Avtor: Justin Stanovnik

Prispevek k zgodbi o slovenski neavtentičnosti – Prvi del

Klub Nove revije je 3. junija letos v hotelu Lev priredil večer, posvečen pisatelju dr. Stanku Kocipru in njegovi knjigi Kar sem živel. V njej so popisani avtorjevi spomini na medvojna leta. Kociper je bil, kot znano, najožji Rupnikov sodelavec in zato v središču takratnega javnega življenja. To življenje pa ni bilo kakršnokoli, ampak sta njegovo izrednost izražali dve imeni: revolucija in državljanska vojna. To je bil napet in krvav čas in, z vso pravico pravimo, usoden. Za tak čas je vedno zelo važno, kako ga ljudje, zlasti vodilni ljudje, razumejo in kakšnega človeka so v stanju v ta čas postaviti. Nikoli seveda ne smemo pozabiti, da se iz polstoletne razdalje vse vidi jasneje in laže rešljivo, kot pa je to bilo za takratne ljudi. To, kar je za nas znana preteklost, je bila zanje neznana prihodnost. A to je zgolj okoliščina, ki jo moramo v svojih izračunih vedno jemati v poštev, bistva pa ne zadene. To pa je človek: koliko je sposoben razumeti sebe, svoj čas in svojo vlogo v njem.
Pogovor je vodil pesnik Jože Snoj, ki se je odločil, da gostu ne bo prizanašal. Ni ga vodil po prijaznih gajih vnaprejšnjega razumevanja, ampak mu je postavljal vprašanja, ki so pisatelja spravljala v zadrego in za katera nekajkrat ni zbral moči, da bi nanja racionalno in utemeljeno odgovoril. Videlo se je, da imajo tu svojo besedo tudi njegova visoka leta in trdo zdomsko življenje, ki pisatelju, kot znano, na poseben način ni prizanašalo. Ko bi bil ta večer deset, dvajset, trideset let prej, bi imel Kociper lažje delo in Snoj težjega. Toda v tem zapisu ne bomo nikogar bremenili. Malo čudno se nam je le zdelo, da se je Snoj držal svojega sloga še potem, ko nam je bilo vsem jasno, kako stvari v pogovoru stoje. Očitno je bilo, da ga nekaj žene. Če bi ga vprašali, kaj, bi nam morda odgovoril, da je hotel neke mitske prvine naše preteklosti postaviti pod žaromet resničnosti. Ali je imel prav ali ne in s kakšno pravico je to sploh počel, s tem se v tem komentarju ne bomo zaposlovali. Pripomnili bi le še to, da se je videlo, da Kociprove težave izhajajo iz tega, ker svoje medvojne politične pozicije ni dovolj racionaliziral. Očitno je živel v svetu, ki mu je dovoljeval, da se utemeljuje na splošnih načelih in visoki elokventnosti. Manj pa je stvari premislil – premislil, v emfatičnem pomenu te besede. Ni si zgradil trdnih racionalnih tal, na katera bi lahko varno stopil vedno in vsak trenutek – tudi 3. junija v kristalni dvorani hotela Lev. Po našem mnenju za izgradnjo takšnih tal obstajajo dobre možnosti, a tudi o tem tu ne bomo imeli časa govoriti. Govorili ne bomo tudi o drugih stvareh, ki so same po sebi zanimive, pa tudi nenavadne. Ena od njih se pokaže, če primerjamo Snojev postopek z avtorjem z uvodom, ki ga je v knjigo napisal zgodovinar mag. Boris Mlakar. Ta je z začetno prijaznostjo in naklonjenostjo knjigo pospremil dokaj različno od Snoja. Morda tudi ta drobna malenkost ni nevažna, a smo se je žal mogli le dotakniti.
Pomembno se nam zdi nekaj drugega. Osnovna tema večera je bila vezana na razmeroma ozek krog, na Rupnika, na dr. Kocipra in njegovo knjigo, ki prikazuje njuno življenje v najbolj intenzivni in dramatični dobi. Z izrastski pa je debata segala tudi na druga področja in k drugim ljudem širokega in razvejenega protikomunističnega gibanja. Tako se je pred nami pojavila neka celota in njena usoda, deloma tudi zato, ker tako pomembnih ljudi, kot sta Rupnik in Kociper, ni mogoče razumeti, ne da bi ju postavili v parametre širšega časa. Tako je bila tistega večera pred nami celota protikomunističnega gibanja, gledana v svojem vojaškem in političnem aspektu. Predvsem pa, že v začetku, potem pa vedno bolj, njegov konec, za katerega še vedno izbiramo na paleti jezika besede, za katere bi lahko mislili, da smo ga pravično predstavili. Vse pa se je nazadnje ustavilo pri vprašanju, kdo je bil za tak konec kriv.
Na Kociprovem večeru sta se naravno izkuščili dve skupini ali dve vrsti ljudi protikomunističnega tabora: vojaki in politiki. Zaradi značaja in vsebine knjige so bili vojaki v ospredju. Ali je na njih krivda za poraz? Po Kociprovem mnenju ne. Tudi mi mislimo, da ne, a bi si v zvezi s to rečjo le dovolili dve pripombi. Kociper je Rupnikov občudovalec; čuti, da je razumel njegovo človeško vrednost in njegove vojaške kvalitete in želi oboje uveljaviti v slovenskem spominu. Ne glede na pravkar povedano mislimo, da moramo v zvezi s položajem, ki je nastal jeseni 1943, pokazati na nekaj, kar je najgloblje in najbolj odločilno določalo okvir Rupnikove vloge. Pri tem je beseda vloga namenoma izbrana. Zgodovinsko vzeto lahko rečemo, da je bil Rupnik človek, ki mu je bila dodeljena neka vloga, ki je, povejmo že tu, nujno bila tudi vloga žrtve. In ko se je končala situacija, ki je zahtevala človeka, ki izpolnjuje tako vlogo, bi smeli od tega človeka – če je dobro razumel značaj in obseg svoje vloge – da kot igralec po končani vlogi odide z odra. Katera pa je bila Rupnikov vloga? Njegova vloga je bila v tem, da omogoči legalni obstoj slovenske protikomunistične vojske, ki je bila vojska slovenske demokratične kontinuitete. Če hočemo biti bistveni, moramo to ugotovitev ponoviti in poudariti: samo v tem in v ničemer drugem. Zato smo rekli, da je bila Rupnikova vloga vloga žrtve. V tem trenutku se zelo priporočamo bralcu, da malo potrpi in nas še ne obsodi, ker želimo biti samo zelo resnični. Predvsem pa ne bi radi dovolili, da nas kdo obtoži cinizma. Na Rupnikovo vlogo kot vlogo žrtve mislimo namreč z največjim spoštovanjem. Položaj, ki zahteva človeka, ki se za kaj žrtvuje, ni redek ne v zasebnem življenju, na primer v družini, ne v javnem, recimo v politiki. Rupnik je svoj poseg v zgodovino v glavnem tudi tako razumel. Rupnik ni bil ne politik in ne strateg. Njegova veličina je v njegovi žrtvi: v tem, da je opravil neko vlogo, ki jo je čas zahteval, a ni bilo nikogar, ki bi jo hotel prevzeti. Zato zasluži spoštovanje in priznanje. Ko pa bi poleg tega to vlogo umeval tako že od začetka, ko bi natanko vedel, kaj bo nosil, ko tistega še ni bilo na njegovih ramenih, ko bi z vso ostrino bila v njem misel, da bo tisto, kar bo počel, zgolj žrtvovanje: tedaj bi zaslužil najvišje možno priznanje. Malo jemlje od njegovega lika to, da se je oprijemal vloge še potem, ko je čas, ki ga je scenarij zgodovine dodelil njegovi vlogi, že minil. Toda ali ni to človeško?
A sedaj moramo – še vedno nismo pri glavni temi – postaviti neko vprašanje: Kako to, da se je potreba po vlogi, ki jo je prevzel Rupnik, sploh pojavila? Odgovor na to vprašanje je tesno povezan z odgovorom na neko drugo vprašanje. To vprašanje pa s svoje strani temeljno določa potek in konec državljanske vojne v Sloveniji. To vprašanje se glasi: Zakaj protikomunistična vojska demokratične kontinuitete ni mogla iti v ilegalo? Ko bi bilo namreč to mogoče, potrebe po Rupniku ne bi bilo. Zakaj to ni bilo mogoče?

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pred predstavo Simon Dan

Ker še vedno nismo, kot smo omenili, pri glavni temi našega zanimanja, se bomo odgovora na to vprašanje dotaknili le toliko, da bomo nakazali nekatere njegove prvine. Vojaške sile demokratske kontinuitete bi lahko prešle v gverilsko bojevanje samo tedaj, če bi obstajala dva pogoja: če bi bile na terenu ali same ali pa bi imele opraviti s prijateljskimi ali politično nevtralnimi osvobodilnimi gverilami. Položaj pa je bil tak, da bi se demokratična gverila na terenu nujno soočila s komunistično, od leninske partije vodeno gverilo, ki bi uporabila vse sile, da bi jo uničila. Ni potrebna izredna domišljija, da si predstavimo, kakšna bi bila državljanska vojna, ki bi potekala v gozdovih, med silami, ki bi bile notranje in zunanje vezane na civilizacijske norme, in med silami, ki bi jih vodili leninski revolucionarni profesionalci, ki ne bi bili vezani – to so stokrat in stokrat dokazali – na nobene norme. Govorilo se je takrat in pozneje, da so vodilni komunisti izjavljali, da je vseeno, če ostane samo deset Slovencev, da le oni zmagajo. Ne vemo, ali so te besede bile dejansko izgovorjene ali ne, gotovo je to, da je komunistična gverila dala dovolj dokazov, da so bile te besede ne samo možne, ampak tudi verjetne. Razlika med demokratskimi in komunističnimi silami je bila kategorialna: eni so civilizacijo branili, drugi so jo napadali; eni so branili hiše, vasi in ljudi, drugi pa so te stvari zavestno izpostavljali uničenju, če je to zahtevala revolucionarna pragmatika. Ko bi se demokratske sile odločile za gverilo v gozdovih, bi se število žrtev državljanske vojne dvignili z desettisočev na stotisoče. Ne samo da bi bila dežala opustošena, ampak ni niti malo pretirano reči, da bi bil v nevarnosti obstoj naroda. To se sliši kakor fraza, zato se je treba ustaviti in poskusiti dojeti, kaj to pomeni. Slovenski komunisti so z uboji posameznikov, posebno pa s tremi valovi množičnega ubijanja, dobavljali grozljive dokaze, da so pripravljeni iti do konca. Ko so slovenski protikomunisti legalizirali svoj vojaški obstoj, so s tem preprečili krvoprelitje neslutenih razsežnosti. Morda v trenutku odločitve ta moment niti ni bil pred njimi z vso jasnostjo, morda ta misel tudi nikoli ni bila izrečena, niti malo pa ne dvomimo, da je bila ena od prvinskih vzgonov njihove odločitve. Zakaj razpoznavna značilnost teh ljudi je bila ta, da jih je skrbelo. Skrbelo jih je za nekaj, kar niso bili oni sami, za nekaj, kar je bila last vseh: med temi stvarmi pa sta bila domovina in narod in življenje vsakega človeka. Branili so moralni, kulturni in politični red, kakor ga je v stoletjih uveljavila civilizacija. Uprli so se tistim, ki so tej civilizaciji in narodu, ki jo je živel, napovedali vojno. Uprli so se tako, da bi napadenemu narodu naredili čim manj škode. Lahko bi se bili odločili drugače, a se potem moralno ne bi več razlikovali od teh, s katerimi so se bojevali.
Iz teh in še drugih razlogov je bil Rupnik potreben. Zgodovina mu je dala v roke papirje, a le za določen čas. Da tega ni tako natanko videl, nekoliko zmanjšuje njegovo velikost, ki mu jo bodo sicer nekoč vsi priznali. Njegovi načrti, da bi v gorenjskem kotu s svojimi domobranci organiziral zadnji boj s komunisti – potem pa bi prišli Angleži, ko bi videli, da še divja državljanska vojna, in napravili red – so sanje, ki so posledica tega nerazumetja. Angleži bi naredili samo eno reč: poslali bi komunistom novo in boljše orožje.
Rupnik v knjigi Kar sem živel gotovo zavzema prvo mesto. Potem pa so to tudi domobranci, čeprav jih pisatelj nikoli ne pripelje pod glavne luči, ampak ostajajo dosledno v drugem planu. Kociper je domobrance postavil v neko svetlobo, v kateri se sami ne bi dobro počutili in bi proti njej protestirali, ko bi mogli. Pisatelj tega ni naredil naravnost, s stavki, ki bi bili dokazljivo tu in ne bi dopuščali nobenega dvoma, ampak bolj z namigi, ki so le toliko določni in jih je toliko, da se naselijo v bralcu s precejšnjo gotovostjo. Kociper nima dobrega mnenja o političnem polu slovenskega protikomunističnega upora. Njegovi predstavniki se nam kažejo kot nezadostni ljudje – v obeh glavnih okvirih ocenjevanja, moralnem in političnem. Predvsem se ne morejo dogovoriti za nujno enotnost v vsakdanji praksi in v koncipiranju nacionalne politike. Vzrok te akcijske in miselne divergentnosti so stranke, ki so organizacijska središča te politike. Politiki se udeležujejo protikomunističnega upora tako in toliko, kolikor to ustreza njihovim posameznim strankam. Manjka jim enotnost volje. Tu vstopijo v igro domobranci. Domobranci namreč niso samo vojaška sila, ampak tudi neka politična možnost, katere prednost je ravno v tem, da niso podvrženi nobeni od slabosti, ki hromijo obstoječo strankarsko politiko. Nikjer ni to, kot rečeno, povedano naravnost, vendar pozoren bralec ne bo mogel tajiti, da mu je knjiga predstavila domobrance kot gibanje, v katerem so skriti politični vzgoni: kot možnost za novo politiko, ki bo prevzela odgovornost za celotno narodovo usodo. Namesto razklanih in neenotnih strank torej novo enotno politično gibanje.
S tem, da je pisatelj opremil domobrance s temi prvinami, jim je storil krivico. Domobranci so prihajali iz družin, ki so vse spadale v težnostno polje ene od predvojnih političnih strank – večinsko, a ne izključno Koroščeve Slovenske ljudske stranke. Večina fantov, ki so oblekli domobranske uniforme, se je nekoč vzgajala pri orlih, pozneje pa v Fantovskih odsekih. Nekaj jih je prišlo tudi iz sokolskih domov in nekaj celo iz socialdemokratskega tabora. Vsi pa so hoteli biti nadaljevalci tistih političnih vrednot, ki so jih poznali iz predvojnega sveta, in edini cilj, ki so ga čutili v sebi, je bilo obnova civilizacije, ki so jo poznali. Nobenega tovrstnega premika ni bilo med njimi. Nobeno gibanje niso hoteli postati, nobenega vodje niso iskali. V domobranskih postojankah in v domobranskih bataljonih je bil – razen o zadevah, ki so se takrat dogajale – samo ene vrste pogovor: kako se bo treba po zmagi, na katero so upali, čimprej vrniti v življenje in k delu. Tam se ni govorilo o tem, kaj bo treba komu vzeti in koga odstraniti, ampak kaj bo treba narediti, da bo kmetstvo bolje šlo, da bo obrt bolje uspevala, da bo treba iti s časom in nekaj narediti za “čast domovine”. (Niso rabili teh besed, a so tako mislili.) Tisti, ki smo bili zraven, se tega še dobro spominjamo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Navpična smer Simon Dan

Neki premik pa se je med domobranci vendarle zgodil. S tem, da so prijeli za orožje, s tem, da so za to, kar se jim je zdelo nekaj vredno, zastavili svoje življenje – s tem so dobili samozavest, kakršne v prejšnjih rodovih ne bi pogosto našel. Postali so zrelejši. Že so postajali ljudje, ki bi mogli biti državljani. Nihče več z njimi ne bi mogel ravnati tako, kot je to bilo mogoče še pred desetletji ali celo leti. A razen politične kulture, ki so jo poznali, ne bi priznali nobene.
Vojaški pol je bil en del protikomunističnega upora, drugi je bil politični pol. Tu mislimo predvsem na politike predvojnih demokratskih strank, ki so bili nekaj časa združeni v Slovenski zavezi, potem pa v Narodnem odboru. Kaj naj rečemo o teh? Ali so bili ti odgovorni za poraz demokratske protikomunistične Slovenije? Za čas, ko je bila Slovenija vpletena v dvojno vojno, svetovno ali zunanjo in domačo ali državljansko, je bila pred tistimi, ki so imeli demokratično preverjene dokumente za narodovo zastopstvo, predvsem ena zahteva: skrajna, lahko bi rekli, nadčloveška prisebnost. Ko pravimo prisebnost, mislimo na dve njeni sestavini. Prvič čut za vrednost časa. Včasih je čas, v zasebnem in javnem življenju, tako zgoščen in zbit, da so ure kot sicer meseci in dnevi kot sicer leta. Tedaj pravimo, da čas gori. To je čas, v katerem je treba včasih sprejeti daljnosežne odločitve in je tako skrčen, da so mu kos samo skrajno in intenzivno prisebni ljudje. Morda bodo desetletja in celo stoletja živela v senci njihovih odločitev. Druga stvar, ki sestavlja prisebnost, pa je čut za stvarnost. Šteje samo, kar je dejansko tu, kar je mogoče izmeriti, s čimer je mogoče popolnoma zanesljivo računati. Nasprotje čutu za stvarnost je iskanje varljivih iluzij. Da more goreti ogenj prividnega upanja, mu je treba vsak dan prilagati novo netivo, ne glede na to, kako sumljivega izvora in kako kmalu bo potrebno novo. Čut za stvarnost človeku tudi ukazuje, da se v razumni meri odpravijo parcialni osebni ali skupinski interesi in se postavijo na program interesi celotne skupnosti. Take ljudi je hotel imeti zahtevni medvojni čas. Ali jih je imel?
Najprej moramo priznati, da je bil njihov položaj komaj predstavljivo težaven. Bili so v nevarnosti pred Nemci, pred Italijani, pred komunisti, oziroma pred njihovimi tajnimi službami. V takih razmerah je bilo zelo težko dosegati skupna stališča, ne samo iz ideoloških, ampak tudi iz banalnih, tehničnih razlogov. Predvsem seveda ni bilo zvez. Vse to je treba vedeti in upoštevati. A vendar ne smemo zamolčati naslednjega: tradicionalna in legitimna politična elita ni bila kos medvojnim razmeram, izrednim, presegajočim vsakršno dotedanje izkustvo. To so bili politiki, ki so bili primerni za utečeno življenje, proti brutalnemu nasilju okupatorja, proti rafinirani kombinaciji krutosti in totalne manipulacije, s katero so dnevno presenečali komunisti, pa niso zmogli postaviti nič učinkovitega. Dajali so vtis, da ne vedo natanko, kaj je revolucija in kaj je državljanska vojna. Res, imeli so zvezane roke, a je res tudi, da na čas, ki je prišel, niso bili notranje pripravljeni. Bili so, preprosto povedano, premajhni za velikost časa. Kdor se bo s tem vprašanjem obširneje ukvarjal, ne bo mogel mimo tega, kako se je nekoč (in sedaj!) formirala politična elita, zlasti katoliška.
Mednarodne razmere so se po letu 1942 začele za stvar slovenskih, pa tudi jugoslovanskih protikomunistov pospešeno slabšati. Jeseni 1943 so Angleži, deloma zaradi rafinirane komunistične propagande, domače in tuje, prenesli najprej materialno, potem pa tudi politično pomoč na komuniste, nazadnje domala v celoti. Nastalo je paradoksalno stanje, le nihče ga ni hotel videti. Slovenski komunisti, ki so leta 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki je bila, kot znano, naperjena proti Angležem in Amerikancem, so bili že čez dve leti pripravljeni do potankosti udejanjiti “imperialistični” načrt za Balkan. Angloameriški odnos do Balkana se je v nekem oziru pokrival z nemškim in italijanskim: kakor so Nemci za vsakega ubitega vojaka v Srbiji postrelili štirikrat več talcev kot na primer na Danskem, tako so angloameričani dovoljevali Dancem, Nizozemcem, Norvežanom in drugim zahodnoevropskim narodom preživljati okupacijo na evropski način, nam, Balkancem – Slovenija je bila razumljena kot del Balkana – pa so ukazali, da se damo pobijati v masah. Protikomunisti so se tej “imperialistični” politiki uprli, komunisti pa so jo z veseljem sprejeli, saj je bila natanko tisto, kar so hoteli. Za ceno – to so redno plačevali drugi – niso nikoli vpraševali. Tako so komunisti, ki so vedno govorili, da bodo male narode odrešili izpod jarma imperialne politike, postali najzvestejša in najdoslednejša “imperialistična” agentura za Balkan.
Ko so se Angleži začeli seliti h komunistom, so slovenski politiki v Londonu Krek, Kuhar, Snoj ostali brez opore in varstva. Ko prebiramo Gabrovškov Dnevnik, ki ga je letos spomladi izdal dr. Janez Arnež v zbirki Studia Slovenica, vidimo, da so londonski Slovenci začeli iskati izhod iz na novo nastalega položaja, pri tem pa nas noče zapustiti mučen in neprijeten vtis, da so ob tem mislili bolj na osebno politično preživetje kot pa na to, da bi našli nove možnosti za integralno rešitev slovenskega vprašanja. Dr. Gabrovšek, ki so ga že prej poslali v Ameriko in je tam živel v dokajšnji izolaciji, je čutil ne samo brezizhodnost, ampak tudi vso tragično paradoksnost položaja. Februarja 1944 je v svoj dnevnik zapisal stavek, ki ga je urednik Arnež z velikim občutkom postavil na konec svoje redakcije besedila in ki tako zadeto, tako celostno povzema tragično brezizhodnost slovenske demokratske politike, da bi bil lahko moto velike monografije o slovenskem protikomunističnem uporu, če bo kdaj napisana. Gabrovšek je zapisal tole: “Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sicer izgubili na ugledu – a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.” Absurd, ki udari v nas iz tega besedila, nas sili, da ponovimo za Gabrovškom: “Težka je ta preizkušnja.”
Ob tem ne moremo, da ne bi pomislili na stanje in občutljivost v sedanji kulturi. Tragičnost, s katero so ogrnjeni desettisoči, ki so bíli že vnaprej izgubljeno bitko, bi morala prevzeti vsakega človeka, ki mu je dana osnovna človeška občutljivost. Tu gre za pristnost in avtentičnost duhovnega obstajanja vsakega posameznika in naroda v celoti. Predvsem pa bi se ob tem morali vprašati, kako resničen je tisti prostor, ki ga narod in država z zaupanjem gojita kot prostor kulture. Ali ni dejstvo, da antene tega prostora niso sposobne zaznati tragičnosti ljudi, ki so se proti volji sveta odločili, da prepeljejo svoj narod skozi nečisti čas tako, da ne bo izgubil spomina nase in volje do življenja. Če narodova kultura ni sposobna tega uvida, je to tudi že dokaz, da tudi sicer ni sposobna segati v globino človekovih vprašanj in v višino njegovih aspiracij.
A mi bomo sedaj to razmišljanje zapustili. Vrnili se bomo v kristalno dvorano hotela Lev, kjer se je pogovor med dr. Stankom Kociprom in pesnikom Jožetom Snojem iztekel nazadnje v vprašanje, kdo je kriv za poraz slovenskega protikomunističnega upora. Če se ne varamo v upanju, da smo vsaj nekatere vidike medvojnih razmer vsaj nekoliko osvetlili, potem je sedaj čas, da povemo, zakaj je tisti večer v hotelu Lev pustil v nas občutek nečesa nedokončanega. Bilo je tako, kakor da bi nekoga, ki bi po scenariju, ki ga imamo vsi zapisanega globoko v spominu, moral priti in povedati nekatere stvari ali pa dovoliti, da ga po nekaterih stvareh vprašajo, enostavno ne bilo. Imeli smo občutek, kakor da je vse razpravljanje potekalo v odsotnosti važne osebe. Kdo je bil torej ta manjkajoči?
Prav večer v hotelu Lev je, proti volji obeh protagonistov, pokazal vlogo in odgovornost posameznih udeležencev medvojne vojaške in politične igre. Z veliko jasnostjo se je pred nami izoblikovala naslednja slika. Vojaški in politični voditelji protikomunističnega upora niso odigrali svoje vloge tako, kot bi bili morali in kot bi jo lahko. Tudi če upoštevamo zapletenost in protislovnost razmer, v katerih so se znašli, ne moremo reči, da so naredili tisto, kar je kljub vsemu bilo mogoče narediti. Toda – upamo, da bodo po vsem, kar je tu bilo povedano, bralci mogli to razumeti – tudi če bi svojo vlogo odigrali virtuozno, tudi če jim ne bi mogli nič očitati glede veščosti in poguma, tudi če jih ne bi mogli obtožiti nobenega umanjkanja, ne političnega ne moralnega, tudi ko bi se posebej za to narodovo stisko rodili genialni ljudje: tudi ko bi bili vsi ti pogoji izpolnjeni, ne bi bilo mogoče – rebus sic stantibus – doseči bistveno drugačnega političnega konca. (Nekatere stvari bi bilo seveda mogoče preprečiti, na primer domobranski holokavst.) Ko so komunisti svojo igro začeli, na način, kakor so jo začeli, v svetu, kakršen se je izoblikoval, so zmago imeli že dobljeno. Toda, ali je bilo res in v celoti tako?
V celoti ni bilo tako. Tu je bil namreč še en igralec, ki je imel v rokah odločilne karte. In tega igralca na večeru v hotelu Lev ni bilo. Pravzaprav je tam bil, a ga noben od obeh razpravljalcev ni povabil za mikrofon. Gre za to, da komunisti sami revolucionarnega projekta ne bi bili mogli izpeljati. Izpeljali so ga lahko zato, ker se je našlo dovolj veliko Slovencev, ki so ga iz teh ali onih razlogov podprli. Nekatere postavke medvojne igre so bile nespremenljive. Komunisti na primer so vedeli, da morajo vojno izkoristiti za revolucijo – tu se ni dalo nič narediti. Angloamerikanci so uveljavili svoje mednarodno zavezništvo s komunizmom tudi na našem terenu, pod pogoji, ki jih drugi strani niso niti ponudili, ker so vedeli, da bi bili zanjo nesprejemljivi – tu se tudi ni dalo nič narediti. Toda kot tolikokrat v preteklosti – vedno pa v veliko manj pomembnih stvareh – je bilo tudi sedaj vse odvisno od nas samih. Ko bi se takrat v posameznikih in v narodu v celoti prebudila osnovna samozavest in osnovni ponos, ki bi nastajala v spoznanju, da samim sebi, če nam že ves svet hoče škodovati, ne bomo škodovali, bi se obe svetovni igri, ki sta vsaka po svoje zajeli Slovenijo, začeli trgati. (Od obeh velikih iger je sovjetsko-kominternska bila v celoti proti slovenskim interesom. Angloameriška je bila seveda zavezniška, saj so nas z njo vezale začetne pogodbe in je njena zmaga pomenila konec okupacije domovine. Toda zaradi nekih specifičnosti bi Slovenci to igro komaj mogli imenovati povsem zavezniško. Te specifičnosti so se kazale prvič v kolonialnem odnosu, ki se je izražal v zahtevi, da v boju z okupatorjem izkrvavimo, drugič pa v tem, da nas je štela za del svoje geostrateške povezave s komunizmom. Temu bi težko rekli zavezništvo v pravem pomenu te besede.) Pri tem ne izključujemo možnosti, da bi peščica posameznikov s pomočjo komunističnih divizij z juga celo ob vsesplošni slovenski abstinenci uvozila leninsko rešitev tudi k nam. To bi se moglo zgoditi. A tedaj ne bi bilo nečesa drugega. Ne bi bili danes obremenjeni s tem, kar nas najbolj določuje: s spominom na to, da smo komunizem kupili in plačali z lastno krvjo. Avtohtonost komunizma je slovenska pokomunistična posebnost in njegova največja obremenitev.
Edini igralec, se pravi, edina skupina, ki bi mogla bistveno vplivati na medvojno usodno igro, ni razumela možnosti, ki ji je bila dana. Dala se je zvabiti v dvojno, s stališča narodovih koristi neracionalno vpletenost: omogočila je revolucijo, za katero je bilo onstran vsakega dvoma jasno, da bo imela za posledico državljansko vojno, in dovolila je nastop gverile v obliki in obsegu, ki ga evropski rezon ne dovoljuje in ki lahko služi samo interesom, ki s koristmi naroda nimajo nobene zveze.
To skupino moramo soočiti z njeno odgovornostjo, predvsem zato, ker je bila poklicana, da potegne odločilno potezo. Žal – in nekoliko klavrno – pa si ravno ta skupina ne dovoljuje izdajati nobenih računov. Mi seveda tu ne bomo govorili o krivdi. Nikogar ničesar ne obtožujemo. Krivda je namreč ena reč, odgovornost pa je druga. Odgovornosti se vendar nihče ne bi smel otepati, saj med normalnimi ljudmi ne more veljati za uspeh, če kdo doseže statut neodgovornosti.
In vendar nekateri ideologi skušajo reševati ljudi tega tabora ravno z neodgovornostjo. Tak poizkus najdemo pri dr. Veljku Rusu, ki (Delo, 26. 7. 1997) izpelje naslednji postopek. Najprej nam zagotovi, da “se zaradi klerofašizma cerkvenega vodstva in desnih strank na pragu druge svetovne vojne napredni in svobodoljubni ljudje niso mogli vezati na nič drugega kot na komunistično partijo”. Potem pa so ti ljudje nenadoma začeli delati dejanja, ki v določeni strokovni literaturi nosijo ime zločin. Dr. Rus se strinja, da je ta dejanja treba obsoditi, ne bi mu pa bilo po godu, če bi se ti storilci imenovali z imenom, “saj niso storili dejanj prostovoljno in so bili zategadelj tudi sami žrtve totalitarizma”. Tu nastanejo razna vprašanja. Ali so ti “napredni in svobodoljubni ljudje” nenadoma prenehali biti napredni in svobodoljubni? Kdaj pa naj bi se bilo to zgodilo? Če bi namreč bili zares “napredni in svobodoljubni”, bi se takoj, ko so se pojavili prvi znaki “totalitarizma”, uprli, saj je moralo biti zanje neznosno, da so, navajeni življenja v citadeli napredka in svobodoljubja, morali sodelovati pri nenaravnih dejanjih “pod hudo prisilo”. Ali je potem celo izključen sum, da morda sploh niso bili tako zelo “napredni in svobodoljubni”, če so tak razvoj dovolili in se mu celo vdali. Mogoče pa je tako, da se nikoli niso natanko vprašali, kaj je napredek in svobodoljubje, ampak so živeli v okolju, kjer se je ta jezik uporabljal, ne da bi se kdo posebej spraševal, kaj zunaj ideološkopolitičnih potreb sploh pomeni. Tako na primer, kot se je pozneje govorilo o “klerofašizmu” in “klerikalno-komunističnih časih”, ne da bi se presodilo, kje je meja med ideološko alkimijo in nepristransko analizo. Nazadnje pa je tu tudi vprašanje, kako to, da dr. Rus tako natanko ve, da je “večina sodelovala pri teh dejanjih pod hudo prisilo”. Predvsem pa nas ponovno in ponovno napada sum, da svojega jezika niso mogli prav razumeti, saj bi se, “napredni in svobodoljubni”, če bi res vedeli, kaj to pomeni, komaj mogli vezati na komunistično partijo. Tudi nam imena niso prvenstveno važna, hoteli smo samo pokazati, kako se resnim ljudem skuša jemati nekaj tako človeškega, kot je odgovornost.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Domov Simon Dan

Pri zgornjem primeru smo se malo dlje pomudili, ker nas je ponovno spomnil na to, da tista skupina Slovencev, ki bi lahko odklonila sodelovanje s komunističnim projektom, ni bila miselno usposobljena za odgovorno vlogo, ki ji je bila nenadoma dodeljena. Njena duhovna prisebnost ni bila tolikšna, da ne bi sledila nekim nereflektiranim in neizprašanim vzgonom. Tako se je zgodilo, kar je Darja Lavtižar-Bebler v nedavni parlamentarni debati o Dnevu upora tako na kratko zajela: “Tam so bili takrat tudi sokoli, bili so krščanski socialisti, bili so neodvisni kulturniki in seveda tudi komunisti.” Torej niso bili samo komunisti – v poslankini formulaciji so bili tam kot nekakšen ubikvitozni dodatek – ampak so bili tudi nekomunisti, ki so komunistom omogočili izvedbo projekta. Komunisti so sprožili revolucijo, ki je po definiciji dejanje nasilja. Glede nasilja pa je predsednik Milan Kučan v nekem nedavnem intervjuju povedal naslednjo splošno resnico: “ … da kdorkoli uporablja nasilje, da bi si pridobil oblast, ga uporablja tudi zato, da bi oblast potem obdržal”.
Odločitev tistih Slovencev, ki so bili navzlic vsemu pripravljeni podpreti komuniste, nam odpira vrata do nekega spoznanja, ki bi lahko postalo temeljna norma vsake slovenske politike: čeprav je naša moč omejena, nas nihče in nič – dobesedno nihče in nič – ne more bistveno prizadeti, če sami tega ne dovolimo. Ko bi to spoznanje postalo osnovna duhovna lastnina slehernega Slovenca, bi strah za obstoj, ki je v podtoku vseh naših misli in ki nas kot strah hromi, izginil. To bi lahko bila naša notranja osvoboditev. Ko govorimo o zavesti vsakega Slovenca, mislimo seveda na splošno narodovo kulturo. Toda ali kdo misli nanjo? Ali mislijo nanjo politiki; ali mislijo nanjo tisti, ki pravijo, da so umetniki; ali mislijo nanjo tisti, ki polnijo časopise, in tisti, ki izdelujejo televizijske programe; ali misli nanjo predvsem šola – veliko podjetje, ki se imenuje slovenska šola? Ali se upamo vprašati, koliko je za tem raznovrstnim delovanjem tiste intenzivnosti misli, iz katere raste kultura, ki je za vse čase – cultura perennis? In ali si na drugi strani upamo priznati, koliko je za vsem bleferskega rituala, podprtega od mreže medsebojnih interesov? In, predvsem, ali imamo še kriterije za razločevanje med obema?
Zdi se, da se je danes uveljavilo neko prepričanje, ki ima pluralističen videz saj prihaja iz mnogih različnih središč, ki se ubadajo z vprašanjem, kaj je človek, a je njegova osnovna ost uperjena v srce demokracije. Po tem prepričanju je človek bitje, s katerim je mogoče manipulirati; ne samo mogoče, tudi treba je in prav je, da se z njim manipulira. Za devetimi desetinami vsega, kar se danes napiše in kar se daje ljudem v branje, stoji ta misel – nikoli naravnost izražena in določena misel, ampak neko gledanje na človeka, ki se vriva med vrstice in, nenapisano, vstopa v človeka skozi stranska vrata, se tam naseli in mu gospodari. Največji zagovorniki in zaščitniki človeka mu tako, paradoksno, odrekajo osnovno suverenost. Če kak politik ni uspel, pravijo, da ni uspel zato, ker pred ljudi ni metal dovolj velikih kosov mesa, ali pa zato, ker ni obvladal vzvodov, ki vodijo do skritih človekovih ambicij in instinktov. Tako se izpod demokratičnega človeka izpodmikajo tla, ki ga edina morejo nositi. Na teh tleh so vtisnjene besede: razum, normalnost, okus. To so tudi besede, ki imajo v sebi to, da človeka varujejo povsod in vedno. Tako je bilo tudi v preteklosti. Ker teh besed niso nosili v sebi ali pa jih niso več razumeli, so se tisti, ki jih je v svojem parlamentarnem nastopu navedla gospa Beblerjeva, mogli odločiti v svojo in tujo pogubo. Predvsem tujo.
To je bilo prvo dejanje moderne slovenske zgodbe in se je, kot znano, končano s katastrofo. Potem pa se je začelo drugo.

Drugi del

Drugo dejanje se je pravzaprav začelo šele štirideset let pozneje. Štiri desetletja pa je bilo politično gledališče zaprto. Skoz skrivne vhode so vanj sicer prihajale različne skupine in uprizarjale razne vaje in se vdajale varljivemu upu, da stražarji pred glavnimi vrati zanje ne vedo. To je bila Slovenia pacata – obvladana Slovenija. Vse, kar se je omembe vrednega dogajalo, se je dogajalo znotraj ljudi. Tu pa se je dogajalo vedno več in se zgoščalo v takšno politično snov, da so njeni nosilci, potem ko je nastopila druga pomlad narodov – nastopila je zato, ker komunistični projekt ni več vzdržal pritiska časa – mogli opraviti temeljna politična dejanja, ki jih je omogočil in zahteval novi čas. Toda, kako so jih opravili?
Ko pravimo hvalabogu, da so jih opravili, in še enkrat hvalabogu, smemo vendarle dodati, da to delo očitno ni bilo opravljeno tako dobro, saj sedaj, deset let pozneje poglavitni udeleženci tedanjega dogajanja odkrivajo v svojem delu nemajhne pomanjkljivosti. Toda ali je sploh mogoče, da bi se bilo to delo bolje opravilo? Vprašanje ni tu zaradi lepšega, ampak izhaja iz vedenja o tem, kako zapleten, dramatičen in nevaren je bil čas, v katerem ga je bilo treba opraviti.
Vendar, ko ne odrekamo veljavnosti nobeni olajševalni okolnosti, mislimo, da smemo – morda celo moramo – registrirati neko bistveno odsotnost v miselnosti izvajalcev velikega pomladnega programa. Obenem že vnaprej dopuščamo možnost – to se bo na tej točki bralcu zdelo protislovno – da bi tista prisotnost ves načrt celo ogrozila. Vse to dopuščamo, a bomo vseeno povedali, kako se tisti čas vidi iz našega zornega kota: da je bila tista odsotnost kljub vsemu znak neke velike in usodne neavtentičnosti, katere posledice so tu in sedaj in bodo ostale.
To, česar v miselnosti teh ljudi ni bilo, je bila zgodovina. Vdali so se iluziji, da so zunaj zgodovine. Tako zadržanje smo v našem razmišljanju že srečali in ga označili za neavtentičnost. A preden spregovorimo kaj več o tem, bi se radi obrnili k neki drugi neavtentičnosti, ki je bila manj pomembna in usodna od te, na katero mislimo sedaj, a jo je kot nekakšna predigra napovedovala.
Gre za tako imenovana svinčena leta. S tem izrazom so reformistični krogi poimenovali politiko, ki jo je partija uveljavila v začetku sedemdesetih let. Izraz svinčena leta naj bi pomenil pritisk partijske kontrole, ki naj bi se tedaj tako rekoč začel. Tisti, ki so ta izraz sprejeli v svoj jezik, so z njim gotovo hoteli povedati, da prej tega pritiska ni bilo ali skoraj ni bilo. To pa je bilo možno trditi ali misliti samo ljudem, ki so imeli skrajno minimalne zahteve glede svobode, ljudem mehke politične opcije, bi morda lahko rekli. Za ljudi z evropskimi političnimi predstavami pa je bila partijska politika v bistvu vedno enaka – totalitarna. To, da je bila nekdanja partijska politika za ljudi, ki so se sicer zavzemali za svobodo, domala sprejemljiva – saj očitno ni bila svinčena – dokazuje, da so imeli zelo nedoločene in zelo skromne zahteve. Človek se spomni na Eliota: Moje ljudstvo – skromno ljudstvo! To je bil zares skromen rod. Kako so takšni nazori mogli nastati, o tem tu ne bomo govorili. Opozorimo naj samo na to, da njihovi nosilci očitno niso imeli ambicije izstopiti iz totalitarnega prostora. Tudi oni niso vedeli za zgodovinski čas, srečno so živeli v sedanjosti. V tem, bi rekli, je bila njihova neavtentičnost.
Reformisti s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let pa so imeli izdelane politične predstave in zahteve. Hoteli so bistvene reči: odpravo totalitarizma in uvedbo pluralne liberalne demokracije. Vse to so vedeli in zahtevali, niso se pa hoteli videti v zgodovinski perspektivi. Vse so delali iz sebe, iz svojega uvida, imeli so se za nekak absolutni začetek. Niso videli ali niso hoteli videti, da so se natanko za to, za kar se sedaj bíjejo oni sami, nekoč že borili neki drugi ljudje. Ko so iskali severozahodni prehod – če smemo uporabiti to podobo – niso opazili sledov neke ekspedicije, ki je njihov sedanji cilj hotela doseči že pred njimi, a jo je zadela katastrofa in je izginila. Tega niso hoteli videti, čeprav so bili vseskozi ob poti njeni sledovi in čeprav so uporabljali njeno traso in njena nekdanja taborišča. Hoteli so biti drugačni ljudje in so vse hoteli narediti sami. Toda ravno to jih je delalo nepristne. Mislili so, da igrajo v prvem dejanju, a so bili v resnici že v drugem. Prvo je bilo že zdavnaj odigrano! In ko bi to prvo dejanje poznali in priznali in si ga ogledali, bi videli, zakaj se je nekoč igra sploh začela in za kaj v tej igri v resnici gre. Z veliko verjetnostjo predvidevamo, da potem nekih dejanj ne bi naredili, druga pa bi verjetno naredili. V perspektivi zgodovine bi bolj prisebno igrali igro, za katero so bili poklicani na oder. S tem da so izključili zgodovino, so se odpovedali ne samo njeni potisni sili, ampak tudi horizontu, ki ga zgodovina odpira. Brez velikih in širokih razgledov ni bil mogoč veliki uvid, ki bi tej generaciji omogočil, da bi opravila svoje delo tako, da bi sedaj z večjim veseljem gledala nazaj. Nikoli ni namreč prav dobro vedela, kaj je komunizem in kaj se pravi ločiti se od njega. Ko vse premislimo, bi rekli, da je bila to zgodba ne samo neke neavtentičnosti, ampak tudi neke arogantnosti.
Kakor smo že nakazali, nekoliko razumemo, da vodilni ljudje tega gibanja spričo zavezništev, ki so jih nujno sklepali in na katera so morali nujno računati, niso imeli za politično oportuno, da se vežejo s silami, ki jih plejade vsakovrstnih konvertitov nikakor ne bi sprejele. Razumemo, da so morali misliti na specifični prostor, v katerem so morali izvesti svoja reformna dejanja. Toda strateški in taktični oziri jim ne bi smeli jemati širine razgleda – v njih samih, v njihovi miselnosti. V resnici pa je tako, da na to niso posebej mislili in da se niso čutili posebej omejevani, saj jih na sedanjost ni vezal samo politični oportunizem, ampak tudi iz njih samih rastoča samozadostnost. In ravno samozadostnost je razmeroma dober znak, ki kaže na to, da niso razumeli grandioznosti naloge, pred katero so stali. Naj bo že kakorkoli, dejstvo ostaja, da v nobenem političnem opusu protagonistov tega gibanja ni najti potrebe po zgodovinski kontinuiteti. Toda ta kontinuiteta je bila v sami substanci zgodovine. Ni bila skrita, ampak je takorekoč vpila, petnajst tisoč mrtvih glasov je kričalo, da je tukaj, in kdor je ni opazil, je ni opazil zato, ker je ni hotel. Tu pa smo že tam, kjer se začne nadutost.
Kazen, kot ponavadi, je nastopila. Kazen je v tem, da nismo napravili nobenega resničnega napredka: še traja državljanska vojna, še je med nami globinsko nezaupanje, še so tu sile, za katere čutimo, da jim res publica še daleč ni prva skrb.
Govorimo torej o neavtentičnosti. Avtentičnost pomeni obstajanje v skladu z resničnostjo: snovno, duhovno, moralno; tudi kulturno in politično. V tem razmišljanju smo odkrili nekaj nesrečnih postaj naše zgodovine in videli, da je zlo prihajalo nad nas zato, ker nismo bili to, kar bi morali biti: ker ni bilo v nas intenzivnosti misli, ki bi nam razkrila, kaj je tisto, kar bi morali biti, ali pa zato, ker nismo razpolagali z moralno energijo, ki je potrebna, da se intelektualni uvidi realizirajo.

Tretji del

Avtentičnost je nikoli doseženo stanje. Kaj pa sploh smo, da bi se s tistim, kar smo, popolnoma pokrili; kaj pa svet sploh je, da bi se s tistim, kar je, popolnoma pokrili? Avguštin pravi: Zelo se bojim stvari, ki so v meni skrite. Zato se zdi, da je govorjenje o avtentičnosti in neavtentičnosti ljudi tvegano, predrzno, nedopustno. Lahko namreč pomeni vdiranje v svet, ki ga celo njegovi lastniki ne razumejo. Vsi ti pomisleki so ne samo veljavni, ampak tudi obvezni v kulturni družbi. Treba pa jih je vseeno spraviti v sorazmerje z nekaterimi manj spornimi dejstvi. Mi bi navedli dve: najprej je zasebni svet nekaj povsem drugega, kot je javni ali politični, in vstopanje v enega ali drugega še daleč ni podvrženo istim pravilom; drugič pa je med ljudmi, ki se podrejajo ukazom razuma, mogoče uveljaviti načelo, da ni nobene stvari, o kateri se ne bi smelo govoriti. Vse, razen najbolj intimnih osebnih zadev, ima pravico, da postane predmet javnega pogovora.
Leta 1995 je Slovenski spominski odbor poslal državnemu zboru posebno izjavo, v kateri so bile navedene nekatere zahteve v zvezi z revolucijo in državljansko vojno. Izjavo je podpisalo nekaj vidnejših ljudi, potem pa je šla po državi in v nekaj mesecih pridobila okoli 25.000 podpisov.
Med tistimi, ki so bili povabljeni, da s svojim podpisom dajo izjavi začetno veljavo, so bili trije možje, ki izjave niso hoteli podpisati. Eden od njih jo je že podpisal, potem pa je prišel do boljšega spoznanja in podpis telegrafsko preklical. Vsi trije rekuzanti so bili – in so – ne samo uveljavljeni intelektualci, ampak tudi vidni možje slovenske demokratske prenove. Zdi se, da jih ni motilo celotno besedilo izjave. Svojo nepripravljenost so utemeljevali s sklicevanjem na eno samo točko. Ta je vsebovala zahtevo, da državni zbor in oblasti republike Slovenije “priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje”. Bilo je očitno, da se z mislijo, izraženo v tem stavku, niti sami ne strinjajo, kaj šele, da bi zahtevali, da postane uradna misel države.
Mislimo, da vemo, česa niso mogli prenesti. Niso mogli prenesti soobstajanje dveh stvari, ki sta bili po njihovem mnenju absolutno nezdružljivi: slovenski človek in okupatorjevo orožje. Kaj je mogoče o tem reči?
Najprej je treba priznati, da je njihov odpor do podobe, ki so jo imeli pred očmi in na katero so se tacite sklicevali, razumljiv. Eden od najglobljih identitetnih temeljev človeka je ravno narodnost, ki ji posameznik pripada. To je dovolj jasno in tega ne bomo utemeljevali. Ko je narod napaden, ko se tujec polasti njegove domovine, je vsak član žaljen s tem, kar v najglobljem bistvu je. Ko tujec zagospodari nad narodom in njegovo domovino, je žaljeno to, čemur Svetozar Djuretić pravi “pračulo naroda”. V takem stanju se v vsakem človeku zganejo neke prvine njegove biti, za katere morda sploh ni vedel, da v njem so. Podoba, ki kaže slovenskega človeka z italijanskim orožjem v rokah in slovenskega človeka z nemškim orožjem v rokah, vzbuja ne samo pomisleke, ampak s svojo nenaravnostjo tudi odpor. Vse to je treba razumeti in to tudi vsi razumemo. Toda ali je to že konec zgodbe? Ali ne bi kazalo – prav zato, ker je ta stvar tako nenaravna – prisluhniti tudi temu, kar nam ima povedati tisti Slovenec s tujim orožjem v rokah! Potem bi lahko kaj rekli o vrednosti obeh stvari: tiste pohujšljive podobe, ki je razobešena po vseh stenah naše preteklosti, in tiste pripovedi, ki nam jo je povedal Slovenec s tujim orožjem v rokah. Da bi to bolj razumeli, je morda potreben kratek uvodni razmislek.
Naš notranji svet, svet naših misli, naziranj in predstav, je v bistvu dvojen svet. Na eni strani je to svet tistih predstav, ki smo jih sprejeli od svojega okolja, in tistih predstav, ki jih temu svetu sami dodajamo, potem ko smo si jih izdelali iz surovine svojih izkušenj – po pravilih, ki vladajo v kulturi, ki ji pripadamo, in v skladu s psihološkimi razmerami, s katerimi razpolaga posameznik. To je svet večine ljudi in večinski svet vseh ljudi. To je svet “vsakdanjega človeka”, ki se vedno ozira predvsem na to, kaj se dela, kako se vede, kako se čuti, kako se govori, skratka, kako se obnašajo drugi tam zunaj. Tak človek ima za dobro to, kar imajo vsi za dobro, in za lepo to, kar imajo vsi za lepo.
Drugi svet je drugačen, predvsem pa je mnogo redkeje naseljen. Predmetom iz njegove opreme ne pravimo več naziranja in predstave, ampak védenja. Kako človek pride do njih? Tisti, ki so o tem razmišljali, so se posebej ustavili ob razliki med dvema besedama: videti in opaziti. Mnoge stvari vidimo – zelo veliko stvari vidimo – samo nekatere pa tudi opazimo. Če malo pomislimo, se takoj zavemo, da smo nekatere stvari, ki smo jih bili že dostikrat videli, končno, včasih po večletnem gledanju in življenju z njimi, tudi opazili. Nekaterih stvari ne opazimo nikoli. Ko take stvari opazimo – da je to redko, smo že povedali – nas vse presenetijo, nekatere bolj druge manj. Nekatere nas presenetijo tako, da potem pravimo, da so nas pretresle. Nenadoma jih zagledamo pred sabo: izredne, resnične, veljavne. Čutimo, da bi se proti nečemu pregrešili, če jih ne bi vzeli v tisti prostor, kamor hodimo, kadar bi se radi pogovorili s seboj.
Tisti, ki so posebej poklicani k temu, da stvari ne samo vidijo, ampak tudi opazijo, so ljudje, ki izdelujejo stvari, ki jim pravimo umetnine. Portret je dober, če je slikar ali kipar opazil, kakšen je v resnici človek, čigar podobo je gledal pred sabo; ko je pesnik rekel “dan jasni, dan oblačni v noči mine”, je povedal nekaj vsakdanjega, kar vidimo vsi, on pa je v tem opazil nekaj posebnega: nekaj, kar ima globlji pomen in predstavlja neko rešitev. Ko nam umetnik pokaže to, kar je opazil, pravimo: Saj res, to smo tudi sami že nekajkrat videli.
Vsi vemo, da ima umetnost nekaj opraviti s tem, čemur pravimo estetika. Za naše razmišljanje je ta beseda pomembna, zato moramo pokazati na njen izvirni pomen. Po navadi se misli, da gre pri tej besedi za lepoto, njen izvirni pomen pa nas usmeri drugam. V grščini, od koder beseda izhaja, pomeni namreč ravno opaziti. Estetsko je to, kar je človek-umetnik v svetu, med stvarmi, ki jih je gledal in videl, tudi opazil. Zato pravimo, da ima umetnik estetski pogled, ki v tem, kar je navadno, opazi to, kar je nenavadno, v vsakdanjem nevsakdanje, v banalnem pa morda enkratno dragocenost: vedno pa to, kar ni vsem na očeh, nekaj, kar je bilo na neki način skrito in je bilo treba najti. Tako najdenemu, tako odkritemu pa čutimo, da moramo priznati posebno mesto.
Prava ali resnična umetnost je narejena iz prvin sveta, ki so bile tako opažene. Če pa je umetnost narejena iz zgolj videnih stvari – iz stvari, ki jih vidi vsak in so dostopne vsem, nima zvena resničnosti in “izgubi ime umetnosti”, če parafraziramo Shakespeara. Njena lepota ni prvinska, nima ambicije, da bi bila zadnja in trajna, in če je narejena iz besedi, zanjo ne velja verz Ane Ahmatove: “In od vseh stvari še najdalj traja mogočna beseda.” Taki umetnosti bi mi za potrebe našega razmišljanja rekli ne estetska, ampak esteticistična.
Z razlikovanjem besedi estetika in esteticizem smo hoteli pokazati, da sta možni dve gledanji sveta. S tem nismo hoteli reči, da to tudi že pomeni, da obstajata dve vrsti ljudi, eni z notranjim ustrojem, ki jih dela resnične in bistvene in eni z notranjim ustrojem, ki jih dela neresnične in nebistvene. Hoteli smo opozoriti zgolj na to, da obstajata dve možnosti dojemanja sveta, in na to, da so nekatere stvari tako pomembne, da ni nič pretirano, če pričakujemo, da se bodo ljudje ob njih mudili tako dolgo, da se jim bo odkrila njihova globlja ali estetska resnica. Včasih čutimo, da se moramo odločiti za lectio difficilior – za težje branje sveta. To pa pomeni, da moramo nekatere stvari izprašati, ali je podoba, ki nam jo kažejo, prava ali ne. Če tega ne naredi brezimni posameznik, imamo še vedno možnost, da pravimo, da je to njegova stvar. Če pa vzgona po globlji ali estetski resničnosti nimajo v sebi ljudje, ki na tak ali drugačen način vplivajo na narodovo duhovno podobo, potem se neko osebno umanjkanje razlije na vse – postane del narodove kulture. Lepočutništvo pa je samo oblika neavtentičnega obstajanja.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Dom v brajdi Simon Dan

Tako bi Slovenec z italijanskim ali nemškim orožjem v rokah lahko povedal svojo zgodbo – če bi kdo imel toliko začetne občutljivosti, da bi mu prisluhnil – ki bi bila zelo drugačna od podobe, ki jo daje in jo vidijo vsi. Njegova zgodba sicer ni neznana, a jo bomo vseeno povzeli v nekaj vprašanjih. Rekel bi: “Res je moja podoba nenavadna in šokantna, toda ali si pomislil, da sem bil napaden in sem bil sam in sem branil svoje in svojih otrok življenje, kar je instinktivna kretnja in je ni mogoče ne narediti? Ali si pomislil, da je bila napadena moja in mojega naroda osnovna kultura, da je bila napadena moja vera – življenje mojega življenja? Ali si pomislil, da sem branil svobodo svojega naroda, na katero je padla senca, za katero se je vedelo, da bo prešla, a mu je istočasno grozila tema noči, za katero se ni vedelo, kdaj je bo konec?” Potem pa bi njegova vprašanja dobila drugo barvo: “Kdo ti je dovolil, da si v uri moje največje samote stopil na stran mojih napadalcev? V imenu katerega reka iz Delfov si sledil preroku z napako – še potem, ko se je njegova pot iz megle in noči izrisala in se je vedelo, kam pelje? Katere knjige si bral in katere govore si poslušal, da si mogel stopiti na pot, na katero si stopil? Kdo ti je dovolil, da si potem, ko se je pokazalo to, česar, kot praviš, nisi hotel, še naprej požiral vse oglate in kockaste stavke, ki so ti jih metali v usta?”
In ko bi končal, bi tudi mi postavili neko vprašanje, ki pa pravzaprav ne bi bilo vprašanje. Bila bi bolj začudenost in ne bi bila naslovljena na nikogar posebej: “Kako to, da po toliki smrti, po tako sprejeti in prestani smrti, po smrti, ki s svojo presežnostjo ostaja in bo ostala neizmerjena in za zmerom samo bo: kako to, da ob taki smrti ni izginila ne samo iz posameznikov, ampak iz vse narodove kulture zadnja sled schoengeistovstva in belespritovstva?”
Ni namreč izginila. Ko je za predlansko obletno slovesnost na Rogu Nova Slovenska zaveza prosila enega od prvih pesnikov dežele, da napiše besedilo za pesem, ki bi jo lahko peli romarji na Rogu med mašo – ali pa tudi pred mašo ali po njej – je prošnjo zavrnil, češ da ne bo pisal političnih pesmi. Ne bi bilo treba, a bomo vseeno k temu rekli dve stvari: prvič je večina del evropske preteklosti bila tako ali drugače naročenih; drugič pa je to, kar se je zgodilo na Rogu, sredi zadnjih in najglobljih reči in sodi v tisto politiko, ki jo lahko opazi in razume samo pesnik.
Upamo, da nismo naredili vtisa, kakor da bi zahtevali, da mora kdorkoli kaj podpisovati, še manj, da mora kdorkoli pisati kakršnekoli pesmi. Zavestno in hote pa smo pokazali na nekatera dejstva, ki stojijo nad deželo kot znamenja, ki jih ne kaže prezreti.
Predmet tega komentarja je bila zgodba o slovenski neavtentičnosti. Jasno je, da to še ni prava zgodba, ampak bolj osnutek in morda celo samo opozorilo. Povedana je bila, kolikor je sploh bila povedana, v treh delih. Povsod smo se srečali z nepripravljenostjo in nezmožnostjo opaziti in sprejeti globinski vzorec zgodovine – slovenske medvojne in povojne zgodovine. Ne gojimo velikega upanja, da se bo po tem zapisu ta pripravljenost in ta zmožnost povečala. Od nikogar tudi nič ne terjamo. Opozorili pa bi radi – mirno, kakor da bi govorili o dejstvih zunaj nas – na posledice. Če se ne bodo zgodile nekatere bistvene reči – kopernikanski obrat, spreobrnitev – se državljanska vojna ne bo končala in bo država ostala razdeljena. Seveda ne bo razpadla, a bo ostala razdeljena. V tej razdeljenosti pa se bodo z ene polovice na drugo sprehajali večno odpisani in večno navzoči komunisti. Kot čudaški naturisti, ki jim je zgodovina odpihnila oblačila, se bodo delali, kot da ni nič, saj jim je zgodovina dobrotno odvzela milost zardevanja. Ne bo torej velike katastrofe. V svetu, kakršen je sedaj, je tudi hvalabogu ne more biti. Bo le žalostno in žaljivo, a le za nekatere. Za tiste, ki bodo to opazili.