Avtor: Blaža Cedilnik

Bila je hiša. Stala je na sredini jase, v otoku sončne svetlobe, bela, svetlikajoča se in neskladna z okolico. Vse naokrog je pod mračnim nebom ležala gozdna temina, toda sončna svetloba je nekako obsevala hišo, se bleščala v svetlikajočih se oknih, z leskom obdajala šopke barvitih cvetlic v skrbno negovanih gredicah, se odbijala od prvotne beline, izgubljajoč se v sivino onesnažene jase z gručo zanemarjenih stavb.



»Boljšega trenutka si ne bi mogli izbrati. Sončno tam, oblačno tukaj,« je rekel polkovnik.

Gilson ni poslušal. Stopil je iz avtomobila in očaran strmel.
»Moj bog, kot kaka prekleta viktorijanska razglednica,« je izustil.
»To kar vidimo, v bistvu ne more biti tam, kjer to vidimo. Takrat, ko je sončno, na hišo dežuje, prav zdaj pa jo v oblačnem dnevu vidite v sončni svetlobi. To je okno.«
»Okno kam?«
Skupina prismuknjenih znanstvenikov je na jasi sredi gozda v opuščenem vojaškem raziskovalnem centru raziskovala pojav telekineze. Enemu od raziskovalcev po imenu Culvergast se je posrečilo odkriti nekaj besed, ki jih je preizkušal, da bi napravil kak telekinetski pojav. Kaj manjšega. Zadostovalo bi, da bi se pepelnik dvignil z mize in lebdel v zraku. Delovalo je. Vendar Culvergast ni dobil nekakšne slabotne, malenkostne sile, ki bi vzdignila pepelnike. Na široko je odprl vrata in skoznje je pridrla strašna moč. Varnostni oficir je zaslišal slabotno eksplozijo, in ko je prišel na mesto, odkoder jo je slišal, je na mestu, kjer je prej stala baraka, v kateri je delal Culvergast, zagledal zgoraj omenjeno hišo. Ta hiša je bila nekako omejena; nič ni moglo prodreti do nje.Vse je na točno določenem mestu preprosto izginilo. Potem so izumili napravo, ki je izstrelila vsako sekundo eno oranžno obarvano ledeno kocko proti mejni pregradi. Nekdo je zraven vedno stražil s štoparico. Ugotovili so, da se vsakih petnajst ur in dvajset minut odpre prehd za pet sekund. Pet ledenih kock je šlo skozi in padlo na travo. V preostalem času so izginevale ob mejni ploskvi, ki jo je bilo mogoče zaznati le na tleh; na zunanji strani je bila peščena gozdna jasa, na notranji strani okoli hiše pa je rasla čudovita zelena trava.
»Počakajte trenutek,« ga je ustavil Gilson. »Obleke. Hočete reči, da so notri ljudje?«


»Seveda,« je rekel Reeves. »Prijetena družinica. Mama, očka, deklica, fantek, babica ali tetka. Pes. Dobri ljudje.«
Gilson ni odgovoril in Reeves je še močneje zardel. »No, lahko si jih sami ogledate. Prihajajo.«
Prijetna družinica, kot je povedal Reeves. Ko jih je opazoval dobre pol ure, je bil Gilson pripravljen priznati, da so bili zredno očarljivi, po svoje popolni kot njihova hiša. Samo oni so še manjkali, da so dopolnili sliko, ki je bila videti kot pristna viktorijanska slikarska upodobitev. Mama in očka sta dobro izgledala in bila sta še vedno zaljubljena, otroka sta bila zdrava, vesela in zadovoljna s svetom. Vsaj zdelo se mu je tako. Opazoval jih je, ko se je mračilo, in si predstavljal prijetne, ljubeče razgovore staršev, ki so sedeli na gugalnici sredi verande, in zdelo se mu je, da skoraj sliši otroško vreščanje in pasji lajež, ko so se lovili po trati.

Stali so in opazovali dekletce, ki je slonelo na oknu in zrlo na nekaj, kar je bilo zunaj okvira njhovega okna in kar bi ležalo za njimi, če bi živeli v istem svetu. Gilson se je skoraj obrnil, da bi videl, kaj neki gleda. Reeves je imel podoben nagib.
»Stopimo raje tja. Manjka samo še nekaj minut,« je rekel.
Stopili so do naprave, ki je monotono izstreljevala ledene kocke v razmejitveno pregrado. Poleg je sedel vojak s štoparico, na mizi pa sta ležala velikanski kronometer in šop tabel. Gilson je opazoval napravo in se rahlo zabaval ob njenih preprostih zvokih: plink – kocka pade, vuš – lopatica pometa naokrog, bong – lopatica udari ledeno kocko. Sledi enoličen polet do mejne površine, kjer mali oranžni izstrelek nenadoma izgine. Sekundo kasneje še eden, nato še eden.

»Še pet sekund,« je zaklical vojak. »Štiri. Dve. Ena. Zdaj!«

Nenadoma je za njim sprva nerazumljivo kriknil Krantz, nato pa še Reeves. Gilson je zatem jasno in glasno zaslišal Krantzov prestrašeni krik:

»Reeves, nikar!«
Slišal je topot dirjajočih nog in z robom vidnega polja zaznal odblesk naglega gibanja. Zasukal se je še v pravem trenutku, da je opazil Reevesovo vitko postavo, kako je šinila mimo in se vrgla skozi mejno površino, tako da je Reeves z vsemi štirimi pristal na trati. »Norec,« je divje rekel Krantz. Ledena kocka je prebila pregrado in pristala poleg Reevesa. Naprava je ponovno udarila; ledena kocka je poletela in izginila. Pet sekund, v katerih je bil možen prehod, je minilo.
Reeves je dvignil glavo in za trenutek strmel v travo, na kateri je ležal. Svoj pogled je preusmeril v hišo. Počasi se mu je čez obraz razlezel nasmeh in ljudje na drugi strani so lahko skoraj prebrali njegove misli. No, naj bom preklet. Uspelo mi je. V resnici sem tukaj.

Dekličino obnašanje je bilo napačno. Bilo je zelo, zelo napačno. Na njeni trati se je v sončnem jutru iz samega zraka materializiral neznan moški, ona pa ni pokazala nobenega presenečenja, osuplosti ali strahu. Namesto tega se je nasmehnila, v hipu in spontano, njen nasmeh pa se je širil in širil, dokler ni bilo videti, kot da je razklal spodnji del obraza. Nasmeh, ki je odkril preveliko število zob, nepremičen nasmeh, ki je deloval neskladno in grozljivo pod njenimi svetlomodrimi očmi. Gilsona je stisnilo v želodcu. Zavedel se je, da ga je pošastno strah.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Reka in človek si naredita pot Mirko Kambič

Obraz je nenadoma izginil z okna. Čez nekaj trenutkov so se vhodna vrata sunkovito odprla, deklica je planila skoznje in se v nenavadnem, poskakujočem teku zapodila proti Reevesu. Ko je bila oddaljena še kak meter, je kot kobilica spretno in z zaslepljujoči hitrostjo planila nanj. V Reevesovih očeh se je ravno oblikoval zmeden pogled, ko so mu močni, drobni zobje iztrgali grlo. Spustila ga je in odskočila. Curek svetle krvi je brizgnil iz iztrganine na Reevesovem vratu. Dolgo je osuplo strmel v kri in nato dvignil roki, da bi pokril rano. Kri je vrela med njegovimi prsti in odtekala po podlahtih. Klecnil je na kolena in v popolnem zaprepadenju strmel v deklico. Zanihal se je, trznil in padel na obraz.


V hipu so pridrveli ven: mama, očka, deček in babica. Vsi so bili goli in pri vseh so se začela usta ostudno spreminjati. Ne da bi za hip zastali ali upočasnili tek so se vrgli k truplu, počepnili okrog in z njega mrzlično strgali obleko. Nato je prijetna družina, čepeč na trati v jutranjem soncu, začela z grozovitim obedom.
Bob Leman
Okno v Evropo se je odprlo. Italija, ki je še do nedavna blokirala sprejem Slovenije v pridruženo članstvo, nam je sedaj zelo naklonjena. To pripisujemo spremembi italijanske vlade po zadnjih volitvah. Ker pa vemo, da se vlade v Italiji menjajo po tekočem traku, nas je seveda grozno strah, da ne bi prišla na oblast nova vlada, ki bi nam spet nasprotovala. Pa se ni bati. Če bomo storili vse to, kar smo obljubili, je ni vlade na tem svetu, ki nas ne bi z obema rokama podprla pri vstopu v Evropo. In to ne kot pridruženo članico, ampak kot polnopravno članico. In to čimprej. Takoj.
Slovenci se radi postavljamo s svojo pametjo. Naši ljudje opravljajo odgovorne naloge po vsem svetu. Izvoz možganov je bil in je na zavidljivi ravni. Mnoge prestižne univerze, npr. V Ameriki poznajo Univerzo v Ljubljani kot univerzo, iz katere prihajajo dobri študentje (to zagotovo velja za študente fakultete za matematiko in fiziko, za druge pa ne vem), pri čemer pa sploh ne vedo, ne kje je Ljubljana, ne kje je Slovenija.
In kakšno zvezo ima to z vstopom v Evropsko skupnost. Vsekakor bo pamet kot izvozni artikel za Evropo še vedno zanimiva. Vendar ima izvoz tega artikla za državo izvoznico eno napako. V možgane najprej vlagaš (in to ni poceni), potem pa jih izvoziš, ne da bi kaj iztržil zanje. Razen, seveda, ponosa, kako smo Slovenci pametni, kje vse delajo naši ljudje, itn. To pomeni, da vsi mi, ki dajemo denar v proračun šolstva, dajemo del tega denarja bogatim državam sveta, ki postajajo na ta način še bolj bogate, mi in nam podobni pa postajamo čedalje bolj revni. To pomeni, da bodo naši najbolj sposobni in izobraženi oziroma izšolani ljudje prej ko slej odšli tja, kjer bodo imeli boljše delovno in ustvarjalno okolje, kjer bodo lahko izživeli svoj talent in sposobnost, pri tem pa bdo prispevali k napredku in razcvetu države, ki jim bo to nudila. Doma bodo ostali nesposobneži in goljufi, ki bodo znali izvabljati iz preprostih ljudi zadnje fičnike v obliki obljub o zaslužku, obrestih, investicijah, skratka sistem catch-the-cash.
Seveda bo ostalo tudi nekaj zanesenjakov, patriotov in podobnih, ki bodo skušali ustaviti propadanje naše po dolgih rodovih izsanjane mlade države, vendar žal ne bodo imeli možnosti, saj so informacije in mediji v rokah tistih, ki se skušajo okoristiti in jim je za to državo malo mar.
In tistih, ki mislijo ostati, je strah. Strah, da ne bi tujci pokupili naše zemlje, naših lepot, s čimer bi seveda služili velike denarje. Vsi vemo, da zasluži Slovenija s turizmom v najboljšem primeru eno miljardo, enak kos Avstrije pa zasluži blizu desetkrat toliko. Tujci bi za majhen denar (seveda relativno majhen denar: zanje majhen, za naše ljudi velik) kupili našo naravo (ni treba, da kupijo triglavski narodni park, kupijo bližino, kupijo izhodiščne točke, itd.) in iz nje skovati velike dobičke, naši ljudje pa bodo poceni najeta delovna sila. In Slovenci bomo postali drugorazredni državljani. Slovenski jezik in kultura pa bosta počasi poniknila neznano kam. Počasi bodo vsi, ki kaj štejejo v tej državi, tujci. Glasbeniki. Športniki. Lastniki tovarn. Itd.
Nikar ne govorimo na glas, da je ni cene, ki je ne bi bili pripravljeni plačati, samo da nas sprejmejo v svojo druščino. Nekaj podobnega smo že doživeli. Ko smo bili še v rajnki Novi Jugoslaviji, ko se je začelo sesuvati samoupravno socialistično gospodarstvo (po katerem, mimogrede, še danes vzdihujemo), smo na glas po vseh medijih govorili, da je treba izvažati na zahod za vsako ceno. Naši poslovneži so ponujali naše blago po zahodnih državah in ti so jim zbijali cene do neverjetnih in nerazumnih meja. Ko so naši poslovneži izjavljali, da ne morejo prodajati pod takimi pogoji, so jim zahodnjaki mirno pokazali naše časopise, kjer je pisalo: izvoz na zahod za vsako ceno. In če je nekdo v stiski prisiljen prodajati, potem ne more diktirati cene on, ampak jo diktira kupec. In kupec lahko dodobra izkoristi njegovo stisko. In če bomo govorili, da moremo in hočemo v »Evropo« za vsako ceno, nam bodo to ceno nabili tako, da si zlepa, morda celo nikoli več ne bomo opomogli.
Italijani ustanavljajo sklade za odkup slovenske zemlje, zbirajo denar na različne načine, seveda ne samo oni, ampak oni so najbolj zainteresirani. Naša vlada in njena trobila pravijo, da Italijani ne bodo mogli kupiti slovenske zemlje, če je naši ljudje ne bodo prodali. No, ja. To me spominja na znanega, precej petičnega Slovenca, ki si je sezidal hišo na robu Ljubljane in si lepo uredil življenje. Čez nekaj let je sosed prodajal hišo. Ni imel veliko ponudb, saj ni bil pripravljen sprejemati kupnine na obroke. Pa je prišel Šiptar in mu ponudil celo precej več, kot je zahteval. To je izvedel omenjeni mož in ga prepričeval, naj vendar ne proda Šiptarju, naj vendar ne privleče tujca v lepo slovensko naselje. Sosed mu je odvrnil, češ, on mi prinese denar na roko in to celo več, kot sem zahteval. In omenjeni mož se je odločil. Kupil je hišo celo nekoliko draže kot bi jo Šiptar, samo zato, da se mu ne bi bilo treba znova seliti. In če primerjamo naše plače z zahodnoevropskimi, če primerjamo pogoje za posojila in še celo vrsto drugih reči, bomo videli, kamlu bomo lahko rekli, da je bil Cankar velik prerok, saj bomo vsi delili usodo hlapca Jerneja.
Vsi ti, ki nam trobijo na ušesa vse te »argumente«, vsi ti, ki pripravljajo in podpisujejo take in drugačne topoglede papirje, ki nas silijo na vrat na nos za vsako ceno v »Evropo«, po drugi strani tudi računajo, da bodo postali enakovredni velikim evropskim voditeljem, da bodo prej ali slej tudi vodili to združbo, skratka, da bodo prišli na last in čast, kot bi rekel Janez Menart. Pa se motijo. Nihče ne mara izdajalcev. Kajti prav to so, izdajalci slovenskega naroda, kakršnih zgodovina ne pomni. Kajti za njihovim dejanjem ne bo ostalo nič več. Slovenije preprosto ne bo več.
Ni moj namen, da analiziram celo zadevo, pokazati hočem samo, kaj na hitro skupaj spravijo eni ženski možgani, kar bi najbrž ugajalo bivši poslanki Mateji Kožuh – Novak. Evropa (Kdo je sploh to?) ima torej silno velik interes, da pridobi Slovenijo v svoje vrste, vendar to skrbno skriva, nam soli pamet, nam po eni strani razlaga, kakšna nebesa se nam odpirajo v Evropski uniji, kaj vse bomo zamudili, če ne bomo pravi čas pripravljeni, kako je vprašanje, kdaj bo spet taka prilika, če pa že bo, bo v balkanskem paketu, kjer zagotovo ne bi radi bili, po drugi strani pa nam daje vedno nove in nove pogoje, ene bolj zvite in zavite in hinavske in potuhnjene kot druge, mi pa kot ovce drvimo za ovni vodniki, da bomo skupaj z njimi skočili skozi okno, ki se zna kar naenkrat zapreti, v tisto lepoto, ki se nam kaže na oni strani. Ko bomo pa enkrat tam, se mi zdi, ne bo poti nazaj. Če začnemo zdaj, ko smo še zunaj, malo oklevati, češ da moramo prej speljati referendum, da mora biti to splošna ljudska volja, itn., nam bodo gotovo spustili ceno, ki jo moramo plačati za priključitev, nam dali kakšno ugodnost, skratka, oni bodo na potezi. In potem smo lahko mi (naši politiki) malo zviti in zaviti in hinavski in potuhnjeni, medtem pa ugotavljamo njihove šibke točke, prednosti in slabosti.
Ne mislite, da sem sama proti vključitvi v Evropsko skupnost. Vsekakor je bolje biti zadnji med najboljšimi, kot prvi med slabšimi, se pravi, med naslednicami nekdanje nove Jugoslavije (Med slepimi je enooki kralj!). Vendar ne na vrat na nos in ne za vsako ceno. Mislim, da je bolje, da zaenkrat ostanemo na svojem dvorišču, da skoncentriramo svoje znanje in svojo pamet, obdržimo svoje možgane doma; če jih že izvažamo, jih posojajmo, ne podarjajmo, in izkoristimo svoj potencial v taki ali drugačni obliki zase. Prodajmo Evropi naše znanje … in prej ali slej bomo imeli isti status kot druge evropske države.
Če nič drugega, bi se morali učiti pri vzhodnih Nemcih, ki so prišli v Evropo skozi stranska vrata. Zahodna Nemčija je namenila veliko denarja za to, da bi se njen pridruženi vzhodni del čimprej vskladil z zahodnim delom. Pa so se vsi skupaj krepko ušteli. Cena je velika, vsak dan večja. Velika za Zahodne Nemce, še neprimerno večja pa za vzhodne, ki so pričakovali v kratkem času po združitvi podoben standard, kot so ga videli pri zahodnih Nemcih. Pa ni bilo čisto tako. Ni bilo niti približno tako. In še vedno ni tako.
Mi pa na vrat na nos rinemo tja. Nikogar nimamo, ki bi nam na tak način pomagal. Ne vemo, kaj vse nas čaka. Obetamo si najboljše. Ne vemo, kakšno ceno bomo morali na koncu plačati. Tega ne ve niti vlada. Pa še to kar ve, nam prikriva. Kaže nam samo nebesa, ki nas čakajo, če se prodamo, in pekel, ki nas čaka, če ravnamo po svoje.
Ne morem si kaj, da ne bi zavrtela moje stare plošče. Zakaj, za vraga, stalno delamo iste napake. Zakaj, za vraga, ne naredimo poštene analize. Pluse in minuse. Toliko naših velestrokonjakov je že prekrižarilo in preromalo vso Evropo in domala ves svet, da bi si lahko vse natanko ogledali, prevohali in prevohunili, natanko prisluhnili, kaj zahodnjaki govorijo med vrsticami (ne pa, da se naši kar topijo ob množici sladkih besed), kakšne namene imajo pravzaprav z nami itd. Zbrali bi vse mogoče podatke, čim več podatkov, jih presejali, precedili skozi naše možgane, soočili z našo realnostjo, z našimi možnostmi in nezmožnostmi, našimi sposobnostmi in nesposobnostmi in se na podlagi vsega tega odločili. Strokovno, ne politično. V korist vseh. Vseh nas. In tudi Evrope.