Avtor: Tine Velikonja

Ne morejo se braniti

Dve leti je minilo, odkar je izšla knjiga Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev (Dolenjska založba, 1995, Novo mesto). O njej smo že pisali (J. Maček, Zaveza, 20, 77). Gre za prvo knjigo obsežne trilogije. Obravnavani so pobiti ujeti partizani. Nedavno je izšla že druga o pobojih aktivistov in simpatizerjev OF. V tretji knjigi pa bodo napisani padli partizani.
Zaenkrat bo govora samo o prvi. Kakšno je njeno sporočilo? Približno takole: Bil je upor proti okupatorju in bila je kolaboracija. Ne branimo se očitkov, da je uporniška stran pripravljala pravičnejši svet. Vojaki MVAC (Milizia volontaria anticomunista) in domobranci so vzeli orožje od okupatorja in ga uperili proti lastnemu narodu. Zdaj pa se izgovarjajo na revolucijo in državljansko vojno. In tista prisega Hitlerju! Vsaj tako velik greh pa je, da niso spoštovali mednarodnih določb. Z dokumenti in pričevanji bomo dokazali, da so se nečloveško izživljali nad domoljubnimi slovenskimi ljudmi, ki so jim padli v roke, tako nad živimi kot nad mrtvimi.
Tako je sporočilo prve knjige o zločinih okupatorjevih sodelavcev. Ne zanikamo, da je v spopadih z vaškimi stražarji in domobranci padlo nenavadno veliko partizanov. Ni namen našega zapisa, da bi razglabljali o tem, zakaj so na enega padlega domobranca prišli kar trije padli partizani. Ni dvoma, da so bili partizani slabši vojaki. Še večje bo to razmerje, če nam bo uspelo dokazati, da je večina partizanov, ki jih našteva Grgič v prvi knjigi kot ujete in pobite, v resnici padla v boju.
Pričakovali smo, da zgodovinarji njegove knjige ne bodo samo zavrnili, ampak o njej tudi kritično spregovorili. Večina je res zamahnila z roko in jo položila na polico, kjer samevajo kronike partizanskih brigad, a izkazalo se je, da je to premalo, kajti javnost jo je sprejela kot resno delo o nekem času in nekem obnašanju in nihče ne protestira, kadar jo omenjajo. Ko bi se je vsaj kdo lotil s strokovne plati. Ne mislim pri tem Sizifovega dela, da bi preverjal vsebinske napake, pollaži ali laži, ampak splošno, ali se v današnjem času sploh še sme tako pisati. Ali je prav, da nekdo odkrito priznava, da je pri pisanju določenega teksta upošteval ohlapna metodološka načela, ki jih je postavila po zmagi revolucije komisija za zgodovino NOB pri Republiškem odboru ZZBU Slovenije (str. 24)? Po njih lahko namreč brez utemeljitve uvrstiš med pobite ujete partizane in ranjence tudi člane Narodne zaščite, čeprav niso nosili razpoznavnih znakov, imeli pa so orožje; pa tiste partizane, ki se niso hoteli predati in so raje naredili samomor; pa tiste, ki so umrli ob nenadnem napadu, ko so počivali; pa tiste ujete partizane, ki so bili ustreljeni na begu; pa ranjene partizane, ki so umrli v ujetništvu in nazadnje partizane, ki so umrli v internaciji. Nihče se tudi ni spotaknil ob jezik, ob kopičenje neznosnih žaljivk in zmerljivk, ki ne spadajo v knjigo, ki hoče biti zgodovinska. Nihče ni torej opozoril, da je takšno pisanje v današnjem času nedopustno, saj ni samo žaljivo in krivično, ampak v njem mrgoli domnev, obrekovanj in nelogičnih izpeljav. Kakšni so ti ljudje, ki ne spoštujejo dejstva, da so bili vaški stražarji in domobranci, ki so obdolženi zločinov, po vojni pomorjeni. Ker jih ni, se ne morejo braniti. Ne morejo oporekati, da ni bilo tako, ne morejo nam postreči s podatki, s katerimi bi nas prepričali, da je bilo drugače. Zato bi morali pisati o njih s človeško obzirnostjo in posebno previdnostjo. Tako pa se dogaja nekaj nezaslišanega: morilec je nekoga ubil, potem pa v jeziku sovraštva vali nanj grehe, ki jih ni mogoče preveriti in za katere naj bi vedela samo onadva.
Vrhunec takega pisanja je naslednji odstavek:
Po vojaških partizanskih sodiščih, ki so bila v letu 1943 in 1944 ustanovljena v večini enot, je bilo dezerterstvo že samo po sebi dovolj velik zločin (op.: za smrtno kazen). Če je bil k temu dodan še kaj več kot sum, da je ujeti pripadnik MVAC ali domobranec, ki je bil nekdaj partizan, sodeloval pri kakšnem umoru ujetega partizana ali aktivista OF, je bil to več kot zadosten razlog za smrtno kazen, ki je bila ponavadi takoj izvršena. Za to trditev imamo kar nekaj primerov MVAC po kapitulaciji Italije in to, na primer, velja za večino ustreljenih ujetih pripadnikov SNVZ (op.: primorskih domobrancev) na Črnem Vrhu (Grgič, 34).
Izid partizanskega napada na postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944 lahko primerjamo z domobranskim na Javorovico 16. marca 1944. Obe postojanki sta bili uničeni, njeni vojaki pa mrtvi. Vendar pa je velika razlika. Še v času boja je bilo na Javorovici postreljenih dvajset do trideset partizanov, ki so se že vdajali, v Črnem Vrhu pa so ujetnike gnali čez ves Trnovski gozd in jih ubili v Dolenji Trebuši. Čeprav je uradno znano, kje v plitvem grobu trohnijo njihove kosti, se jih doslej ni dalo prepeljati v domači kraj. Pol stoletja ležijo tam, ubogi kmečki ljudje, ki so imeli tri izbire: k partizanom, v internacijo ali k domobrancem v domačem kraju, in so se odločili za zadnjo. Vojaki niso bili niti mesec dni. Naj Grgič imenuje samo en njihov zločin!
Mržnja in jeza. Zakaj se komunistična stran še ni osvobodila od njiju? Saj je vendar zmagala in še zdaj uživa sadove svoje udeležbe. In to ob dejstvu, da je v času, ko je bilo vojne konec, brez sodbe pobila najmanj 15.000 Slovencev, od tega 12.000 vojaških nasprotnikov in 3.000 civilistov.

Kdo se je izživljal nad ranjenci?

Ko smo že pri očitkih, bi se za uvod ustavili pri ranjencih. Za partizane vemo, kaj so počeli. Ponovno preberite zgodbo o ranjencih, zajetih na Turjaku septembra 1943, ki jo je opisal Justin Stanovnik (Dan po vdaji, Zaveza, št. 10, str. 51–56), ali o domobranskih ranjencih, ki so bili na vlaku, zaustavljenem 8. maja na Jesenicah in odpeljanem na Blejsko Dobravo (T. Velikonja, Vse poti peljejo čez Ljubelj, Zaveza, št. 13, str. 35–37)! Grgič se je potrudil in v posebnem poglavju opisal napade pripadnikov MVAC in domobrancev na partizanske bolnišnice in zavetišča (str. 416–427). Tudi sicer so se po njegovem domobranci najbolj izživljali ravno nad ranjenci. Pavle Kogej je napisal zgodbo, ki to zanika (Moje srečanje z Viktorjem Kragljem, Zaveza, št. 20, str. 79). Zdaj smo prejeli še dve pismi:
BUTALA JANEZ, rojen 18. februarja na Griču pri Črnomlju. O njem nam je poslala pismo sestra in gospodinja preškega župnika Valentina Bahorja:
Na str. 345 piše Grgič, da so domobranci 7. julija 1944 pobili pri Zagradcu 22 neoboroženih ujetih partizanov. Med njimi je na prvem mestu omenjen naš bratranec Janez BUTALA iz Griča pri Črnomlju. To ne drži. Janez je bil mobiliziran kot skrivač in nato ranjen kot partizan. Domobranci so ga pripeljali v Ljubljano v bolnico in ga tam zdravili. Zastražen ni bil. Hodili smo k njemu na obisk: njegova soseda Majerle, bila je v službi v bolniški kuhinji, in njegova soseda Rom in Bahor. Lahko so bili pri njem tudi po dve uri. Po vojni ni bilo o njem nobenega sledu, čeprav so ga domači iskali.
Bahor Milka 1.r.
Iz Rovt smo dobili tole pismo:
Kako je bilo v Rovtah! Spomladi leta 1944 je prišlo na tukajšnjo domobransko poveljstvo sporočilo, da leži v grapi v Idrijski Zali naš vaščan Jakob Treven, partizan s činom. Bil je težko ranjen. Tukajšnji domobranci so šli s konji in ga pripeljali v Rovte, od tu naprej v Ljubljano v splošno bolnico pa domobranski rešilni avto. Tam je bil v družbi s Francem Kogovškom, bivšim komandantom naše 44. čete v Rovtah, in domobrancem Ivanom Merlakom. Večkrat sem jih obiskal. Po končani vojni je bil Treven do smrti poslovodja blagovnice v Dolenjem Logatcu. Moj sošolec J. Burnik je bil ordonanc v Ljubljani pri zdravniku dr. S. Graparju. Pravil mi je, da je bil večkrat z rešilnim avtomobilom na terenu. Pobrali so vse najbolj potrebne ranjence in jih vozili v ljubljanske bolnice. Čeprav je bil bolničar in povrhu še letnik 1927, ga vse to ne bi rešilo smrti. Tisto noč, ko so v Šentvidu praznili njegovo sobo, se je skril za visoko lončeno peč. Ob svitanju pa je odšel na hodnik in bil tako rešen. Tudi vaški aktivist ali terenec A. A. je bil po naključju obstreljen od partizanov. Domobranci so ga šli pobrat v Popitovo grapo in ga odpeljali v vojaško bolnico v Moste. Domov je prišel pozdravljen. Še bi lahko našteval. Kako pa je bilo po končani vojni v Rovtah? Prebral sem mnogo partizanske literature iz vojne, posebno pa, če so bile omenjene Rovte in okolica. Zasledil nisem niti enega slučaja, ki bi bremenil domobrance tukajšnje postojanke. In epilog: Po končani vojni so bili v mesecu juniju skoraj vsi in ena žena brez vsake sodbe pomorjeni.
Franc Logar, Rovte, l.r.
Med domobranskimi akcijami, ki jih našteva Grgič, pade v oči pisanje o napadu gorenjskih domobrancev na partizansko bolnišnico v Podvolovljeku:
8. januarja 1945 je domobranska udarna četa iz Kranja pod vodstvom poročnika F. E. v Podvolovljeku nad kmetom Petkom odkrila partizansko bolnišnico. V njej je bilo v času napada sto štirinajst partizanskih ranjencev in osebja. Bolnišnico so našli po naključju. Domobranci so šli za zaščitnico kolone Zidanškove brigade, ki tudi ni vedela za bolnišnico in je v njeno smer zavila nehote. Posledice so bile tragične. Domobranci so pobili najmanj petnajst težkih ranjencev, koliko so jih ujeli in ustrelili kasneje, pa ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Največ so jih predali Nemcem, ki so jih postrelili na Ljubnem še istega dne.
Udarna četa je v svojem poročilu priznala, da so pri napadu na bolnišnico ubili le dva partizana, devet so jih ujeli (kaj so storili z njimi, ni omenjeno), drugih dvanajst težkih ranjencev v odkriti baraki pa pustili pri miru. To je seveda laž (Grgič, 325–327).
F. E. je Franc Erpič, poročnik in nekdanji poveljnik kranjske čete, ki sedaj živi v Avstraliji. Vprašali smo ga, kaj ima povedati ob tem:
Pisanju Silva Grgiča se mora človek samo smejati. Papir je pač potrpežljiv in prenese vse, kar se napiše. Koliko ljudi pa temu pisanju verjame, je veliko vprašanje. V kolikor se spominjam, smo na pohodu v Savinjsko dolino naleteli samo na eno bolnico. Odkrili smo jo slučajno in to brez vsakega streljanja. Podroben opis pa sem pred leti napisal za Tabor. Če danes pri 83-ih letih pomislim, da sem s kakimi 70-imi res pogumnimi fanti delal take preglavice vedno bežečim partizanom. Mikuž je za pregled zgodovine NOB črpal podatke iz našega arhiva, katerega smo pred umikom zazidali, ki pa je nedotaknjen prišel v roke partizanov kmalu po okupaciji Slovenije po partizanih.
Franc Erpič l. r.
V Taboru (F. Erpič, Gorenjsko domobranstvo, 1987, št. 9–10, 213–215) smo prebrali sledeče:
V Lučah smo se mudili le nekaj dni, pa smo si v tem kratkem času pridobili zaupanje prebivalcev. Konec decembra 1944 je prišel v Luče kmet samo zato, da je sporočil, da je ponoči mimo njegove kmetije šla verjetno ena partizanska brigada. S četo sem takoj odšel v smeri proti Podvolovljeku. Kmalu smo naleteli na zaščitnico brigade, ki je po nekaj strelih zbežala. Nekaj partizanov od te grupe se je skrilo in so se pozneje sami prijavili. Take prijavljence sem po kratkem zaslišanju priključil četi. Kdor pa ni hotel sprejeti orožja, je moral slediti četi vse do povratka v Kranj odnosno na Brdo pri Kranju, kjer sem jih odpustil na njihove domove.
Medtem, ko smo zasledovali bežeče partizane, smo slučajno našli v gozdu partizansko bolnišnico. V njej je bilo kakih dvanajst ranjencev. Med njimi je bil tudi meni dobro poznan Martin Vršnik iz Robanovega kota pri Solčavi. Partizani so ga prisilno mobilizirali nekaj mesecev pred napadom na Mozirje. Povedal je, da je bilo med napadalci na Mozirje veliko povsem neizvežbanih mobilizirancev, kot je bil on sam. Pred seboj so imeli Nemce, za hrbti pa politične komisarje. Martina sem dobro poznal že pred vojno. Ko sem bil uradniški pripravnik v Mozirju, sem pogosto hodil v Solčavo in v Logarsko dolino. V Robanovem kotu, kjer je bil doma, sem se večkrat oglasil. Martin se je bavil z ovčarstvom. Bil je poznan kot umen rejec ovac. Moj brat, ki je bil kmetijski referent pri banski upravi v Ljubljani, se je pogosto mudil službeno v Robanovem kotu, jaz sem ga pa običajno spremljal.
Ne spominjam se več, kakšne poškodbe je utrpel. Vem pa, da je bil med težkimi bolniki. Ker ni mogel hoditi, sem poskrbel konja in sani in smo ga peljali na njegov dom. Ko mu je njegova mati odstranila obveze z ran, je v njih našla črve. Njegov brat mi je že potem, ko sem bil v emigraciji, pisal med drugim: »Martin, kateremu ste rešili življenje, je poročen.«
Pohod v Savinjsko dolino je trajal skoraj mesec dni. V vsem tem času nismo imeli nobenih izgub, pa tudi bojev ne, razen nekaj prask z zaščitnicami glavnina je vedno ob pravem času odnesla pete. Ujeli smo samo nekaj partizanov, še več se jih je prijavilo. Med njimi je bil tudi Milan Volovšek, s katerim sva se ponovno sešla v taborišču v Italiji. Ujete in prijavljene partizane, ki so bili doma s Štajerskega, sem pustil v Mozirju pri nemški policiji, nekaj sem jih sprejel v udarno četo, ostale pa oddal postojanki v Kranju.

Ni mogoče dokazati, da nečesa ni

Za reči, ki jih ni, ni znanstvenega postopka, s katerim bi lahko dokazali, da ne obstajajo, pa naj gre za NLP ali za bioenergetske tokove. Podobno je z Grgičevimi trditvami. Za večino ne bo mogoče nikoli ugotoviti, koliko so laž in koliko resnica. Samo naklonjenosti slučaja se imamo zahvaliti, da nam je uspelo omajati vsaj nekaj podatkov iz njegovega seznama. Ponovil bi, kar sta povedala Janko Maček in Silvo Golob:
GROG Matija, partizan Dolomitskega odreda. Ob napadu na postojanko MVAC Šentjošt nad Vrhniko, julija 1942, so ga legionarji ujeli in ga drugi dan na pokopališču v Šentjoštu ustrelili (Grgič, 95).
V resnici je bil to Matija Malovrh, po domače Grogov, ob napadu smrtno ranjen in so ga vaški stražarji našli mrtvega naslednjega dne. Toliko je še imel moči, da se je zavlekel v zrelo pšenico (J. Maček, Zaveza, št. 20, 80).
HOSTA Metod, partizan 1. bataljona 15. brigade. Rodil se je 24. avgusta 1922 v Dolenji Stari vasi, Šentjernej. 4. oktobra 1944 so ga v Hinjah ujeli domobranci in ubili (Grgič, 101).
S. K. je povedal naslednje: Tega dne je bil kot partizan skupaj z Metodom. Ko so se začeli partizani umikati, je on bežal v eno smer, Metod pa v drugo. Potem je slišal, da je Metod padel med bojem oziroma pri umiku.
(S. Golob, Zaveza, št. 20, 81).
V poglavju o ranjencih je napisano pričevanje Milke Bahor o Janezu BUTALI.
Proti klevetam in lažem se je težko boriti. Pomembna je klima, ki prevladuje v neki družbi. Lahko jih podpira in spodbuja ali pa zavrača. Na koncu se zastavlja vprašanje, komu verjeti. Za Grogovega Matija bomo prej verjeli šentjoškim vaškim stražarjem kot partizanu, ki je kar tako napisal, kar je slišal. Pri pričevanju o Metodu Hosti me moti, da priča ni navedena s polnim imenom. Kaže namreč, kakšen strah imajo nekdanji partizani pred svojimi, saj se za dobro stvar, kot je resnica, ne upajo stopiti pred javnost. Za Janeza Butalo pa lahko domnevamo, da je delil po koncu vojne usodo domobranskih ranjencev in se je skupaj z njimi znašel v Brezarjevem breznu ali v Iškem Vintgarju. Obenem pa se seveda vprašujemo, ali so kaj bolj zanesljivi podatki o drugih enaindvajsetih, ki naj bi bili takrat pobiti pri Zagradcu.

Zakaj naj bi bili vaški stražarji in domobranci tako nečloveški?

Spregovoriti bi morali psihologi in sociologi ter nam povedati, koliko in zakaj naj bi bili vaški stražarji in domobranci iz drugačnega testa kot partizani. Zakaj naj bi se protikomunistična stran obnašala bistveno bolj surovo in nečloveško, zakaj naj bi se razdivjala nad vsakim ujetim partizanom in partizanko, terencem ali aktivistom, za razliko od komunistične, kot o njej piše Grgič, da naj bi ne pobijala brez sodbe, ne mučila brez potrebe in pustila pri miru vsaj mrliče. Morali se bodo vprašati, kaj je z misterijem krvi, ki ga partizani tako radi obešajo svojim nasprotnikom, kot da smo se preselili v majevske čase in Srednjo Ameriko. Kaj je z geslom Za pet Kristusovih ran … , kaj z zgodbami o kastracijah mrtvih partizanov in partizank, kam s prerezanimi vratovi in menažkami, napolnjenimi s krvjo, in kam z ritualnimi umori nosečih ujetnic?
Grgič je, preden je začel zbirati podatke, postavil znanstveno tezo, da so vaški stražarji in domobranci pomorili ravno toliko nasprotnikov kot partizani. Pridno zbira podatke in nam ponuja že neke številke: vaški stražarji in domobranci so po njegovem pobili kot ujetnike ali ranjence 2.444 partizanov, 3.050 aktivistov in simpatizerjev OF, 4500 do 5.000 partizanov pa je padlo v boju z njimi. Če vse tri postavke seštejemo, pridemo do števila 10.000. S takšno tezo ni nič narobe, tako znanstveniki delajo. Če se kasneje izkaže, da je zgrešena, niso razočarani. Nepredvidljivi rezultati so največja spodbuda za njihovo radovednost. Tako so odkrili smodnik in penicilin. Če med raziskavo prihajajo na dan drugačne številke, se jih presenečeni veselijo, popravljajo ali spreminjajo delovno hipotezo in določajo podskupine z drugačnim pomenom.
A avtorju tega ni mar in koplje in rije dalje kot delovni stroj. Ko si je zadal visoki cilj, se ni odločil za fino delo, pri katerem bi skrbno preveril vsak zapis, ampak je sklenil, da bo vtaknil v malho prav vse, kar bo dišalo po nasprotnikih in se povsod odločil ne samo za največje število njihovih zločinov, ampak so morali postati ti zločini najbolj zavrženi in grozljivi. Skoraj ni ženske, ki ji ne bi porezali prsi in odprli trebuha, skoraj ni ujetega partizana, da mu ne bi razbili glave s puškinim kopitom in se spravili na spolovilo.
Če bi hotel biti prepričljiv in verodostojen, bi moral Grgič oziroma njegova skupina najprej zbrati imena vseh padlih in pomorjenih partizanov in civilistov na partizanski strani. Potem pa naj bi napravili statistični pregled, kako je kdo umrl, kdo je bil storilec, dokazani ali domnevni, in kam je spadal. Žrtve je treba imenovati z imenom, pavšalno pisanje o padlih ali pomorjenih lahko sicer upoštevamo, vendar samo do neke mere, saj je vseeno čudno, da se za toliko ljudi ne bi moglo v petdesetih letih ugotoviti, kako so se imenovali in odkod so bili. Če ne drugače, bi morali delati tako kot protikomunistična stran. Imena pomorjenih nabiramo in razvrščamo po naseljih, iz katerih so prišli. Tako imajo sovaščani možnost nadzirati, ali so imena prava, povrhu pa jih skušamo preveriti v matičnih knjigah. S skupnimi močmi bi lahko ob pomoči države popisali vse, pa tudi razvrstili, kako in na kateri strani so umrli. O tem se razmišlja in razpravlja, a ni zaenkrat nič, ker ni politične volje.

Kaj konkretnega pričakujemo od zgodovinarjev?

Za tisto, o čemer nameravam zdaj pisati, pa bi bil čas, da bi zgodovinarji razčistili nekaj konkretnih reči, ki se tičejo zgodovine 2. svetovne vojne pri nas.
1. Ali so v roški ofenzivi julija in avgusta leta 1942 sodelovali tudi vaški stražarji?
Res je bila prva postojanka na Šentjoštu nad Horjulom ustanovljena ravno v tistem času, 17. julija 1942. Pod Gorjanci je že nekaj tednov deloval Štajerski bataljon. Četniki te enote so v tistem času res pobijali partizane, ki so se znašli blizu njih, predvsem zato, da jih ne bi izdali. Grgič imenoma našteva petinštirideset partizanov in štirinajst aktivistov OF, ki naj bi bili žrtve tega bataljona. Ivan Korošec, sam vojak tega bataljona, je napisal knjigo o njem in nam napravil medvedjo uslugo, ker se je tem pobojem izognil.
Vendar ne eni in ne drugi niso bili vključeni v enote, ki so sodelovale v ofenzivi. Italijanske vojaške enote, ki so jo izpeljale, so bile dobro oborožene in številne. Zato se poveljstvo v svojem napuhu ni oziralo na nikogar, niti na domače italijanske karabinjerske posadke ne. Ravno zato je bilo toliko žrtev med prebivalci, toliko nevojakov pomorjenih ali odpeljanih na Rab, in požganih toliko vasi, skoraj nič pa med partizani. Podatki, ko pripisuje Grgič v času ofenzive žrtve vaškim stražarjem, ne držijo in jih ni mogoče upoštevati. Razmere julija in avgusta 1942 so bile za prebivalstvo Ljubljanske pokrajine tako neznosne zlasti zaradi represalij okupatorja. Prebivalci so bili prisiljeni navezati stike z njim, da bi preprečili najhujše.
Kot zelo sporne bi omenil naslednje:
Bolnišnico v Iškem Vintgarju ali Bercetovo (Krvavice) so Italijani skupaj z MVAC obkolili že pred ofenzivo (Roško) in ubili enega ranjenca in partizanko.

GLIHA Jože, 3. avgusta 1942 so ga pri Bezuljaku zasledili vaški stražarji. Obstrelili so ga v nogo, da je obležal, potem so ga ubili z ročno bombo.

MIHELIČ Franc, partizan neugotovljene enote. Rodil se je na Babni Polici v Loški dolini. 29. julija 1942 so ga pripadniki MVAC, ki so kasneje ustanovili vaško stražo v Loški dolini, ujeli in ga pri Vrh u v Loški dolini ustrelili.

PACEK Franc, član inštruktorske skupine Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Rodil se je 22. avgusta 1914 v Velikem Podlogu pri Leskovcu. 16. junija 1942 so ga mirnopeški in šentruperški pripadniki MVAC, ki so se izdajali za partizane, ujeli pri Sv. Roku. Mučili so ga ter zaklali skupaj s partizanom Zvonkom Runkom.

ŠVIGELJ F ranc, partizan Krimskega odreda. Rodil se je 8. aprila 1917 na Kožljeku. 31. julija 1942 so ga pripadniki posadke MVAC v Begunjah pri Cerknici ujeli in ga izročili Italijanom. Ti so ga 1. avgusta ustrelili v Cerknici.


Takrat MVAC v Begunjah še ni bilo. So pa pri Švigljevi aretaciji sodelovali domačini.
TROHA Viktor; rodil se je 15. septembra 1920 na Babni Polici v Loški dolini. 30. julija 1942 so ga v Loški dolini ujeli in ustrelili pripadniki MVAC.

Tudi v Loški dolini takrat še ni bilo vaških stražarjev! Stane Okoliš (Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana, 1996) je zanj zapisal, da so ga ustrelili Italijani.
2. Ali so domobranci sodelovali v nemški ofenzivi oktobra in novembra leta 1943?
Res je bilo takrat slovensko domobranstvo že ustanovljeno in je Vuk Rupnik opravil nekaj akcij na južnem območju litijske občine, okrog Javorij in Primskovega. Nemške enote, ki so sodelovale v tej ofenzivi, so bile izvežbane, dobro oborožene in številne, zato tudi hujše posledice te ofenzive za partizansko vojsko kot jih je imela roška ofenziva. Domobrancev niso potrebovali. Nemški vojaški stroj je temeljito opravil svoj posel, nato pa odšel. Mirno je pustil, da so se razpršene partizanske enote zbrale in reorganizirale in že čez nekaj tednov napadle Grahovo, Velike Lašče in Kočevje.
Domobranci torej niso bili vključeni v enote, ki so sodelovale pri ofenzivi. Zato ne vemo, kam naj bi dali takale poročila:
Slovenska vojna partizanska bolnišnica (SVPB) Pugled v Kočevskem rogu. V nemški ofenzivi oktobra 1943 je bila nedvomno izdana. Nemce so do nje vodili bivši pripadniki MVAC. 27 oktobra so bolnišnico napadli in po nekaterih objavljenih podatkih pobili enaindvajset ranjencev.


Del dolinske partizanske bolnišnice se je iz Ribnice umaknil na Travno goro. 4. novembra 1943 so jo napadli Nemci, ki so jih vodili domobranci. V napadu so ubili precej ranjencev, zanesljivo jih je bilo šest, medtem ko so ostale ujeli in odpeljali v zapor .


Brigadna ambulanta Levstikove in Ljubljanske brigade na Mokrcu 10. novembra 1943. Po srditih spopadih z Nemci in domobranci je bilo od obeh brigad v ambulanti osemintrideset ranjencev, ki naj bi jih 2. bataljon Levstikove brigade prenesel v bolnišnico. Pri prenosu so Nemci in domobranci bataljon obkolili, pobili šestnajst ranjencev in štiri stražarje. Takrat so pobili skupaj najmanj trideset ranjencev in osebja. Večinoma so bili težki ranjenci.
BOJC Janez, intendant začasne bolnišnice v ribniškem gradu. Domobranci so bili dobri vodniki nemškim enotam, ki so pregledovale gozdove Ostrega vrha. Janeza Bojca in partizana Marjana PAKIŽA je s smrtonosnim strelom 3. novembra 1943 zadel nemški ostrostrelec.
GERJOL, partizan, ime ni znano, iz neugotovljene enote. V jesenski ofenzivi 1943 se je predal Nemcem in domobrancem na Lavrici skupaj s še štirimi partizani. Vse štiri so ustrelili na Lavrici.

LETNAR Maks, partizan Ljubljanske brigade. Rodil se je leta 1922 v Ljubljani. Ob veliki ofenzivi so ga na Rakitni ujeli Nemci in ga predali domobrancem. Ti so ga zaprli na Vrhniki, od koder je za njim izginila vsaka sled.

Potrebovali bi pomoč obramboslovcev in pravnikov

Po Grgičevem so smeli iz ujetništva bežati samo partizani, za domobrance je bil to greh, enako uboj vojaka na straži. Tudi partizan, ki je neopažen zgorel v goreči hiši, je bil ubit kot ujetnik. Predvsem pa bi morali strokovnjaki povedati, koliko časa traja boj, ko moramo mrtve, ki so obležali na bojni poljani, uvrščati med padle.
1. Uboj stražarja pri poskusu bega
Ujetniki so hudo breme. Toliko večja nadlega so pri gverilskem vojskovanju. Razmere so take, da se jih moraš znebiti: nekaj jih vključiš v svoje enote, za druge pa sta samo dve možnosti, da jih postreliš ali izpustiš. Vaški stražarji in domobranci so imeli še eno možnost, da so jih namreč predali okupatorju, ta pa jih je pošiljal v internacijo. Za ujetnike je posebno nevaren čas, ko še niso pripeljani do zbirališča. Dogajalo se je namreč na eni kot drugi strani in se še, da si stražarji skušajo olajšati delo in se jih znebijo, potem pa javijo, da so bežali. Da pa Grgič vsakega partizana, za katerega domobranci poročajo, da je bil ustreljen pri poskusu bega, vključuje med pobite, je vseeno prehuda. Ujeti partizani so vedeli, da se jim dobro ne piše. Zelo verjetno so najbolj odločni samo čakali, kdaj bodo skočili. Nekaterim se je posrečilo, drugim ne. Najbolj uspešen je beg, če prej onesposobiš stražarje. Partizani sebi tega ne štejejo za greh, pač pa ga očitajo drugim.
LISAC Jože, partizan poverjeništva Ozne za Kočevsko. 1. novembra 1943 so ga pripadniki MVAC zverinsko ubili. S soborcem je spremljal skupino pripadnikov ujetih MVAC, ki so šli po vodo. Bil je na začelju kolone, ko so ga zgrabili in z bajonetom zaklali.

Kaj lahko rečemo ob takem pisanju? Gre za skupino vaških stražarjev, med njimi je bil tudi kaplan Ivan Lavrih, ki so si tako rešili življenje. Vse druge ujetnike iz te skupine, bilo jih je skoraj sto, so prignali na Mačkovec in postrelili.
MRŠE Franc, partizan Šercerjeve brigade. Rodil se je 25. maja 1910 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V bojih za Velike Lašče so borci Šercerjeve brigade ujeli 17 domobrancev. Ujeti domobranci so bili slabo zastraženi. Pred poldnevom 3. decembra 1943 so izginili s partizanskim stražarjem Francem Mršetom vred. Mršeta so ubitega našle partizanske patrulje pri Ponikvah.

Op.: Kot je znano, je ob napadu na Velike Lašče 3. decembra 1943 umrlo okrog osemdeset domobrancev. Večina od njih je bila ujeta in postreljena. Če je sedemnajstim zares uspelo pobegniti in pri tem niso izbirali sredstev, jim tega ne moremo šteti v slabo.
PATE Franc, partizan neznane enote. Rodil se je v Dolenjem Kamenju, Novo mesto. 8. decembra je prišel na obisk domov Vaški stražarji so hišo obkolili. Ko je na begu skočil skozi okno v vrt, so ga zadele belogardistične krogle.

2. Kako lahko ocenjujemo napad na vojaka na straži? Ali je padel v boju ali ga smemo šteti med pobite ujetnike?
V partizanskih kronikah beremo zgodbe, kako se je njihovim borcem posrečilo neopaženo približati postojanki in kako so najprej neslišno onesposobili stražarja. Vemo, da to pomeni uporabo hladnega orožja in rok in tako se v vojni dela. Tako so delali tudi njihovi nasprotniki. Kaj pa tole:
MRZELJ Alojz, pionirček. Rodil se je 1935 v Velikem Gabru pri Trebnjem. 11. julija 1944 so partizani neznane enote snemali telefonsko žico pri Velikem Gabru. Malega Alojza Mrzelja so poslali neoboroženega na stražo. Domobranci so ga ustrelili.

3. Kdaj lahko rečemo za vojaka, ki je umrl ob nekem spopadu, da ni padel v boju, ampak je bil ubit kot ujetnik?
V uvodu sem že omenil, da mednje ne moremo šteti pripadnikov Narodne zaščite, saj sploh niso nosili uniform, ne partizanov, ki so se v brezizhodnem položaju odločili za samomor, ne partizanov, ki so bili nenadoma napadeni, ko so počivali, in ne ranjenih partizanov, ki so zaradi ran umrli v ujetništvu. Ali je mogoče kar pavšalno reči za partizane, ki so umrli ob nekem spopadu, da so bili pobiti kot ujetniki ali ranjenci, kot trdi Grgič recimo za spopad na Javorovici na Gorjancih 16. marca 1944, za napad na Glino na Bloški planoti 4. januarja 1945, za napad pri Sv. Ani nad Ložem 13. januarja 1945, za napad na Babno Polje 13. marca 1945, za bitko pri Borovljah 10. maja 1945 in spopad pri Glinjah 11. maja 1945? Kako je mogoče, da ne bi večina padla v borbi iz oči v oči, ampak se je kar vdala? Kako je mogoče trditi, da niso padli v boju obkoljeni, ki so zgoreli v poslopju, ali ustreljeni med spopadom, ki so se poskušali reševati z begom, smrtno ranjeni, ki so umrli po končanem boju in podobno? Vojna je surova reč, še posebej gverilska, saj njen cilj ni zavzemanje ozemelj ampak ubijanje nasprotnikov. Če je šlo zraven še za državljansko vojno, pa je bilo toliko hujše. Med samim spopadom vdaja ni mogoča. Četudi vojak med bojem dvigne roke ali belo zastavo in odvrže puško, to pogosto ni dovolj in se strelja po njem. Sredi boja lahko tudi na smrt ranjeni še uporabi orožje. V bojnem besu je dober samo mrtev sovražnik. Takrat se tudi nihče ne ozira na civilno prebivalstvo, če se je znašlo v stiski skupaj z obkoljeno enoto. Nazadnje pa vemo, da vojskovanje ljudi posurovi, da zagrešijo dejanja, ki jim jih je vse življenje žal, nekateri pa so take narave, da jim pride vojna kot nalašč, in že med bojem izkoristijo vsako priliko, da se lahko izdivjajo. Vsega je bilo, kljub temu pa se Grgičev seznam podira na vseh koncih. Seveda ne povsem:

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obnoviti stare znake Mirko Kambič

Na seznamu je tudi JANČAR Lizika, partizanka Dolomitskega odreda. Rodila se je 17. oktobra 1919 v Mariboru. Med ofenzivo proti Dolomitskemu odredu so jo 20. marca na Belu pri Dobrovi ujeli pripadniki MVAC. Komandant 1. bataljona MVAC Legije smrti jo je ustrelil.

V Zavezi (A. Komotar, Spomini tehtanja, Zaveza, št. 9, 21–29) smo že pisali, kako je prišlo do tega obžalovanja vrednega dogodka:
Vidmar je ujetnike spravil v Rovte in jih zasliševal. Večino jih je izpustil, ker res niso imeli nad seboj nobene krivde. Manjše število je predal Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kadar bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjala njega in ves protikomunistični tabor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje. Ko sem pozneje še nekajkrat govoril z njim, sem opazil na njem neko zamišljenost. Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.
Za resnico nam je. Da nam Grgič ne bo očital, da samo ceframo s trudom napisani seznam, bi ga opozorili na tale dogodek, za katerega ne ve:
Rupnikov bataljon je 17. oktobra 1944 leta razbil italijansko brigado Trieste pri Velikem Korinju. Padlo je precej partizanov, tri pa so ujeli. Po hitrem postopku so bili obsojeni na smrt in na mestu ustreljeni.
Ali pa smemo šteti med ranjene in pobite partizane tudi naslednjega:
OSREDKAR Ivan, partizan. Kurir postaje 13/a. Rodil se je 13. novembra 1927 v Žirovskem vrhu, kmetijski delavec. 18. novembra 1944 so domobranci iz Škofe Loke napadli zavetišče kurirjev za Logom. Med njimi je bil tudi Ivan, ki je bil ranjen pod desno ramo. Domobranci, ki jih je vodil J. K., so drugi dan med patruljiranjem v snegu odkrili sled za ranjencem in ga našli mrtvega, ker je ponoči izkrvavel.
4. Znano je, da je v roški ofenzivi v gorečih vaseh zgorelo tudi precej skrivačev. Ali je partizan v skrivališču, ki je zgorelo, padel v boju ali je bil umorjen?
POPIT Jože, partizan Dolomitskega odreda. Rodil se je v Žibršah. Jeseni 1942 so med pohodom pripadniki MVAC iz Hotedršice požgali Popitovo hišo v Žibršah. Pri tem je zgorel najstarejši sin Jože, ki je bil takrat kot partizan skrit v kleti.

PRIMOŽIČ Rado, partizan 5. bataljona 1. VDV brigade. Rodil se je 12. marca 1924 v
Loki pri Črnem Kalu, Koper 23. januarja 1945 so ga v vasi Metulje na Blokah obkolili domobranci. Zgorel je na seniku, ki so ga domobranci zažgali.

Padli v boju

Za zaključek bi se podrobneje ustavili pri omenjenih večjih spopadih. Nismo jih izbrali naključno, ampak take, ki se jih je dalo raziskati. Še so namreč živi domobranci, ki so v teh spopadih sodelovali, kot tudi nekaj prič, ki so prišle kasneje na kraj dogodka.

Javorovica, 16. marca 1944

O Javorovici smo že pisali (Zaveza, št. 9, 41). Prišlo je do poboja partizanov, ko je bilo boja konec in so se ti predajali. Povod je bil zahrbtni rafal iz ozadja po domobrancih, ki so se bližali, da bi prevzeli ujetnike. Še danes se ne ve, kdo ga je sprožil. Na vsak način nekdo od partizanov, ki je nosil brzostrelko, to pa je moral biti eden od komandirjev ali komisarjev. Po avtorjevi oceni je bilo takrat pobitih najmanj štirideset ranjenih ali ujetih partizanov. Ni se oziral na naše pisanje, še vedno mu je ušlo, da je v skupino ujetih prvi začel streljati D. F (Drago Furlan), čeprav smo mu povedali, da ga takrat na Javorovici ni bilo, ker ga je kuhala vročina in je ostal v Novem mestu prikovan na posteljo. Na koncu je avtorju ušlo še tole:
Kako naj se opraviči domobransko divjanje nad padlimi in ranjenimi partizani in partizankami, kot je razbijanje glav s puškinimi kopiti, rezanje spolovil, odpiranje trebuhov partizankam?
Uporabili bomo pričevanja ljudi, ki so po spopadu prišli na Javorovico:
Kristina Šteblaj iz Volčkove vasi pod Javorovico je bila takrat stara devetnajst let. Zdaj stanuje v Ljubljani, podobno kot njena tri leta mlajša prijateljica Tončka Erjavec:
Oče mi je umrl leta 1941. Brat je bil slaboviden in bil zato rešen vojaščine in tudi partizanščine. Ženske se s politiko nismo ukvarjale. Eni kot drugi so nas pustili pri miru. Učila sem se pri gospe Božičevi, ki je imela hišo pod gozdičkom. Tistega 16. marca leta 1944 smo poslušali streljanje s hriba, vendar nismo vedeli, kaj je. Še pred poldnevom pa smo skozi okno zagledali domobrance, pa tudi Nemce, kako korakajo mimo nas proti Šentjerneju. Enega sem prepoznala, Šketljevega.
Doma je bil z Javorovice. Stekla sem za njim in ga vprašala, kaj je bilo. Samo tole je rekel: »Ne veš, kaj se je na Javorovici naredilo! Nič ne bom rekel, boš že izvedela.«
Popoldne se je razširila vest, da so vsi partizani padli ali bili pobiti. Na Javorovici imamo sorodnike, pa tudi mladostna radovednost me je gnala. Zato sem povabila sosedovo Tončko, naj gre z mano. Takoj je bila za to. Tako sva šli drugi dan, 17. marca zjutraj, v breg na ogled. Ostalo je še nekaj snega in pot je bila ledena. V dobre pol ure sva bili že pri prvih hišah. Pred vasjo ni bilo nič. Prvega mrtvega partizana sva opazili sredi vasi v grabnu. Naprej po pobočju jih je bilo vedno več, predvsem po kotanjah in jarkih. Vseh skupaj sva jih našteli preko sto. S seboj sva imeli žegnano vodo in sva vsakogar malo poškropili. Hudo nama je bilo zanje. Tako mladi so se nama zdeli. Imeli so nežne roke, da sva pomislili, da niso mogoče partizanke. Sneg je bil pomrznjen, bilo ga je največ 30 cm. V kotanji pod cerkvico je bilo največ mrtvih, po mojem kakšnih štirideset. Ležali so v dveh vrstah. Večinoma so bili bosi. Okrog so ležale poginule mule, kotli in druga oprema. Krvi je bilo nekaj po snegu, vendar ne veliko. Videti je bilo, da so obležali tako, kakor so padli. Okrog ruševin je bilo zbranih kakih deset ljudi, samih domačinov z Javorovice ali Bana, večinoma otrok. V ruševinah cerkvice so ležali partizani, dva ali trije moški in ženska. Ta je ležala na hrbtu. Imela je razgaljene prsi in pobje so radovedno zijali vanjo in se smejali. Po prsih so se videle praske. Starejši moški je skočil z obzidja in jo zagrnil. Nobeden od mrtvih partizanov ni bil gol, ne spominjam se celo, da bi bil kdo samo v perilu. Seveda pa nobenih porezanih prsi, spolovil, glav ali rok, kakor tudi ne odrtih konj.
Na pobočju sva se zadržali kar nekaj časa. V tistem času tam ni bilo partizanov. Nisva se bali. Ko sva se vračali proti vasi, pa naju je hudo prestrašil vaščan, ki nama je dejal: »Hitro pojdita! Če bodo prišli partizani, vaju bodo imeli za vohunki in bo po vama.« Odhiteli sva domov. Bilo je ravno poldne, ko sva se vrnili. Ni bilo prav. Tončkin oče naju je kregal, kako sva šli lahko na tako nevarno pot.
To je resnica o Javorovici, ki se jo upam ponoviti pod prisego pred vsakim sodiščem. In še vprašanje g. Golobu: Kje ste bili tistega 17. marca, da Vas in 2. čete 1. bataljona nisva videli, čeprav pišete, da ste bili na kraju boja že ob 8. uri zjutraj?
Kristina Šteblaj l.r.
Franc Vide, ki živi zdaj na Igu, nam je že povedal svojo zgodbo in smo del objavili v Zavezi. Bil je med pogrebci na Javorovici. Takrat se je zmotil v datumu. Pokopavali so v soboto 18. in ne v nedeljo 19. marca:
Živeli smo v Dolnji Stari vasi pri Šentjerneju. Tisto jutro 16. marca sem navsezgodaj vpregel vola in šel s Čampo iz Šentjerneja v njegov gozd nad Pleterji pod Javorovico, da bi mu peljal kole za vinograd. Že med potjo, pred sedmo uro zjutraj, se je od zgoraj oglasilo streljanje. Čampa je ukazal, da obrneva, ker je prenevarno.
Pokop je bil 18. marca, dan pred sv. Jožefom. Sem že pozabil, kdaj je bilo, zdaj pa vem, da je bilo takrat, ker je na Jožefovo umrl za pljučnico moj oče. Zunaj vasi sem postopal z Avgustom Luzarjem. Oba sva imela šestnajst let. Kar se prikažeta dva partizana. Rečeta, da greva z njimi na Javorovico, da bova pomagala pokopavati. Naj se ne bojiva. Nič hudega se nama ne bo naredilo. Rada sva šla z njima, saj sva bila radovedna, kako je zgoraj. V Volčkovi vasi sta pobrala Grubarjevega Franca, ki je bil še leto mlajši od naju. V Dolenjem Banu se je pridružil Franc Kolar, star petdeset let, v Gorenjem Banu pa Bartoš, starejši možak, ki je nato vodil pokop. Od tam je bilo še nekaj fantov, tako da je naša skupina štela okrog deset ljudi.
Prvo, kar smo zagledali pred vasjo, sta bili mrtvi muli, ki sta ležali na cesti, in mrtev partizan pri kozolcu, deset metrov nad cesto. Luzarjevega je ta pogled tako prestrašil, da je stekel navzdol po cesti in ušel v dolino. Po vasi in bregu mrtvih najprej ni bilo videti. Verjetno so jih pobrali ljudje, ki smo jih videli pokopavati v hosti na desni blizu vasi. Tam zemlja ni bila tako zmrznjena kot na planem. Partizana, ki sta nas pripeljala, sta odšla v hrib in nekaj časa smo ju videli stati na robu hoste, potem pa sta izginila. Edina mrtva partizanka, ki se je spominjam, je ležala ob cesti nekje sredi poti med vasjo in cerkvico, črna in drobna. Bluzo je imela poleg sebe, kot da ni imela časa, da bi se oblekla. Ustreljena je bila z rafalom čez prsa, verjetno od blizu. Ni bilo videti, da bi se je kdo dotaknil. Njo in še druge, ki so ležali razmetani po pobočju, smo naložili na kmečke sani, največ dva naenkrat. Videti je bilo, kot da spijo. Bili so zmrznjeni in se jih ni dalo zravnati. Nobeden ni bil slečen ali iznakažen. Sani smo potiskali do cerkve. Ni bilo lahko, saj je bilo nekje že kopno, zlasti na kolovozu. V cerkveno ladjo smo jih nalagali kot polena, kot so pred nami delali drugi, ki so bili zgoraj pred nami. V kotanji pod cerkvico so ležali mrtvi v vrsti, vendar neurejeno v gručah, kakor je kdo padel. Tudi ti niso bili slečeni, niso imeli porezanih spolovil, ne razbitih glav in odrezanih udov, bili pa so bosi. Bartoš je vse urejal. Ko so spodaj pri vasi končali, so nam prišli pomagat. Bližnje smo nalagali na zasilna nosila in ravno tako nosili v cerkev. Zid razpadajoče cerkvice je bil debel pol metra. Bil je razrahljan. Ko smo imeli zložene vse na kupu, smo se spravili nanj. S koli in skalami smo zrušili steno na mrtve in jih tako prekrili. Okrog četrte ure popoldne je bilo delo končano. Bartoš nam je povedal, da smo prosti in lahko gremo.
Vedeli smo, da delamo zasilno. A v tistem ledu bi se s pravim pokopom predolgo zamudili. S poletjem je začelo smrdeti in čez tri mesece je prišel na pomoč šentjernejski grobar Frankovič. Uredil je, da so poleg razpadle cerkvice izkopali veliko jamo in mrtve spodobno pokopali. Na Javorovici sem bil ponovno šele po vojni, ko so mrtve izkopali in položili v krste. Nekaj so jih odpeljali svojci. Spominjam se, kako je mrtvega komandanta odpeljala mati, doma od Sv. Križa. Štirje so prišli ponj. Večino so pokopali v Šmarju. Pa tudi tam niso našli pokoja. Leta 1949 so jih prepeljali v grobnico pri Sv. Urhu pri Ljubljani. Vsaj zdaj bi zaslužili mir, ne pa lažnih pričevanj o njihovem skrunjenju, kakšnega si je privoščila partizanka Mimi Šeme.
Franc Vide l. r.
Ob Javorovici bi vprašali vojaške zgodovinarje, kdaj je ob takem spopadu konec boja? Ali takrat, ko zadnji dvignejo roke v znamenje vdaje, ali takrat, ko je položeno in oddano vse orožje. Verjetno drugo. Za vse mrtve na Javorovici trdimo, da so padli v boju, kar velja tudi za domobranskega mitraljezca Franca Kukca z Rake, ki ga je pokosil rafal norega komisarja.

Glina na Bloški planoti, 4. januarja 1945

Domobranci Rupnikovega bataljona v Cerknici so izvedeli, da na Glini prezimuje partizanska enota. V drugi polovici noči je 47. četa neopaženo obkolila vas in napadla. Partizani so se branili, kolikor se je dalo, nekaj jih je padlo v boju, drugi so se predali. Preživeli domobranci zatrjujejo, da je padlo v boju sedem partizanov. Ne spominjajo se ustrelitve partizana pri Studenem, se ji pa ne čudijo, če je šlo za nekoga, ki jim je prej že dvakrat pobegnil.
Silvo Grgič piše, da so domobranci ubili sedem partizanov, med katerimi so nekatere ranjene ustrelili takoj, ko so jih zajeli. Ujeli in popeljali s seboj so deset partizanov, od katerih so Toneta Primožiča iz Selščka ustrelili na poti proti Cerknici v bližini Studenega, ker jim je že prej dvakrat pobegnil.

Sv. Ana na Križni gori, 13. januarja 1945

Domobranci 47. čete Rupnikovega bataljona, ki je bil takrat nameščen v Cerknici, so bili spet na enem od nočnih pohodov proti Loški dolini. Do Grahovega so šli po gozdu pod Slivnico, nadaljevali po cesti mimo vzhodne strani Cerkniškega jezera do Žerovnice in Sv. Štefana, tam pa zavili v hribe. Okrog druge ure so se približali zaselku Sv. Ana. Samo tri hiše in nekaj gospodarskih poslopij. Ko so prišli iz gozda, so pri prvem kozolcu opazili, da je sneg, ki ga je bilo ravno toliko, da je bilo pobeljeno, poteptan. Presodili so, da take sledi lahko pusti samo stražar. Neslišno so obkolili vas in napadli. Naleteli so na speče vojake 1. in 3. čete Notranjskega odreda. Partizani so skakali skozi okna, se branili s hiš, se vdajali, samo v eni so se upirali dalj časa. Po eni uri je tudi v njej orožje potihnilo. Padlo je osem partizanov, smrtno ranjen pa je bil tudi mežnar Janez Žnidaršič. Stal je v veži, ko ga je skozi odprta vrata pokosil rafal. Triindvajset partizanov se je vdalo, drugi so ušli. Ravno danilo se je, ko so domobranci prikorakali v Cerknico. Spredaj je igral na harmoniko ujeti partizan, za njim pa je šlo šestnajst ujetnikov. Kje je drugih sedem? Kmalu se je razvedelo, da je poveljstvo čete že pri Sv. Ani sedem ujetih oddvojilo in dalo po kratkem posvetu postreliti. Izvedeli so tudi, da je bil med tistimi, ki so streljali, vojak, ki je bil kot vaški stražar priča poboja štirinajstih vaških stražarjev septembra 1943 na Pudobu. Prepoznal je morilca in prvi sprožil rafal. Da bo to držalo, potrjujejo njegovi soborci. Svoje dejanje je namreč kasneje tako obžaloval, da si ni več opomogel.
Grgič piše, da je padlo dvaintrideset partizanov. Franci Strle je v Pregledu razvoja in poveljniške sestave notranjskih odredov (Založil odbor Notranjskega odreda v Cerknici, 1986) bolj natančen. Petnajst partizanov je padlo v boju ali bilo pobitih, šestnajst pa je bilo ujetih. Od zadnjih so kasneje dva ustrelili v Cerknici. Štirinajst ujetnikov je torej romalo v internacijo. Kolikor vemo, so vsi preživeli. Med njimi so bili desetar Vid Železnik ter brata Bojan in Mitja Tolazzi. A Grgič je o ujetih napisal samo tole:
Od ujetnikov, ki jih niso pobili, je znana le usoda Alojza Jankoviča, rojenega 1923 v Tomišlju. Poslali so ga v Dachau, od koder se je vrnil tako betežen, da je že maja 1946 umrl.
Še bolj se zapleta z Jožetom Martinčičem, ki naj bi ga ubili v Borovnici. V osnovnem seznamu je napisal zanj sledeče:
MARTINČIČ Jožef, partizan Notranjskega odreda. 16. februarja so ga ujeli domobranci 2. domobranskega bataljona in ga ubili pred župnijo v Cerknici.
Izgleda, da gre za pomoto, kajti za MARTINČIČ Alojza piše sledeče:
Partizan Notranjskega odreda. 16. januarja so ga domobranci pri Bregu v bližini Borovnice ujeli in zaklali.

Babno Polje, 13. marca 1945

Zanimivo je, da je o tem spopadu malo napisanega, čeprav je v njem padlo najmanj trideset partizanov Notranjskega odreda ter različnih služb in štabov. Nekaj izvemo o njem iz spominov Jožeta Tekavca (Dnevi preizkušnje, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977, str. 378-381). Napadal je popolni Rupnikov bataljon. Za partizane v Babnem polju jim je povedal partizan z Dolenjih Poljan, ki so ga dan prej ujeli v domači vasi. Zato so se na napad dobro pripravili. Domobranci so še pred jutrom neopaženi obkolili vas. Vendar je 47. četa, ki je prodirala po zasneženih gozdovih Javornikov, zamudila in obroč ni bil sklenjen. Grgič je zapisal sledeče:
MULEC Ana - Ivanka (rojena Muha), partizanska Notranjskega odreda. Rodila se je 1. septembra 1913 v Iga vasi, stanovala v Nadlesku v Loški dolini. 13. marca 1945 so domobranci med svojim nenadnim prodorom v Loško dolino uničili četo Notranjskega odreda v Babnem Polju. Ivanko so takrat ujeli, ji z bajonetom razparali trebuh ter ji izvlekli osem mesecev star plod. Obesili so ga na plot, njo pa ubili.
Stane Okoliš je napisal zanjo, da je padla v boju kot civilna oseba. Na begu iz vasi so bile ustreljene tri ženske, med njimi tudi Ivanka. Zdi se, da si je Grgič zgodbo o njej sposodil ravno pri Tekavcu. Pri tem se nikomur ne zdi čudno, da so domobranci pustili Tekavčevo ženo pri miru. Našli so jo v podstrešni sobi ležati v postelji z enomesečnim otrokom in ji niso storili nič žalega, čeprav so vedeli, da je njen mož partizanski oficir. Znesli pa naj bi se nad nosečo kmetico.
Naslednjo noč je odšla na ponovni pohod v Loško dolino samo 48. četa Rupnikovega bataljona. Česali so okolico Babnega Polja in uničili kurirsko postajo TV 18 na griču zahodno od vasi. Ko so se vračali, se Vinko Udovč spominja, kako je štel mrtve, ki so jih vaščani navozili na pokopališče. Ležali so na ploščadi pred vhodom v cerkev. Naštel jih je enaintrideset. Seveda ni bilo tega, kar piše Tekavec in pri tem ponavlja zgodbo z Javorovice: Izredno žalosten in grozen je bil pogled na razmesarjena trupla, porezane jezike in spolovila.

Borovlje, 10. maja 1945

O tem je v tej številki objavljen podroben opis. Grgič je v bitki sodeloval kot namestnik komisarja 3. bataljona Bračičeve brigade. Tako kot nam se je tudi njemu neizbrisno vtisnila v spomin. V knjigi, ki jo obravnavamo, se je o njej razpisal kar štirikrat (21, 299–301, 356, 385–386). Po njegovem so domobranci po končani bitki štirideset težko ranjenih partizanov še živih pometali v Dravo, da so utonili. Zaključuje:
Poboj stoosemdesetih partizanov Bračičeve brigade in Koroškega odreda ni bil nikakršna zmaga slovenskih domobrancev, ampak verolomni napad.

Glinje na Koroškem, 11. maja 1945

10. maja 1945, dva dni po kapitulaciji nacistične Nemčije, so domobranci v Glinjah ob cesti Borovle–Šmarjeta v Rožu pobili štirinajst partizanov . Partizani so zmotno mislili, da so se srečali z neznanimi partizani, in niso bili pripravljeni na obrambo. Identitete partizanov ni bilo mogoče ugotoviti. Na mestu zločina stoji spominsko obeležje (Grgič, str 305).


Gre za spopad med 1. vodom 48. domobranske čete, ki ga v sestavku o boroveljski bitki opisuje Vinko Udovč. Po Grgičevem so partizani 10. maja obvladovali ves prostor okrog Borovelj do Drave. Glinje pa je naselje ob Dravi severovzhodno od Borovelj. Zakaj se ni vprašal, kako se je mogla mimo vseh zased pritihotapiti do naselja tako velika domobranska enota? Kot je razvidno iz našega prispevka o bitki pri Borovljah, je do spopada, o katerem piše Grgič, prišlo v resnici 11. maja dopoldne, torej v času, ko so domobranci ta prostor že imeli v rokah. Šlo je za čisti spopad, v katerem je padlo okrog petindvajset partizanov. Grgič jih omenja samo štirinajst, ker jih je toliko pokopanih na pokopališču v Glinjah, in je tisto spominsko obeležje, ki ga omenja, nagrobni kamen. Presenetljiva je pripomba, da indentitete niso mogli ugotoviti. Šlo je namreč za vojake Bračičeve brigade!
Če torej samo v teh šestih spopadih seštejemo maksimalno število partizanov, ki naj bi v njih padli ali bili pobiti, 120 na Javorovici, 17 na Glini, 32 pri Sv. Ani, 32 v Babnem Polju, 180 pri Borovljah in 14 pri Glinjah, dobimo število 395. Kot ujetnikov je bilo ustreljenih devet partizanov, ki so jih ujeli pri Sv. Ani, sedem kar tam, dva pa v Cerknici, in partizan, ujet na Glini in ustreljen pri Studenem. Vsi drugi so padli v boju!

Kaj sploh še ostane?

Komunistična stran se je zarotila o dveh rečeh: da ne bo nihče priznal, da je sodeloval pri povojnih pobojih, in da morajo vsi grehi, ki so jih v štirih letih revolucije in petinštiridesetih letih totalitarne vladavine zgrnili na nasprotnika, ostati zgodovinsko dejstvo.
Tako se dela. Vedo namreč, kako se je zrušil komunizem. Res zato, ker ni bil sposoben življenja, pa tudi zato, ker se je skušal kar naprej reformirati. Ni računal, da vsaka še tako delna reforma potegne za seboj tudi konec popolnega nadzora nad telesi in dušami. Najprej so upali, da se bo dalo sprostiti samo gospodarstvo, zato perestrojka. Potem so pristali na večjo svobodo govora, temu so rekli glasnost, in nazadnje se je vse skupaj s padcem berlinskega zidu podrlo, tudi njihova oblast pri nas. Iz tega so potegnili nauk, ki se ga držijo: Niti za milimeter!
Takole razmišljajo:
Če priznamo, da nam ni šlo za narod, ampak za oblast, da smo osem mesecev pobijali, preden so se nam postavili v bran, da smo z revolucijo mislili resno, da smo z lažjo, krajo in umorom prišli na oblast, da smo že po prvih letih izgubili vero in se nato štirideset let samo delali, kaj nam potem še ostane? Samo to, kar nam svetujejo naši nasprotniki, da se namreč skrijemo v mišje luknje in čakamo na biološki konec. Ne, ne odstopamo niti za milimeter!
In nazadnje, če se resno lotimo prve Grgičeve knjige in črtamo vse tisto, kar ne spada v čisti pojem ujetnika, ki je bil po končanem spopadu z obsodbo ali brez ubit, kaj še sploh ostane? Nekaj takega, kar je pokazal naš zadnji pregled. Prgišče domobranskih nasilnih dejanj, ki se izgubijo v morju
tistih, ki jih je zagrešila komunistična stran.