Avtor: Justin Stanovnik

Na Rogu je seveda mogoče biti tudi sam. Ni treba pripovedovati, da tedaj človeka dosežejo glasovi, ki jih prevajata samo samota in samotnost. Teh glasov boš v množici zaman čakal, a bodo zato prihajali do tebe drugi, ne posamič kot takrat, ko si sam in imaš čas, da z vsakim postojiš, dokler ne izzveni, ampak trumoma, tako da jih posameznih več ne razločiš, ampak te obdajo kot valovanje, ki mu je dala mero ista misel, ista bolečina in isto hrepenenje - očiščeno od časa, odeto v slovesnost spomina. Ena stvar je torej tišina samote, druga stvar je tišina množice. Tišina samote je čista in preprosta, v tišini množice pa je dvojnost, ki jo je energija kraja povezala v skladnost - v “vsaksebi težečo harmonijo”. Tišina množice je slovesnejša, ker je ni naredila monumentalna praznost samote, ampak je nastala s privolitvijo mnogih misli – po volji duha. Lahko je ne bi bilo.
Ko se pridružiš eni od romarskih rek, ki se stekajo na Rog, molčanja razumljivo še ni. A ko s ceste zaviješ na eno od dveh poti, ki peljeta do Jame, in se iz globine gozda že sliši molitev, ki se ji pozna, da je zložena iz mnogih glasov, opaziš, da ljudje, ko se bližajo, drug za drugim utihajo. Ko postanejo del velikega zbora molivcev, so zadnje njihove besede že zamrle.
Ko tako prihajajo drug za drugim, skupina za skupino, se množica veča in prostori med skalami, med bukvami in smrekami se polnijo. Nekateri obstanejo in se stoje obrnejo proti oltarju zgoraj na jasi, od koder prihaja glas prvega molivca, nekateri pa se odločijo, da si pred mašo odpočijejo utrujene noge in se po stari romarski navadi usedejo na mah, na podrta debla, na skale, na katerokoli stvar, ki je tam blizu. Vsi pa se pokorijo molku, ki je že v množici. To, da se vključijo v ritem vodene molitve, v ničemer ne ukinja njihovega molčanja. Sedaj so del občestvenega obstajanja; misli, ki so samo njihove, in spomini, ki so samo njihovi, bodo odslej vstopali v to obstajanje in iz njega spet izstopali, ko bo osredotočeni namen mnogih ljudi naokoli romarje spet priklenil nase.
Minili so že rožni venci, minil je križev pot, pojejo se litanije vseh svetnikov. K množici, ki se je sedaj tu zbrala, in k množici, ki so jo nekoč sem prignali, da prestane zadnje, kar je mogoče na svetu prestati, kliče duhovnik tretjo množico – Cerkev svetnikov. In zdi se, da prihajajo, ko so taki klicani, drug za drugim: preroki, apostoli, spoznavalci, veliki molilci in veliki prosilci, vmes pa, ponovno in spet, mučenci in pričevalci. Čutimo, da se dogaja nekaj izrednega – da je to klicanje natanko tisto, kar se mora tu zgoditi. Čutimo, da bi se malokaj moglo bolj ujemati s tem, zaradi česar smo tukaj. In potem, ko smo vsi zbrani, oni, ki so nekoč odšli in so tu v našem spominu, in oni, ki smo jih poklicali iz njihove daljne svetosti, in mi, ki nismo ne eno ne drugo, ampak nekaj tretjega, čeprav tudi malo od obojega, utrujeni romarji na zemlji, ko smo vsi tukaj, se začnejo prošnje: vsega hudega, vsega greha, vse jeze, vsega sovraštva – reši nas, o Gospod; daj nam sadove zemlje, pripelji nas k pravi pokornosti, privedi vse k luči evangelija – usliši nas, o Gospod. Med smrekami in bukvami se za vsakim izklicem oglasijo prošnje za naklonjenost, za usmiljenje, za očiščenje. Zdi se, kakor da bi se prošnje hotele oprijeti pramenov svetlobe, ki od zgoraj, skozi veje dreves kot milostne roke segajo k glasovom molivcev.
Med litanijami in začetkom maše je pet minut programsko praznega prostora. Tisti, ki vodijo slovesnost, bi ga lahko napolnili s katero od mnogih pesmi ali molitev. A tega ne naredijo, ampak pustijo, da ljudje čakajo. To je prava beseda za stanje, ki je sedaj nastalo: vsi čakamo. V tišini, ki je domala nepremična – nihče nič ne reče, nihče nikamor ne stopi – zgolj čakamo, obrnjeni v središče, ki bo odslej zaposlovalo našo pozornost. S ceste, tristo ali štiristo metrov proč, se včasih zasliši avtomobil in kdaj pa kdaj se skozi nakopičeno zelenje dreves prebije do nas človeški glas, beseda ali odlomek stavka, a vse to je zunaj tega, kar se sedaj tu dogaja. In prav zato, ker s tem tu nima nič opraviti, nikogar ne moti.
Metropolit in njegova asistenca so že v ornatu; lahko bi že začeli, a čakajo, da bo ura enajst. Vse se začne z nekim trenutkom, pomisli človek, in vse se z nekim trenutkom konča. Dolga priprava se zgosti v trenutek in vse se začne in ni mogoče več nazaj: dolgo trajanje se konča v nekem trenutku in tistega, kar je bilo, ne bo nikoli več.
Vsak čas se bo začela maša. Bogastvo Roga je njegova maša. Brez maše bi bil Rog malo. Ne bi bil nič, a bi bil malo. Nikjer se ljudem ne zdi, da so tako pri maši kot na Rogu. Ko se pred nami vrsti del za delom, raste naša začudenost nad mislijo, ki se vsakič pojavi pred nami, ne da bi jo klicali: da je vse tako, kakor bi nekdo pisal besedila, ki se tu berejo in izrekajo, prav za ta kraj in za ta prostor. Poleg tega pa je v središču maše Skrivnost – nekaj, kar je tu med nami, a absolutno presega svet. In tisto doli v Jami, sto metrov stran, tudi skrivnost, ki je ne razumemo in presega svet. In čutimo, da moremo samo zaradi Skrivnosti, ki se bo zgodila tu pred nami, tudi onemu, kar zakriva Jama, reči skrivnost. Ko tega ne bi mogli, bi iz nje zatulil absurd.

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml.

Opis slike: Kočevski rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

In potem smo v središču, v katerem se zgodi skrivnost.
A še prej nam preberejo berilo, v katerem nas apostol Pavel opominja, naj prenašamo drug drugega; še prej poslušamo evangelij, ki nam pripoveduje zgodbo o Jezusovi besedi, ki pomiri razbesnelo morje; še prej je tu metropolitova pridiga, ki povzame evangelijsko zgodbo in z njo razloži zgodovino in utemelji, kdo je gospodar nad njo; še prej nam preberejo prošnje.
S prošnjami smo spet vključeni vsi. Bralka jih bere počasi, da lahko vsako pospremimo s svojo mislijo. Kdor jih je sestavil, je hotel, da se spomnimo vseh in molimo za vse: za svetega očeta, za nadškofa Franca, za svete duhovnike, za tiste, ki vodijo državo, za tiste, ki so tu prelili kri, da bi mogla postati seme sprave, za kristjane, da se ne bi skrivali, za duše pobitih domobrancev, za tiste, ki so se pregrešili nad brati, da bi našli notranji mir in odpuščanje, in nazadnje za nas, ki vsako leto prihajamo na Rog, da bi to, kar tu spoznamo in doživimo, sporočili svojim otrokom in vsem ljudem dobre volje. Zdi se, da smo zajeli vse in da bomo pozneje z nekaj pravice rekli: Pridi k nam Tvoje Kraljestvo.
Po tišini, v kateri se zgodi Skrivnost, pridejo še molitve in nato obhajilo. Duhovniki vzamejo ciborije in se z njimi spustijo v množico. Bog prihaja med ljudi. Množica postaja božje ljudstvo. Za trenutek se vsak zatopi vase in se posveti pogovoru, ki zadeva samo njega in njegovega obiskovalca. To traja vse dotlej, ko metropolit povabi ljudi, da se pripravijo na blagoslov. Obrazi se dvignejo, vse oči so sedaj na tisti roki, ki nad njimi dela znamenje križa. Potem pride od vseh strani: Bogu hvala!
Po maši ljudje spet čakajo. Vedo, da bo sedaj prišlo drugo petje, drugi govori in drugačne pesmi. Naprošeni so, naj ne ploskajo. Zato molče spremljajo to, kar se na odru pred njimi odvija. Ploskanje bi jih razbijalo, molk jih združuje. Nekatere besede in nekatere pesmi nas zadenejo bolj kot druge. Te nas varno prepeljejo čez mesta, ki nas ne morejo prevzeti in osvojiti. In spet poslušamo govornika in obide nas veselje, ko vidimo, da so njegovi stavki čisti in resnični; in se spet čudimo pesniku, od kod njegove besede, saj so bile tudi v nas, natanko take, a jih nismo nikoli prej slišali. In potem petje, solisti in zbor, nazadnje pa ganljiva in čudovita Moja domovina.
Ko odhajamo, nosimo s seboj lepo misel, da smo bili skupaj. Biti skupaj! Danes je svet tak, da čutimo, da bi za to morali biti hvaležni. V nas pa je še druga misel: da smo bili skupaj na način, kakor ne bi mogli biti skupaj nikjer drugod. Ko odhajamo, se v nas naseli občutje, ki je na meji velike svobode: da smo bili na kraju, kjer se na neki način družita Božje in človeško. Daje tu neka celota, ki je še ne razumemo dovolj dobro, a nam bo z vsakim obiskom razkrila nekaj svoje resnice. Čutimo tudi, da smo bili obdarovani in da nam je bilo vse dano. Mi smo tam samo bili in dobivali od tistega, kar je bilo zasluženo že davno.