Avtor: Justin Stanovnik

Prazniki so raznih vrst. Posebno mesto imajo med njimi krščanski prazniki. Pa tudi ti niso vsi enaki. Eni so večji kot drugi. Med največjimi je velika noč. Kar loči krščanske praznike od vseh ostalih, je to, da se dotikajo svetih reči. Nekatere stvari imamo za svete, ker čutimo, da presegajo človeka brezpogojno, a so hkrati za človeka bistvene. Imamo jih za nedotakljive in mislimo, da smemo vstopati v prostore, kjer se nahajajo, samo z največjim možnim spoštovanjem.
Svetost je ena od osnovnih besed naše civilizacije in je razumljiva vsem ljudem. Vsi vemo, kaj kdo misli, ko pravi, da ima določene osebe, določena dejanja, določene besede, določene prostore za svete. Zato od vseh ljudi – recimo od vseh Slovencev, tudi od tistih, ki se nimajo več za kristjane v ožjem pomenu besede – pričakujemo, da razumejo, kaj kristjani mislijo, kadar govorijo o svetosti velike noči.
Na veliko soboto je časopis Delo objavil izsledke ankete o tem, kakšen odnos imajo Slovenci do velike noči, pa tudi – in morda še bolj – o tem, kakšen je njihov odnos do cerkvenosti in vernosti sploh. Ljudje so bili vprašani, ne samo, kaj si mislijo o veliki noči, ampak tudi to, kako pogosto molijo in če bodo šli za veliko noč k spovedi in obhajilu. Ob tem bi že tu pripomnili, da bi zelo težko našli katoličana, ki bi mislil, da se je udeležil obredov, če je bil pri spovedi in obhajilu. Nekaj so obredi, nekaj drugega so zakramenti. A to je postranska reč. To je samo izraz izobraženosti določenih ljudi, ki so jih izučevali določeni gospodje na določenih šolah. Zares pomembno je nekaj drugega.
Če neka skupina ljudi obhaja praznik, kakršen je krščanska velika noč, svet praznik, potem se od ljudi, ki približno razumejo, kaj beseda svet pomeni, pričakuje, da se do te skupine primerno obnašajo. Nekaterih stvari na tak dan enostavno ni mogoče početi. Preiskovanje in otipavanje slovenskih katoličanov, za kar se je odločilo Delo na veliko soboto, gotovo spada med te stvari.
Ozračje, ki ga temu dnevu daje tradicija, predvsem pa ne tako majhno število ljudi, ki svetost praznika doživljajo na resničen, pristen in izvoren način, tega ne dovoljuje. Na to ljudi, kot smo rekli, opozarja jezik, ki ga vsi govorimo in je vsem razumljiv. Potem pa je tu tudi okus. Kaj je to okus? To je tista tenka in fina reč, ki nekatere stvari dopušča, drugih pa ne. Okus je zelo težko opredeliti, a tisti, ki ga imajo, natanko vedo, kaj določen prostor in določen čas preneseta in česa ne. Okus jim na svoj mirni način to pove. Delo je s svojim dejanjem na veliko soboto pokazalo, da so tam določeni ljudje, ki ali tega okusa nimajo ali pa slovenskega jezika prav dobro ne razumejo. Natančna in dosledna analiza bi nas morda pripeljala predaleč, zato se omejimo na misel, da imajo ti ljudje do katoličanov še vedno poseben odnos: kakor nekoč jih imajo tudi danes za predmet, z vsem, kar ta beseda pomeni.

Opažanje, ki smo mu namenili nekaj vrstic, nikakor ni tako izredno in osamljeno. Posebna četrtkova priloga Dela, ki nosi naslov Delo in dom, nas je prejšnji teden na naslovni strani seznanilo z eno od svojih tem takole: čas pisanic, potic in šunke. To je majhna, skromna potezica, narejena z laicističnim čopičem, iz katere ni težko razbrati želje, vzeti prazniku njegovo izvorno duhovno vsebino. To so zelo majhne stvari, kamenčki tako rekoč, a tako se počasi in z majhnimi koraki pride do izpraznjenosti kulture. Drug tak primer je bila Delova Iskrica, ki je bila izbrana za ta dan. Njen avtor je neki Pierre De La Mure, ki je meni popolnoma neznan, kar seveda ni nič čudnega, čudno pa je to, da ga ne navaja noben od meni dostopnih leksikonov. Iskrica se glasi takole: »Izpoved duši dobro dene. To so katoliki imenitno zadeli. Podvojili so užitek greha s tem, da se lahko razgovorijo o njem.« Ob tem moramo pomisliti, da je bila ta iskrica izbrana za veliki četrtek, za sredino velikega tedna, ko se od katoličanov pričakuje, da gredo k spovedi. Delo jim je sedaj povedalo, zakaj to delajo: »da bi podvojili užitek greha«. Zakaj so se določeni ljudje pri Delu za to odločili? Ali slučajno in nevede? Komaj verjetno, toda potem ne razumejo kulture, v kateri so, časa, v katerem živijo, in jezika, ki ga govorijo ljudje, za katere pišejo. Če pa teh reči ne razumejo, potem so barbari – v izvornem grškem pomenu besede – ljudje, ki govorijo nerazumljiv, kulturi tuj jezik.
Sploh se v mladi državi nekaj dogaja. Z novo koalicijo, ki je velik uspeh pokomunistične levice, so se ambicije te levice razumljivo in predvidljivo povečale, čeprav smo mislili, da bodo za začetek taktično bolj skromni. Z novo politiko se je začelo stanje, ki že meji na kulturni boj. Kaj je vprašanje gozdov drugega kot postavka v tem boju? Čutimo, da je njihov narodnogospodarski pomen samo pretveza za drug cilj: da se zmanjša ugled Cerkve, ki je po polomu demokratske politike edina, sicer nepolitična, a realna sila, ki se bo zaradi svoje narave morala upreti novemu enoumju. Zato je kulturni boj namenjen njej.
Ko je novi nadškof povedal nekaj najbolj normalnih stavkov o vlogi Cerkve v sedanjem slovenskem svetu, se je ideološka Slovenija začela zvijati v spazmičnem krču. Enega od Delovih časnikarjev je nekontrolirana domišljija pripeljala do vprašanja, »kje se bo vse skupaj končalo«, če se novi nadškof ne bo popravil: »ali v novi državljanski vojni ali v razkroju Cerkve.« Ob tem moramo reči vsaj dve stvari. Prvič noben Slovenec, če je količkaj zgodovinsko priseben, ne sme nadaljnjih dvesto let »nove državljanske vojne« niti omeniti; drugič pa je jasno, da je vsaka od obeh možnosti, s katerima nas je časnikar katastrofično seznanil, ne samo neverjetna, ampak tudi nemogoča. Toda časnikarji, ti novodobni narodovi učitelji, se ne počutijo dobro, če kje ni kake nesreče, če kje ne gori. In če ne gori, je treba požar podtakniti. Rim mora goreti, kajne, da človek lahko piše.
Kaj naj ob vsem tem rečemo? Nič. Naj pišejo, naj govorijo, naj delajo, kar jih je volja. Že ponovno in ponovno – zadnjič prav v komaj minulem času – se je izkazalo, da nam nič ne more tako škoditi kakor lastna neprisebnost. Predvsem seveda ponižujoča neprisebnosti tistih, ki smo jih postavili na elitna mesta v politiki. Najhuje pa bi seveda bilo, če bi nas, ko gledamo »strastno napetost« naših nasprotnikov, kot bi rekel Yeats, prevzela utrujenost in naveličanost. Zato recimo za sklep: naj le govorijo, naj le delajo, a nikakor ne smemo dovoliti, da ne bi vsakič, kadar kaj rečejo ali naredijo, povedali, kaj tisto pomeni in kaj si o tistem mislimo. Samo molčati ne smemo. Na to moramo misliti, zlasti sedaj, ko po polomu demokratske politike obstaja nevarnost, da se utrudimo.