Avtor: Stane Okoliš
Zakaj je nastala “bela garda”
Podstati delitve
Spomladi leta 1942 so bile sile osi Rim – Berlin na višku svoje moči. Čeprav njihovim vojaškim strategom ni uspelo v popolnosti izpeljati vseh velikopoteznih osvajalskih načrtov, so na vseh bojiščih napredovale. Bojna moč nacistične Nemčije, pa tudi fašistične Italije in drugih satelitov, se je mnogim zdela nepremagljiva. Stara nemška bojazen pred hkratnim bojevanjem na dveh frontah je izginila pod vtisom velikih zmag. Nemški vojaški stroj je mlel vse pred sabo tako na vzhodu kakor tudi na zahodu. Pred osvojitvijo britanskega otoka in pred pragom Moskve so nastopili prvi kritični trenutki.
Kljub izraziti nemški vojaški premoči pa je med evropskimi narodi pod fašistično in nacistično okupacijo prevladovalo prepričanje, da nacistična Nemčija že zaradi zgodovine ne more in tudi ne sme zmagati. Prebivalstvo okupiranih dežel je zato svoje upe usmerilo v deželi na skrajnih mejah Evrope, kjer je nemški pohod začel postopoma pešati. Anglija in Rusija oziroma Sovjetska zveza sta postali sinonim za odrešitev izpod nemško-italijanskega jarma. Vendar nista imeli istega predznaka. Medtem ko je bila Anglija simbol parlamentarne demokracije, je Sovjetska zveza nosila prapor rdeče revolucije in diktature proletariata. Boj boljševikov proti nacistični Nemčiji zato ni bil le domovinska vojna, kot ga je v najtežjih trenutkih razglasil Stalin, temveč predvsem boj za svetovno komunistično revolucijo. Stalin je preko kominterne poklical komuniste vseh okupiranih dežel na splošno vstajo proti Nemcem že ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Že pred komunisti so odporniške enote v okupiranih deželah Evrope organizirale raznolike nacionalne skupine, ki so nastopale bodisi samostojno bodisi v povezavi in v soglasju s prebeglimi vladami, ki so se zatekle pod angleško zavetje. Že zaradi tega so bile pod močnim angleškim vplivom. Njihovo delovanje pa so uravnavali predvsem interesi angleške politike. Nasprotje, ki sta ga tako v boju proti fašizmu na zunaj predstavljali Anglija in Sovjetska zveza, se je kot posledica politične različnosti pojavilo tudi znotraj odporniških gibanj v večini okupiranih dežel.
Tako Anglija kot tudi Sovjetska zveza sta odporniška gibanja vzpodbujali, hkrati pa sta jih preko tajnih zvez in agentov usmerjali in nadzorovali. Na račun aktivnosti odporniških gibanj sta poskušali razbremenjevati lastna bojišča. Zlasti v kritičnih trenutkih sta uporabili delovanje odporniških enot v zaledju nemške fronte. Nujna posledica odporniškega aktivnega delovanja v okupiranih deželah so bile nedolžne žrtve, ki jih je okupator za vsako oboroženo akcijo izvršil med domačim prebivalstvom. Odločitev za način in obseg delovanja vsekakor ni bila lahka. Za tovrstno presojo so bila odločilnega pomena predvsem moralna načela odporniških voditeljev, ki so ali pa tudi niso izvševali navodil iz tujine. Stali so pred veliko odločitvijo: ali najprej služiti tujim interesom sicer pravičnega boja Anglije in Sovjetske zveze proti fašizmu ali pa živeti z resničnostjo okupacije na strani naroda in se pripravljati na razplet vojne na glavnih bojiščih. Predvojna politična in socialna nasprotja in razlike so že v pristopu razdruževale skupen odpor. Odpor proti okupatorju je bil najpomembnejši skupni element, ki je tako različne skupine lahko združeval, kljub temu, da so imele izgrajeno povsem ločeno organizacijo. London, še posebej pa revolucionarna Moskva, sta imela za svoje načrte sposobne agitatorje, ki sta jih tudi bogato nagrajevala, dokončno pa sta svoja hotenja uskladila tudi neglede na voljo prizadetih.
Razen odporniških gibanj, ki so živela z vero v osvoboditev izpod fašistično-nacistične oblasti, so bile v okupiranih predelih Evrope organizacije in strukture domače oblasti, ki so bile bolj ali manj v stiku z zasedbeno oblastjo in so z njo zaradi različnih vzrokov bolj ali manj tesno sodelovale. Kolaboracija je bila značilen pojav okupacijskih razmer in je bila legalno priznana. Vsekakor pa se je od primera do primera zelo razlikovala. Izhajala je bodisi iz ideološke bližine nacionalsocialističnemu prepričanju, iz prilagodljivosti trenutnim razmeram bodisi iz prisilnega in nehotenega sodelovanja zaradi različnih notranjih razlogov in začasne koristnosti. Stiki domačega prebivalstva z okupacijsko oblastjo so bili vsekakor potrebni, bili pa so vendar zelo kočljiv posel, še zlasti, če so segali preko razumne meje.
Razkol med slovenskim narodom v ljubljanski pokrajini
Nenavadni dogodki v okupirani t.i. Ljubljanski pokrajini so spomladi leta 1942 v razmerah italijanske zasedbe sprožili daljnosežen proces, ki je do konca vojne leta 1945 generično popolnoma spremenil slovenski politični prostor. Dogajanje je na vseh področjih in na različnih nivojih spremljalo nasilje, ki je prav na začetku in na koncu zavzelo največji obseg. To nikakor ni prispevalo k strpnosti in enotnosti v boju proti tujemu okupatorju, temveč je podžigalo k nasprotovanju, odporu in bratomorni vojni. Z aprilsko okupacijo leta 1941 so se resda vse družbene sile znašle v zelo spremenjenih okoliščinah, toda že na pomlad 1942 je kazalo da bo rastoče ideološko-nazorsko razločevanje med Slovenci zahtevalo več žrtev kot okupacija s svojimi posledicami. Področje najprej zgolj političnega delovanja gibanj in strank se je razširilo na medstrankarsko vojaško obračunavanje. Slovenci že od jeseni leta 1941 niso umirali le pod okupatorskimi, temveč tudi pod slovenskimi streli. Nasilje in strah za osebno varnost in varnost premoženja sta v mestih, še bolj pa na podeželju, navdajali z nezaupljivostjo in sovraštvom. Do pobojev tako posameznikov kakor tudi večjih skupin, med njimi celih družin, je prišlo v krajih, kjer je italijanska okupacijska oblast imela svoje postojanke in svojo stražo, še več pa tam, kjer je ni imela. Razkroj slovenskega narodnega telesa se je začel s krvjo. Nezadržno se je širil z načrtnim trošenjem sovraštva po slovenskih domovih tako po Dolenjskem in Notranjskem, kakor tudi v Ljubljani in drugod. Zaradi položaja, ki so ga posamezniki zavzemali v družbi, so bili že vnaprej opredeljeni. Nenavadno velik je bil zato odstotek ti. “belogardistov” med ljudmi katoliškega prepričanja, ker se niso navduševali za ideologijo revolucije, temveč so s svojo tradicijo živeli naprej.
Ob italijanskem prihodu v Ljubljanski pokrajini ni bilo skupine niti stranke, ki bi bila profašistično, še manj pa proitalsko usmerjena in bi italijansko fašistično oblast neposredno podpirala, kakor se je zgodilo v mnogih evropskih deželah. Še najbolj zadovoljni so bili komunisti, ki so uspehe sil osi, še posebej pa uničenje starojugoslovanske države, v času nemško-sovjetskega zavezništva, z zadovoljstvom pozdravili. Z okupacijo so se morale stranke bolj ali manj prijazno sprijazniti, njihovo delovanje pa je bilo v neugodnih razmerah zelo okrnjeno. Ker se okupaciji ni bilo mogoče izogniti, so tedanji najvidnejši politiki, ki so ob napadu ostali v domovini, poizkušali za Slovenijo in za Slovence izboriti boljšo med slabimi rešitvami. Slovensko ozemlje, ki so ga zasedli trije okupatorji, so želeli ohraniti skupaj kot enotno upravno območje pod istim okupacijskim režimom. Ker so se Nemci že takoj od začetka pokazali za brezkompromisne sovražnike Slovencev, so nato radovoljno sprejeli blažjo italijansko okupacijo na območju Ljubljanske pokrajine, ki je v začetku nudila več človeških in narodnih pravic.
Posledice naglega propada starojugoslovanske države in kratkotrajnost aprilskega obdobja Narodnega sveta je tradicionalne slovenske stranke in politično razmišljujoče posameznike sililo v spreminjanje dotedanjih stališč. Ljudje so se, osvobojeni predvojne strankarske vezanosti, predajali različnim političnim fantazijam. (Politično poročilo za London, maja 1942: dr. Jakob Šolar in dr. Vladimir Šuklje; v Dosje Mačkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994) Daljnovidne politike v pookupacijskem času slovenska politika ni premogla. Nove razmere so tako globoko zarezale v prejšnje stanje, da sta se pojavila celo bojazen in dvom v možnost obnovitve Jugoslavije. Čeprav je ostajalo upanje v poraz okupatorskih sil večinoma neomajano, pa jasne politične usmeritve v prvih pookupacijskih mesecih ni bilo. Kolebanju med iskanjem ustreznih rešitev v času, ko še ni bilo povsem jasno, kakšne namene ima italijanski okupator, ki je za razliko od Nemcev na začetku kazal prijaznejši obraz, je sledil vstop v sosvet ali konzulto. Ublažitev posledic hudega preganjanja Slovencev pod nemško zasedbo, ki so se z vednostjo Italijanov množično zatekali tudi v Ljubljansko pokrajino, je narekovala dobre odnose z Italijani. Kljub navidezni avtonomiji pokrajine, ki je dobila svoj posebni statut, pa je že po nekaj mesecih prišlo do spoznanja, da ima vsak okupator svojo posebno metodo, vsi pa isti cilj uničenja Slovencev.
Čeprav so mnogi menili, da je zaradi ščitenja narodnih interesov razumljivo, da se morajo posamezniki izpostaviti nevarnosti kompromitiranja, širša javnost že od samega začetka sodelovanja Slovencev v konzulti ni odobravala. Ker člani konzulte niso imeli nikakršnega vpliva na odločanje, v pokrajini pa je prihajalo do vse večjih krivic nad slovenskim prebivalstvom, so posamezniki začeli od svojih funkcij odstopati. Kar nekaj mesecev je bilo tako potrebno, da je glavnina slovenske tradicionalne politike spoznala, da je rešitev za slovenski narod mogoča samo v obnovitvi Jugoslavije (Šolar, Suklje: str. 153). Prebivalstvo pa ni hotelo povratka k staremu, temveč je zahtevalo novo Jugoslavijo v političnem, socialnem in ekonomskem smislu. K neodločnosti ohromljene slovenske politike v prvih mesecih po okupaciji je prispevala tudi begunska vlada, ki je prepozno vspostavila zvezo z domovino. Ker ni bilo potrebnih navodil od zunaj, se je tudi omajalo zaupanje prebivalstva v njeno poslanstvo (Slovenska zaveza – jugoslovanski vladi, april 1942, Dosje Mačkovšek, str. 152). K oteževalnim okoliščinam vzpostavljanja slovenske politike tradicionalnih strank sodi tudi odsotnost glavnih strankinih ljudi, kijih je aprilska vojna razpršila po celi Jugoslaviji in širše. O precejšnji zmedi v najmočnejši predvojni stranki SLS priča značilna izjava Miloša Stareta partnerjem v Slovenski zavezi po Natlačnovi smrti: “Mi smo le upravitelji stranke, ko smo izgubili Korošca, Kulovca in Natlačna, dočim so trije naši najmočnejši zunaj (Krek, Gabrovšek, Kuhar), zato kake dokončne obveze v imenu stranke ne moremo storiti” (Dosje Mačkovšek, str.47, 48).
Najpomembnejši predvojni stranki sta sicer že prej vsaka zase organizirali svoje ilegalne napolvojaške legije, toda tako do politične kot do vojaške enotnosti ni moglo priti. Zaradi potrebe po skupnem organiziranju odpora in po številnih spodbudah z vseh strani je v jeseni leta 1941 prišlo do prvih medstrankarskih pogovorov. Stranke, ki so aprila sodelovale v Narodnem svetu, so se oktobra 1941 sporazumele za osnovo bodočega političnega sodelovanja. V sedmih programskih točkah, ki so postale temelj nastajajoče Slovenske zaveze, so se opredelile za legitimistično stališče do jugoslovanske države, za njeno razširitev, za svobodno Veliko Slovenijo kot njenega samostojnega in enakopravnega dela, za politiko na načelih demokracije, za radikalno spremembo gospodarskega reda, itd. Kljub načelnemu sporazumu pa sodelovanja na terenu niso dosegli. Največje ovire na poti sporazumevanja so bile: tradicionalno nasprotje med katoliško in liberalno stranko, odpor mlajše generacije v vseh strankah proti prejšnjim režimom in kompromitiranim ljudem ter bojazen, da se ne bi povrnile stare razmere in pojav osvobodilne fronte pod komunističnim vodstvom (Šuklje, Šolar, str. 153; A.Kramer, poročilo 14.3.1942, str. 144).
V nasprotju s počasnim zbliževanjem tradicionalne slovenske politike je na skrajnem političnem polu z energičnim in nasilnim delovanjem začela komunistična stranka, ki je bila že pred vojno ilegalno organizirana. Kot maloštevilna, a idejno vplivna stranka je pod svojim vodstvom povezala manjše in nezadovoljne stranke in skupine, ki so izhajale iz vseh slovenskih tradicionalnih plitičnih taborov v Protiimperialistično in nato Osvobodilno fronto. S taktiko neposredne akcije in po načelu “čim hujše tem boljše” (A.Kramer, poročilo, 14.3.1942) so po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941 začeli z bojem neglede na konkretne koristi in na žrtve. Realnih možnosti za vojaški in narodni uspeh oboroženega boja niti proti italijanskemu, še manj pa proti nemškemu okupatorju v času, ko sta bila na višku svoje moči, ni bilo mogoče pričakovati. Ugodna priložnost pa se je ponudila za politični uspeh komunistične stranke, da s pomočjo partizanov kot narodnosvobodilne in politične vojske hkrati prevzame oblast in izvede socialno revolucijo. Čeprav je bila internacionalna in revolucionarna stranka, ki se je ravnala po navodilih jugoslovanske in sovjetske partije, je pod okriljem Osvobodilne fronte prva prodrla z idejo narodnoosvobodilnega boja med slovensko narodno sredino. V zelo kratkem času jez geslom boja proti okupatorju, z oboroženimi akcijami in ustrahovanjem prevzela pozicije vplivnih predvojnih strank z razvejano mrežo strankarsko kulturnih društev in drugih organizacij v svoje roke.
S formalnimi sklepi se je vodstvo OF že na tretjem zasedanju, 16. septembra 1941, oklicalo za novo “ljudsko” oblast, vrhovni plenum OF pa razglasili za “Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je sklenil, da za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju” (T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem I, Ljubljana 1985, str. 21.) Vsako organiziranje upora izven OF in vsako delovanje v nasprotju z določbami OF so postavili izven “zakona” in ga označili za narodu škodljivo dejanje. Komunistična partija, ki je imela manjšino že v OF, se je sedaj s pomočjo nezadovoljnih skupin tradicionalnih taborov s številčnejšim zaledjem v trenutku postavila za odločujočo silo v Sloveniji. Ob nespornem vodstvu OF je obdržala tudi vso strankarsko strukturo popolnoma nedotaknjeno, z Varnostno obveščevalno službo VOS-om kot strankarsko milico pa je politični položaj trdno držala v svojih rokah. Preko VOS-a je po besedah njenih voditeljev “prihajala nova ljudska oblast do polnega izraza” (T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 26).
Avtor slike: Arhiv RS
Opis slike: Pogled na Kočevje Arhiv RS
Z deklaracijo, da je edini cilj OF boj proti okupatorju, a da se vsa druga vprašanja odlagajo na pozneje, ob poudarjeni protiokupatorski propagandi in ob posameznih partizanskih akcijah so narodno zavedni sloji v glavnem blagohotno gledali na delo OF in partizanov. Pomagali so jim z denarjem, hrano in orožjem, ker so menili, da s tem izpolnjujejo svojo domovinsko dolžnost. Spoštovali so njjene odredbe in se ravnali po njenih navodili. S politiko OF je slovenskim komunistom uspelo na poseben način uresničiti tisto, na kar so bili še posebej ponosni. Zakriti pod plaščem OF so s poudarjeno protiokupatorsko naravnanostjo še pravočasno vključili številne rodoljube v boj za svoje politične cilje. Za vstop v OF so se pogajali celo z nekaterimi frakcijami liberalnega tabora, ki so bile nezadovoljne s tradicionalno slovensko politiko, vendar so se ob vprašanju legitimnosti starojugoslovanske države, vlade in kralja razšli.
Oborožene akcije partizanov proti Italijanom oid samega začetka niso bile najbolj uspešne. Bile so brez učinkov, večinoma slabo načrtovane in izvršene, a trpelo je mirno prebivalstvo in talci, ki jih partizani niso mogli braniti. Posledice takšnega boja so bile za prebivalstvo zelo hude. Ker tak način boja proti okupatorju ni mogel biti uspešen, kar je bilo zaradi razmerja sil samoumevno, je komunistična partija začela z bojem v drugi smeri. Z blatenjem in denunciacijami je napadla osebnosti, ki so bile drugega prepričanja tako v metodi dela kot tudi pri političnih ciljih. (Konstatacije Slovenske zaveze, Dosje Mačkovšek, str. 141) Napadla je jugoslovansko emigrantsko vlado, Mihajloviča in njegovo vojsko ter druge legitimne ostanke stare države, na čigar osnovi se je sporazumela slovenska tradiciona politika. Ves narod, ki ji ni hotel več slediti, je razglasila za belo gardo, peto kolono in narodne izdajalce. Od začetnega boja proti okupatorju je OF prešla v boj proti starojugoslovanski usmeritvi in v boj za oblast.
Osvobodilna fronta stopi pred tradicionalno slovensko politiko
Osvobodilna fronta je vstopala na slovensko politično prizorišče v času, ko se tradicionalna slovenska politika po aprilskem udarcu še ni povsem opomogla. Že s samim pojavom si je pred dezorientiranimi in predvojno najvplivnejšimi strankami ustvarila taktično prednost. S spretno politiko in propagando pa si je naklonjenost med prebivalstvom še pridobila. Odločna protiokupatorska tj. osvobodilna usmerjenost, ki jo je dokazovala s
sabotažami in oboroženimi napadi na okupatorja, je premagovala pomisleke o njeni komunistični naravi zlasti pri ljudeh, ki so že itak želeli sprememb. Odklanjanje njenih nasilnih metod se je občutno pojavilo, ko je začela z uboji in nasiljem nad Slovenci.
Tradicionalna politika je z načrtom osvobodilnega gibanja proti okupatorju zamudila. Zamudila pa je predvsem zaradi nesposobnosti dogovarjanja, ozkih strankarskih interesov in starih zamer iz časa predvojnih režimov. Ker je zastopala idejo vsenarodne osvobodilne organizacije, ki naj bi poleg načelnih vprašanj bodoče države pripravila tudi organizacijo in oborožitev naroda za čas, ko bodo za to dozorele razmere, je nacionalno pobudo tudi na ta način prepustila novonastajajoči politični in oboroženi sili, ki se ji je že od vsega začetka z orožjem v roki postavila na nasprotni breg z namenom, da se z njo spopade in jo porazi v vseh ozirih.
Ko so tradicionalne politične stranke v začetku 1942 ustanovile Slovensko zavezo, je ta kot osvobodilno gibanje načelno odklanjala borbo proti komunizmu. (Deklaracija Slovenske zaveze, Dosje Mačkovšek, str. 142). Prizadevala si je za sporazum s komunisti ali vsaj za toleriranje v smislu enotnega nastopanja proti okupatorju. Nikakor pa ni mogla odobravati nasilnih in nemoralnih metod partije. Zbližanje obeh osvobodilnih gibanj na principu boja proti okupatorju bi po eni strani moralo priti samo po sebi, po drugi pa je bilo zaradi nasprotnih pogledov do Jugoslavije, vlade, kralja in komunističnih napadov na člane Zaveze nemogoče. Ker so imeli nacionalni osvobodilni odbori v državah, ki so jih zasedli Nemci, s komunisti podobne težave, so v Zavezi iskali sorodno pot zadržanosti do prenagljenih odločitev. Učinkovite obrambe pa ni bilo.
Z zgodnjimi oboroženimi akcijami proti okupatorju so komunisti dosegli več opaznih učinkov. Najprej so izkoristili idealizem dijaške mladine in manjših skupin iz vseh političnih taborov, ki so si želeli hitre in odločne akcije proti okupatorju. Nadalje so povzročili pravo načelno zmešnjavo med mnogimi nacionalnimi krogi in uporabili tudi nerazpoloženje liberalnih krogov proti režimu JRZ. (A. Kramer, poročilo 14. 3. 1942) V svoja jadra so ujeli rusofilsko razpoloženje ljudi, ki so v zgodnjih oboroženih napadih partizanov verjeli propagandi, da bo vojne po zaslugi Sovjetske zveze kmalu konec. V partizanske odrede se je zaradi močne propagande vključilo tudi veliko starojugoslovanskih oficirjev, ki so se večinoma umaknili, ko so partizanske enote dobile komunistične politične komisarje. Najvidnejši učinek partizanskih napadov in atentatov pa so bile hude posledice italijanske reakcije, ki jih je trpelo civilno prebivalstvo. Ljudem so partizanske akcije najprej ugajale, ker so mislili, da s tem okupatorja demoralizirajo, zanašali pa so se tudi na dotedanjo oportunistično taktiko Italijanov.
Osvobodilna fronta pod komunističnim vodstvom pa italijanskega okupatorja ni izzvala le do krajših maščevalnih ukrepov, temveč mu je odprla široko pot za njegovo genocidno politiko do Slovencev, ki so jih množično streljali pod obtožbami komunizma. Širše zasnovano akcijo čiščenja komunizma so spomladi 1942 začeli z blokado Ljubljane, nato pa so čez poletje z obsežnimi kazenskimi pohodi opustošili podeželje, ki je od pomladanskih dni naprej okušalo sadove nove ljudske – komunistične oblasti v t. i. sovjetskih republikah. Civilno prebivalstvo, ki se ni navdušilo nad “ljudsko oblastjo” in ji je bilo tudi idejno tuje, je v trenutkih dvojnega terorja iskalo novih rešitev.
Proti partizanskemu načinu političnega in vojaškega delovanja in vse očitnejšemu komunizmu so nastopile skupine in gibanja iz strank tradicionalnih slovenskih političnih taborov, ki so bile združene v tajni Slovenski zavezi in so za prenovljeno Jugoslavijo na legitimistični podlagi tesno sodelovale z begunsko vlado. Med temi je bila SLS daleč najštevilnejša in zato še zlasti na podeželju tudi najvplivnejša. Kot predstavnica zadnjega predvojnega režima v Jugoslaviji in katoliški Cerkvi najbližja stranka je načelno obsojala “brezbožni komunizem”. Po izkušnji, da se je mogoče s komunisti pogovarjati samo preko puškine cevi (ARS, referat I, fond 1515, a.e.2), se je med njenimi radikalnejšimi politiki čez poletje 1942 uveljavilo prepričanje, da so za svoj cilj Velike Slovenije pripravljeni na kompromise z vsakim, razen s komunisti. Ker so bile posledice dvojnega terorja najhujše na podeželju, je tukaj prišlo tudi do najmočnejšega izbruha protipartizanskega razpoloženja, ki je vodilo v obrambo golega preživetja. Nastajati so začele vaške straže. Za obrambo pred komunističnimi partizani jih je oborožil italijanski okupator, ki je skrbno pazil, da te “usluge” tradicionalna slovenska politika ne bi izkoristila za povezavo z novo oboroženimi enotami in protiitalijanskimi nastopi. Organizacijo in stike vaških straž so Italijani zato strogo nadzorovali.
Tradicionalna politika, ki je pred napadalno in nasilno Osvobodilno fronto najprej izgubila primat v narodnoodporniškem gibanju, je bila s stopnjevanjem komunističnega terorja potisnjena v obrambo, nato pa v kompromise. Čeprav je idejni protikomunistični boj nastal že zgodaj pred okupacijo, se je v novih zmerah pokazal v spremenjeni luči. Okupacija je razmerje postavila v taktično prednost komunistov, ki so naenkrat postali borci za osvoboditev slovenskega naroda, protikomunisti pa kolaboranti z okupatorjem.
Avtor slike: Arhiv RS
Opis slike: Pogled na Kočevje Arhiv RS
Preden je nastala bela garda
Ena najpomembnejših sestavin revolucionarnega boja OF je postal boj proti “beli gardi”. Na Slovenskem je bil ruski termin bele garde že od samega začetka sinonim za predvojni režim JRZ. Potem ko so komunisti oklicali OF za edino legitimno oblast slovenskega naroda, so že jeseni 1941 sprožili gonjo proti beli gardi, ki je ni še nihče organiziral. Medtem ko so sami organizirali rdečo gardo s političnimi komisarji, je šla njihova dobro organizirana propaganda tako daleč, da je neobstoječi beli gardi pripisala zbiranje prostovoljcev za rusko fronto (Dosje Mačkovšek, 20. oktober 1941, str. 35).
Za snovanje bele garde so komunisti obtoževali voditelje nekdanjega režima JRZ, ki naj ne bi mislili na nič drugega kot na obnovo klerikalnega režima, kakršen je bil pred vojno (A. Kramer, poročilo 14. 3. 1942, str. 143). Kuharjevi londonski govori, ki so bili prežeti z miselnostjo nekdanje JRZ, so škodovali novemu položaju stranke v domovini prav zaradi tovrstnih obtožb, čeprav si starega stanja ni želela nobena skupina, ki je sodelovala v Slovenski zavezi. Ko je katoliška ljudska stranka zgodaj spomladi 1942 po deželi začela organizirati “narodne straže”, je bil to povod za novo nezaupanje z liberalnim taborom, zlasti ker so komunisti širili novice, da se “snuje bela garda za obnovo klerikalnega režima” (Kramer, str. 144).
Komunisti so z belo gardo najprej obtoževali posameznike iz vrst SLS, nato so obtožili celo stranko, nazadnje pa vse tiste, ki niso bili njihovega mišljenja. Najpogosteje je oznaka ostala predvsem na pripadnikih katoliške skupnosti. K revolucionarni opredelitvi belogardizma kot protirevolucije so dodali še enačenje z izdajstvom in sodelovanjem z okupatorjem. Dejansko so za izdajalce smatrali vse, ki so se jim postavili po robu. Čeprav je oznaka prišla iz nasprotnega tabora še preden je odpor nastal, jo je komunistična propaganda med prebivalstvom tako močno razpihnila, da se je udomačila.
Po propagandni vojni proti beli gardi je prišlo tudi do obsežnejšega fizičnega iztrebljanja ljudi, ki naj bi bili potencialni organizatorji protikomunističnega upora. Ko so partizani spomladi leta 1942 zavladali na osvobojenih ozemljih, s čimer je tam začasno prenehala starojugoslovanska uprava in nova italijanska oblast, so ustanavljali sovjetske republike. V njih so uničevali belo gardo s tem, da so nasilno odvajali ljudi in plenili njihovo premoženje. Organiziranje Slovenske legije, ki se je začelo spomladi, je s partizanskim nasiljem popolnoma zastalo. Partizanski oddelki so njene neoborožene aktiviste na podeželju v trenutku onemogočili in pobili, organizacijo pa razbili. Vsi glavni zastopniki na Dolenjskem so bili pobiti. Ostali so se umaknili v mesta, da so ohranili vsaj golo življenje (fond 1515, ae 11). Slovenska legija ni bila sposobna zaščititi življenja aktivistom, ki so se izpostavili, saj jih ni mogla zaščititi niti z enim revolverjem.
Nastanek oboroženega odpora
Avgusta 1942 so se razmere v Ljubljanski pokrajini do skrajnosti zaostrile. Na političnem področju je bil prepad med tradicionalno politiko in komunistično osvobodilno fronto nepremostljiv. Slovenska zaveza od sodelovanja v odporu ni izključevala nobenega Slovenca in nobene stranke, ki je stala na narodni osnovi, obsojala pa je krvavo obračunavanje in ustrahovanje ljudi. Komunistična partija je prav nasprotno izključevala odpor proti okupatorju izven svoje OF, spodbujala pa je sovraštvo, nasprotovanje in ustrahovanje med prebivalstvom. Italijanska vojaška oblast v Ljubljanski pokrajini se je zaradi partizanskih izzivalnih napadov že zgodaj spomladi odločila za obsežno akcijo proti partizanom na podeželju.
Iz tistih dni je poročilo Slovenske zaveze jugoslovanski begunski vladi v London zelo črno. (Dosje Mačkovšek, str. 157) “Narod grozno trpi na eni strani pod terorjem partizanov, na drugi vsled maščevanja okupatorja. Prevladuje splošen obup. S strahom pričakujejo ljudje nadaljnih dogodkov in se zlasti tudi bojijo gospodarske in prehrambene katastrofe pozimi. Italijanske namere niso povsem jasne. Včasih se zdi, kakor da jim partizanski podvigi služijo kot dobrodošel pretekst za politiko uničevanja slovenskega elementa. Na deželi je ponekod pričela organizirana obrambna akcija proti postopanju partizanov. V nekaj krajih so se javili kmetje oblastem, zahtevali in dobili orožje in se sami branijo proti partizanskim oddelkom.” Bojazen in strah pred novimi grožnjami Italijanov, ki so grozili z izselitvijo celotne pokrajine, je privedla člane Slovenske zaveze do novega razmišljanja.
V težkih okoliščinah so na protikomunistični strani prihajale številne pobude, da bi s posebno ekipo vzpostavili oportunistično politiko sodelovanja z okupatorjem. To naj bi bil edini možni izhod za obvarovanje prebivalstva pred najhujšim, kajti podobni nasveti so prišli tudi s strani vojnega ministra jugoslovanske vlade v domovini Mihajloviča. Vojaški krogi so bili namreč mnenja, da v takratnih okoliščinah ni bila mogoča nobena “širša in solidnejša” organizacija jugoslovanske vojske v Ljubljanski pokrajini. Težave pri vzpostavljanju posebne ekipe pa so bile v tem, ker še ni bilo razvidno, kdo bi mogel nase prevzeti “odiozno vlogo odgovornosti za aktivistično politiko”. (Dosje Mačkovšek, poročilo 23. avgusta 1942, str. 118, 157) Prav tako še ni bilo povsem jasno, koliko in pod kakšnimi pogoji so bili v kompromise pripravljeni Italijani. Čeprav so Italijani avgusta v več primerih že izročali orožje vaškim stražam, pa je bil položaj na politični ravni še nerazčiščen. Dogodki na terenu so prehitevali politične dogovore in jih po drugi strani tudi pogojevali. Vse skupine, ki so bile zastopane v Slovenski zavezi, so bile za to, da bi se našel izhod v kombinaciji, ki Slovenske zaveze ne bi kompromitirala.
Zakaj so se uprli komunistični osvobodilni fronti
Stremljenje slovenskega naroda po osvoboditvi je bilo za slovenske politične stranke in skupine nedvomno najpomembnejše vodilo upora proti okupatorju. Na narodni osnovi bi bil zato skupen osvobodilni boj vseh Slovencev možen. Osvobodilna fronta pa ni bila zgolj osvobodilna, temveč tudi revolucionarna. Številni Slovenci, ki so jo zaradi njene osvobodilne naravnanosti najprej podprli, so njeno pravo naravo spoznali šele kasneje, ko se je kot ljudska oblast polastila pravice, da odloča o življenju in smrti vseh, ki se niso navduševali nad revolucionarnimi ukrepi in novo miselnostjo. Ko je spomladi 1942 v sovjetskih republikah fizično uničevala belo gardo, je prišlo do popolnega razkola. Rodil se je spontan prvobiten protikomunistični odpor. “Kdor namreč ni doživel “partizanske svobode”, ni mogel doumeti trpljenja podeželskega prebivalstva” (Dosje Mačkovšek, Situacijsko poročilo SZ 12. 11. 1942, str. 161).
Revolucionarni teror na t. i. osvobojenih ozemljih je zavzel velike razsežnosti. Pojavil se je povsod tam, kjer so partizani skupaj s terenskimi odbori uveljavljali novo oblast. Obseg usmrtitev, izbor usmrčencev in zaplembe premoženja potrjujejo, da v teh razmerah ni šlo le za “pojave, ki so bili nasprotni temeljni usmeritvi narodnoosvobodilnega gibanja in so jih že takrat imeli za napake”. (T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem I, 985, str. 352–385), ki naj bi bile posledica vrtoglavice od vojaških uspehov in naglega vzpona narodnoosvobodilnega gibanja pomladi 1942.
Kako so doživljali partizansko osvoboditev in zakaj so se partizanom uprli, so zajeti pripadniki vaških straž, civilisti in duhovniki, izpovedali zasliševalcem OF v kočevskih zaporih v jeseni leta 1943. Ker se je na zaslišanju zelo veliko govorilo o vzrokih za organiziranje in sodelovanje pri t. i. beli gardi, je čitno, da je pojav po eni strani zelo vznemirjal, po drugi pa je nenavadno, da zasliševalcem res ni bilo jasno, zakaj je nastala bela garda. Čeprav so bili spomini na dogodke izpred enega leta in več izrečeni v okoliščinah, kjer je do izraza po eni strani prihajala človeška prizadetost in upanje na osvoboditev, po drugi pa nasilje, so bili odgovori prav v tej točki še najbolj nedvoumni, saj so večinoma iskreno navajali “objektivne” vzroke za vstop: vaškim stražam in obrambi pred komunizmom in italijanskim nasiljem. Podali so svoj oddgovor in zagovor za dejanja in odločitve, ki so jih sprejeli, v času, ko so reševali zgolj svoje in svojih golo preživetje.
Duhovniki
Med prvimi žrtvami komunističnega nasilja spomladi 1942 so bili pogosto duhovniki. Ker so imeli posebej na podeželju velik vpliv, v nnogih primerih pa so bili edini inteligenti, je bila njihova vloga in obnašanje za vsak kraj posebnega pomena. Komunistična ideologija je bila v načelnem nasprotju z učenjem Cerkve, ki je s papeškimi okrožnicami vernikom, sploh pa duhovnikom, prepovedovala sodelovanje s protiverskim in nasilnim komunizmom. Zaradi njihovega javnega protikomunističnega prepričanja in vplivanja na ljudi jih je bilo zato veliko pobitih pod obtožbo protinarodnega delovanja, ki seje nanašalo na aktivnosti v zvezi z organiziranjem “bele garde”, (glej F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1952, na več mestih, posebej str. 396).
Značilne težke razmere podeželjskega prebivalstva in ujetost duhovnika v realnosti trenutka razkriva izpoved župnika Viktorja Turka iz Begunj na Notranjskem. Po zaslišanju v kočevskih zaporih so ga brez ohranjene sodbe, mimo glavnine obsojencev, usmrtili konec oktobra 1943 na območju Grčaric. (Vsi zapisniki zaslišanj v: ARS; Referat II, Glavni štab, fasc. 6 in Referat I, fond 1515).
“Okupacija Ljubljanske pokrajine po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi vse moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo na kakršenkoli način prišla zmaga v roke Angležev in to iz zgodovinskih razlogov. O snovanju bele garde, oziroma organizacije za ohranitev statusa quo ante v politiki Slovenije, mi ob okupaciji ni bilo nič znanega in nisem v tem pogledu imel nobenih zvez z ljubljanskimi krogi. Pač pa sem bil informiran po Meden Antonu, trgovcu in bivšemu županu v Begunjah, da se snuje neki vseslovenski odbor v Ljubljani, ki naj bi vse politične stranke in skupine združil v osvobodilni borbi in da se je ing. Sernec izrazil, da bi želel mene poleg. Kasneje sem tudi dobival poročevalca, vse do ofenzive 1942. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal, župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župniki Komljanc in Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.
Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali vas Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi begunjske župnije zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo in so šli v Cerknico. Vse vasi niso šle naenkrat, temveč vsaka zase. Kdo je sprožil misel na prostovoljno internacijo in kdo je dal inicijativo za pohod v Cerknico, mi ni znano, jaz to nisem bil. Pripominjam, da niso šle vse vasi naenkrat in tudi ne vsi moški naenkrat, temveč so cepali po dva, tri itd. 27. ali 28. sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo pa vsi zgrabili kovčke in se odločili, da gremo vsi moški proč. Dopoldne pa so poslali Italijani obvestilo, da naj bo pogreb ob 4 uri. Ljudstvo meje prosilo naj bo ob 2 h, da bi lahko prej odšli iz vasi in da bodo vas zaščitili. Res je prišel še isti dan oddelek vojaštva v Begunje in Bezuljak. Naslednji dan je klical telefonsko colonelo Seraglia v Cerknico na komando s pozivom, da se zglasim naslednji dan ob 8 uri na komandi v Cerknici. Pred tem me je col. Seraglia klical k sebi menda 15. julija, ko se je začela ofenziva, v gostilno k Medenu skupno s kaplanom Zavbijem in učiteljico Erženovo. Držal nam je nagovor, v katerem je povedal, da smo Slovenci manjvreden narod, slični Afrikancem in Albancem, daje glavni znak manjvrednih narodov prevzetnost, ki se opazuje tudi pri nas, da so Italijani morda napačno postopali, ker niso šli po stopinjah Nemcev in takoj v začetku nastopili z brutalno silo ter da je ta ofenziva zadnji poizkus, da pridemo k pameti, ker bo sicer ves narod poginil na naraven način od lakote in mraza. Mišljenje je bilo tako, da ako ofenziva osvobodilnega gibanja ne bo zatrla, da nas bodo potem pustili poginiti. Obenem nam je naročil, naj to sporočim ljudem, kar sem s prižnice tudi storil.
Avtor slike: Arhiv RD
Opis slike: Požig vasi Škrilje Arhiv RD
28. julija 1942 sem se oglasil na poziv pri col. Seraglii, bil je to pot zelo prijazen. Izjavil je, da obžaluje besede, ki mi jih je govoril pri Medenu, da je bil takrat v zmoti in mislil, da smo sami partijci, sedaj pa je ugotovil, da to ni res in nam je pripravljen dati orožje, da se bomo lahko branili. Bil sem s tem sporazumen. Naslednji dan so Italjani pripeljali v Begunje 30 pušk, še prej pa so z avtomobili pripeljali nazaj moške, ki so se javili za prostovoljno internacijo iz Cerknice. Puške so se razdeljevale vsem, ki so prišli ponje, dokler jih ni zmanjkalo. Kontrole nad tem, kdo naj puško dobi in kdo ne, ni bilo, ker so prišli ponje itak sami zanesljivi ljudje in so se simpatizerji partizanov držali daleč proč. Pri razdeljevanju pušk sta sodelovala trgovec Matičič in Kranjc Jože iz Dobca. Spiska zanesljivih in nezanesljivih ljudi ni bilo. Poveljstvo je najprej prevzel Kranjc Jože, nato Matičič. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. Tudi jaz sem pri predavanjih, oziroma na sestankih, na katerih sem govoril, povdarjal in priporočal fantom poštenost, da bi jim nihče ne mogel očitati kdaj kakšnih napak. Govoril sem tudi proti komunizmu po navodilih, ki sem jih dobil od svojih predpostavljenih in obsojal uničevanje imovine in življenj, pa naj delajo to Italijani, Nemci ali partizani. Takoj v začetku sem naročil, naj se pozovejo vsi partizani iz moje fare, da naj se zglasijo domov, ker sem smatral za brezsmiselno. da tavajo po gozdu . …
V beli gardi sem vsaj lokalno videl zgolj borbo za obstanek vasi in za vero proti komunizmu, v splošnem pa ne izključujem, da so se nekateri borili tudi za korita. Partizansko gibanje sem odklanjal iz lokalnih pogledov, dasi sem vedel katere skupine sodelujejo v OF ker so bili usmrčeni kot izdajalci večinoma katoliški ljudje, ki sem jih poznal osebno kot dobre in poštene”.
Kaplan Ludvik Tomazin je prišel na drugo kaplansko mesto na bloško planoto avgusta leta 1941 z nalogo, da osnuje Katoliško akcijo, kar pa mu v kratkem času ni uspelo. „Do OF v začetku nisem zavzemal nikakršnega sovražnega stališča, potem se je pa moje stališče in to približno meseca marca 1942 spremenilo in to potem, ko sta padla akademika Župec in Kikelj. Ta sprememba se je spremenila tudi pri ljudeh v moji fari in to približno za 75 % na podlagi tega, ker je bilo več umorov in rekvizicij. Mene osebno je pa prepričalo, da vodi OF napačno, odnosno nepravilen boj, zlasti še takrat, ko je padel Ehrlich. … Borbo partizanov proti okupatorju sem smatral tudi radi tega za nepravilno, ker sem bil prepričan, da partizani ne bodo niti za 1⁄4 ure prej pognali okupatorja z naše zemlje. Spominjam se, da je bila vaška straža ustanovljena izključno le proti partizanom. Po ofenzivi sem prišel tudi sam do tega, da je nekaj potrebno storiti za rešitev premoženja ljudi. To sem smatral za glavni razlog. … Moralno gledano je bila bela garda nekaj slabega, v slučaju pa, kakor smo mi živeli in kakor so živeli ljudje je bila ta nujno potrebna. Dolžili so me, da sem belogardist, katerega je treba spravit s pota.”
Grebenc Alojzij, pater Placid, je bil je več let pred vojno ekonom cistercijanskega samostana v Stični.” V začetku delovanja OF sem bil njen simpatizer in sem dajal prispevke v naravi in denarju štabu leteče grupe in drugim, ki so potrkali na moja vrata kot samostanskega ekonoma. Ko pa so kasneje neodgovorni elementi v imenu OF začeli klati ljudi, ropati, tudi našo upravo – 7 konj z vprego 112 krav –, posiljevati dekleta in hoteli ujeti še mene, da bi jim samostan dal visoko odkupnino, sem se od OF kot duhovnik odvrnil. To je bilo nekako junija 1942. Nekako avgusta 1942 je bila v Hudem pri Stični ustanovljena vaška straža. Pri ustanavljanju nisiem sodeloval v nobenem oziru. Ko so bili fantje že zbrani in je bil postavljen komandant aktivni poročnik Nadrah, so prišli v samostan po nasvete in na razgovor. Povedali so mi, da je njihov namen varovati vas pred uboji in so res ujeli brate Poljance, katerim je bila imputirana glavna krivda za dejanja, ki sem jih zgoraj omenil. Lahi so jim dali orožje. Rekel sem jim, naj bodo pri tem pošteni in naj se zavedajo, da so Slovenci in da naj nikomur ne delajo krivice”.
Lavrih Ivan je nastopil kaplansko mesto v Dobrepolju tik pred vojno. “Maja 1942 je prišel k meni Brilej, ki mi je razložil namene OF. Z njegovimi izvajanji sem se strinjal. Ugovarjal sem mu le v tem, da se je OF v naši fari pridružil moralno najslabši element – pijanci, kvartopirci, ženskarji – in da jaz s temi pač ne morem sodelovati kot čuvar morale v fari. Rekel sem pa, da mu takoj stavim na razpolago vseh 300 fantov v naši dolini, ko bodo k OF pristopili poštenjaki. … S partizani smo
se dobro razumeli in sem šel parkrat maševat in pridigat v Kompolje, kamor so hodili tudi partizani k maši. Zaradi laškega pretepanja in tatvin zoper mene sem 5. julija 1942 pobegnil v Ljubljano, kjer sem ostal do konca avgusta. Ko sem se potem vrnil, sem že našel vaške straže. V vojaške zadeve se nisem mešal, nekajkrat sem jim le pridigal”.
Femc Boris je prišel za kaplana v Cerknico julija 1941. Po razsulu Jugoslavije so ga Nemci iz Tržiča, kjer se je nahajal kot bolnik, izgnali v Ljubljano. “Kot duhovnik sem imel naročilo, da osnujem katoliško akcijo, ki je nepolitična. To mi ni uspelo. Vse tiste, ki sem jih povabil, da prihajajo k meni, se pozneje niso več upali, ker so bili ožigosani kot belogardisti. Pred pol leta je italijanski poročnik zahteval, da naj se v Cerknici javi 30 fantov, ki naj bi zamenjali stražarje iz Begunj. Na to ustno zahtevo se je javilo šest fantov kljub mojemu odklonilnemu stališču. … Ne bom osporaval dejstvu, da sem bil somišljenik onih, ki niso bili zadovoljni z OF zaradi slabih poročil, ki smo jih dobivali o njej. … Priznam, da je literatura prihajala na moj naslov in sem isto osebno razdeljeval. Dobival sem: Svobodno Slovenijo, Junake, Slovensko akcijo itd. Bil sem mnenja, da bi ne delal po svoji vesti, če že ne sodelujem drugače pri stvari, pa vsaj na ta način. V precej večjem obsegu sem se z razdeljevanjem literature bavil zlasti zadnje štiri tedne. Držal sem se navodila svojega škofa, ki je rekel, da greši smrtno, kdor sodeluje z OF.”
Sinkar Anton je bil kaplan v Mirni peči, nato pa vojni kurat pri četnikih. “13. 5. 1942 so me vzeli partizani pri Karteljevem na ovadbo vaškega zaščitnika, ker sem bil proti razdejanju gradu Hmeljnika, ker bi trpela vas. V belo gardo so me poslali cerkveni predstojniki. Šel sem k četnikom in opravljal verska opravila. Med njimi so bili mnogi, ki jih je vaška zaščita obsodila na smrt. Po mojem mnenju so vaški zaščitniki napravili več gorja kot sami partizani.”
Jakob Mavec je bil v kraljevini Jugoslaviji aktiven vojni kurat, ob okupaciji pa kaplan v
Dolenjskih Toplicah. “V belo gardo sem šel zaradi škofove odredbe. Pri stvari pa sem tudi z dušo v toliko, ker so se mi smilili preganjani fantje, ki so jih pregnali iz domov neodgovorni elementje, kakor jih sedaj imenujete. Mislil sem tudi, da je OF protiverska zadeva in sem tudi za to sodeloval pri teh posadkah. Moje gledanje na OF je bilo v različnih dobah različno. Od začetka pa do aprila 1942 sem OF videl kot osvobodilno gibanje in kot tako za nekaj dobrega. Ko sem zvedel za likvidacije nekaterih oseb, na prim. v topliški občini Rojnerja iz Riglja, ki je bil po mojem mnenju skoz in skoz poštenjak in katerega so partizani ubili samo zato, ker jim ni hotel dajati vedno kruha, sem svoje mišljenje o OF spremenil in sem rekel, da mora biti zadaj politika ali pa zločinska banda. Ko je škof OF obsodil, sem stal za svojim škofom.”
Bogoslovci
Med zajetimi protirevolucionarji na Turjaku in nato med zaslišanimi v kočevskih zaporih je bila tudi skupina dvajsetih bogoslovcev. To so bili večinoma pregnanci iz Štajerske in Gorenjske, ki so v ljubljanskih redovnih zavodih (pri jezuitih) našli zatočišče pred nemškim preganjanjem. Med počitnicami jih je vodstvo bogoslovja in zavoda poslalo na deželo tako zaradi pomankanja hrane kot tudi zaradi duševne sprostitve in zdravstvenega stanja bogoslovcev. V vaseh okrog Dobrepolja so na kmetih pomagali pri domačih opravilih. Zaradi italijanske kapitulacije 8. septembra 1943 in nevarnosti hujših bojev so se nameravali vrniti v Ljubljano. Ker pa vlak po 9. septembru ni vozil, so se proti Ljubljani odpravili peš preko Turjaka. Slovenski četniki so jih zaradi negotove poti, bojne napetosti in vojnih razmer 13. septembra na Zapotoku zavrnili. Ko so se vrnili na Turjak, so se pred boji zatekli v grad, kjer so po več dneh hudih bojev prišli v partizansko ujetništvo.
Na partizanski boj, OF in belo gardo so gledali od daleč. Vsekakor so zanimive njihove izjave o tem, kaj jim je o razmerah sporočalo vodstvo bogoslovja in kako so kot pregnanci doživljali dogajanja v Ljubljanski pokrajini. Na zaslišanjih so vsi poudarjali, da sta jim generalni vikar Nadrah in dr. Lukman, ki je imel na skrbi štajerske semeniščnike, dopovedovala, da se v okolju, kjer bodo nastavljeni, ne smejo vmešavati v nobene zadeve, še najmanj pa v politiko. Podobne prepovedi političnega udejstvovanja so pred tem veljale tudi v bogoslovju in jezuitskem zavodu.
Med prostim časom pa je beseda večkrat nanesla tudi na aktualna dogajanja.
V času, ko je nekaj duhovnikov padlo, je k nam prišel vodja semenišča kanonik Nadrah, ki nam je najstrožje prepovedal vsako udejstvovanje, kar se tiče bele garde in partizanov in sploh vsega političnega udejstvovanja. (Jakob Franc, Zbilje) V samostanu so bili večkrat razni pogovori o partizanski vojski in OF. Mišljenja, ki so se tikala OF, so bila deljena. Trdim, da sem bil vsakokrat, kadar sem slišal pogovor o medsebojni razklanosti Slovencev, vedno nejevoljen. V kolikor je bela garda sodelovala z okupatorjem, trdim, da je žalostno. (Žagar Alojzij, Trbovlje) Bela garda je bila v službi okupatorja, mislim pa, da so nekateri ljudje šli v belo gardo zato, da čuvajo svoje domove. Spiritual v jezuitskem samostanu nam je govoril o komunizmu kot o gibanju, proti kateremu se moramo boriti”. (Volk Ivan, Št. Peter v Savinjski dolini) Mnenja sem, da je bila bela garda nekakšna samoobramba našega ljudstva zaradi različnih umorov nedolžnih ljudi. (Vidic Franc, Šenčur pri Kranju) Belo gardo sem gledal kot orodje v laških rokah. (Stare Franc, Velike Lašče) Glede bele garde sem mnenja, da je bila reakcija na dejanja neodgovornih elementov. (Pekolj Ivan, Dobrnič) Vodja Nadrah nam je ukazal, da se moramo vzdrževati vsakršnega političnega delovanja in nam pod kaznijo izključitve zagrozil, da ne prinašamo kakršnekoli strankarske literature v semenišče. Vsi smo želeli, da se revolucija med nami neha. Molili smo za mir, v govorih je vodja včasih omenjal grozodejstva partizanov. Povedal je, da je bil ta in ta dober, pa so ga umorili. … Lansko poletje je bila v Žužemberku organizirana bela garda na ta način, da so Italijani pobrali vse moške in jih hoteli odpeljati v internacijo. Po posredovanju dekana Gnidovca, ki je izjavil, da so vsi pripravljeni vstopiti v belo gardo, da bi jih tako rešil internacije, so jih Italijani izpustili. Kmalu nato je prišla italijanska naborna komisija iz Zagradca, ki je priredila nabor prostovoljcev za belo gardo, a ko se ni nihče javil, so zopet zagrozili z internacijo, nakar so se začeli javljati. (Mrvar Janez, Žužemberk) V Ljubljani sem zvedel, da se organizira OF, za katero sem bil kot zaveden Slovenec in begunec navdušen, ker sem smatral, da gre za narodno stvar.Ko so bile potem žrtve med duhovniki in ljudmi sploh, se mi je zdelo čudno, da se je takoj na začetku začela prelivati kri. Mislim, da se je bela garda osnovala predvsem zato, da se zaščiti imovina podeželjskega ljudstva, ki je bilo izpostavljeno okupatorjevemu nasilju. (Mauser Karel, Bled) Ko sem slišal o raznih grozodejstvih, sem bil proti OF. Naši predstojniki so bili v vprašanjih OF in bele garde do nas štajerskih bogoslovcev molčeči. (Goršek Zvonimir, Petrovče). Ko se je osnovala bela garda nas je generalni vikar Nadrah opozoril, naj se ne vmešavamo v nobene politične akcije. Podobno stališče nam je velel tudi škof Rožman. (Pogačar Andrej, Kamnik) V semenišču smo bili v zadevi partizanov enostransko obveščeni. Brali smo le Slovenca in Slovenski dom in tu črpali snov za pogovore. (Zagoršek Franc, Ptuj) O OF sem nekaj časa mislil, da je protiverska, protinarodna in komunistična, danes pa sem svoje mnenje spremenil. (Pečovnik Karel, Vransko) Vodja Nadrah nam je pod pretnjo izključitve zapovedal, da se ne pečamo s političnimi vprašanji. OF sem najprej kot zaveden Slovenec pozdravljal. Ko sem pozneje slišal, da partizani pobijajo nedolžne ljudi, je nisem več odobraval. Šele sedaj sem zvedel, da so to delali neodgovorni elementi. Mnenja sem, da je v začetku nastala bela garda od ljudi, in šele potem je vso stvar vzelo v roke vodstvo v Ljubljani. (Potočnik Leopold, Škofja Loka)
Poveljniki postojank vaških straž
Ker so imeli poveljniki posameznih postojank med zajetim moštvom izpostavljeno vlogo in so bile obtožbe za njihova dejanja večje, so tudi njihovi zagovori tehtnejši. Čeprav je bila glavnina poveljnikov vaških straž Dolenjske, ki je po italijanski kapitulaciji prišla v boje s partizani, pobita v Velikih Laščah neposredno po predaji Turjaka, nam tudi izjave zajetih notranjskih poveljnikov zgovorno pripovedujejo.
Nastanek bele garde sem si razlagal tako, da to bila reakcija na nekatera nepremišljena dejanja partizanov – pobijanje ljudi in požiganje hiš v Št. Joštu. Na licu mesta sem videl, da so ljudje prijeli za orožje brez vednosti Italijanov iz samoobrambe. Ko so Lahi za to zvedeli, so seveda priliko zgrabili z obema rokama in so začeli belo gardo sistematično organizirati. Major Novak mi je zapovedal, da prevzamem mesto komandanta posadke bele garde v Rovtah. Svoje postopanje je upravičeval s tem, da lahko le na ta način pridemo do orožja in narod vojaško organiziramo za odločilen spopad z okupatorji ter da ima za to odobrenje gen. Mihajloviča. Naročil mi je, naj bo moj odnos do partizanov izključno obrambnega značaja. (Vošnar Pavel, Št. Jošt – Rovte)
Izhajam iz cerkovniške družine v Domžalah. Po prihodu Nemcev sem moral bežati, ker so mi domžalski Nemci kot zavednemu Slovencu grozili z maščevanjem. Pred vojno se politično nisem udejstvoval, ker se nisem strinjal z nedemokratičnimi oblikami političnega dela, bil pa sem zagret narodnjak in globok vernik. Na OF sem sprva gledal s simpatijo. Potem so se vanjo vmešali neresni elementi, kar sem opazoval v Begunjah (na Notranjskem), kjer sem kot gradbenik dobil službo. OF sem dokončno začel odklanjati potem, ko jo je obsodil škof. Spomladi 1942 sem opazoval člane terenskega odbora iz Dolenje vasi pri Cerknici, kako so hodili sekat v gozd, les prodali, pa denarja niso porabili za OF. Ko je bil naš narod v najhujši stiski, sem videl, kako so ti ljudje denar zapili, veseljačili po vasi in igrali s harmoniko. Ni mi bilo všeč, da so bile vse žage zaprte, destilacija Nemca Klammer Jožeta pa je smela nemoteno delati dalje. Pri Sv. Vidu je bilo med ofenzivo 1942 več partizanov na pokopališču. Prišli so Italijani, partizani pa so nanje streljali, čeprav so kmetje prosili naj gredo proč. Partizani so se nato umaknili, Italijani pa so iz vasi pobrali vse moške in jih (51) ustrelili. Italijani so pri Sv. Vidu našli tudi neke partizanske spiske o ljudeh iz Otav. Na podlagi teh spiskov so ustrelili 18 ljudi, med njimi oba učitelja. Takih primerov je bilo več. Nekaj ljudi so ubili tudi partizani, med njimi dve ženski, ki jih je italijanska straža zalotila s partizansko prepustnico. Ker sta jo pod grožnjami izdali Italijanom in povedali, kje sta jo dobili, sta bili nato od partizanov justificirani. Obsojal sem to postopanje. Povod za organizacijo bele garde pa je bil uboj Hitijevih fantov. Nekaj dni po ofenzivi leta 1942 so partizani obkolili vas in aretirali dva katoliška fanta Hiti Janeza in Franceta. Eden je poskusil pobegniti, pa so streljali za njim in ga nato zaklali, drugega so odpeljali in ga vrgli v Mihcovo brezno. Kasneje so ga od tam potegnili, pa na rokah ni imel nohtov. Drugi dan so šli ljudje iz vasi k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili. Takrat mi ni bilo všeč, da so se ljudje oborožili in sem se umaknil v Ljubljano. Po 14 dneh sem se vrnil v Dolenjo vas, kjer bele garde ni bilo. Decembra 1942 sem videl, da ni dobro, da se Slovenci med seboj pobijajo tudi zaradi osebnih razlogov. Da bi preprečil neumnosti in katastrofe, sem po nagovarjanju nekega “duhovnika”, ki je menda bogoslovec ali kaplan iz Ljubljane odločil, da prevzamem komando postojanke v Begunjah. Vedel sem, da s tem izpostavim svojo osebo očitku izdajalca, mislil pa sem, da bom lahko storil več dobrega kot slabega. Ni mi bilo všeč, da v OF sodelujejo razni kapitalisti, kakor je bil na primer nek lesni trgovec iz Begunj, še manj pa partijska propaganda, da je treba farje pobit itd. (ing. Jože Vojska, Begunje)
Na njegovo odločitev, da prevzame poveljstvo vaške straže, se je s pismom iz partizanskih vrst odzval tudi njegov znanec iz Ljubljane, Bine Kobolj, ki odločitve nikakor ni mogel razumeti. “Danes sem zvedel žalostno vest, da si postal komandant bele garde. Ne gre mi v glavo, kako je do tega prišlo. Ali si bil prisiljen, ali si šel prostovoljno. Kdo te je zapeljal? Ljudje, s katerimi si občeval kot inženir, se Te boje. Pravijo, govorili smo z njim in mu zaupali, sedaj bo pa z ozirom na naše pogovore izvajal konsekvence. Vidiš, kar težko mi je, ko slišim take stvari o Tebi, za katerega sem prepričan, da si poštenjak in da si storil ta korak, ker se ti je zdela dolžnost, da se boriš za vero.”
Šele potem, ko sem bil v internaciji, sem se opredelil. Bil sem v stiku z aktivnimi oficirji, med njimi zlasti s kapetanom Abramom, ki mi je povedal, da struja, ki je sedaj na terenu, ne bo zmogla vzdržati okupatorjevega pritiska in je zato potrebno, da se na drug način pride do okupatorjevega orožja. Kmalu po prihodu iz internacije sem se dogovoril z Marinček Stankom, mizarskim pomočnikom, ki je bil že podnarednik, da prevzamem komando na Blokah. (Omerza Mihael, Ljubljana – Bloke)
Poročila o ubojih, trpljenju ljudi zaradi italijanskih represalij, ki se maščujejo nad golorokim ljudstvom za dejanja, ki jih povzročajo partizani, so v Ljubljani spodbudila, da sem se odločil za Slovensko legijo. Po navodilih in v duhu Slovenske legije sem organiziral ljudi na Rakovniku, na Blokah in v Loškem potoku. O partizanih sem mislil, da so navadna banda. (Poženel Pavel, Ljubljana – Loški potok).
Člani vaških straž
Izpovedi prizadetih članov vaških straž so najštevilnejše, zato tudi najbolj raznovrstne. Razlikujejo se od posameznika do posameznika in od območja do območja. Večini je podobna ujetost v dvojno nasilje, partizanov z ene in Italijanov z druge strani. Narodno občutljivi in protiokupatorsko razpoloženi so se odvrnili od osvobodilne fronte. Revolucija in okupacija sta jih vkovali v primež, ki ga niso hoteli, a so ga morali sprejeti, če naj obstanejo ob svojem revnem premoženju. Zasidrani v narodni tradiciji in verskem izročilu so bili obsojeni za žrtve časa, ki so ga živeli.
Bloke
Mi vsi, zlasti pa jaz, sem živel pod vtisom, da je naša borba pravilna. Da sem se odzval v belo gardo je bil vzrok tudi ta, ker sem se bal, da bi bil v nasprotnem slučaju odpeljan v internacijo. V slučaju, da bi odšel k partizanom, sem se bal, da bi mi požgali dom, ostale pa odvedli v internacijo. (Oražem Franc) Za belo gardo sem se odločil zato, ker sem bil poprej v terenskem odboru in sem se bal Italijanov in internacije. (Zakrajšek Alojzij) Za belo gardo sem se odločil zaradi propagande in govorjenja domačih ljudi, kakor tudi župnika Hrena, ki je osebno delal na organizaciji bele garde v naši fari. Poveljnik Omerza nam je govoril, da se ne borimo toliko proti partizanom, kakor proti komunistom. (Žurga Franc) Ob ofenzivi smo bili pozaprti skoraj vsi moški iz Blok. Večino so izpustili na intervencijo župnika Hrena, ki je povedal, da smo vsi pošteni in dobri ljudje. Že prej so Italijani ubili 6 oseb, ker so pri preiskavah pri njih dobili municijo. Izpustili so nas vse razen tistih, ki so imeli sorodnike pri partizanih. Dne 19. 12. 1942 sem dobil poziv, da se moram javiti in sem se javil, ker mi drugega ni preostalo. (Kraševec Franc) V naši vasi smo 19. 12. 1942 iz občine dobili poziv za belo gardo. Za belo gardo sem se odločil predvsem zato, ker so se po vasi širile govorice, da so partizani za Rusijo, tam pa ni dobro, ker so Rusi za komunizem. Na drugi strani bomo belogardisti z Angleži. Smatrali smo, da je bela garda prava in zato smo se v vasi odločili zanjo. Z vstopom v belo gardo smo prihranili, da nam Italijani niso požgali domov. (Škrabec Franc) V belo gardo sem se vpisal letos 1. 7. , ko sem prišel domov na počitnice. Doma je precejšnja revščina in sem vsako leto moral iskati delo, da sem kaj zaslužil. Letos dela nisem mogel dobiti, hrane pa je doma zmanjkovalo. Zato sem pristopil k beli gardi za čas počitnic, da si nekaj prihranim za študij. Rajši bi šel na cesto kamne tolč, pa tudi tega dela nisem dobil. Iz istega razloga, da sem lahko dobil podporo v Oražmovem domu, sem se vpisal v GUFF. Mnogo mi je do tega, da študij čimprej končam in pridem do kruha zaradi revščine, ki vlada doma. (Zakrajšek Jože) Dne 11. junija 1. 1942 so me vzeli partizani, ker sem bil osumljen, da sem vodja bele garde na Blokah. Priznam, da sem imel vpliv med fanti, priznam tudi, da sem bil poprej doma organizator fantovskih odsekov in prosvetnega društva. Partizani so me po treh dneh izpustili ter zabičali, da ne bom izvrševal nobene službe, odnosno organiziral naših ljudi, ki bi bila v korist okupatorju …
Po ofenzivi je začel župnik na Blokah z organizacijo bele garde. Tedaj sem bil njemu v pomoč. K odločitvi, da delam v beli gardi, je bil poleg strahu pred italijansko internacijo tudi strah pred partizani. Večkrat sem dobil pošto, da me bodo partizani vzeli in živega drli. (Oražem Anton)
Bloke – Sv. Trojica
Po ofenzivi konec avgusta 1942 so Italijani požgali moj dom, ker je bil moj brat pri partizanih. Odšel sem v vas Hiteno, kjer nas je bilo 8 fantov, ki smo dobili puške od Italijanov. V vasi sem bil v boju s partizani, ker so hoteli, da oddamo orožje. Ker ga nismo hoteli oddati, smo se s partizani borili. Italijani so nam dali orožje pod pogojem, da se borimo s partizani, v primeru, če ga oddamo, da nas bodo pobili, naše družine pa odpeljali v internacijo. (Korošec Anton, Zavrh)
Grahovo
V vaško stražo me je povabil član terenskega odbora OF, češ, da se bomo tako najlepše rešili italijanskih nadlegovanj. Dne 13. maja 1942 so partizani prvič napadli Grahovo in iz osebne varnosti smo domači fantje zbežali proti Žerovnici v gozd. Tam so nas dobili Telič Matija in njegovi sovaščani, delavci v OF in nam grozili, da nas ustrele, češ, da smo petokolonaši in beli, čeprav si mi pod tem nismo prav nič predstavljali. (Sega Franc) Po ofenzivi 1942 so Italijani razdelili med vaščane 7 pušk. Grozili so nam s požiganjem in internacijami ter obljubljali prehrano. Po nasvetu partizana Sega, ki je bil takrat doma v terenskem odboru, sem tudi jaz vzel eno puško. S partizani smo se dogovorili, da se med seboj ne bomo nikdar napadali. Vse je obstajalo v tem, da smo kot posamezniki imeli puško, ne da bi jo uporabljali. Po prihodu Kremžarja, ki je prevzel vodstvo vaške zaščite, so nam starejšim puške pobrali. (Josip Baraga)
Loška dolina
Po ofenzivi 1942 so Italijani požgali v vasi nekaj hiš, med ljudmi pa je nastal splošen strah pred požiganjem in internacijo. Stavljeno nam je bilo, ali zgrabimo za orožje ali pa gremo v internacijo. (Tome Janez) Vedno sem sovražil Italijane, toda v belo gardo sem šel iz strahu za svoje življenje in obstoja družine in doma. Italijani so nas odpeljali spomladi 1942 v Št. Peter na Krasu za 1 mesec. Po ofenzivi nas je silil Karel Žnidaršič, da zgrabimo za puške kot vaške straže ali pa nas odpeljejo v internacijo. (Krašovec Feliks) V belo gardo me je prisilil neki “Pisun” s pravim imenom Boršnar Janez, ki je pribežal izpod Nemcev. Grozil mi je naj stopim v belo gardo, ali pa me bo odpravil v internacijo. (Ravšelj Stanko) V začetku maja 1942 so nas vse moške vaščane pobrali Italijani in nas imeli nekaj tednov zaprte v Št. Petru na Krasu, češ, da smo komunisti. Po ofenzivi so nam Italijani vsilili puške kot vaški straži. Z njimi je nastopal Žnidaršič Karel, ki je rekel v internacijo ali puško. Razumljivo je, da smo rajši sprejeli puško, ker smo se bali internacije in z njo združene lakote, ki smo jo že bridko občutili. (Krašovec Franc)
Loški potok
V belo gardo sem šel iz strahu pred požiganjem, partizane pa sem nekoč sovražil zaradi zločinov. (Rojc Janez) V jeseni leta 1941 sem delal z očetom v gozdu pri Dragi. Prišli so Italijani in nas hoteli ustreliti, češ, da smo komunisti. Prepričali smo jih, da smo na delu v gozdu, a so nas pretepli, ker so prejšnjo noč tam hodili partizani. Junija in julija sem bil v partizanih okrog Loža. Ob ofenzivi so nam partizanski komandanti naročili, naj se rešimo, kakor kdo more. Priporočili so, zlasti domači komandir, da se držimo v bližini doma, da nam Italijani ne bi požgali domov. Rečeno je bilo, da se vrnemo v partizane brž, ko bodo prilike zopet dopuščale. Italijanom smo tajili, da nismo bili partizani, toda neki partizan nedomačin nas je izdal tako, da so Italijani hodili okrog s seznamom in zahtevali od nas orožje, ki smo ga odkopali in jim ga izročili. Odpeljali so nas v internacijo, od koder sem se na materino prošnjo vrnil letos 2. maja. Javiti sem se moral na italijanski komandi, kjer so mi ukazali, da moram stopiti v belo gardo. (Košmrlj Ivan) V belo gardo sem šel iz svojega katoliškega prepričanja. (Lavrič Ivan, Loški potok) Po ofenzivi v avgustu leta 1942 so nas pozvali v društven dom, kjer nam je govoril neki fašist, da bodo Italijani zažgali vas in nas streljali za talce, če pade kje kak strel in nas silil, da stopimo v belo gardo. Tako sem bil tudi jaz kot vsi drugi prisiljen, da sprejmem od okupatorja orožje. Ni bilo drugega izhoda, to smo morali storiti zaradi strahu pred represalijami. (Zbačnik Jože) Do ofenzive smo podpirali partizane in imeli z njimi zveze. Po ofenzivi so nas legitimirali in nam grozili s požigi in internacijami. Konec avgusta 1942 smo dobili pozive … Poženel je bil proti partizanom in proti Italijanom. (Bartol Anton)
Menišija
Pri nas smo v začetku vsi sodelovali z OF oz. partizani, ko pa je zaradi usmrtitve Hitijev
nastala neka nevolja med ljudmi, ki so se bali represalij Italijanov, so šli v Cerknico na komando prosit, naj jih internirajo, češ, da si tako vsaj življenje rešijo. (Otoničar Ivan) Danes nekoliko poznam program OF, prej mi ni nihče tega povedal. Se vedno pa mislim, da je prav, da se je pri nas organizirala bela garda, ker bi Italijani vse požgali, nam ne bi dajali živil in bi nas vse internirali.(Stražišar Alojz, Begunje) Dva moja brata so usmrtili partizani, češ, da sta izdajalca, pa kar jaz vem nista nič izdajala. V belo gardo sem prišel tako, da drugače ni moglo biti. Zjutraj so prihajali v vas Italijani in nas preganjali, da smo begali in se skrivali po grmovju, kjer smo tudi spali. Partizani so nam rekli naj gremo k njim, da bomo tam varni. Italijani so rekli, da vedo za vsakega posebej in da bodo vse družine spravili v internacijo, če gremo v gozd. V belo gardo niso silili nikogar, zlasti ne ing. Vojska. Nekateri možje v vasi tudi niso bili zraven, ker pač niso hoteli. Drugače so bili med nami tudi pristaši OF, celo terenci. Največ pa so ljudje pristopali zaradi hrane. (Hiti Vincenc, Begunje) Takrat je bilo v okolici Cerknice nekaj neresnih ljudi. Izvršili so napad na oba Hitija v Begunjah, kar je razburilo vso okolico, posebno še, ker se je vse balo Italijanov, ki so za vsak napad izvrševali represalije nad vsem prebivalstvom. … Takrat je šla vsa vas v Cerknico, naj komanda nekaj ukrene, ker tako ni mogoče živeti, češ po eni strani nas pobijate vi, po drugi pa partizani. (Cimperman Stane, Gošič) Na pomlad 1942 je bila v hiši lakota, ker je bila slaba letina, jedli smo skoraj samo repo. Takrat sta dva partizana trkala na naše duri in prosila za hrano, pa jima nisem mogel ničesar dati, ker tudi sam nisem imel nič. Po usmrtitvi Hitijev je po vasi zavladal strah, ker so se vsi bali Italijanov, ki so izjavili, da bodo vse moške pobili, če se še kdaj kaj takega v vasi zgodi. Iz te bojazni so šli skoraj vsi moški v Cerknico prosit Italijane, naj jih internirajo, da si tako vsaj rešijo življenje. K beli gardi sem pristopil tudi jaz, ker sem bil na ta način preskrbljen. Dobil sem živež in plačilo ter se rešil internacije ali celo življenje, ker sem se bal, da bodo Italijani postopali tako kot v Otavah, kjer so ubili precej ljudi. (Debevec Anton, Begunje) Ko se je začela širiti propaganda OF, mi to ni bilo popolnoma všeč, ker sem smatral, da je bila prekmalu. Posebno me je v to prepričala okoliščina, ko so partizani oktobra 1941 napadli italijansko postojanko v Bezuljaku in so nato Italijani izvajali hude represalije nad domačini. (Debevc Jože, Begunje) Od začetka sem bil simpatizer in sem podpiral partizane. Okrog 17. maja 1942 so mi očitali, da sem njihov nasprotnik in so me aretirali. Po zaslišanju so me po 4 dneh izpustili. Osumljen sem bil, da sem komandant bele garde. O tem pa jaz takrat nisem ničesar vedel. Dne 28. julija pa je bil slučaj Kovačevih in zaradi tega mi vest ni dopuščala, da bi stal ob strani. (Matičič Alojz, Begunje) Bal sem se Italijanov, ko so začeli preganjati ljudi in so v Otavah ustrelili več moških. Ko sta bila usmrčena oba Hitija, je v vaseh okrog Begunj zavladal preplah, po eni strani, da bodo Italijani vse internirali, po drugi je bil strah pred partizani, da bi še koga pobili. Strah je bil tolikšen, da so se ljudje sami hoteli prostovoljno preseliti v Italijo, da bi tako imeli mir tako pred Italijani kot pred partizani. Bolj so se bali Italijanov, ker se maščujejo in požigajo vse vasi, kamor pridejo partizani … Pri nas smo dobili puške kasneje. V vas je prišel občinski odbornik, ki je sklical vse moške v vasi, nas popisal nato pa smo šli v Begunje po puške … Med partizane nisem mogel pobegniti, ker imam doma družino, otroke brez žene. Pri beli gardi sem bil tudi zato, ker sem tako dobival živež, ker je bilo zanj težko in plačo, ker sem bil prej tudi brez dela. (Obreza Anton, Selšček) Iz Župejna sem šel v vaško stražo na Otave. Bil sem prisiljen pristopiti. Italijani so na Otavah, 5 minut oddaljeni vasi, ubili 22 fantov. Aprovizacije nismo dobivali. V gozd nisem mogel, ker sem moral gospodariti za bolehne starše, moj brat pa je bil še premlad. Ni mi preostalo drugega kot zagrabiti puško, ko so Italijani to zahtevali. Živeti nam sploh ni bilo mogoče, ker so nam Italijani pobrali živino, izropali krompir in pobrali ostali živež. Vas se je odločila spontano potem, ko je videla, da so tako storili v Begunjah, in osnovala vaško stražo. Iz Otav nismo šli nikamor, pač pa smo se okrog 20. 10. 1942 preselili v Begunje. K vaški straži smo pristopili zato, ker smo upali, da nas bodo poslej Italijani pustili pri miru. (Rot Franc)
Drugi
V belo gardo sem vstopil zato, ker sem bil očrnjen kot nevaren in da se krijem. Zato pa sem obveščal zaupnike OF o belogardističnih zasedah itd. (Jesenovec Gabrijel, Vrhnika)
Z OF sem sodeloval kot informator za razmere in ljudi v beli gardi do marca 1942, dokler nista bila likvidirana Kikelj in Župec. Kikelj je bil moj dober prijatelj in nisem mogel verjeti, da bi bila ta dva v laški službi. Do svoje internacije 27. 6. 1942 sem pri beli gardi z vednostjo OF še nadalje kolportiral literaturo kaplana Križmana. (Končan Marjan, Celje)
V legijo sem vstopil zato, da se izognem internaciji. (Konečnik Ljubomir, Guštanj)
Konec septembra 1942 so me aretirali Italijani v Škocijanu in me odpeljali v Novo mesto, kjer sem bil zaprt. Nato so me z drugimi odpeljali v Stopiče, kjer sem stopil v belo gardo, ker nisem hotel v internacijo. (Kralj Jožef, Škocijan pri Mokronogu)
Kakšen teden pred mojim prihodom na Bizovik so Italijani kraj blokirali in postrelili nekaj ljudi, nato pa domačine mobilizirali v belo gardo. Naša naloga je bila, da čuvamo imovino in življenje vaščanov. Takrat ni bil naš namen, da napadamo in uničujemo partizanstvo, kar je bila italijanska želja, ampak se je ilegalno delalo tudi proti okupatorju. (Capuder Gabrijel, Ljubljana) Bela garda je bila reakcija na poboje duhovnikov in nekaterih drugih oseb in na pobiranje živil pri kmetih. Res pa je, da so nekateri na naši strani, ki so se hoteli dvigniti v očeh Italijanov, napravili partizanom, OF in njihovim pristašem veliko škodo s tem, da so jih prijavljali Italijanom. (Isti)
8. aprila 1943 je prišel k meni nek Cerkničan, češ, da morava oba s sinom, ki je bil takrat tudi brez dela in je star 19 let, javiti na vojaški komandi, da bova prijela za orožje. Drugi dan je prinesel pismen poziv. Nato sva šla na komando, tam so zahtevali, da greva v belo gardo. (Marcelan Peter, Cerknica)
Za belo gardo sem se odločil zato, da pomagam ljudem, da se ohrani njihovo premoženje. Čital sem Slovenski dom, Slovenca in druge časopise pa sem videl, kako se godi našemu kmetu na deželi. (Obed Jože, Ljubljana)
Nas pet bratov je puške obdržalo, ker nas je veliko doma, posestvo pa majhno. Za vse ni bilo dovolj pridelkov, aprovizacije ni bilo, tako pa smo lahko prišli do živeža. (Švigelj Viktor, Dolenje Jezero)
Ko je v naši okolici začela dlovati OF, sem dajal prispevke v hrani in pijači vse do poletja 1942. Ko so tedaj neodgovorni elementi, ki so nastopali v imenu OF, s silo jemali našim ljudem v vasi denar, sem na nasvet nekega čevljarja odšel k laškemu kapitanu na Selu, da mi da 6 pušk kot so jih dobili že drugi. Razdelil sem jih med fante za obrambo, toda pozneje so nas Italijani silili, da gremo v patrole po naši okolici. (Groznik Alojz, Dolenja vas – Temenica)
Ko je šla italijanska ofenziva preko naše vasi, so me 24. 8. 1942 vzeli s seboj in me peljali v Novo mesto. V zaporu sem ostal več dni, nato pa so me prav tako Italijani odpeljali v Stopiče, kjer je že čakala Legija in me odpeljala v Št. Jošt, kjer sem bil vključen vanjo in dobil orožje. (Gnidovec Franc, Veliki Lipovec – Ajdovec)
Pri beli gardi so nam rekli, da je njihov namen borba proti partizanom, da Italijani ne bi uničili vse naše vasi. (Škedelj Stanko)
V belo gardo sem vstopil iz strahu pred partizani, ki so zasledovali mojega gospodarja mlinarja. Kaplan je rekel, naj grem tja, ker nas bodo sicer partizani pobili. (Škufca Jože)
V partizanski patroli so me obkolili in razorožili belogardisti. Kranjc Milan mi je grozil z ustrelitvijo in internacijo za moje starše, če bi poskušal zbežati. Tako sem ostal pri beli gardi. (Pavlin Ivan, Brusnice)
V belo gardo sem prišel potem, ko so me Italijani v Šentjerneju skupno še s kakšnimi 30 domačini zajeli in odgnali v novomeške zapore. Tamkaj nam je bilo postavljeno vprašanje: ali v belo gardo ali v internacijo. (Pušavec Jože, Trška gora)
Zajeti civilisti
Poleg vaških stražarjev, ki so bili v protikomunističnem odporu neposredno udeleženi, je revolucionarna oblast po italijanski kapitulaciji in obračunu v državljanski vojni leta 1943 v iste kočevske zapore odvedla tudi več civilistov. Čeprav v vojni, kot je bila v Ljubljanski pokrajini, ni bil nihče nikjer varen, pa pobojev civilistov na način in v obsegu kot so bili spomladi leta 1942, zaradi novih okoliščin razplamtele vojne, ki so prebivalstvo silile v oborožene formacije, ni bilo več toliko. Revolucija je sedaj dosegla nov stadij. Okrepljena po zmagi nad protirevolucijo je na osvojenem območju pobrala ostale nasprotnike civiliste, ki so bili na dosegu njene roke, ker jih je bremenila odpora in izdajalstva ter uvrščala na spisek “na smrt obsojenih”.
O OF sem sicer slišal, bil pa sem prepričan, da je to stvar komunistov, ki sem jim bil nasproten, in se za stvar nisem menil dalje. (Skubic Vinko, Cerknica) Ves čas okupacije nisem bil ravno v dobrih odnosih z okupatorjem. Smatrali so me za pripadnika OF in sem bil v zadnjem času in tudi poprej večkrat ovaden. Pripomnim pa, da z ozirom na nekatere slučaje, ki so jih izvršili partizani na mojem domu pri očetu, temu gibanju nisem bil naklonjen in sem bil v vrstah, ki so temu gibanju nasprotovale. (Seljak Jože, Vrhnika) Verjela sem ljudem, ki so o OF govorili slabo; še posebno takrat, ko je bil usmrčen dr. Ehrlich, katerega sem imela za mučenika v boju proti komunizmu. Slišala sem, da bodo partizani pobili vse tiste, ki hodijo v cerkev. Temu sem verjela tudi zato, ker sem v domači vasi videla, da so bili pristaši OF samo bolj surovi ljudje, ki so preklinjali in pili. (Anica Drobnič, Begunje) Organizacija bele garde, ki jo je vodil upokojeni orožnik Tomažič, se je začela po uboju kaplana Kramariča. Tudi vaški župani so dobili nalog, da nas rekrutirajo za belo gardo. Odpeljali so tudi mene, toda na intervencijo upravnika so me odpustili po 14 dneh. V belo gardo jih je šlo največ prisiljenih, drugi zaradi lažje prehrane, brezposelnosti in podobno. (Allmayer Ivan, Snežnik) Na OF sem sprva tako jaz kot tudi vsa vas gledal s simpatijami in gibanje podpiral z živili in denarjem. To je trajalo vse do usmrtitve Hitijev in še prej do italijanskih groženj s poboji in požigi, če se bomo družili s partizani, jih podpirali ali če bodo partizani še prihajali v vas. Jaz sam nisem nikdar pristopil k beli gardi, ker se pač nisem mogel videti z italijansko puško na rami. Miselno pa sem z belo gardo sodeloval in jo odobraval. Vsaj lokalno sem bil za vaško stražo, ker sem v tem videl edino možnost za rešitev življenja in imovine vaščanov. Lokalno sem videl v partizanih, v kolikor so bili to domačini, zgolj nasprotnike vere in klerikalnega življa. Do organizacije bele garde je prišlo spontano po usmrtitvi Hitijev. Takrat so prišli Italijani in požgali hiše vsem terenskim, to je 5 hiš, lastnike pa deloma odpeljali v internacijo, deloma pa so zbežali. Ker so se partizani zopet pojavljali in so se ljudje bali, da bodo Italijani začeli pobijat, je vsa vas oziroma vsa občina šla v Cerknico, da gre rajši prostovoljno v internacijo kot da bi se izpostavljala italijanskemu nasilju. To je bilo 29. julija. Italijani pa so jim dali orožje in jih pustili nazaj na domove. (Bonač Janez, dipl. jurist, Begunje – Cerknica)
Slovenski četniki
V kočevskih zaporih je bilo med zaslišanimi protirevolucionarji okrog 120 slovenskih četnikov, ki so bili po tridnevnem boju, v katerem jih je 31 padlo, zajeti v Grčaricah. Iz četniškega oporišča pri Sv. Treh Kraljih nad Rovtami je osrednji četniški odred v poletnih mesecih v pričakovanju italijanske kapitulacije odrinil na Dolenjsko. V Iški vasi na Barju in na Otočcu ob Krki so se še maloštevilni enoti pridružili mobiliziranci iz sokolskih vrst iz Ljubljane in Novega mesta. Večji del so bili pregnanci iz Štajerske in starojugoslovanski oficirji, ki jim je bila poklicna dolžnost, da se odzovejo vpoklicu k četnikom kot v redno jugoslovansko vojsko.
Z vaškimi stražami jih je vezal antikomunizem. Nazorsko in politično pa so bili povsem različnih, celo nasprotnih pogledov. Predvojne politične spletke so medvojna dogovarjanja zastrupljale z nezaupanjem. Na splošno se četniki niso kazali v italijanski družbi, ves čas pa si je njihovo vodstvo prizadevalo odtegniti vaške straže vplivu katoliške strani ozir. Slovenske legije. (Vošnar Pavel) Odnosi med obema stranema bi zahtevali poseben opis, tukaj pa je z ozirom na t. i. belo gardo podanih nekaj značilnih mnenj in izjav.
Z belo gardo nisem imel stikov. Ko sem slišal, da bela garda sodeluje z okupatorjem zaradi nadmodrivanja, sem si mislil, naj klerikalci to počno kakor hočejo. (dr. Plajh Avgust) Glede bele garde sem mnenja, da je bila upravičena, v kolikor je predstavljala vaške straže, ki so ščitile življenje in imovino, potem pa so jih fašisti izrabili za svoje namene in za borbo proti partizanom. (Ribnikar Branko) Belogardisti so vzeli orožje od Italijanov, nameravali pa so isto orožje, ko bo za to čas, uporabiti proti Italijanom. Po mojem mišljenju je bela garda nastala zato, ker so partizani pobijali nekatere ljudi. Ne vem, v koliko so bile te likvidacije upravičene, ker teh ljudi nisem poznal. Verjel sem Borutu, da se mi ne borimo za gospodo, ki je vladala v prejšnji Jugoslaviji, ampak za novo demokratično Jugoslavijo. (Štepec Jože) Simpatiziral sem z OF, ker je moja družina nacionalnega duha, toda zaradi hudih napak z umori, n. pr. mojega prijatelja Povšeta na Ježici itd., so povzročili reakcijo. To me je napotilo, da sem stopil mednje. Bil sem prepričan, da bomo svoje sodelovanje z Italijani izrabili samo zato, da se proti njim borimo. Nisem se strinjal z delom OF na Dolenjskem in sicer zaradi postopanja do civilistov in kmetov – rekvizicije, pobijanje. Obsojal sem tiste, ki so škodovali kmečkemu ljudstvu. Mislim, da ne bi bilo bele garde, če bi ne bilo teh napak.(Mihelič Franc) Z belo gardo nisem imel opravka. Znanci so mi rekli, da bo ta stvar propadla. (Milovanovič Mladen) Belo gardo sem obsojal, ker je z okupatorjem očitno sodelovala proti Slovencem. (Stanko Not) Prve stike s partizani smo imeli v Dobrepolju, kjer so nas napadli in kjer sem prvič slišal, da smo bela garda. Ves čas smo bili opremljeni s starimi jugoslovanskimi šajkačami in šele, ko smo julija odšli v Gorjance, smo si nabavili partizanske. Bili so iz vrst bele garde ljudje, ki so iz maščevanja proti partizanom divjali. Spoznal sem, da se je bela garda borila za oblast in da bi se v ta namen vezala tudi s hudičem. (Drago Tomažič) Veno sem odklanjal belo gardo, ker je bila to organizacija, ki jo je postavil in oborožil okupator, da je delala za njegove interese. (Mahkota Milan)
Sklep
Tragika ljudi, ki so prijeli za italijansko orožje, je bila v tem, da so sovražili in nasprotovali italijanskemu okupatorju, a so bili zaradi neznosnih razmer in nezmožnosti protirevolucije, da se v pogojih okupacije ustrezno organizira, prisiljeni v dejanje, ki ga na narodnem nivoju niso odobravali. Prevladala je elementarna želja predvsem politično nezagrete večine po ohranitvi življenja in premoženja, ki jo je izkoristil okupator in ji dal izhod v vaških stražah. Revolucija je v t.i. beli gardi dobila plodno polje propagandnega boja, ki se je preselilo na narodno področje in protirevolucionarni odpor obdolžila narodne izdaje. Partizanski revolucionarni boj je nastanek odpora pogojeval, kajti v nasprotnem pogledu, kjer v danih primerih partizanske oblasti ni bilo, tudi odpora ni bilo.
Zaslišani so v obrazložitvah za odpor partizanskemu terorju krivili “neodgovorne elemente” med partizani. Mnogim se je to v zagovoru zdelo čudno, ker so bila nasilna dejanja partizanov tako obsežna, da ni bilo dvoma o zavestnih nastopih in revolucionarni taktiki, za katero stoji partizansko vodstvo. Začudenje se kaže v spoznanju zaslišanih, ki partijsko zmanjševanje pomena partizanskih pobojev z neodgovornimi elementi izražajo z dostavkom “kakor sedaj temu (zločinskemu početju) pravite”. (kaplan Mavec, bogos. Potočnik) Vedenje partizanskega vodstva o revolucionarnem terorju je bilo nedvoumno, saj so zasliševali ljudi, ki so ga okusili, toda svojo odgovornost so hoteli na vsak način zmanjšati ali pa opravičiti. Omenjanje neodgovornih elementov med zaslišanimi je zato po eni strani posledica večtedenskega zapora in pritiskov, po drugi pa hrepenenja po izpustitvi, ki so ga zaprti s prilagajanjem novi terminologiji izražali.
Mnogi navajajo, da bi lahko ušli, pa so se partizanom celo sami javljali, ker jih po eni strani niso težili zločini, po drugi pa jim je bila tudi revolucionarna miselnost precej tuja. Ni bilo zagrizenosti, kajti tudi pristop kmečkih ljudi k vaškim stražam je bil obrambno naravnan. V akcije so jih silili predvsem Italijani, ki so med ofenzivo poleti 1942 sprejeli politiko ustanavljanja vaških straž za svoj strateški načrt. Ker so se bali, da bi oboroženci prišli v stik s političnim vodstvom, se medsebojno tesneje povezali in uprli orožje proti njim, so jim postavili strog nadzor z zveznimi oficirji v vsaki enoti.
Vošnar Pavel, poveljnik vaške straže v Rovtah, sicer pa Novakov človek, je videl, da so ljudje sami prijeli za orožje brez vednosti Italijanov iz samoobrambe. Ko so za to zvedeli Italijani, so priložnost zgrabili z obema rokama in vaške straže tudi s pritiski sistematično organizirali. Z nasiljem za vsak partizanski izpad so ljudi spravljali v neznosne razmere in obup. Pripravljenost slednjih za razkritje povzročiteljev njihovega gorja je zato postala otiplivejša. Iz poteka dogodkov bi zato lahko rekli, da so partizani in Italijani z roko v roki, vsak na svoj način, pomagali pri ustanavljanju t. i.bele garde.
Bogoslovec Potočnik je bil v svojem odgovoru na vprašanje o vzrokih nastanka vaških straž mnenja, “da je najprej nastala bela garda od ljudi, šele nato je stvar prevzelo vodstvo iz Ljubljane”. Dogodki na deželi so dejansko prehiteli protirevolucionarje v Ljubljani, ker niso takoj pristali na nasilje, temveč so prej poskušali skozi druge izhode. Čeprav je Slovenska legija svojo organizacijo na podeželju snovala že v pomladnih mesecih 1942 (t. i. narodne straže), so jo komunisti v obdobju rdečega terorja z nasiljem, poboji in ustrahovanjem popolnoma onemogočili. Padlo je zelo veliko najsposobnejših organizatorjev, zlasti na Dolenjskem. Člani Slovenske legije so šli lahko ponovno na teren šele preko vaških straž. Pravega vodstva niso imeli, odkar je stranka SLS izgubila svoje najvidnejše politike. Zato so bile “med političnim vodstvom velike preklarije. Nad sabo sem priznaval politično vodstvo: Šmajd, Smersu, Stare, Križman, kot vojaško vodstvo pa Novaka”.(Capuder Gabrijel)
Zbiranje ljudi za vojne formacije je bilo težavno opravilo. Na vseh straneh so se ljudje otepali rekrutacije, pa naj bo ta od kogar koli. Vsakdo se je rad držal svojega doma in imetja, kmečki ljudje pa še posebej. Narodnoosvobodilna ideja odpora proti okupatorju je bila za večino še najprivlačnejša, ker je bila upravičena in zgodovinsko utemeljena. Ko so ljudje spoznali ozadje v revoluciji, so se odvračali tudi od te.
V razmišljanjih, pripravljenih dokumentih in načrtih protikomunistov za povojne mirovne konference je bila zelo prisotna nacionalna misel. Mejno vprašanje povojne Slovenije je bilo vedno v ospredju zanimanja. Bilo je pred zahtevami preureditve in razširitve Jugoslavije na demokratičnih principih. Osnovne zahteve slovenske tradicionalne politike so se zato nanašale na Veliko Slovenijo v združeni Jugoslaviji. Za centralista je veljal predvsem major Novak, ki je bil zastopnik gen. Mihajloviča v Sloveniji. Komunisti niso imeli vedno razvidnih opredelitev do nacionalno državotvornih vprašanj. Začeli so z geslom boja proti okupatorju, nadaljevali z bojem za osvoboditev Slovenije (sovjetske), pa za socialistično Jugoslavijo, itd. Prilagajali so cilje ljudskemu razpoloženju in zahtevam, da bi s tem kot internacionalna stranka na nacionalnem polju držali ravnotežje pred nacionalnimi gibanji protikomunistov.
Večina zaslišanih v kočevskih zaporih je kot enega najpomembnejših razlogov za protikomunistični upor med poletno italijansko ofenzivo navedla poboje iz pomladi 1942. Že takrat je partijsko vodstvo poskušalo te pojave minimizirati češ, da gre zgolj za delo neodgovornih elementov. To obrazložitev je prevzelo tudi vse povojno zgodovinopisje, v kolikor je partizansko nasilje spomladi 1942 sploh priznavalo. Tudi nadalje je bilo partizansko gibanje in delo komunistične partije v bistvu zdravo, le manjši odkloni pa so bili sad “neodgovornih elementov”.