sam dobival s partizanske strani vabila za sodelovanje in grozilna pisma, če se ne bi odzval. O tem piše sestra Lojzka (16. 1. 1970): »Da je Ivan dobil grožnje, vedo prijatelji. Sama se spominjam, da je večkrat pisma požigal. Mami je povedal, da ga pridejo fantje (domobranci) iskat, da ne bo presenečena. Prosila ga je, naj ne hodi, ker se je bala zanj. Rekel je, da je ponudil, da se bori za kakršnokoli državno obliko in družbeno ureditev, bodisi Jugoslavije bodisi Slovenije, za Sovjetsko zvezo in Stalinove interese pa ne. V odgovor je dobil smrtno obsodbo. Zaradi tega ne bo čakal, da ga pridejo klat na dom, ker je tudi za mamo bolje, da tega ne vidi. To je povedal v kuhinji par ur pred vstopom (k domobrancem).« Sama se pa spomnim, kako je v skrinji pod streho iskal prostor, kamor bi se lahko skril, če bi ga prišli iskat partizani. To vem, ker se mu je ob tej priložnosti zaprl pokrov skrinje in nas je z butanjem priklical, da smo mu odprli.

Opis slike: Ivan Hribovšek 1932–1945

Nekako v istem času je šel k domobrancem tudi brat France, ki je ušel iz obvezne nemške službe. Kasneje se jima je pridružil tudi Janez Remic. France je sredi aprila v neki zasedi padel. Ob grobu mu je, kot njegov poveljnik, govoril Remic. Med drugim je rekel: »Majhna si, zemlja slovenska, premajhna samo za grobove!« Preroške besede!
Tiste dni je bilo, ko je Ivan zapisal v pismu Anici Resman:
… »Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo …


Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti , kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar.«


Prišel je šesti maj leta 1945 in s sorodniki sem se odpravila na Brezje. Bežali smo pred partizani. Sporočili so nam, da je Ivan z domobranci že tam. Na Brezjah pa so nam povedali, da so domobranci odšli naprej v Tržič. Odpravili smo se za njimi, prišli v Tržič, Borovlje, Celovec, Spittal. V Spittalu smo dobili delo. Ivan je z domobranci ostal nekje za nami. Pozneje smo zvedeli, da so vsi domobranci in večina civilistov zbranih na Vetrinjskem polju. Sestra Lojzka mi je pred kratkim povedala, da je Ivan poslal še z Brezij nekega fanta s sporočilom, da bodo skoro gotovo prišli v ujetništvo. Mama je zajokala in rekla: »Joj, partizanom v roke!« Čez eno uro je isti fant prišel nazaj z listkom: »Mislil sem na angleško ujetništvo.«
V Spittalu sem dobila od Ivana dve pismi iz Vetrinja. Mislim, da mi jih je prinesel Pavle Rant. Prvo je bilo datirano 20. maja. Med drugim mi piše tole: »Kaj si mislila, ko si odšla od doma? Da bomo najbrže že v nekaj dneh spet doma? Tako so mislili po večini. Kar je, je in se ne da pomagati in je morda tudi potrebno, da je tako. Tako hitro ni treba misliti, da se bo to končalo, toda gotovo se bo …


Jokati ni treba, saj ne pomaga nič. Bodi pridna in ne pozabi na nič kar je bilo nekoč lepega in kar še bo. V to moraš in moram in moramo vsi ravno tako verjeti, kot v Boga!
Če bo mogoče, mi piši, kakor bom tudi jaz, če bo le mogoče. Zaenkrat še ne vemo, kaj bo z nami. Mislili smo že, da bomo šli v Italijo ali na Primorsko, pa ni nič novega.
Tvoj Ivan«

Drugo in zadnje njegovo pismo je bilo pisano 27. maja. Pove, da me ne more obiskati, ker vojaki nimajo izhoda. Če bi pa jaz lahko prišla v Vetrinj, naj vprašam, kje so Gorenjci. On da je adjutant bataljonskega poveljnika, in sicer, da je pri I. bataljonu IV. polka I. divizije.
Nadaljuje: » … mama ni hotela iti z doma. Pa je morda bolje, da ni, ker bi jo taka pot in sploh težave begunskega življenja preveč izčrpale. Upam, da ji ne bodo nič naredili. Saj ji nimajo kaj in zakaj. Še zate mi je malo žal, da si šla. Ta reč zna trajati še nekaj časa, morda sicer ne dolgo, lahko pa tudi leta. Glej, da boš, ko si se že tako odločila, pogumno in vztrajno držala. Ne smeš obupati, čeprav bo še hudo, ampak treba se bo znajti in si pomagati, kakor si bo kdo najbolje znal. Moraš biti iznajdljiva, predvsem pa nikoli obupati, pa bo šlo …

… Ko bi tukaj kaj gotovega vedeli, bi mogel svetovati, tako pa sami ne vemo nič natančnega, razen, da so nekatere že poslali naprej, drugi pridemo vkratkem na vrsto.


Misli na dom in name!
Prisrčno Te pozdravlja Tvoj Ivan.«

Nekaj dni nato smo izvedeli pri šmarnicah v župni cerkvi v Spittalu, kamor smo hodili vsak večer – strašno vest, da so domobrance vrnili. Srce nam je zastalo, jokali in molili smo, večer za večerom.

Avtor slike: Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Opis slike: Kranj, Jelenov klanec, 30. Maj 1945Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Da imam brata pesnika, sem zvedela šele v Argentini, in sicer po pismih prijateljice Anice Resmanove. Redno sva si dopisovali. Prvo njeno pismo sem dobila še v taborišču v Spittalu. Tipkano je bilo na košček blaga. Kdo ga je prinesel, ne vem. Ni bila navadna pošta. V tem pismu mi je opisovala razmere v domovini in željo mnogih, da bi bili z nami. Nekaj mesecev zatem sem dobila zopet pismo, poslano iz Prage. Pisava ni bila Aničina, a slog je bil njen. Sporočila mi je, da je bil Ivan, kolikor je mogla zvedeti, zaprt v Št. Vidu in da je fantom celo razlagal, da je prostor, kjer so zaprti, bivša zavodska kapela. Vedela je povedati tudi, kako je nekega dne prišel v zavodsko kapelo neki moj sošolec in »zahteval ven vse iz našega kraja. Brat je bil edini.« Po pripovedovanju Petra Krajnika, ki je bil prav tako vrnjen in zaprt v škofovih zavodih, pa je Ivanu ta sošolec kazal kruh in ga tepel. Na žalost je Krajnikov Peter prekmalu umrl in ni pustil nič zapisanega. Sestra Lojzka se spominja v pismu marca 1992, da je mama govorila z nekim domobrancem, ki je bil amnestiran. Opisal je vrnitev s transportom v Kranj, na dan sv. Rešnjega telesa in nato v Št. Vid, v zavodsko kapelo. Pravil je o mojem sošolcu, kako je Ivana nekoč poklical iz kapele. Tudi ta domobranec se je čez nekaj let ponesrečil v Kamniških planinah oziroma je izginil.

Avtor slike: Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Opis slike: Kranj, Jelenov klanec, 30. Maj 1945Arhiv Gor. Muzeja Kranj

Slikar Marjan Tršar pa pripoveduje v svojih pogovorih s prof. Pibernikom, da sta bila z Ivanom zaprta skupaj na Teharjah.
Od takrat je za Ivanom izginila vsaka sled. Anica mi tudi piše, da so bili ostali fantje, ki so bili z Ivanom zaprti v Zavodih, kaznovani, da so bili dva dni brez hrane, ker jih je baje tiste dni 30 ušlo iz zaporov. Tudi doma so delali preiskave, češ da Ivana skrivajo. Ker pa so kaj takega komunisti večkrat delali po tem, ko so ljudi sami pobili, so bili doma prepričani, da se je to zgodilo tudi Ivanu.
Še lani je bil v sosednji fari mož, ki je govoril, da ve, kjer je Ivan pokopan, da bo že enkrat povedal. Letos pa so mi rekli, da se to ni tikalo Ivana, pač pa nekega drugega. Tako so zadnji tedni njegovega življenja pa tudi njegova smrt še vedno skrivnost in bo tako najbrž tudi ostalo.
Ivan je izročil svojo zbirko za tisk pripravljenih, a še neobjavljenih pesmi, v varstvo Anici Resman. Ko je ta, leta kasneje, težje zbolela in se je bala, da bo umrla, jih je po sorodniku poslala meni v Argentino. Upala je, da bo tukaj laže najti priložnost za njihovo objavo. Res so pesmi priromale v Argentino. Najprej smo jih prebirali v družini, nato sem jih pretipkala in s strahom pokazala dr. Tinetu Debeljaku. On je bil zelo navdušen, ko jih je prebral. Tako je zapisal: »Listal sem te majhne, majhne lističe … pa saj to ni ‘petošolska pubertetna’ poezija, to je umetnost, to je pesnik! Tako mlad, pa tako zrel! Ne, ne iz pietete, iz dolžnosti do poezije naj bodo objavljene.«
# Slika#

Opis slike: Vinko Rode in Pavla Hribovšek Kremžar na Hribovškovem spominskem večeru v B. Airesu 8. 9. 1995

Bratu je bilo 21 let, ko je pripravil svojo zbirko pesmi.
Dvajset let po njegovi smrti je to zbirko založila SKA v Buenos Airesu, v knjižici z naslovom: »Pesem naj zapojem« – po vrstici iz soneta: Paladi.
Štiri leta nato mi je pisala sestra Lojzka, da jo je obiskal Jože Brejc - Javoršek, ki se je predstavil kot Ivanov prijatelj. Takole piše: »Iz torbe je potegnil knjigo »Pesem naj zapojem« in me vprašal, če sem jo že videla. Baje jo ima že par let in hoče, da Ivanova dela objavi pri nas. Ne gre mu pa v račun predgovor, češ, da je izmišljen in zlagan. Povedala sem mu, da imaš ti originale in ne jaz in mu dala naslov. Tudi za moža se je zanimal in ga je kar privzdignilo, češ da sta Marko in Tine Debeljak v sorodu (kar ni res) in je zato po ‘Kremžarjevem’ krojen Ivanov življenjepis (kar tudi ni res). Opisujem ti zato, da boš pripravljena, ko Ti bo pisal. Za jutri je zopet napovedan in bom po razgovoru še pripisala moje mišljenje. Danes sem prepričana, da ne pristanem na nobeno objavo, čeprav trdi, da mora v javnost »največji pesnik za Prešernom«. Če se on kot prijatelj ne more sprijazniti s tem, da je bil (Ivan) domobranec, kako se bo vživela ostala publika.«
Kmalu nato sem res dobila pismo od Brejca. Pisal je, da je v Parizu odkril izvod Ivanovih pesmi, ki so izšle v Buenos Airesu, da je silno navdušen in pripravljen poskrbeti, da bodo natisnjene v domovini. Prosil me je dovoljenja. Uvod v knjigo bi napisal on sam. Poudaril je, da je bil Ivanov prijatelj in da sta bili po njegovi zaslugi pred vojno natisnjeni dve Ivanovi pesmi v reviji Dejanje.
Vedela sem že nekaj o Javoršku, tudi to, da je bil med partizani. Dovolj, da mu nisem zaupala. Odgovorila sem mu, da se bojim, da bi Ivana ne prikazal takega, kot je bil, in da v Sloveniji še niso dani pogoji za ponatis njegovih pesmi. Javoršek seveda z odgovorom ni bil zadovoljen, a ni več silil.
Leta 1989 je prišel raziskovat Ivanovo delo prof. Frane Pibernik, ki je takrat že napisal obširno študijo o Francetu Balantiču in pripravil v domovini izid njegovih pesmi. Na Ivana je postal pozoren ob branju potopisne knjige akademskega slikarja Jožeta Ciuhe »Pogovori s tišino«. Pibernik je najprej poiskal sestro Lojzko, nato se je seznanil z Anico Resman Zaletelovo, ki je gotovo največ vedela o Ivanovem pesnikovanju. V letu 1989 je predstavil Ivana v Novi reviji, naslednje leto maja v Radovljici ob izidu Ivanovih pesmi v knjižni obliki in njegovi priredbi. Knjigo je z naslovom »Pesmi« založila Cankarjeva založba.
Leta 1991 je pri isti založbi izšla knjiga »Slovenski dunajski krog«, v kateri podaja prof. Pibernik sliko življenja in dela šestih mladih literatov, ki so se med vojno zbirali na Dunaju. Med prvimi je prikazal Janeza Remica in Ivana Hribovška.
Isto leto je tudi Mohorjeva družba izdala »Jutro pozabljenih«. To je Antologija »padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih in pozabljenih«. Prav tako Pibernikovo delo, kjer je med dolgo vrsto pesnikov in pisateljev, prisoten tudi Ivan.
Za 70. obletnico Ivanovega rojstva, junija 1993, je bil v Radovljici večer, posvečen novi izdaji Ivanovih pesmi v knjigi »Himna večeru«.
O pesnikovem življenju in pesmih je ob tej priložnosti govoril prof. Pibernik, ki je tudi to izdajo Ivanovih pesmi uredil in napisal o njem obsežno študijo. O »molku in krivici časa« je spregovoril tisti večer tudi pisatelj Zorko Simčič. Izredno je bil ganjen, saj je prvič »po polstoletnem izgnanstvu« zopet javno govoril v domovini.
Založba pa je poklonila spominske, posebno vezane in z Ivanovim podpisom opremljene izvode Anici Resman Zaletelovi in nama s sestro.
Januarja leta 1994 je Slovenska Akademija znanosti in umetnosti organizirala simpozij o poeziji Franceta Balantiča in Ivana Hribovška v slovenskem kulturnem prostoru. Pri tem simpoziju je sodelovalo 30 znanstvenikov in sodobnikov obeh pesnikov. Pred koncem istega leta je Mohorjeva družba izdala Balantičev in Hribovškov zbornik, v katerem so zbrani referati tega simpozija.
Pesnik se je vrnil v svoj rojstni kraj letos junija, ko so mu postavili spomenik v okviru proslav 700. obletnice ustanovitve župnije sv. Petra, 500-letnice mesta Radovljice, 200. obletnice smrti A. Tomaža Linharta in 50. obletnice smrti Ivana Hribovška. Največ zaslug za to delo ima pripravljalni odbor, ki ga je v ta namen ustanovil, z nekaterimi prijatelji in ljubitelji poezije, sin Anice Resman Zaletelove, dr. Janez Zaletel.
Večer se je začel s sv. mašo, ki jo je ob somaševanju domačega župnika Jožeta Drolca in še treh duhovnikov daroval Ivanov sošolec iz škofovih zavodov msgr. Ivan Merlak. Spomenik je odkril zastopnik predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Franceta Bernika akademik prof. dr. Janko Kos. V govoru je razglabljal o Ivanovem mestu v okviru slovenske poezije. Poudaril je: » … Ni obsežen njegov opus. Je pa vrsta pesmi, ki zaslužijo svoje mesto v antologiji najboljših slovenskih pesmi … Spada med največje mojstre soneta. Hribovškovi soneti so zelo jasni, klasični, preprosti. Še bolj zanimiv je pa v tistih pesmih, ki so narejene ali zložene v antičnih verznih oblikah in metrih, to je pa sploh nekaj posebnega za slovensko poezijo. Vemo, da se je že Prešeren poskušal s takimi verznimi modeli, ampak, da se mu to ni docelo posrečilo, ker je to sploh za Slovence najtežja naloga, kako – recimo – posebno strukturo antičnega verza prenesti v naš recimo verzni sistem, ki je čisto drugačen. To se je očitno posrečilo predvsem ali celo samo Hribovšku.«
Spominska proslava se je končala v radovljiški graščini. Izbor Ivanovih pesmi je bil slikovito in doživeto predstavljen v živi besedi pod naslovom: »Noč je svetla, ko češnjevo cvetje«, ki je vzet iz pesmi: Strmenje.