Avtor: Janko Maček

Bilo je pred petinpetdesetimi leti

Morda zveni ta naslov kot začetek pravljice, vendar ni čisto nič pravljičen, saj nas spominja na usodno leto dvainštirideseto in na dogodke, ki so se tedaj zgodili, ki pa jih je naša uradna zgodovina skozi desetletja prikazovala nepopolno ali celo drugače, kot so se zgodili. Krvavo komunistično nasilje je v tistih pomladnih dneh rodilo prve poizkuse oboroženega odpora protikomunistične strani in jih takoj obsodilo kot narodno izdajstvo in kolaboracijo z okupatorjem. Začetki tega nasilja so bili v posameznih krajih tako časovno kot vsebinsko nekoliko različni, toda povsod so imeli isti cilj – izkoristiti okupacijo za nasilno spremembo družbenega reda.
V 24. številki Zaveze smo govorili o stiski ljudi, ki je pripeljala do ustanovitve vaške straže v Begunjah pri Cerknici. Videli smo, da je bil uboj Janeza in Franceta Hitija konec julija 1942 le še zadnji povod za začetek samoobrambe. Vseh žrtev, ki jih je revolucijski teror v tej fari zahteval, nismo mogli podrobno opisati. Po nekaterih krajih na Notranjskem in Dolenjskem so se kljub pomislekom uprli komunističnemu nasilju že prej kot v Begunjah. Iz Bizovika pri Ljubljani je v nedeljo, 17. maja, pod vodstvom Milana Kranjca odšlo proti Dolenjski sedemnajst mož slovenske nacionalne ilegale. Prav to nedeljo so partizani v Loškem potoku razgnali skupino mož in fantov, ki so dva dni pred tem izkopali skrito orožje in se zbrali v cerkvi na Taboru, da bi se uprli komunističnemu nasilju. Kaplan Puhar, ki naj bi fante vodil, je pred partizani zbežal v Ribnico, kjer pa so ga zaprli Italijani. V Rudolfovem pri Sv. Vidu nad Cerknico se je tudi zbralo nekaj mož in fantov, ki so prvi partizanski »obisk« odbili in se nato umaknili v gozd. Ko so potem 1. junija videli, da jih nasprotniki obkoljujejo, so se izvlekli iz obroča in se z Rakeka z vlakom odpeljali na Brezovico pri Ljubljani.
To je bil že drugi poizkus ilegalnega protikomunističnega odpora, ki je bil takoj zatrt. V Šentjoštu nad Vrhniko, kjer so se nekateri možje in fantje od pomladi skrivali tako pred partizani kot pred Italijani, je 17. julija vaška straža nastopila že z odobrenjem Italijanov. Čeprav je bila maloštevilna, je en teden kasneje vzdržala napad veliko močnejšega nasprotnika, ki jo je hotel po kratkem postopku uničiti. Ni se treba posebno truditi, da vidimo, kako je oklevajoči protikomunistični odpor leta dvainštiridesetega nastal šele potem, ko je vrtinec revolucije že pogoltnil precej slovenskih življenj. Ali še kdo more verjeti, da je bil ta oklevajoči odpor naperjen proti osvobodilnemu boju, da je bil izdaja lastnega naroda?

Opis slike: Vidovska dekliška Marijina družba z župnikom Žužkom – Nekatera dekleta so leta 1945 izginila v Teharjah

Menišija in Vidovska planota ob začetku vojne

Predvojna občina Sv. Vid je nastala leta 1935 z odcepitvijo od begunjske občine. Občinske meje se niso popolnoma ujele z mejami župnije, saj so nekatere vasi, kot Otave, Župeno, Kržišče, Beč in Pikovnik, ki so spadale pod zvon Sv. Vida, ostale v begunjski občini. Prebivalci teh vasi so bili nekako razpeti med obema središčema – občinskim in farnim, med Begunjami in Sv. Vidom. Vsem je bila skupna bližina meje z Italijo, ki v zadnjih letih pred vojno ni obetala nič dobrega, v marsičem drugem pa so se razlikovali. Begunje so imele precej razvito gospodarstvo in njihov prosvetni dom je bil središče živahnega kulturno-prosvetnega delovanja. V vidovski fari je že zaradi velike raztresenosti vasic in zaselkov bilo manj možnosti za delovanje društev, pa tudi gmotne razmere so bile skromnejše. Zanimivo je, kakšna je bila povezava teh krajev z Ljubljano. Begunjci so se navadno odpravili po bližnjicah na Rakek in nato z vlakom, ki pa za tedanje razmere ni bil poceni, zato so Koželjčani, Otavci in mnogi drugi iz vidovskih vasi raje ubrali pot po gozdnih stezah preko Strmca v Borovnico. Najcenejša pot v Ljubljano je bila za tiste iz vasi blizu Trojiškega in soteske Iške. Spustili so se v sotesko, nato pa hiteli po njej do Iške vasi in naprej po barjanski ravnini. Nič nenavadnega ni bilo, če je vidovski župan zgodaj zjutraj še po temi skozi gozd mimo Zale in Krimske jame pešačil na vlak v Borovnico in se pozno popoldne ali zvečer po isti poti vračal domov. Njegovim občanom se to ni zdelo nič posebnega, saj so ga izvolili, da bo skrbel za občino, in tudi sami niso imeli boljših možnosti. Če je izgubil cel dan in če mu naslednji dan zaradi utrujenosti delo na kmetiji ni šlo od rok, je to pač bila njegova zadeva.
Najbrž so po poti skozi Iško prihajali tudi prvi pobudniki Osvobodilne fronte, ki so poleti leta 1941 začeli zahajati k Zakrajškovim na Ravnik na Blokah in k Sobotniku v Zavrh na robu Vidovske planote. Med ljudi so pricurljale novice o četnikih, ki se zbirajo na Mokrcu in bodo kmalu udarili po Italijanih. Tu in tam je bilo v teh novicah omenjeno, da bo po izgonu okupatorja zavladal nov red, ki bo tudi malim ljudem omogočil boljše, človeka vredno življenje. V Begunje in na Otave so take novice prihajale iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. Ljudje se zaradi tega niso posebno vznemirjali, odpor proti okupatorju so pa na splošno vsi odobravali.
Po napadu na Lož in na Bezuljak, v nedeljo, 19. oktobra 1941, so nekateri že podvomili glede četnikov. V Bezuljaku je bila ob napadu desetina starejših italijanskih vojakov-delavcev, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Zaradi napada so Italijani zaprli okrog trideset domačinov, ki z napadom niso imeli skoraj nobene zveze. Ker jim niso mogli ničesar dokazati, so čez nekaj časa vse izpustili. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da je župnik Turk v cerkvi javno obsodil »škodljive podvige nerazsodnih ljudi«.
Partizani Borovniške čete, ki je nosila glavno breme napada na Bezuljak, so se po napadu vrnili v taborišče pri Kožljeku. 28. oktobra so se kljub novo zapadlemu snegu odpravili na pot. Baje so se hoteli za nekaj časa umakniti na Dolenjsko. Šli so mimo Sv. Vida in se okrog polnoči ustavili na Osredku. V Klančarjevem kozolcu so zložili orožje na voz in se spravili k počitku. Mislili so, da so zaradi visokega snega popolnoma varni, zato niso postavili straže. Zjutraj pa so jih iznenadili Italijani, ki so odkrili njihovo gaz in jim sledili. Na begu je padlo šest partizanov, eno partizanko so pa ujeli. Toda to Italijanom še ni bilo dovolj. Požgali so vas, več vaščanov pa odpeljali v ljubljanske zapore. Vsi ljudje so tedaj sočustvovali s partizani in obsojali italijansko represalijo.

Krimska jama – simbol revolucije

Znani slovenski igralec Boris Kralj, ki je bil doma v Cerknici, je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja, iskanja, kjer je zapisal spomine na svoje življenjsko popotovanje in iskanje. Že na prvih straneh te knjige pove, kako je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala iz Cerknice v vasico Beč nad Begunjami. Boris je tedaj bil star dvanajst let, njegov brat Marjan pa tri leta mlajši. Pri Jurentovih v Beču, kjer je družina preživela tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva fanta, le malo starejša od Kraljevih. Neko popoldne so fantje skupaj odšli do Krimske jame. Boris se tega dogodka takole spominja: »Krimsko jamo, ali kot domačini pravijo brezno, je narava ustvarila dober lučaj od previsnih sten, s katerih se vidi ljubljansko barje pa vas Borovnica in ob njej slavni borovniški most, ki je tiste dni v vsem svojem sijaju stezal svoje oboke daleč preko vaških hiš in tudi preko borovniškega zvonika.
Zelo hitro smo se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, kajti vabila nas je skrivnostnost in grozljivost brezna. Tolikokrat in s tako vnemo sta mi prijatelja pripovedovala o njem, da sem se moral oprijeti podrtega debla, ki je bilo položeno povprek med rastoča drevesa kot nekakšna varnostna ograja. Strah me je bilo pogleda in še veliko bolj zvoka, ki ga je povzročalo kamenje, ki sta ga metala vanj. Na dolgo prigovarjanje sem se končno tudi sam opogumil in vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa smo le zaslišali zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Začeli smo šteti. Najmanj deset, pa celo dvajset sekund je bilo slišati zvok, preden se je kamen umiril. Vse to smo počeli z zbranostjo, kot da smo pri veliki maši in povzdigovanju. Pa tudi z grozo. Zakaj z grozo, tega ne znam povedati. Ali je bila to tema, ali zvok, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa je bilo to nekaj četrtega, nekaj nepojasnjenega, o čemer nismo mogli in ne znali najti pojasnila.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 16–17)
Otroci iz Beča, Župenega in drugih vasi tega konca so Krimsko jamo dobro poznali. Prav v bližini jame so bile sredi gozda jase, kjer so včasih pasli živino. Navadno je bilo več pastirjev skupaj. Živina je pridno mulila sladko gozdno travo, otroci pa so se na razne načine kratkočasili, med drugim tudi tako, da so v jamo metali kamenje in poslušali zvoke, ki so med padanjem prihajali iz nje. Tu in tam so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca. Posedli so na robu nad previsno steno, kjer je bil lep razgled proti Borovnici in mogočnemu mostu. Še posebno zanimivo je bilo, kadar je po mostu peljal vlak in so njihove preproste misli potovale z njim v Ljubljano ali pa v daljne tuje kraje. Ko so se naveličali razgleda, so začeli prepevati in kričati proti strmi steni, ki je v odmevu ponavljala njihove glasove. Še jeseni leta 1941 so tu pasli živino in se zabavali in čisto nič jih ni skrbelo, da bi se pred njimi pojavili četniki, o katerih so se odrasli skrivnostno pogovarjali. Še na misel jim ni prišlo, da bi se na tem lepem kraju kdaj moglo zgoditi kaj hudega. Kako bi si mogli predstavljati, da bo nekaj mesecev kasneje nekaj sto metrov od jame nad Koželjskim grabnom zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče in da bodo v jamo namesto kamenja začeli metati ljudi, mlade fante in dekleta, morda celo njihove bližnje sorodnike, da bo to postala jama groze in smrti. Kako bi si mogli zamisliti, da so oni zadnji otroci, ki tu uživajo v brezskrbni, veseli igri.
9. septembra 1942 so do Krimske jame prišli vaški stražarji iz Begunj in Otav. Vanjo se je po vrvi spustil Jože Kranjc iz Dobca, viden član begunjskega prosvetnega društva, ki je bil nekaj mesecev prej na zaslišanju v gozdovih Zale. Ob jami je bil tudi France Rot iz Župenega, ki dolgo ni mogel verjeti, da v jamo res mečejo ljudi in se ni mogel odločiti za vstop v vaško stražo. Slovenski dom je o preiskavi jame poročal 26. septembra 1942: »Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto? - Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko. Čez triindvajset metrov ni mogoče. Prostor je tu v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.«

Opis slike: Vidovski župan Anton Tekavec iz Tavželj

Kako so ljudje teh krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami, saj je še pomladi 1942 marsikdo verjel, da bodo oni v gozdu res pregnali okupatorja in prinesli svobodo? Ko je Osvobodilna fronta v začetku leta po vaseh oranizirala nabiralno akcijo, je Rotova mati v Župenem bila v skrbeh, da bo zmanjkalo za številna usta doma, če bo preveč dala za nabirko, toda sin France jo je priganjal, naj ne skopari: »Mi smo doma na toplem, oni pa morajo trpeti zimo in so stalno v nevarnosti. Zavedajmo se, da nas bodo oni rešili.« Ko so 23. aprila pri Sv. Vidu ubili župana Tekavca, ki je bil Francetov ujec, se je fant zamislil, pa se je še tolažil, da se je morda zgodila kaka napaka.
Na Vidovskem in Trojiškem je tedaj bilo osvobojeno ozemlje, h kateremu je spadalo tudi Župeno in druge vasi ob cesti Rakitna – Begunje, tja do Selščka. Pri Rotovih se je večkrat ustavil partizan Matizelj, bivši hlapec iz Cerknice, ki je s parom konj prevažal hrano in druge potrebščine za taborišče pri Krimski jami. Vedno je dobil kozarček žganja in kaj za pod zob, pa tudi konjema je lahko vrgel šop sena. Žganje je Matizlju razvezalo jezik, ki je tudi sicer le redko miroval. Kadar je z vozom šla patrola, se navadno ni ustavil. Nekega poletnega dne so v Župenem videli, kako je za vozom, ki ga je spremljalo nekaj partizanov, šlo več begunjskih deklet. Ko je Matizelj nekaj dni kasneje spet pripeljal mimo in se ustavil, da bi podprl sebe in konjička, ga je mati vprašala, kam so šla dekleta, ki so bila z njim. Matizelj je pomenljivo pogledal in rekel: »Že tri dni so tam v ogradci, pa se še vedno sliši njihovo javskanje.« Niso ga takoj razumeli, so pa slutili, kaj to pomeni. Enaindvajsetletna Ivanka Purkat iz Otav je šla obiskat brata, ki je bil v Ljubljani, odkar so ga Italijani februarja prijeli blizu Pikovnika. Komaj se je vrnila domov, že so jo prišli iskat. Potem je fant iz sosednje vasi, ki je tudi bil v taborišču pri Krimski jami, v zaupnem pogovoru omenil, koliko je imel opraviti, da jo je spravil v brezno. Menda je le malo manjkalo, da ni še njega potegnila za seboj. Jože Drobnič iz Hruškarjev je bil doma v revni družini. V gozd so ga zvabile obljube o pravičnejšem družbenem redu. Ko je njegova enota opravila »rekvizicijo« v Hribljanovem mlinu pri Cajnarjih, je spotoma skočil domov in materi izročil nekaj prgišč moke. Nekdo ga je zatožil in kmalu je jama pogoltnila tudi njega. Nekega junijskega dne so pri jami ustrelili tudi šestnajstletnega partizana Ivana Lešnjaka iz Lešnjakov. »Osvoboditelji« tega niso posebej skrivali, ampak so se s svojimi dejanji celo hvalili in vzbujali strah. Zgodilo se je, da je družina, ki je zaradi strahu pred njimi prespala noč pri sosedu, zjutraj doma našla listek: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami.« Kadar so čutili nezaupanje ljudi, so to že imeli za izdajstvo, in so grozili: »Kdor ne sodeluje z nami, je izdajalec slovenskega naroda. Za take je še dovolj prostora v Krimski jami.«
Le nekaj mesecev pomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju. Nikoli ne bomo vedeli, koliko slovenskih »izdajalcev« se je pri njej in v njej srečalo z grozoto smrti. Koliko je bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani druge grupe odredov v noči na 29. junij ustavili pri Verdu in proti pričakovanju v njem našli internirance? Naenkrat je nastal problem, kam z njimi. Rešitelji so med njimi zaslutili nasprotnike, ki jih je bilo »zaradi zaščite osvobodilnega gibanja« treba onemogočiti. Na Župenem in v Otavah so bili prepričani, da so rešence vodili mimo njihove vasi, Kocbek je pisal, da je nekatere od njih precej kasneje srečal v kočevskih gozdovih. Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov podrobneje opisuje napad na vlak: 25. junija zvečer si je cela grupa, skupno s štabom 1. bataljona notranjskega odreda in delom njegovih enot uredila taborišče pri kožljeških žagah. 28. junija zvečer sta glavnina grupe in del odreda odšla preko Padeža in brez posebnih težav prešla progo. Enote, ki naj bi napadle vlak so preko Pokojišča odšle proti Borovnici in Verdu. »Celotna akcija pri Verdu je trajala le kakih deset minut, nakar so vse enote z rešenci krenile nazaj v taborišče pri kožljeških žagah. Od 598 internirancev, kolikor jih je s tem transportom potovalo v Italijo, so jih rešili 332. Od teh je kakih 300 šlo z bataljonom, ostali pa so se v temi razbežali. Okoli 260 rešencev se je prostovoljno odločilo, da ostanejo v partizanih. Kakih 40 so na lastno prošnjo izpustili. Vrnili so se na svoje domove, vendar se jih je večina že naslednji dan prostovoljno znova javila italijanskim oblastem.« (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 320) Slovenski dom in Jutro sta konec leta 1942 in v začetku 1943 o tem reševanju internirancev pisala precej drugače, vendar naj bo to posebna tema. Dejstvo je, da so enote, ki so napadle vlak, pred in po napadu bile v taborišču blizu Krimske jame.
23. marca 1945 so »grob živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem«, kot je Krimsko jamo imenoval člankar Slovenskega doma, obiskali domobranci iz Notranjih goric. Poleg nekaterih domačih domobrancev sta se v jamo spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar Urbančič, ki je potem takole opisal svoje vtise: »Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Vse je že gola kost. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na tem kraju spravljali s sveta nedolžne Slovence. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt. V tem pogledu je Krimska jama neprimerno groznejša kot Jelendol.«
Kdo bi tedaj, marca 1945, pomislil, da se bodo zmagovalci komaj dva meseca kasneje poslužili istih metod in uporabili izkušnje Krimske jame za odstranitev svojih nasprotnikov po koncu vojne. Kljub mnogim novim jamam pa na Krimsko jamo niso pozabili. Minirali so jo leta 1947, nazadnje pa še septembra 1948.

Neuspel poskus samoobrambe

V začetku februarja 1942 je bil na Notranjskem velik sneg in oster mraz. Iz taborišča v Koželjskem grabnu so se partizani premaknili v vasi, saj niso pričakovali, da jih bodo Italijani zasledovali v tako slabem vremenu. Pa ni bilo tako. Italijani so se proti pričakovanju nenadoma pojavili. Partizani so se na hitro umaknili, le Tone Purkat - Malček iz Otav jim je prišel v roke. Sledilo je italijansko maščevanje nad vaščani. Požgali so dve domačiji na Kožljeku, zagorelo je pa tudi na Pikovniku, v Stražišču in na Beču. Kolikor bliže je bila pomlad, toliko pogosteje so napovedovali, da bodo kmalu pregnali Italijane in vzpostavili oblast Osvobodilne fronte. Ljudje so se začeli opredeljevati; eni so se navduševali za Osvobodilno fronto, drugi pa so ji nasprotovali, ker so za njo videli komunizem in se tudi niso strinjali z nepotrebnim izzivanjem okupatorja. Boris Kralj je zapisal v svoji knjigi, da »je bil to čas, ko so se ljudje začeli bati drug drugega, ko se sosedje niso več obiskovali, ko se počasi še pozdravljali niso in so svojo skrb, svojo bolečino nosili v najbolj skritih kotičkih svojega srca in svoje duše. To je bil čas megle, mraka in teme.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 33).

Opis slike: Jože Rupar, kot avstrijski vojak in Maistrov borec – Po umoru župana Tekavca vidovski župan

23. aprila popoldne je v cerkvi na Krvavi peči začelo biti plat zvona. Partizani so tako sklicali zbor in napovedali pohod na področje vidovske fare. Bila je že tema, ko so se ustavili v Tavžljah pred hišo župana Antona Tekavca. Trije so vstopili in ga našli v hiši, kjer je že počival na topli kmečki peči. Zahtevali so, naj gre z njimi, on pa je predlagal, naj pridejo podnevi, in vprašal, kdo sploh so. Povedali so, da so partizani. Odjeknili so streli. Župan je mrtev obležal na domači peči, oni pa so mirno odšli in se napotili proti Rudolfovem, kjer so pri Povletu iskali domačega fanta Andreja. Ko ga niso našli, so nadaljevali pot k Sv. Vidu in tam ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta. V Zali so neuspešno iskali še drugega Franca Strleta, občinskega odbornika. Šlo je že na polnoč, ko so na Osredku obkolili hišo Valentina Strleta. Ko je skušal pobegniti skozi okno, ga je zadelo več krogel.
Tako so »osvoboditelji« v nekaj urah »odstavili« župana in njegove najbližje sodelavce in pripravili teren za vzpostavitev nove oblasti. Grozili so, da bodo »likvidirali« cele družine, če ne bodo sodelovale z njimi.

Opis slike: Francljeva družina iz Župenega – Sedijo mamin oče Pavel Tekavec iz Tavželj, oče Franc Rot in mama Neža; stojijo sestre Anica, Justina, Minka in Tončka (sestra Leonarda), France v uniformi in njegov prijatelj Jože; spredaj Viktor in Francka

Mnogi Vidovci se s takim načinom osvobodilnega boja niso mogli sprijazniti. Niso mogli razumeti, zakaj partizani govorijo o boju proti okupatorju, pobijajo pa domače ljudi. Spraševali so se, ali je bilo napačno, če so župan in njegovi sodelavci skrbeli, da bi se življenje v občini tudi v času okupacije odvijalo čimbolj normalno. Ali je bilo izdajstvo vedeti za Slovensko legijo, ki je tudi pripravljala odpor proti okupatorju? Zakaj ne bi uporabili orožja, ki so ga poskrili ob razpadu jugoslovanske vojske? Z njim bi se lahko branili pred nasilneži iz gozda. Toda kako bodo na to odgovorili Italijani? Ali bodo zato tudi nje smatrali za upornike? Ali ne bi bilo bolje, da se ne dotikajo orožja in gredo pod zaščito k Italijanom?
Franc Strle iz Zale, ki so ga hoteli ustreliti že 23. aprila, in Pavletov oče Andrej sta se res zatekla v Novo vas na Bloke. Povletovi in Makovčevi fantje iz Rudolfovega pa so kljub vsem pomislekom poiskali skrito orožje in skupaj prenočevali v Makovčevi hiši. K njim je začel prihajati še kaplan Pezdir, ki se je tudi bal, saj je večkrat govoril proti komunizmu.
Skozi ves maj so se tako vsak večer zbirali pri Makovčevih. Domačim in sosedovim fantom so se pridružili še nekateri iz sosednjih vasi. Vsak večer so v spodnjih prostorih hiše, kjer je bila tudi trgovina, založili okna z vrečami soli in utrdili vhodna vrata z lesenimi podporami. Zjutraj so spet vse pospravili, da ne bi zbudili pozornosti Italijanov, če bi slučajno prišli v vas.
27. maja zgodaj popoldne so Makovčevi dobili opozorilo s Krvave peči, da naj bodo pripravljeni na obisk partizanov. Domači in Povletovi so takoj pustili delo na polju in na hitro utrdili okna in vrata hiše, kot so to delali vsak večer. Ko so že skoraj končali utrjevanje, je po stezi prihitel kaplan Pezdir, ki se je vračal iz Ljubljane. Samo en dan prej, 26. maja, je VOS v Ljubljani ubila dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Rojca. Kaplan je tako sporočil žalostne novice in ostal pri Makovčevih. Sonce je bilo še visoko, ko so se v Rudolfovem pojavili partizani. Začeli so razbijati po utrjenih vratih Makovčeve hiše. Milavec z Osredka, ki je bil med njimi, je poklical Makovčevega očeta, naj jim odpre. Oče je odgovoril, da se tudi skozi vrata lahko pomenijo. Napadalcev je menda bilo kakih dvajset in niso bili kaj prida oboroženi. Nekaj časa so postavali okrog utrjene hiše, kot da ne vedo, kaj bi naredili, nato pa so oddali nekaj strelov proti hiši in v zrak. Branilci na to sploh niso odgovorili. Na mostovžu na vzhodni strani je varoval hišo sedemnajstletni Ivan Makovec. Nenadoma je zagledal partizana, ki se mu je s pištolo v eni in z bombo v drugi roki približeval po položni strehi. Ivan je za trenutek otrdel, nato pa stekel k bratu Lojzetu, ki je s puškomitraljezom stražil na drugi strani. Lojze je pri vojakih bil podnarednik, zato je znal ravnati z orožjem. Takoj je skočil na nasprotno stran in potisnil cev svojega nevarnega orožja skozi okno. Ko je vsiljivec, ki je bil že blizu okna, to zagledal, se je skotalil po strehi in skočil na tla. Lojze je medtem mimo njega spustil nekaj kratkih rafalov. Takoj nato so se napadalci umaknili.
Branilci so bili dobro oboroženi, saj so imeli dva puškomitraljeza, več pušk in bombe. Z lahkoto bi pokončali vsiljivce, ki so se jim nastavljali na dvorišču, toda ubogali so kaplana, ki jim je še tik pred napadom zabičeval: »Branite se, a ne ubijajte! Ne pozabimo, da so to naši ljudje.« Istega mnenja je bil tudi Makovčev oče. Ker so fantje pričakovali, da se bodo nasprotniki za naslednji napad bolje pripravili, so še isti večer zapustili Makovčevo hišo in se utaborili na hribu nad Tavžljami.
V noči na prvi junij je začelo deževati in skrivači so se pred dežjem zatekli na skedenj v Tavžlje. Šele proti jutru so trdno zaspali, le Jože Tekavec je bil na straži. Vstalo je deževno in megleno jutro. Naenkrat je stražar napel oči. Ali dobro vidi? Po grebenu od Sv. Vida je proti Tavžljam hitela kolona vojakov. Ni vedel ali so partizani ali Italijani. Prvi in drugi so bili za skrivače nevarni, obojih so se bali. Stekel je k skednju in hitro zbudil prijatelje. Pograbili so orožje in se umaknili iz vasi. V nekaj minutah so bile Tavžlje obkoljene, kajti poleg kolone, ki jo je videl stražar, sta se vasi približali še dve drugi skupini. Toda fantje in z njimi tudi kaplan Pezdir in Makovčev oče so že bili zunaj tega obroča. Uvideli so, da ne morejo ostati v domačem kraju. Večina se jih je v varstvu megle prebila skozi Brinje in naprej na Pirmanski vrh, potem so pa odšli na Rakek in z vlakom do Brezovice pri Ljubljani, kjer so dobili prvo zatočišče na kaplanovem domu.
Napadalci so kmalu ugotovili, da so se jim »uporniki« izmuznili. Preden so odšli iz Tavželj, so oplenili dve domačiji. Še huje pa so se znesli nad Ruparjevimi v Lešnjakih, kjer je bil doma Ludvik Rupar, ki se je samoobrambni skupini pridružil 27. maja, ko je prišla na hrib blizu njegovega doma. V Lešnjakih se je 1. junija ustavila partizanska enota, ki se je potem mimo Zale vračala v taborišče v Iški. Pri Ruparju so našli doma samo mamo Frančiško, starega očeta in bolno staro mamo. Oče Rupar, kasnejši vidovski župan, in mlajši sin sta se jim še pravi čas umaknila. Mamo Frančiško so spraševali za moža in sinova, nato pa ji ukazali, da mora iti z njimi. Ves živež in nekaj drugega blaga so znesli na voz, vpregli par volov in kolona je odšla proti Zali. Za vozom so gnali mamo Frančiško. Še isti dan so jo ubili v gozdu blizu Zale. Domači so nekaj časa upali, da se bo vrnila, potem pa se je izkazalo, da je bilo upanje zaman. Za njen grob so zvedeli šele pred nekaj leti in tako sedaj v globeli Zale stoji križ in nemo govori o usodnem času, ko je vojna in revolucija popolnoma sprevrgla normalni red, ko so ubijali matere in dekleta, ker niso našli njihovih sinov in bratov.
V kratkem sestavku ni mogoče opisati vseh dogodkov, ki so se zgodili v vidovski fari kmalu po 1. juniju 1942. Revolucionarji so naredili vse mogoče, da bi »uporne« fante vendarle dobili v roke. Že naslednji dan so dobili pri Povletu obvestilo, naj pridejo za fanti na določen kraj blizu Cajnarjev. Ko so Povletova mama, hčeri Justina in Neža ter Pepca Makovec prišle tja, so jih pričakali partizani. Mamo so spustili, dekleta pa odpeljali s seboj. V Tavžljah so potem vzeli še Zofko Tekavec.

Opis slike: Frančiška Rupar iz Lešnjakov, odpeljana in umorjena 1. junija 1942 – Sin Ludvik je bil med prvimi uporniki

Nekaj dni zatem je župnik Žužek prinesel v Tavžlje pismeni poziv, s katerim je politkomisar Fric Novak grozil, da bodo »zajeti talci« postreljeni, če se begunci do 12. junija ne bodo javili in izročili orožja. Mlajši brat enega od iskanih fantov je s pozivom odhitel na Rakek in se odpeljal na Brezovico, toda kaplana in fantov ni več našel. Čutili so, da na Brezovici niso varni, zato so se premaknili v Ljubljano. Nekateri od njih so na skrivaj prišli obiskat domači kraj, da bi videli situacijo in poskrbeli za orožje, ki so ga ob umiku le površno skrili v gozdu. Dekleta so medtem imeli kot talke v taborišču v Iški. Z njimi je bil nekaj časa zaprt tudi rakitniški župan Logar in še nekateri. Več kot en mesec se ni vedelo za njihovo usodo, tik pred italijansko ofenzivo so se pa vendarle vrnile domov.

Opis slike: Pred Francljevo hišo v Župenem jeseni 1942 – V sredini pri mizi Francljev oče in begunjski povelnjik ing. Vojska; prvi z desne France Rot

Makovčev oče in sinova Ivan ter Jože, ki so se 1. junija med umikom iz Tavželj izgubili od glavne skupine, so prišli v Novo vas na Bloke. Ivan je kmalu odšel v Ljubljano in med neko racijo so ga Italijani prijeli. Menda so ga odpeljali v internacijo prav tisti dan, ko je bil napaden vlak pri Verdu. Imel je srečo, da ni bil med rešenci in da tedaj ni prišel h Krimski jami. Iz internacije se je vrnil šele po enem letu. Tudi drugi vidovski fantje so bili v Ljubljani v stalni nevarnosti pred Italijani, zato so izkoristili prvo priložnost, da so odšli na Dolenjsko in se vključili v odred nacionalne ilegale, katere jedro je bilo onih sedemnajst mož, ki so se 17. maja zbrali na Bizoviku pri Ljubljani.

Opis slike: Vidovski fantje – vaški stražarji poleti 1943 – Stojijo od leve Ludvik Rupar, Franc Tavželj, Franc Tekavec, Alojz Makovec, Jože Tekavec iz Tavželj, Jože Tekavec iz Zahriba in Jože Doles; spredaj Jože Makovec in Alojz Tekavec, brat Jožeta in Franca iz Zahriba – Pet od teh fantov je bilo v samoobrambni skupini maja leta 1942 in štirje od petih so potem šli v Štajerski bataljon

Na Vidovski planoti je po 1. juniju vladala revolucionarna oblast. V gozdu blizu Sv. Vida se je utaborila partizanska kolesarska četa, opremljena s kolesi, ki so jih pobrali v Medenovi trgovini v Begunjah. Nova oblast je izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. V tem času so odpeljali v Krimsko jamo Janeza Kovačiča in Janeza Ponikvarja iz Hribljanov, Franca Tekavca, Joškovega iz Zale, pa so ustrelili v Zakotku blizu doma, ker je obsojal njihove uboje in »rekvizicije«. 14. julija so ustrelili še župnika Žužka, ki se je z njihovo dovolilnico v žepu s kolesom odpravil v Cerknico. V zraku je tedaj že dišalo po ofenzivi. Bog ve, kaj je župnik hotel urediti v Cerknici, da se je kljub cerkovnikovim svarilom odpravil na pot. Ko so bili ljudje v strahu zaradi ofenzive, jih je miril, naj ostanejo doma, da bo že on uredil z Italijani, če bodo prišli do Sv. Vida. Le nekaj sto metrov od cerkve je bila cesta proti Cerknici prekopana in nad njo je bila zaseda. Ko se je župnik približal tistemu kraju, so nanj streljali in padel je s kolesa. Zvlekli so ga pod cesto in površno zagrebli. Potem so razširili vest, da so ga morali ustaviti, da ne bi Italijanom odnesel seznama faranov, sodelavcev Osvobodilne fronte. Ljudje so tako ostali brez duhovnika in brez župana, uničevalna ofenziva se je pa nezadržno bližala.

Okupatorska noga ne bo več stopila v te kraje

Druga grupa odredov se je na svojem pohodu na Gorenjsko in Štajersko 24. junija ustavila pri Tavžljah na Vidovski planoti. Tako s svojim številom kot z opremljenostjo je naredila močan vtis in potrdila govorice, da Italijani zlepa ne bodo več prišli v te kraje. Zdelo se je, da je nova oblast silno trdna. Ponekod so na javnih zborovanjih volili krajevne odbore. V gradu Pajkovo so v najlepši sobi uredili pisarno novo izvoljenega odbora za področje Sv. Trojice. Pri Sv. Vidu so uradovali v nekdanji občinski pisarni. Sestavljali so sezname agrarnih interesentov. Ko se je že bližala ofenziva, so mobilizirali fante in može, da so prekopali ceste in jih zasekali z drevjem, potem pa ob teh ovirah stražili. Na Pirmanskem vrhu so domači fantje noč in dan stražili. Podobne straže so bile tudi na Stražiški Špici med Gornjimi Otavami in Stražiščem, kjer je bil lep razgled proti Begunjam in proti Kožljeku. Tu so se menjavali fantje iz Otav. Kmetje so v gozdu pripravili skrivališča, da bi v njih skrili živino in vsaj nekaj življenjskih potrebščin, pa tudi sami bi se tja zatekli pred ofenzivo. Vaščani Župenega so si na primer uredili skrivališče v gozdu blizu Sv. Vida, saj so verjeli, da do tja Italijani ne bodo prišli.
Kdo bi se ne zamislil, če bi v tako napetem vzdušju zvedel, da so begunjska dekleta sodelovala z Italijani, da je vidovski župnik hotel Italijanom odnesti nekakšen seznam, po katerem bi se ravnali med ofenzivo. Italijanov so se vsi bali in jih niso marali, zato so take vesti vznemirile tudi tiste, ki niso bili za Osvobodilno fronto.
Ofenziva se je začela 16. julija. Italijanska letala so preletavala tudi Vidovsko in Trojiško in odmetavala bombe. Obenem so trosili letake, da se prebivalcem ne bo nič zgodilo, če bodo mirno ostali doma. Na Vidovsko so najprej prišli črnosrajčniki z Blok. Blizu Zavrha so kar na travniku prijeli tri moške, ki so kosili travo. V gradu Pajkovo so prijeli oskrbnika Janeza Bečaja in Jožeta Pirmana iz Bočkovega in ju ubili pri Sv. Urhu, grad pa zažgali. Ustavili so se v Jeršičih, kjer so takoj zaprli tri Kržiščarjeve fante in jih 21. julija ustrelili pri Rudolfovem. K Sv. Vidu so prišli preko Tavželj in Lešnjakov. Obnašali so se, kot da zavzemajo mogočno trdnjavo, čeprav je z nasprotne strani padlo le nekaj strelov. Ko so fašisti prišli do cerkve, so na čast zmagi zvonili z vsemi zvonovi. Partizani kolesarske čete so se umaknili.
Cela armada italijanske vojske je prihrumela k Sv. Vidu od Rakitne preko Župenega in Zale dan ali dva za fašisti. Njihov štab se je naselil v Tavžljah. Za svojo kuhinjo so pri kmetih jemali prašiče in živino, po njivah pa kopali krompir. V Čohovem in pri Sv. Vidu so pobrali skoraj vse moške ne glede na njihovo starost in politično pripadnost, med njimi tudi organista Franca Bečaja, ki je bil invalid, in podžupana Alojzija Ruparja. 21. julija so jih osemnajst ustrelili v peskokopu blizu vasi. Potem so odšli naprej proti Sv. Trojici in Blokam, spotoma so ropali, požigali in pobirali može in fante, ki so jih dobili doma.
Ko govorimo o strahotah italijanske ofenzive pri Sv. Vidu, moramo posebej omeniti ustrelitev dvanajstih mož in fantov z Osredka, čeprav so bili ustreljeni šele 14. avgusta, ko je bila glavna morija že končana. Pri Sv. Vidu se je naselila italijanska posadka. Osredčani so ofenzivo preživeli brez večjih pretresov, zato se niso vznemirili, ko so jih Italijani poklicali, naj se pridejo javit k Sv. Vidu. Vsi so se odzvali, Italijani pa so jih odpeljali na Bloke in jih pri Radleku postrelili. Med temi žrtvami so bili tudi starejši možje, družinski očetje, na primer Janez Juvančič je bil oče sedmih otrok.
Straža na Stražiški Špici in zasede med Otavami in Selščkom Otavcev niso rešile pred Italijani. Prišli so od Rakitne in od Kožljeka, od koder jih niti niso pričakovali. Vsi moški so bili doma, saj niso mislili, da bodo Italijani lahko nenadoma prišli v vas. Menda je bilo 21. ali 22. julija, ko so se Italijani že ob sedmih zjutraj pojavili v Gornjih Otavah. Takoj so šli po hišah, pobrali moške in jih segnali v podružnično cerkev. Pri Popitu, kjer je bila terenska pisarna, so menda dobili neke sezname. Zdi se, da so vedeli, da so Otavci prekopali in zasekali cesto proti Selščku. Poleg tega so pri šestnajstletni Pavli Knap iz Dolenjih Otav našli dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja in jo prisilili, da je povedala, kje jo je dobila. France Popit, bivši orožnik, je bil namreč postavljen za nekakšnega komisarja za ta del osvobojenega ozemlja. Med drugim je izdajal tudi dovolilnice za prehod meje. Tistim, ki so na primer dobili dovolilnico za pot v Borovnico, je naročil: »Dovolilnica ti je potrebna zaradi naših patrulj, Italijani je pa ne smejo videti. Ko prideš do Strmca, skrij dovolilnico pod skalo, in ko se boš vračala, jo zopet poberi. Tako bo vse v redu.« Pavla Knap se je ravnala po tem navodilu, toda že blizu doma so jo ustavili Italijani in situacija se je nenadoma spremenila.
Otavske može in fante so tri dni imeli v cerkvi. Baje je neki vojak, ki je govoril slovensko, odprl okno in jim namignil, naj bežijo, toda Otavci mu niso zaupali. Govori se tudi, da so može in fante celo spustili domov, da so vzeli nahrbtnike in kovčke za pot v internacijo. 24. julija so Italijani skupino dvajsetih mož in fantov odgnali proti Stražišču. Njihovi domači so bili prepričani, da jih peljejo v internacijo. Streljanje, ki so ga tedaj slišali v smeri Stražišča, jih ni posebno vznemirilo, saj so Italijani streljali ob vsaki priložnosti. V resnici pa so Italijani kmalu po izhodu iz Otav postrelili prve Otavce in potem streljanje ponavljali, dokler jim ni zmanjkalo »internirancev«. Zadnje so pobili na Špičastem Stražišču, prav na kraju, kamor so hodili na stražo. Med pobitimi sta bila tudi dva otavska učitelja. Mogoče so hoteli uprizoriti veliko bitko s partizani, ki jih pa tiste dni sploh ni bilo na spregled, in upravičiti svoj pohod v te kraje.
Tri dni zatem, 27. julija, je neka žena iz Stražišča vsa pretresena prišla v Gornje Otave in povedala, kaj je videla ob poti. Tiste dni je bila velika vročina in neprijeten vonj je ženo opozoril, da je skrenila s poti in videla, kaj se je zgodilo. Ljudje so bili strašno pretreseni. Kdo bo pobral razpadajoča trupla, ko v Otavah skoraj ni bilo več moških? Na Župeno je prisopihal neki možakar in ves iz sebe ponavljal: »Vsi Otavci so pobiti. Nobenega ni, da bi jih pokopal.« Nekaj časa je trajalo, da so Župenci sprevideli, za kaj gre. Potem so šli. Eni so na otavskem pokopališču skopali dve veliki jami, drugi pa so šli s tremi vozovi proti Stražišču in pobrali trupla. Pretresljiv je bil prizor, ko so jih pripeljali k cerkvi. Neki Očanec se je naslonil na voz, najbrž je na njem zagledal svoje sinove, in jokal kot otrok. Brez krst so jih položili v jami, pokrili z rjuhami in zasuli. Duhovnika ni bilo, saj je bil župnik pri Sv. Vidu mrtev, v Begunje pa niso mogli. Menda je neka žena iz knjige, ki jo je našla v zakristiji, brala libero: Reši me, Gospod, tisti groze polni dan.
Nobenega partizana ni bilo pri pogrebu, da bi se poklonil žrtvam okupatorja in revolucije. Toda pojavili so se še tisto noč v Begunjah in k okupatorjevim zločinom dodali še svojega. Prišli so tudi v Dolenje Otave in šestnajstletno dekle obsodili za izdajalko, ker je Italijanom priznala, kje je dobila dovolilnico za pot v Borovnico. Njo in njeno petdesetletno mater so odpeljali na Ržišče in ju vrgli v Mihcovo brezno. Najbrž se jim je tiste dni zdelo nevarno zadrževati se okrog Krimske jame.

Opis slike: Župeno leta 1942 – Kratek obisk v domači vasi

Ne čudimo se, če okupator ni varoval slovenskih življenj, čeprav bi bil po mednarodnem pravu to dolžan storiti. Prav gotovo pa bi se morali glede tega zamisliti tisti, ki so neprestano govorili o osvobodilnem boju. Ali je mogoče trditi, da je bil to osvobodilni boj? Škof Rožman je že 24. oktobra 1941 v posebnem pastirskem pismu zapisal: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi le oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko. - Čemu trpljenje teh mož, čemu žalost žena in otrok? Kdo bo opravljal težja dela? Ali vse to koristi osvobojenju? Ali vse to kaj vpliva na potek in konec vojne?« (Griesser Pečar, M. Dolinar, Rožmanov proces, str. 86.) Ali škof ni imel prav? Kako izrazito se je to pokazalo julija 1942 tudi v Otavah in pri Sv. Vidu.

Kljub pomislekom se začnejo vaške straže

Nad Otavami, Župenim in drugimi vasmi ob cesti proti Rakitni je po pogrebu otavskih žrtev obvisel temen oblak groze. Ko so partizani takoj potem odpeljali Knapovo mamo in hčerko, se je ta groza še povečala. Tu in tam so vasi še preletela letala in njihov hrup je vzbujal strah. Od Rakitne so večkrat prihiteli kamioni z italijanskimi vojaki in pri Župenem zavili proti Sv. Vidu. Vaščani so se vedno bali, da se bodo ustavili in da bodo zopet padle nove žrtve.
France Rot iz Župenega je v začetku sodeloval z Osvobodilno fronto. Po smrti župana Tekavca, še bolj pa po smrti prijatelja Franceta Tekavca iz Zale, je sodelovanje popolnoma prekinil. Ljudje so ga poznali in cenili. Vedeli so, da je bil v jugoslovanski vojski podnarednik. Pričakovali so, da bo sedaj predlagal kako pametno odločitev. Toda France ni vedel izhoda, kam naj bi šli, kaj naj bi naredili. Ko je v začetku avgusta prišel znanec iz Begunj in Franceta nagovarjal, naj bi v Otavah ustanovili vaško stražo, se ni mogel odločiti. Ni mu šlo v račun, da bi sprejel orožje od Italijanov. Mislil je na četnike, na nacionalno ilegalo, za katero je slišal, toda nikjer ni mogel dobiti zveze.
Bilo je nekaj dni po žalostnem pogrebu v Otavah. Rotovi, po domače Francljevi, so po celodnevnem delu kljub strahu zaspali, le mati je še bedela. Ko je zunaj zaslišala korake in neke glasove, je vstala in pogledala skozi okno. V poltemi je videla gručo partizanov, ki so stali na koncu dvorišča in gledali proti hiši. Takoj je zbudila družino in vsi so tiho odhiteli na podstrešje. Oče in sinova so bili odločeni, da se bodo branili, če bodo »obiskovalci« silili k njim. Imeli so dve sekiri, k oboku vrh stopnic pa je bil prislonjen tudi cepec, ki ga je nekdo v naglici zgrabil in prinesel na podstrešje. Minute so bile dolge kot ure. Mati in hčere so trepetale od strahu. Nenadoma se je cepec prevrnil in se z velikim truščem zakotalil po votlih lesenih stopnicah. Kdo ve, kaj so si oni zunaj ob tem ropotu predstavljali. Naenkrat jih je vzela noč in Francljevi so si oddahnili. Od tedaj niso več spali doma. Nekaj noči kasneje so partizani spet prišli in vdrli v hišo. Pobrali so ves živež, dva vola, prašiče in drugo. Drugo jutro je France šel v Begunje in dogovorili so se glede vaške straže, ki se je 20. avgusta utrdila v otavski šoli.
Ljudje so si nekoliko oddahnili. Vsaj Italijanov se sedaj niso več toliko bali. Francljevi iz Župenega so se tedaj preselili v Otave. Ponoči so spet počivali, ne pa napeto prisluškovali in ob najmanjšem šumu vznemirjeno skušali ugotoviti, od kod prihaja in kaj pomeni.
Tudi pri Sv. Vidu so v začetku septembra ustanovili vaško stražo. Bila je maloštevilna, saj je veliko mož in fantov bilo med ofenzivo pobitih ali odpeljanih v internacijo. Ker je bila pri Sv. Vidu italijanska posadka, se je straža v začetku naselila v Zahribu, kjer je bilo samo od ene hiše nič manj kot šest stražarjev. Kasneje so Italijani zahtevali, da vaški stražarji in civilni prebivalci pridejo v utrjeno središče k Sv. Vidu, ali kot so ljudje navadno rekli, »za žico«. Vidovski fantje, ki so že maja 1942 prijeli puške, da bi branili sebe in svoje domove, pa so prav zaradi tega 1. junija 1942 morali oditi iz domačega kraja, so se vrnili šele pomladi 1943. S seboj so prinesli mnoge izkušnje, saj so nekateri doživeli napad na Suhor, drugi napad na Pleterje in druge kraje na Dolenjskem in v Beli krajini. Z Italijani se vaški stražarji pri Sv. Vidu niso razumeli. Nekaj orožja, ki je verjetno izviralo še iz časa ilegalne samoobrambe, so potegnili iz skrivališča šele ob kapitulaciji Italije.
Po ofenzivi, ki je v vidovski fari zahtevala toliko dragocenih življenj, je bilo vsaj na zunaj konec revolucionarne oblasti. Kaplan Pezdir se je kmalu vrnil in nekako nadomestil ubitega župnika, občina je pa od 23. aprila bila brez župana in brez občinskega tajnika. Županske dolžnosti je le nerad prevzel Jože Rupar iz Lešnjakov; njegovo ženo so odpeljali in ubili 1. junija, ko so hoteli obračunati z vidovskimi »uporniki«. Maja 1945 je Rupar kot medvojni župan šel na Koroško in se potem z domobranci vrnil v Teharje. Sin ga je tam še videl, potem je pa izginil kot toliko drugih.
Otavska vaška straža je 17. oktobra 1942 doživela napad Šercerjeve udarne brigade, ki je bila malo prej ustanovljena na Mokrcu. V poročilu štaba te brigade od 29. oktobra 1942 beremo, da ta »akcija ni uspela, ker četa, ki bi morala vdreti v šolo, ni izvršila svoje naloge. Šolo samo, ki je enonadstropna stavba in ima vsa okna zazidana, ni mogoče zavzeti brez večjih žrtev.« (Jesen 1942, str. 177.) Kljub temu se je otavska vaška straža kmalu potem umaknila v Begunje. Tedaj so zapustili svoje domove in »odšli za žico« v Begunje, k Sv. Vidu ali drugam tudi prebivalci naslednjih vasi: Gornje Otave, Dolenje Otave, Župeno, Beč, Kržišče, Pikovnik, Zibovnik, Stražišče, Katern in Krajnče. Vasi so bile kot izumrle. To begunstvo je za nekatere trajalo do kapitulacije Italije, za druge pa še dlje. Otavsko šolo so partizani požgali 3. aprila 1943 zaradi »zaščite osvobodilnega gibanja«.

Branite se, a ne ubijajte

Tale sestavek ni in ne more biti popoln prikaz začetka protikomunističnega odpora na delu Menišije in na Vidovski planoti. Nekateri dogodki so gotovo opisani nepopolno, nekateri celo izpuščeni, toda bistvo dogajanja je morda kljub temu vidno in razumljivo.
Zakaj in kako je prišlo do oboroženega protikomunističnega odpora? V Rudolfovem pri Sv. Vidu se je to zgodilo potem, ko so komunisti v občini ubili tri vidne može: župana, občinskega tajnika in odbornika najbolj oddaljene vasi. Najmanj dva moža bi tisto noč še ubili, če bi ju našli, grozili so pa še drugim. Najprej so na to reagirali tisti, ki so bili neposredno prizadeti. Franc Strle iz Zale, ki se je tedaj izognil krogli, je odšel na Bloke pod zaščito okupatorske vojske. Strah za lastno življenje je v njem premagal pomisleke, ki so se mu vzbujali glede okupatorske zaščite. Andrej Rudolf, ki se je 23. aprila tudi rešil, se ni odločil za beg. V tem so ga podpirali tudi domači in sosedovi. Odločili so se, da se ne bodo dali kar tako pobiti, ampak da se bodo branili. Hkrati z njimi so se opredelili tudi nekateri, ki so za to zvedeli. Njihov namen ni bil boj proti komunizmu, ki ga sicer niso marali, ampak samo samoobramba.

Opis slike: Vidovska patrola vaške straže v Iški – Prvi z desne Jože Tekavec iz Tavželj

Nič drugačno ni bilo njihovo obnašanje 27. maja, ko so se neposredno srečali z onimi, ki so jim stregli po življenju. Za njihov prihod so zvedeli že vnaprej. Ali jih ne bi lahko počakali v zasedi, nekje na pol poti med Krvavo pečjo in Sv. Vidom. Toda zaprli so se v Makovčevo hišo in čakali. Na njihove strele niti niso odgovorili. Šele vsiljivca, ki jim je očitno hotel prizadeti škodo, so s strehe pregnali s streli. Pa tudi tedaj niso streljali vanj, ampak mimo njega. Niso ga hoteli ubiti, ampak samo prepoditi. Natanko so se držali navodila, naj se branijo, ne pa ubijajo.
Kljub temu so potem »osvoboditelji« razglasili, da so belogardisti v Rudolfovem napadli njihovo patruljo. V knjigi Belogardizem, ki je dolga leta bila nekakšen uradni vodič po medvojnih dogodkih, piše, da je župnik Žužek že davno prej napovedal komunizem in zato bil od vsega začetka tudi nepomirljiv sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja. Pri tem pa so mu seveda pomagali tudi župan Tekavec, kaplan Pezdir in drugi člani Slovenske legije. (Fr. Saje, Belogardizem, str. 551.) Ne vemo, če je Slovenska legija imela pri Sv. Vidu res že v začetku leta 1942 svoje zaupnike. Vemo, da je bil prvotni namen Slovenske legije organizirati odpor proti okupatorju. Torej je komunistom pri Sv. Vidu šlo za odstranitev političnih nasprotnikov, za revolucijo, ne pa za osvobodilni boj.
Vprašajmo se, komu in čemu je koristilo prekopavanje cest in straže narodne zaščite, javna zborovanja in volitve krajevnih odborov tik pred ofenzivo. Partizani so imeli že vnaprej pripravljen načrt, da se bodo pred italijanskimi divizijami umaknili. Morali bi upoštevati, da se bo okupator znesel nad civilnim prebivalstvom, da se bo maščeval še huje, če bo pred vasjo našel prekopano in zasekano cesto, če bo dobil podatke o javnem zborovanju in volitvah in še posebno če bo iz bližine vasi napaden. Vse gorje okupatorskih represalij, ki se je zgrnilo nad posamezne vasi in njihove prebivalce, je koristilo samo revoluciji, osvobodilnemu gibanju je pa škodilo, saj za pobite ljudi in uničeno premoženje svoboda ni več pomembna. Ko so se preživeli vaščani po ofenzivi zbrali na pogoriščih svojih domov, so bili obupani. Tako kot France Rot v Župenem so se spraševali tudi v drugih vaseh. Vaška straža je dajala vsaj nekaj upanja, da se na razvalinah požganih domov obnovi skromno življenje. In s težavo so se odločili. Ko so se kmalu potem spustili v Krimsko jamo, so bili prepričani, da je bila njihova odločitev pravilna. Zakaj so potem cele vasi »šle za žico«? Morda zato, ker so se ljudje navduševali za Italijane? Ne prej ne tedaj Italijanov niso marali, toda šlo jim je za preživetje.
Ker je njihov boj za preživetje bil tako težak, so tudi laže razumeli priporočilo: »Branite se, a ne ubijajte.« Seveda so bile tudi izjeme, toda velika večina se je ravnala po tem pravilu. Danes se tako ravnanje marsikomu zdi popolnoma nesmiselno. Če gledamo zgolj z očmi tega sveta, je zares nesmisel, toda gledano s krščanskega horizonta ima spoštovanje tega pravila veliko vrednost. Ali ni krščanstvo že tisoč let del naše kulture, del naše biti? Ob letošnjem 27. aprilu smo marsikaj slišali o boju za svobodo, o boju za našo identiteto. Pa se še mi za zaključek tega spominjanja zamislimo, kdo in kako se je v naši polpreteklosti boril za ohranitev slovenske identitete!