Avtor: Justin Stanovnik

Množični umor slovenskih protikomunistov, vojakov in nevojakov, v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945 je dogodek, o katerem kar precej vemo, a smo še vedno daleč od tega, da bi lahko rekli, da ga razumemo. V tem časopisu smo nekoč uporabili izraz, ki nam ga je ponudil Shakespeare v Macbethu: dejanje brez imena. Za ta izraz smo se odločili zato, ker postavlja to dejanje ven iz orbite človeškega – v zunanjo temo – hkrati pa vemo, da še vedno obstaja in nas zato ne odvezuje od tega, da ga ne bi imeli za eno od naših bistvenih stvari. Če ob stiku z nečim začutimo, da v območju že skušenega ne najdemo ničesar, s čimer bi ga lahko vzporedili, potem se v slutnji njegove neznanskosti poglobi naša človeška dolžnost, da z novim izkušenim soobstajamo, upajoč, da bo prišel čas, ko mu bo slednjič odvzeta njegova tujost – morda z nenadnim, od kdo ve kod podarjenim uvidom.
Če prav premislimo, vidimo, da pravo vprašanje ni zločin sam, ampak njegov izvor in njegovo spočetje, od kod je prišel in kod se je napajal, še bolj pa nas seveda zanima, kateri smisel bi utegnil imeti, če sploh katerega, v kontekstu sveta, v njegovi duhovni ali zgodovinski ekonomiji. Če bi nam bilo dano zanesljivo izvedeti, katera misel ga je spočela in katera volja ga je uresničila, bi že začutili, da stojimo na nečem trdnem; če pa bi se nam še odkrilo, da ni bil nekaj slučajnega in izgubljenega, ampak da je našel svoje mesto v resonančnem prostoru nekega vrednostnega sveta, potem bi že videli v njem smisel in bi bili po svoje odrešeni. Naša stiska bi se razvezala v celo skalo perspektiv: v velikem ponižanju bi tudi že videli veliko slavo; v veliki žalosti tudi že obete novega veselja; v veliki samoti tudi že sveto skupnost darovanih in poveličanih; v poraženosti stvari, za katero so se bojevali, tudi že njeno zmagoslavje.
Kdor bo torej hotel razumeti morijo, ki se je razdivjala po domovini leta 1945, njeno miselno izhodišče in njeno bivanjsko smer, njen nastanek in smisel, ki bi ji ga, upoštevajoč vse, kar vemo o življenju, svetu in zgodovini, lahko pripisali, kdor bi hotel o tem kaj vedeti, se ne bo smel braniti skrivnostnega vabila, ki ga ta morija naslavlja na ljudi občutljivega duha in srca. Že zdaj slutimo, da bi vedenje, ki bi zraslo iz tega pozornega in odprtega soobstajanja, zadevalo bistvene slovenske in človeške stvari. V tej moriji so namreč zajeta najtemnejša in najsvetlejša stanja, v katerih se lahko znajde posameznik, narod in celo človeštvo. Iz nje namreč izhaja bistveno vprašanje: Kaj je to, človek? In čeprav na to vprašanje nujno ne bomo našli jasnega odgovora, vseeno ne bo ostalo povsem neodgovorjeno: že samo prihajanje tega vprašanja, tako zahtevno postavljenega, bo prineslo s seboj nekaj dragocenega – strah in usmiljenje, pa tudi spoštljivost in odgovornost.
Tako velike in tako zahtevne razsežnosti vidimo v povojni moriji. Ne dvomimo, da bo prišel čas, ko se bodo najbolj ambiciozni duhovi tega naroda ovedeli njene velikosti in zahtevnosti in bodo usmerili svoje energije v njeno razumetje. To bodo storili zato, ker bodo začutili, da ne morejo obstajati, če je nerešeno to, kar je največje. Toda to bodo lahko naredili šele povsem novi ljudje, ki bodo to, kar se je tedaj zgodilo, zmogli zagledati s čistimi očmi. Danes pa je čas, da se spoprimemo s preprostejšimi in oprijemljivejšimi rečmi.
Ena od takih stvari je tudi beseda genocid – ali je povojno morijo mogoče razumeti preko besede genocid, predvsem pa, ali jo je dovoljeno uporabljati v tej zvezi. Za tiste, ki so daleč od zgodovinskih, politoloških in socioloških ved – za večino ljudi torej – pomeni genocid uničenje neke skupine ljudi, večinsko ali v celoti. Veliko morijo torej. Če bi obstajali posebni slovarji za posamezna stoletja, potem bi beseda genocid v slovarju za 20. stoletje stala med prvimi. V tem stoletju se je dogodilo nekaj stvari, ki so to besedo priklicale v življenje. V naši zavesti se najpogosteje povezuje z nacističnim uničevanjem Židov med drugo svetovno vojno, zlasti v koncentracijskih taboriščih.
Za ta genocid se je v zgodovini uveljavilo posebno ime: holokavst. Beseda pomeni celotno izgoretje darovane živali – celotno žrtev. Ker je beseda holokavst grškega izvora, se je nekaterim pozneje začela zdeti neprimerna, češ da so bili uresničevalci holokavsta vezani na grški kulturni krog. Zato so v nekaterih krogih v zameno predlagali hebrejski ekvivalent: šoah. A to ni tako zelo pomembno. Bolj pomembno je to, da je bil genocid nad Židi »verjetno brez neposredne analogije v moderni dobi«. V očeh Židov samih, pa tudi nekaterih drugih, poimenovanje drugih genocidnih dejanj v tem stoletju z besedo holokavst ni bilo primerno, prav zato, ker je tako genocidu nad Židi bil vzet izjemen značaj. Naj bo že kakorkoli, sprašujemo se, kaj je to genocid. Ali bolje: kaj je genocid v mednarodnopravnem jeziku.
9. decembra 1948 je Generalna skupščina Združenih narodov odobrila resolucijo, s katero je bila sprejeta Konvencija za preprečevanje in kaznovanje zločina genocida. Konvencijo je ratificiralo sto dvajset držav in je stopila v veljavo 12. januarja 1951. V svojem drugem členu definira Konvencija genocid na sledeči način: »Genocid pomeni katerokoli od naslednjih dejanj z namenom uničiti, deloma ali v celoti, narodno, etnično, rasno ali versko skupino.« Potem našteje ta dejanja in postavi na prvo mesto »ubijanje članov skupine«.
V prvem členu pa Konvencija opredeli pravni in politični značaj genocida: »Pogodbene stranke so sporazumne v tem, da je genocid, pa naj je storjen v vojni ali v mirnem času, zločin po mednarodnem pravu, in se obvezujejo, da ga bodo preprečevale in kaznovale.« Nekateri razpravljalci so menili, da je genocid tako hud zločin, da bi ga države morale preprečevati in kaznovati tudi, če niso podpisnice Konvencije – da torej spada med prvine obveznega prava (ius cogens). V vsakem primeru je bila obsodba genocida s strani najvišje in najbolj avtoritativne mednarodne ustanove veliko dejanje, tako da so ga nekateri primerjali z mednarodnimi dokumenti, ki so v preteklem stoletju obsodili obstoj suženjstva.
Kot je razvidno iz našega navedka iz Konvencije, je bil kot genocid označeno uničevanje »narodnih, etničnih, rasnih in verskih skupin«. S tem pa so primeri množičnega uničevanja, ki jih je v skladu z besedilom Konvencije mogoče označiti za genocid, zelo omejeni. Francoski zdravnik Alain Destexhe, tajnik skupine Zdravniki brez meja, je v nekem besedilu iz leta 1994 trdil, da smemo uporabljati izraz genocid samo za tri primere množičnega uničevanja v tem stoletju: za masakre nad Armenci v letih od 1915 do 1916, za nacistični holokavst med drugo svetovno vojno in za poizkus iztrebljenja Tutsijev v Ruandi. Čeprav so našteti primeri res največji primeri nasilnega uničevanja v tem stoletju, pa je tudi res, da tako velika preganjanja in krvoprelitja kot so »polja smrti v Kambodži«, kjer je bilo uničenih dva milijona ljudi, spričo teh kriterijev ne morejo biti označena za genocid, ker je bil, kot pravi omenjeni zdravnik, »namen Rdečih Kmerov uničiti možne politične nasprotnike, ne pa kmerskega ljudstva kot takega«.
Če se sedaj vprašamo, ali je mogoče žrtve medvojnega komunističnega terorizma – zlasti v letu 1942 – in povojnega holocidnega poboja (holos – cel, caedere – ubiti) imeti za žrtve genocida, je vse seveda odvisno od interpretacije. Za tistih tisoč do tisoč petsto žrtev, ki so padle v času rdečega terorja v letih od 1941 do 1942, je gotovo treba, z določeno rezervo, priznati, da so bili politični nasprotniki komunistov. Rezerva, ki smo jo omenili, je v tem, da so sicer bili nasprotniki, a res samo politični, ne pa vojaški. Poleg tega so bili praktično vsi katoličani, celo katoličani v poudarjenem pomenu besede. Sedaj nastane vprašanje, ali je bilo njihovo katolištvo samo slučajna ali pa tudi bistvena sestavina tega, zaradi česar so jih komunisti sklenili fizično eliminirati. Z drugo besedo, gre za to, ali je bila komunistična revolucija samo politična ali pa je bila tudi verska vojna. Pri odločitvi glede tega vprašanja je nujno treba upoštevati, da katoliška vera kot civilizacijska religija ni samo oblika določenega notranjega ali duhovnega stanja, ampak tudi način kulturnega ali komunitarnega, se pravi, javnega življenja. To pa pomeni tudi političnega življenja, v najširšem pomenu te besede.
Omenjeni premislek nas vsaj deloma opravičuje v trditvi, da je bil začetni teror komunistične gverile naperjen proti neki verski skupini, pri čemer je seveda res, da ta verska skupina ni bila kaka zanemarljiva sekta, ampak je predstavljala temeljno narodovo kulturno substanco, kar pa na naš argument nima bistvenega vpliva. Od ostalih zahtev, ki so pogoj, da kako ubijanje označimo za genocidno, je med najvažnejšimi namen, ki ga morajo storilci imeti, da kako skupino uničijo »ali deloma ali v celoti«. Ali so komunisti z ubijanjem slovenskih katoličanov v letih od 1941 do 1942 imeli namen uničevati katoličane kot katoličane in ali so imeli namen uničiti vse katoličane? Na to vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno, če hkrati opozorimo na to, da je, kot smo že rekli, katoliška vera civilizacijska vera, ki ne more živeti avtentičnega življenja brez določenih javnopravnih družbenih form. Teh pa projektirani komunistični kozmos ni predvideval. V tem nas prepričuje tudi druga alineja drugega člena Konvencije, ki izrecno prepoveduje »duševno škodovanje članov kake skupine«. Komunistični projekt pa je prav to počel ali kanil početi, saj ni dovoljeval integralnega katoliškega obstajanja.
Dognanja, sklepi in oziri, ki smo jih izluščili iz umorov posameznikov in družin v letih od 1941 do 1942, veljajo – le da imajo tu še večjo težo in večjo oporo – tudi za oba velika množična umora, ki jih je izvedla, prvega še komunistična gverila leta 1943, drugega pa že komunistična država leta 1945. Tu namreč pristopi še nov element – množičnost. Turjak, Velike Lašče, Mozelj, Jelendol, Mačkovec so znani kraji množičnega uničevanja ne samo vojaških in ne samo političnih, ampak tudi – v interesu prihodnje komunistične družbe – kulturnih in duhovnih nasprotnikov. Bistvo njihove nesprejemljivosti za komunistični sistem je bilo v končni analizi pristajanje teh ljudi na krščansko in katoliško izročilo. S temi pomori so se komunisti že sredi revolucije preko ukrepov za ideološko poenotenje pripravljali na prevzem oblasti.
Množično ubijanje jeseni 1943 pa je bilo samo ominozni napovednik tega, kar se je zgodilo leta 1945 in kar je tragično in morda sodno zaznamovalo ne samo to leto, ampak tudi vso slovensko zgodovino. S tem množičnim pokolom so komunisti položili oba temelja svoje oblasti: strah in duhovno izpraznjenost dežele. Strah se je naselil v celotnem narodovem tkivu, v nekaterih njegovih delih manj, v drugih bolj, a nedotaknjen od njega ni ostal noben človek, zakaj vsakomur je postalo slednjič jasno, da so komunisti pripravljeni iti ne samo do meje, ampak tudi preko meje predstavljivega; drugič pa si je komunistična oligarhija s tem umorom priredila duhovne razmere za totalno obvladovanje družbenega prostora, saj sedaj ni bilo nikogar več, ki bi nosil v sebi kaj, kar bi bilo od daleč podobno kaki duhovni ali politični alternativi. Ostali so sami, za njimi je sicer hodil Zločin, a to niso bili ljudje, ki bi jih njegova senca bistveno motila. Tudi ne smemo – kakor za leto 1942, kakor za leto 1943 – tudi za leto 1945 spregledati dejstva, ki je stalo za vsem: komunisti so ubijali svoje vojaške nasprotnike in svoje politične nasprotnike, a so jih ubijali zato, ker so bili nosilci nekega duhovnega sveta, ki je bil z njihovim svetom radikalno nesoobstojen. Slovenska revolucija je bila marsikaj, v zadnji analizi pa je bila spopad z vero – verska vojna: to se je vedelo leta 1942, to se je vedelo leta 1943, to se je vedelo krvavega leta 1945. Vedelo se je, da se bije boj za krščanstvo in njegovo kulturo.
Prepričani smo, da v našem razmišljanju nismo pustili prevelikih razpok, čeprav je res, da izsledki, do katerih smo prišli, niso ležali na površini, ampak jih je bilo treba dobiti s presajanjem in tehtanjem. Poglavitni razlog, zakaj smo morali tako ravnati, je treba iskati v nekem dejstvu, ki nas pelje nazaj k že omenjeni Konvenciji iz leta 1948.
Konvencija za preprečevanje in kaznovanje zločina genocida iz tega leta je priznavala status genocida samo uničevanje »narodnih, etičnih, rasnih in verskih skupin«. Mednje niso bile vključene politične skupine. Ta pomanjkljivost je imela hude posledice, saj zaradi odsotnosti te kategorije mnogih množičnih in brutalnih zločinov ni bilo mogoče v mednarodni javnosti stigmatizirati kot zločin genocida. Ta odsotnost je bila po svoje čudna, saj je prvi dokument o genocidu, ki ga je sprejela Skupščina Združenih narodov že prej, 11. decembra 1946, vključeval tudi politične skupine. V tem besedilu je bilo rečeno, da je »genocid zločin po mednarodnem pravu, ki ga civilizirani svet obsoja in katerega poglavitne storilce in njihove pomagače je treba kaznovati, ne glede na to, ali so to zasebni posamezniki, nosilci javnih funkcij ali državniki, in ne glede na to, ali je bil zločin izvršen na verski, rasni, politični ali katerikoli drugi podlagi.« Zanimivo je, da je bila ta resolucija sprejeta enoglasno. Toda v naslednjih dveh letih, od 11. dec. 1946 do 9. dec. 1948, ko je bila sprejeta Konvencija, ki je veljala takrat in velja vse doslej za temeljno normativno mednarodnopravno besedilo o genocidu – so se začeli omenjati razni primeri, ki so nekatere države postavili v zelo neprijetno luč. Takšna država je bila predvsem Sovjetska zveza, ki se je zato odločno uprla kakršnemukoli omenjanju »političnih ali socialnoekonomskih skupin« v resoluciji. Zato je omenjanje teh skupin nazadnje izpadlo tudi v Konvenciji. To je bil tudi razlog, da so ZDA podpisale Konvencijo šele štirideset let pozneje, leta 1988.
Vsi takratni poizkusi pod genocid vključiti tudi vojaške in politične množične umore so bili zaman. Nekateri so protestirali. Francoski delegat je pripomnil, da sedaj prihodnost pripada politično motiviranim množičnim umorom. Vsaka država, ki se bo hotela znebiti kakih rasnih ali etničnih skupin, bo to lahko nemoteno naredila tako, da jim bo podtaknila politične motive. Podobno je nastopil delegat s Haitija s pripombo, da spričo takega besedila vsaka država lahko legitimira vsakršno iztrebljanje z izgovarjanjem na politično nujnost za zatrtje uporov in zarot. Yves Ternon v knjigi Zločinska država (te informacije posnemamo po FAZ, april 1997), v kateri obravnava genocid v 20. stoletju, zato postavlja tole vprašanje: Zakaj naj bi bilo uničenje vsakega četrtega Kambodžana nekaj drugega, če bi bil to genocid in zato mednarodnopravno prepovedan, in spet nekaj drugega, če bi bil to politični uboj ali politicid in zato zavarovan z državno suverenostjo? Odsotnost političnega genocida v besedilu Konvencije o genocidu iz leta 1948 se tudi v strokovni literaturi omenja kot pomanjkljivost. Tako Saul Mendlowitz in John Fousek opozarjata (Alternatives 21/ 1966) na sociologa Barbaro Horff in Teda Roberta Gurra, ki zagovarjata širšo koncepcijo genocida: »Po njunem gledanju pomeni množični umor, storjen proti članom specifičnih političnih ali socialno-ekonomskih skupin ali proti političnim nasprotnikom sploh, moralni ekvivalentni genocid in ga je treba kot takega tudi obravnavati.«
Oba citirana sociologa navajata v razpravi Empirična teorija genocida in politicida (International Studies Quarterly ³²⁄₁₉₈₈) štiriinštirideset primerov genocida in politicida po letu 1945. Avtorja zavestno in namenoma uvajata v svojo klasifikacijo tudi politično motiviran genocid in zanj uporabljata naziv politicid. Empirični material, ki sta ga zbrala, jima je narekoval, da sta ga razdelila v štiri skupine: maščevalni politicidi so tisti množični umori, ki so uperjeni proti nekdaj dominantnim in vplivnim skupinam; represivni ali zatiralski politicidi so naperjeni proti političnim strankam in gibanjem, ki se ukvarjajo z opozicijsko dejavnostjo; revolucionarni politicidi so množični poboji razrednih ali političnih nasprotnikov in služijo novim revolucionarnim ideologijam; represivno-hegemonialni množični umori pa združujejo politične in razne komunitarne prvine.
V posebni tabeli navajata avtorja štiriinštirideset genocidov in politicidov, zagrešenih po letu 1945. Od njih sta osemintridesetim umorom dala politični značaj, šestim pa genocidni. Med umori na politični osnovi jih je kar nekaj takih, ki predstavljajo analogne primere umorom slovenskih protikomunistov leta 1945. Naj navedemo tri take primere. Dva sta se zgodila v Sovjetski Zvezi: prvi v letih od 1943 do 1947 nad vrnjenimi sovjetskimi državljani, ta je zajel petstotisoč do milijon žrtev in ga imata avtorja za represivni politicid; drugi pa oktobra 1947 nad prav tako vrnjenimi Ukrajinci, ki sta mu pisca tudi pripisala represivni značaj. Tretji primer pa se je zgodil v LR Kitajski v letih od 1950 do 1951 nad kuomintanškimi kadri in je terjal od osemstotisoč do tri milijone žrtev.
Med določili, ki sta si jih oba avtorja postavila za pripuščanje posameznih umorov v kategorijo politicidov, je treba najprej omeniti »večje število«, potem pa tudi določeno »trajanje«. Domobranski poboji leta 1945 ustrezajo obema zahtevama. Posebej pa moramo nekaj reči o tretji zahtevi, ki jo pisca označujeta z besedo »oncombatants« - nebojujoče se osebe. Kdo bi namreč utegnil pomisliti, da izraz pomeni nevojake, torej civilne osebe, tiste, ki niso nikoli nosile orožja, ne pa zajetih in razoroženih vojakov, ki so sicer sedaj nebojujoče se osebe, a so bile nekoč bojujoče se. Tu je treba reči dvoje. Prvič vojni ujetniki res niso civilne osebe, vendar nič ne nasprotuje temu, da bi bili prišteti v splošno skupino nebojujočih se oseb; drugič pa kaže veliko število navedenih žrtev pri posameznih primerih, da avtorja očitno štejeta zraven tudi ljudi, ki so bili nekoč bojevniki, a so sedaj kot ujetniki očitno »nebojujoče se osebe«. Predvsem pa je tu neka tretja reč, ki pomoru slovenskih protikomunistov leta 1945 tudi v tej točki priznava kategorijo politicida. Med njimi je namreč bilo tudi ne tako majhno število civilistov, zlasti žensk. Poleg vsega pa tudi nekaj otrok, ki so jih po nekaterih pričevanjih na Teharjah pustili umreti, kar ni povsem gotovo, gotovo pa je, da so nekatere otroke vzeli materam, ki so bile določene za množično smrt in jih odpeljali v posebne ustanove za ideološko prevzgojo, kar je prepovedano tudi v duhu 2. člena Konvencije o genocidu.
Norbert Elias pravi v knjigi Proces civiliziranja družbe: » Čudna razpoka teče preko naše civilizacije.« Ta razpoka pomeni, da vedno obstaja možnost, da se prelomi in se en njen del spremeni v barbarstvo. Kako je mogoče, da pride do barbarstva v moderni dobi, ki temelji na prosvetljenskem projektu in jo torej vodi razum? To je možno zato, ker je razum dosegel točko pohujšanja: pozabil je, da se mora sam kar naprej postavljati pred sebe kot pred svoje sodišče, če se hoče ohraniti v naravnih mejah. Podlegel je skušnjavi, da je samostojen in neodvisen in svoboden tako, da ni vezan na nič – na nič zunanjega in na nič notranjega. Tak je zavladal sebi in svetu in se spremenil v svoje nasprotje – v nerazum. Eden od sadov tega nerazuma so tudi genocidi in politicidi. Da je mogoče realizirati genocid ali politicid, morajo poleg tega obstajati še izredna ali krizna družbena okolja: gospodarska ali politična disfunkcionalnost, predvsem pa tisto izredno stanje, ki ga vzpostavi vojna. Za Slovenijo velja zadnje. Nihče seveda ne bo trdil, da je obstajal dogovor med nacisti in komunisti, da je obstajalo med njimi zavestno ali dogovorjeno sodelovanje. To bi bilo smešno in v nekem smislu tudi žaljivo. Vendar pa je v objektivnem zgodovinskem svetu sodelovanje obstajalo, in sicer tako, da je ena stran izkoristila situacijo, ki jo je ustvarila druga. Razumno je reči, da komunisti v miru ne bi nikoli mogli izvesti revolucije in prevzeti oblasti. Šele ko so nacistične in fašistične sile oslabile slovensko demokratično politično substanco, je bilo na tako oslabljenem terenu mogoče izpeljati ustrezna revolucijska dejanja. In vse, kar spada zraven … To je bilo mogoče napraviti samo pri bistveno zmanjšani narodovi prisebnosti.
Množično ubijanje slovenskih protikomunistov leta 1945, za katero smo videli, da ga imamo lahko za obliko genocidnega uničenja, je bilo uresničeno že v dobi komunistične države. Glede vloge države pri izvajanju genocida pravi francoski zdravnik Yves Ternon v knjigi, ki smo jo že omenili, tudi tole: »Genocid je zločin države, realizacija volje suverene države, kar loči genocid od masakra, ki ga uprizorijo bande ali vojaške enote, ki nimajo ukaza vlade, da to naredijo. Kajti odstranitev neke skupine zahteva v vsaki fazi njenega uresničevanja podporo vladajočega političnega razreda in sodelovanje državnih organov, njihovo pomoč, njihovo poslušnost, njihov molk. Država se kot suveren postavi za vir prava. Če se zdi, da okoliščine tako zahtevajo, se država postavi nad vest in moralo, da lahko nasilno odloči o življenju nezaželenih. Če zaukaže genocid, postavi izvedbena pravila in poskrbi, da se upoštevajo. Med prakso genocida in državo obstaja popkova vez.«
Če imamo opraviti s partijsko državo, moramo v navedenem citatu posebno pozornost posvetiti izrazu »vladajoči politični razred«. Partijska država je imela dve fakturi: zunanjo ali administrativno državo in notranjo državo ali partijo – »vladajoči politični razred«. Resnična država je bila samo partija. A tudi ta država je imela svoje jedro, ki ga je predstavljal en človek z absolutnimi kompetencami. Za slovenski politicid nosita izključno odgovornost »vladajoči politični razred« in tisti en človek z neomejenimi kompetencami. Toda kdo mu je take kompetence dal? Mar ne »vladajoči politični razred« ali partija? Množični umor, genocid ali politicid, je zločin, zato je v interesu storilcev, da ostane v temi. Glede tega daje že omenjeni strokovnjak za zgodovino genocida v 20. stoletju, Yves Ternon, nekaj misli: Za genocidom pride brisanje sledov. Začne se že pri dejanju samem. Povelja se dajejo ustno, poročila se poslužujejo kriptografskega jezika. Vsi odločilni dokumenti se po možnosti uničijo ali spravijo v bunker, in če pride kateri v neprave roke, se brž označi za potvorbo ali zlobno propagando. Tudi spomin izvajalcev je poljubno gnetljiv. Kar bi lahko škodilo osebnemu ali partijskemu ali nacionalnemu imenu, se ali pozabi ali retušira ali zapečati z zaobljubo molka.
Vse to nam zveni zelo znano. To ne velja samo za masakre nad Armenci ali za genocid nad Judi. Vse to velja – morda celo v poudarjenem pomenu, ker so komunisti bili in so mojstri v brisanju sledov – tudi za Katyn in Kočevski Rog.
Kaj pa mednarodna javnost, njene znanstvene, pravne in politične institucije? Kaj pa občila, ki so glas mednarodnega javnega mnenja? Kaj pa izvoljeni politični voditelji velikih demokratičnih narodov in držav? Glede tega imamo Slovenci veliko izkušnjo, ki bi lahko – ki bi morala – postati naša osnovna učna ura za sedanjost in prihodnost. Angleži so natanko vedeli – ali bi morali natanko vedeti – s kom imajo opraviti, ko so prišli v stik z domobranci in partizani: vedeli so, da so prvi demokrati in da v razmerah, kakršne so bile, v bistvu niso mogli ravnati dosti drugače, kakor so; in vedeli so, da so drugi vojska, ki utira pot v moralno aseptične prostore partijskega totalitarizma, v katerih je možno vse. In vendar so naredili, kar so naredili. Ko bomo Slovenci enkrat to doumeli, bomo bolj kot katerikoli drug narod vedeli, da smo odvisni samo od sebe in da v zadnji analizi lahko zaupamo samo sebi in nikomur drugemu. Ali so Angleži protestirali, ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s tistimi, za katere so bili moralno in mednarodnopravno odgovorni?
Brezbrižnost in cinizem mednarodnih dejavnikov takrat in danes lepo ilustrira zgodba z Rdečimi Kmeri, ki jo podaja Ternonova knjiga. Rdeči Kmeri so bestialno uničili kaka dva milijona Kambodžanov, potem pa so v deželo vdrli Vietnamci in njihove oblasti je bilo konec. Toda ohranili so svoj mednarodni status (????), s katerim so o tem odločali, se je izšlo takole: enainsedemdeset glasov je bilo za ta status, petintrideset jih je bilo proti, štiriintrideset se jih je vzdržalo. V prid Rdečim Kmerom so glasovale tudi Amerika, Britanija in Nemčija. Vsi so pozabili, da je vlada, ki ji sedaj dajejo tako izredno podporo, pravkar zagrešila nepopisno velik in oduren zločin. In ne samo to! Združene države in Kitajska so, da bi izrinile vpliv Sovjetske zveze in Vietnama iz Indokine, začele oboroževati Rdeče Kmere, ki so kmalu postali tako močna partizanska vojska, da so lahko začeli novo državljansko vojno. Ko so stvari postale povsem nevzdržne in jih ni bilo mogoče več ne videti, so leta 1992 Združeni narodi intervenirali z mednarodno vojaško odpravo in denarjem. Ustvaril se je nekakšen red, a le tako, da so predstavniki intervencijskih sil popuščali pred izsiljevanjem Rdečih Kmerov tako, da so jim v zameno za to, da so nehali streljati in polagati mine, priznali pravico do soudeležbe pri vladi. Tudi to nam zveni znano.
Velikemu množičnemu uničevanju slovenskih protikomunistov in demokratov se je možno približati na razne načine in po raznih poteh. Poglavitne stvari bodo o njem povedali predstavniki tistega vedenja, ki skuša zajeti bistvenega človeka: umetniki, filozofi, teologi. Uvidi, ki bodo nastajali iz teh naporov, bodo dosegli, da bomo leto 1945, ki je annus terribilis vse slovenske zgodovine, bolj in bolj razumeli. Ko pa ga bomo razumeli, bomo tudi uvideli, da iz njega ne veje samo groza, ampak da od tam prihajajo do nas tudi velike obljube in celo tolažba. Megalitska velikost teh mnogih smrti namreč nikakor ne dopušča, da bi ob tem smeli biti majhni.
Slovenski genocid pa je tudi predmet, nad katerim bi se morali sklanjati zgodovinarji, politologi in sociologi. A ti tega ne delajo, ker so v gravitacijskem območju nekih drugih središč. Morali bi pravzaprav reči, da se še niso osvobodili. Da bi se osvobodili, bi morali narediti nekaj zelo velikega: morali bi napraviti kopernikanski obrat. Moralo bi pravzaprav priti do nekakšne spreobrnitve. Ta bi morda prišla tako, da bi komunistično preteklost metodično opremili z radikalno vprašljivostjo. Vsega tega zaenkrat verjetno še ne bo. To bo šele takrat, ko bodo, kot smo rekli, prišli novi ljudje, ki bodo vse lahko zagledali s čistimi očmi.