Avtor: Janko Maček

Popotnik, ki z avtomobilom hiti od Višnje Gore proti Trebnjemu, navadno niti ne občuti, kako lepe in bogate kraje pušča za seboj. Mi bomo tokrat naredili drugače. S pogledom in z mislijo se bomo za nekaj časa ustavili v teh krajih in njihovi zgodovini.
Našo pozornost najprej pritegne Ivančna Gorica z novo cerkvijo sv. Jožefa na brežuljku ob cesti. V kotu pod gozdnatimi griči vidimo Stično, ki se nam zdi kot podaljšek Ivančne Gorice. Zavijemo z glavne ceste in pomislimo, ali ne bi bilo lepo mimo Muljave skočiti v dolino zelene Krke. Odločimo se za drugo stran in se skoraj vzporedno z glavno cesto usmerimo proti vzhodu. Med rodovitnimi njivami in bujnimi travniki kmalu pridemo do Šentvida, potem pa mimo Radohove vasi naprej do Velikega Gabra, kjer se približamo glavni cesti in pri Biču zavijemo nanjo ali pa se po nadvozu obrnemo proti Šumberku in Žužemberku.
Pisatelj Ivan Zorec, ki je bil doma v Malem Gabru, je z veliko ljubeznijo opisoval te kraje, posebno Temeniško dolino, ki se za Velikim Gabrom obrne na sever proti litijskim hribom. Vedno so mu bili pred očmi njeni zeleni travniki, temni gozdovi in nizki grički z belimi zidanicami. V povesti Beli menihi je zapisal, da je bil Veliki Gaber že ob začetku stiškega samostana “precej velika vas na zveženi in vetrovni planoti potlačenega hribca, ki se mu podnožje omaka v Témenici in čez katerega je velika cesta lezla pod vrh Medvedjeka in od tod dalje proti Trebnjemu.” Prav od cerkve v Velikem Gabru, kjer je bila 838 let po prihodu menihov v Stično ustanovljena samostojna župnija, je izreden razgled na Temeniško dolino od Temenice do Velike Loke in na hribovita pobočja nad njo, kjer nas še posebno pritegneta cerkev na Zaplazu z dvema zvonikoma in Primskovo.
V Šentvidu pri Stični je že pred prihodom belih menihov nastala pražupnija in nekaj časa ji je pripadala celo Višnja Gora. Ko so tlačani in redki svobodnjaki teh krajev zvedeli za nastajanje samostana, so imeli pomisleke, da bodo poleg vseh drugih bremen dobili še novo tlako, toda kmalu so sprevideli, da menihi niso samo pobožni molilci, ampak tudi umni kmetovalci in zdravniki, da znajo tlačane tudi zaščititi, kadar jih grajska gospoda le preveč privije. Celo svobodnjak Trlep, ki je bil nezaupljiv do vsake gosposke, je priznal pozitivno vlogo samostana. Že tedaj, ko so bili še tlačani, so prebivalci teh krajev vzljubili zemljo, na kateri so živeli. Kako je ne bi ljubili kasneje, ko je z zemljiško odvezo postala njihova. Na tej zemlji so imeli svoje domove, tu so doživljali redke mirne čase, tu so se pred turškim mečem umikali v utrjene tabore, tu so umirali zaradi kužnih bolezni in drugih ujm. Krščansko izročilo, ki so ga prejeli od svoje fare in od stiškega samostana, je postalo del njihovega vsakdana in jim je pomagalo preživeti. Zvesti temu izročilu so zidali cerkve, ne samo pri fari v Šentvidu in samostansko v Stični, ampak tudi v Velikem in Malem Gabru, v Šentpavlu in v Hrastovem Dolu, na Gradišču in na Pristavi. Te in še druge cerkve so postale del njihove kulture, iz katere sta zajemala tudi Jurčič in Zorec.
Ko so po vaseh predvsem v času med prvo in drugo svetovno vojno vzniknila prosvetna društva, je bilo čisto normalno, da so se trudila ohraniti izročilo in temu primerno oblikovati mlade ljudi. Zdelo se je, da bo iz njih zrasel rod pravih svobodnjakov in se po dolgih stoletjih otresel trlepovske nezaupljivosti, ki jih je po eni strani varovala pred tujimi vplivi, po drugi pa ovirala pri vključevanju v javno življenje. Na to nezaupljivost so se oprli tudi tisti, ki so videli edino rešitev v gmotnem napredku in jih je zato motil vpliv Cerkve na javne zadeve. Tako mišljenje je začelo veljati za napredno in so se ga oprijeli v večjih krajih zlasti nekateri premožnejši, ki niso bili neposredno odvisni od obdelovanja zemlje. Temu so bili blizu tudi učitelji, ki so se v svojem poklicnem in privatnem življenju čutili utesnjene, čeprav so bili tedaj neprimerno bolj svobodni kot kasneje, ko je bila Cerkev ločena od države in ni imela več nobenega vpliva na šolo. Tako se je zgodilo, da so bili prebivalci oddaljenih vasi včasih bolj povezani s faro kot pa tisti iz središča, ki so se imeli za napredne in vsaj na zunaj niso hoteli biti preveč verni.
Življenje po domačijah ob Temenici pa je kljub temu potekalo dokaj mirno. Zgled urejenega in mirnega življenja so imeli v stiškem samostanu, kjer je pravilo: Moli in delaj tudi po osemsto letih še ostalo v veljavi. Tu in tam so mir skalile vesti o dogodkih v Rusiji in v Španiji, o preteči nevarnosti nacizma in vojne. Tedaj so se ljudje zamislili, toda ob vsakdanjem delu in skrbeh na nevarnost kmalu spet pozabili. Komaj kdo je verjel, da je zlo že tik pred vrati in da se bo zaradi njega močno spremenilo tudi življenje na tem lepem koščku slovenske zemlje.

Nemirne pomladne sape

Zima leta ¹⁹⁴¹⁄₄₂ je bila dolga in ostra. Že konec oktobra 1941 je zapadlo toliko snega, da je stiški partizanski četi preprečil pot v Zasavje, kjer naj bi sodelovala pri preprečevanju preselitve Slovencev v Nemčijo. Januarja 1942 se je živo srebro spustilo tudi do 30 pod ničlo in zdelo se je, da je življenje v deželi zamrlo.
Kakšno je pa bilo življenje v krajih ob Temenici po italijanski zasedbi? V nekaterih večjih krajih so se nastanili italijanski vojaki, ki naj bi varovali železnico, pa tudi meja med italijanskim in nemškim zasedbenim področjem ni bila daleč. Na čelu občine v Velikem Gabru je še naprej ostal župan Zajec, v Šentvidu pa župan Pevec, zato ljudje niso čutili posebne spremembe. Okupacijo so imeli za nesrečo, ki ne bo trajala večno, zato jo je treba na pameten način preživeti. Ko se je v drugi polovici leta 1941 zvedelo, da so se v hribih nad Stično pojavili četniki, so ljudje novico z veseljem sprejeli.

Opis slike: Marija Urbančič – ena izmed žrtev „Matildine noči“

Le redki so vedeli, da sta bila prva “četnika”, ki sta se sredi avgusta z vlakom pripeljala v Stično, ljubljanska predvojna komunista Miro Perc in Srečo Žgajnar. Prvi je postal komandir, drugi pa politični komisar stiške partizanske čete. Pred vojno v Stični in v Šentvidu ni bilo nobene partijske celice, zato je bila za začetek revolucije potrebna pomoč iz Ljubljane in iz Grosuplja. Okrog jedra, ki je prišlo od zunaj, se je zbrala stiška partizanska četica in do konca leta 1941 je stiško okrožje že imelo nekaj odborov OF in tudi svoje komuniste. Tedaj je v Šentvid pri Stični prišel Radko Polič z ilegalnim imenom Anton Marvin, ki je bil imenovan za sekretarja okrožnega komiteja komunistične partije. V svoji knjigi Čudežna pomlad govori o prihodu v Stično in kako je cele štiri mesece, do začetka aprila 1942, dokaj udobno preživel na nekoliko odmaknjeni kmetiji in od tam hodil na “službena potovanja” v okoliške kraje. Ali ni čudno, da ga pri tem nihče ni motil. Njegovi so gotovo bili dovolj konspirativni, drugi so ga morda imeli za četnika, Italijani so se pa skrivali na toplem in se niso za nič brigali.
Še bolj čudno je, da je 2. partizanski bataljon, ki je nastal sredi decembra 1941 po združitvi stiške, mokronoške in molniške čete, skoraj tri mesece nemoteno prezimoval na Pugledu, samo 10 km od Ljubljane, obkrožen od številnih italijanskih in nemških posadk. Ko je del bataljona 13. marca 1942 na Stehanu na cesti med Višnjo Goro in Grosupljem napadel dva avtomobila, v katerih so se peljali visoki italijanski oficirji, in sta bila ubita neki major in karabinjer, Italijani niso zasledovali napadalcev na Pugled, ampak so se znesli nad bližnjo vasjo Spodnje Brezovo in jo zažgali. Šele deset dni kasneje so se previdno približali partizanskemu taborišču. Tedaj so se partizani z nekaj izgubami premaknili na Kremenjek pri Šumberku, Italijani so pa požgali Veliki in Mali Lipoglav in se vrnili v svoje postojanke.
Število partizanov na Kremenjeku se je hitro večalo in 5. aprila 1942 je bila ustanovljena 1. štajerska brigada, ki pa je bila kmalu preimenovana v II. grupo odredov. Poveljnik brigade je postal Franc Rozman, politični komisar pa Dušan Kveder. Tisti dan je bila ravno velika noč in ljudje od raznih strani so na Kremenjek pripeljali in prinesli potice, meso in pijače.

Opis slike: Marija Urbaničič (druga z desne v drugi vrsti) med sošolkami

Italijani so v tem času poostrili nadzor nad cesto in železnico in hitro utrjevali svoje postojanke. V aprilu so se z enotami brigade nekajkrat spopadli in imeli tudi izgube. Spet so se maščevali nad civilnim prebivalstvom. Na Viru pri Stični so požgali več domačij, večino moških pa zaprli. Grozili so, da bodo požgali vse partizanske hiše, družine pa odpeljali v internacijo. 24. aprila so razglasili, da bodo kot protiukrep partizanskim akcijam začeli streljati talce. Ko so partizani v noči od 25. na 26. april pri Radohovi vasi minirali progo in streljali na ustavljeni vlak, sta bila pri tem dva italijanska vojaka ubita, nekaj pa ranjenih. 28. aprila so Italijani blizu kraja, kjer je bil napaden vlak, ustrelili šest talcev. Lahko si mislimo, kako so se pri tem počutili prebivalci okoliških vasi.
Prve dni maja je na Kremenjeku nepričakovano zapadel sneg in enotam II. grupe povzročil precej nevšečnosti. Ko se je po nekaj dneh pomlad spet vrnila v bukov gozd, je štab grupe že imel v rokah ukaz za pohod na Štajersko. Za priprave ni bilo več veliko časa, saj je bil 16. maj predviden za odhod proti Polici, kjer naj bi grupa prestopila italijansko – nemško mejo in se nato pri Jevnici prepeljala čez Savo.

“Matildina noč” v Stični in okolici.

Sreda, 13. maja 1942, je bil lep majski dan. V Šentvidu in v Stični so se zjutraj mnogi udeležili maše in prošnje procesije, da bi prosili za blagoslov na polju in za odvrnitev vsega hudega. Trije prošnji dnevi so vedno bili pred praznikom vnebohoda. Pri nas smo temu tednu rekli križev teden in procesijam križeve procesije, ker so cerkovniki k vsaki procesiji prinesli križe iz podružnih cerkva, soseščani posameznih podružnic pa so se pri procesiji zvrstili vsak za svojim križem. Med procesijo ni pritrkavalo kot o veliki noči, ampak zvonilo. Zdelo se mi je, da so zvonovi prosili tako kot pevci, ko so v cerkvi med mašo peli prošnjo pesem: “Reši, Oče, nas nadloge, zdrave v miru varuj nas, daj nam kruha slednji čas!” Tudi vnebohod je bil zame nekako otožen praznik. Bolj kot svetloba poveličanja se me je dotaknila grenkoba slovesa in izgubljenost učencev, ki so ostali sami.
Baje je tisto križevo sredo leta dvainštiridesetega proti večeru zapihal močan veter in nebo so prekrili temni oblaki, iz katerih je začelo rositi. Pri Urbančičevih so se že zgodaj odpravili k počitku. Njihova hišica je bila samo nekaj sto metrov od središča Šentvida, ob križišču cest Ivančna Gorica – Radohova vas – Šentvid. Nočni mir je tu in tam zmotilo šumenje vetra. Psi v soseščini, ki so bili večkrat kar glasni, se to noč niso oglasili. Urbančičevi so pomislili, da so se morda skrili pred nevihto. Nenadoma je zaropotalo po vratih in neznan glas je zahteval, naj odprejo. Oče je odprl in vstopili so trije oboroženi neznanci. Zahtevali so, naj hčerka Marija vstane in gre z njimi na dvorišče, ker komandant želi govoriti z njo. Dvajsetletna Marija je mirno oblekla haljo in stopila z njimi iz veže. Oče in mati sta jo pospremila in na hišnem pragu zaskrbljeno čakala, od kje se bo pokazal komandant. Ko so neznanci povedali, da je komandant pod sosedovim kozolcem in da mora z njimi tja, je zaskrbelo tudi Marijo. Poslovila se je od staršev in oboroženi možje so jo odpeljali v noč. Mimo Butal jih je pot vodila v bližnji gozd. Oče in mati sta zaman čakala, da se bo hči vrnila od sosedovega kozolca.
Manj kot en kilometer od Urbančičevih so blizu cerkve sv. Roka ob cesti proti šentviški železniški postaji živeli Hrenovi: petdesetletni oče Franc, mati Marija, sin Franc, rojen leta 1924, in sin Stanko, rojen leta 1926. Oče je bil po poklicu mizar, zato je bil vključen v obrtno zadrugo višnjegorskega okraja in bil celo njen tajnik. Ob skromnem domu so Hrenovi imeli nekaj zaplat zemlje, ki so jo skrbno obdelovali. Sin France je v Ljubljani obiskoval 7. razred gimnazije. Bil je tudi delaven član prosvetnega društva. Stanko še ni dopolnil šestnajst let. Kak novčič je zaslužil, ko je po hišah prodajal figure za jaslice in druge nabožne kipce. Ljudje so ga poznali kot “tistega, ki prodaja Marije.” Ko so začele izhajati knjige Slovenčeve knjižnice, je Stanko poleg kipcev nosil po hišah tudi knjige. Hrenov oče je bil namreč poverjenik katoliškega tiska za Šentvid in okolico, zato je bil vedno na tekočem, katere knjige so za bralce zanimive in privlačne.
V noči pred praznikom vnebohoda so partizani potrkali tudi pri Hrenovih. Lahko sklepamo, da ni bila ista skupina, ki je odpeljala Urbančičevo. Odprla jim je mati. Ko so vstopili, je eden izmed njih vpričo matere kar na postelji ubil očeta z dvema streloma, oba sinova so pa odgnali s seboj. Mati je ob prvem svitu pritavala k sosedu in povedala, kaj se je zgodilo. Sosedje so jo potem spremili domov in očeta položili v krsto, ki so jo našli v njegovi delavnici. Mati je za Stankov grob kmalu zvedela. Odkopali so ga in prepeljali na domače pokopališče. Francetovega groba niso našli. Ko je mati ponovno iskala in poizvedovala, jo je neki terenec zaničljivo vprašal, če išče psa. Razširili so govorice, da je oče Hren zaslužil kazen, ker se je veselil napredovanja nemških divizij v Sovjetsko zvezo.
Italijanska straža v Stični je 13. maja zvečer zdolgočaseno poslušala bitje ure v zvoniku velike Marijine cerkve, ni pa slišala ali ni hotela slišati, kako se je v vas prikradla skupina oboroženih mož z rdečimi zvezdami na kapah. Ustavili so se pri Janežičevih, ki so bili znani kot družina z dvanajstimi otroki. Najstarejši je bil Lojze, rojen leta 1920, za njim pa so se vrstile dekleta in fantje do najmlajšega Borisa, ki je prijokal na svet leta 1939. Oče Alojz je bil v službi pri železnici in tudi sin Lojze, izučen kovač, se je zaposlil v železniški delavnici v Ljubljani. Mati ni bila samo skrbna gospodinja, ampak tudi vzgojiteljica. Sadovi njene vzgoje so bili vidni na otrocih, ki so bili verni, delavni in urejeni.

Opis slike: Pogreb Marije Urbančič v Šentvidu pri Stični

V Stični je bil Lojze član Fantovskega odseka in cerkvenega pevskega zbora. V službo v Ljubljano se je vozil z vlakom. Sestra Marija, ki je bila samo eno leto mlajša od Lojzeta, je delala v Ljubljani v Ljudski kuhinji kot natakarica. Domov je prišla samo v času dopusta in za večje praznike, zato je bila vesela vsakega bratovega obiska, saj je vedno prinesel kake novice iz domačega kraja. Tudi tisto sredo proti večeru se je Lojze oglasil pri sestri v Ljudski kuhinji. Pokazal ji je nove čevlje, ki jih je bil pravkar kupil. Na kratko sta se pogovorila in že je moral hiteti na vlak. Bil je nekoliko zaskrbljen, pa vendar vesel. Sestra je vedela, da Lojze ne mara Italijanov, glede partizanov pa je tudi imel pomisleke. Od blizu je videl, kaj so Italijani malo prej naredili na Viru pri Stični. Tedaj je rekel: “Če me bodo partizani prišli iskat, bom šel k njim, drugače pa ne. Tako Italijani ne bodo imeli vzroka za represalije. Bolje, da trpim jaz, kot pa vseh dvanajst.” Mati je slutila, da je sin v nevarnosti, in ga je vedno opozarjala, naj bo previden.
Ko so tisto noč potrkali na vrata, se Lojze ni prestrašil, saj je bil že odločen. Stopil jim je naproti v vežo. Eden izmed oborožencev, bil je domačin, ga je takoj porinil v kuhinjo in vprašal: “Si ti Lojze Janežič?” Zadoneli so streli in Lojze se je zgrudil na tla. Vprašali so še za pet let mlajšega Stanka, ki pa je ob njihovem prihodu hitro izginil na podstrešje. Ko ga niso našli, so tiho odšli. Mati je medtem že pokleknila k Lojzetu in nad njim zmolila kesanje. Kmalu nato je v njenih rokah umrl.
Istočasno kot pri Janežičevih so se nočni obiskovalci oglasili tudi pri Grdenovih v Stični, kjer so imeli trafiko. Iskali so hčerko Marico. Niso je našli, ker je bila slučajno v Ljubljani. To ji je rešilo življenje. Našli pa so dvajsetletno Marijo Janežič v Gabrju nad Stično. Zvlekli so jo v klet domače hiše in jo po daljšem pretepanju ubili. Janežičevi iz Gabrja niso bili v sorodu z Janežičevimi v Stični.

Opis slike: Oče Franc Hren

Čeprav so si uboji, ki so jih “protifašistični borci” spomladi in poleti 1942 zagrešili nad slovenskimi ljudmi v raznih krajih okupirane domovine, med seboj podobni in je razvidno, da so bili načrtovani in vodeni iz istega centra, najdemo v posameznih primerih marsikatero posebnost; vedno znova se nam pa zastavlja vprašanje: Kako je bilo to mogoče? Kako morejo še danes trditi, da je to bil osvobodilni boj?
V obsežnih monografijah odredov in brigad, kjer so do najmanjše podrobnosti opisani še tako nepomembni dogodki, ti uboji navadno sploh niso omenjeni. Kot da se sploh niso zgodili, kot da pomlad in poletje leta 1942 v Sloveniji, ki je ječala pod okupatorskim jarmom, nista bila prepojena s krvjo najboljših rodoljubov. V knjigi Čudežna pomlad, katere avtor je nekdanji sekretar okrožnega partijskega komiteja za Stično Radko Polič, pa vendarle najdemo poročilo o “Matildini noči” v Stični. Zdi se nam, da Poličevo poročilo lahko dopolni nekatere podatke iz tega poglavja, zato ga povzemamo v skrajšani obliki: “Tisto majniško noč – zdi se mi, da je to bila noč s sobote na nedeljo, z 9. na 10. maj 1942 (v resnici je bila to noč pred praznikom vnebohoda, s 13. na 14. maj 1942; op. J. M.) – so odredili v štabu grupe “Matildo” za spoznavno geslo. Sicer pa je imelo to ime – kdo ve, zakaj in kdo si ga je tako zamislil – zelo zlovešč pomen. Če je bilo rečeno: Matilda ga je povohala, je pomenilo prav toliko, kot bi mu prečitali smrtno obsodbo. Ko smo se na Kremenjaku, v taborišču nad Orlako, pomenkovali v štabu grupe o zadnjih podrobnostih za to akcijo in je bilo določiti še spoznavno geslo za tisto noč, je Tone Bregar – Tone Marinček, grupni obveščevalec, predlagal “Matildo”.
Okrožni in grupni obveščevalci so zbrali že precej podatkov o italijansko-belogardistični mreži na terenu. Belogardistična prizadevnost se je prav v teh dneh vse bolj krepila. Zatorej smo sklenili, da jim bomo skušali nekoliko pristriči njihove peruti: izbrano noč bi prijeli in odpeljali na zaslišanje ali pa usmrtili na samem kraju tiste okupatorske zaupnike, katerih izdajalska dejavnost je bila popolnoma dokazana. Zmenili smo se, da bomo to delo opravili partizani skupno z narodno zaščito. V narodno zaščito, v neke vrste rezervno partizansko vojsko, smo takrat prav tako sprejemali po načelu prostovoljnosti.

Opis slike: Sedmošolec Franc Hren

Vod partizanov z dvema vodoma zaščite pod poveljstvom političnega komisarja čete Sreča Žagarja se je odpravil iz Črnelega proti Stični. Odšel sem z njimi. Bila je tiha, topla majniška noč in svetil je mesec. Bela gmota stiškega samostana se je jasno odražala na temnem ozadju gozdov. V samostanskem zvoniku je ura pravkar odbila enajsto.
Srečo je razpostavil zaščitnike v širokem polkrogu nad vasjo; v bodrilo jim je bila partizanska zaseda s puškomitraljezom, ki se je vgnezdila za veliko skalo. V dobre četrt ure je bilo vse opravljeno. Le dva strela sta pod samimi samostanskimi zidovi preplašila tiho noč, ki pa se je takoj umirila in spet zasnula. Toda le za trenutek. V slovo je partizanska zbrojevka oškropila zvonik, nakar je nastal pravi sodni dan: Italijani so regljali še dolgo v noč z vsem orožjem, kar so ga v Stični premogli.
Drugi dan je bilo po vsem okrožju, tam od Višnje gore do Temenice, pa po Krški dolini nenavadno tiho. Ljudi skoraj ni bilo na cestah, gostilne so bile prazne. Matilda je za nekaj časa vlila strah v kosti belih organizatorjev; nekateri so na vrat na nos zbežali v Ljubljano, drugi so se poskrili, večji del pa so se potuhnili. To “Matildino noč” je bilo v stiškem okrožju na delu še več skupin. Usmrtili ali prijeli smo okrog 15 izpričanih okupatorskih oziroma belogardističnih zaupnikov in ovaduhov. (Radko Polič, Čudežna pomlad, 1979, str. 90–92.)
Pazljivemu bralcu dodatni komentar ni potreben, pa vendar bomo poudarili nekaj dejstev, ki se nam zdijo za razumevanje “Matildine noči” posebno važna.
Celoten podvig je bil načrtovan v štabu druge grupe odredov v prisotnosti okrožnega partijskega vodstva. Izvedle so ga enote grupe skupno s pripadniki domače narodne zaščite. Torej se ne more govoriti o “vojvodski” samovolji ali o sovraštvu med sosedi, ki naj bi povzročilo uboje.
2. Datum 13. maj 1942 pove, da tedaj nikjer v Sloveniji še ni bilo oborožene protikomunistične enote. Odred nacionalne ilegale je odšel na pot proti Dolenjski šele 17. maja 1942. Mnogi preprosti ljudje so tedaj partizane še imeli za četnike.
3. Očitno je, da je bil cilj nočne akcije vzbuditi v ljudeh strah. Ko so udarili po “malih” ljudeh, so dosegli, da so se bali prav vsi, in niso se zamerili nekaterim imovitežem, ki so jih izdatno podpirali. Nekatere poboje so izvršili pred nosom italijanskih straž. Ljudje so videli, da nikjer niso več varni pred partizani in da vedno lahko pride do italijanskih represalij.
Ali je sploh še smiselno vprašati, kakšno zvezo so ti poboji imeli s protifašističnim in osvobodilnim bojem. Nobene! Saj je to bila komunistična revolucija in “Matilda” je bilo njeno najučinkovitejše orožje.

Opis slike: Šestnajstletni Fanc Hren

Ob sliki dvajsetletne Marije Urbančič

Ko so 13. maja 1942 ponoči odpeljali Marijo Urbančič iz Šentvida pri Stični, je bil njen edini brat v Ljubljani, zato tiste noči ni neposredno doživel, je pa o njej podrobno zvedel, ko je prišel domov na počitnice. Ob poletnih večerih, ko so se še oklepali upanja, da se morda le ni zgodilo najhujše, je mati večkrat govorila o Mariji in obnavljala dogodke tiste majske noči. Celo poletje so Urbančičevi nihali med grozo in upanjem. Sredi poletja, ko je bila mati že v črnini, so še dobili listek, naj Mariji pošljejo obleko. Sporočilo je bilo nenavadno, pa je vendar spet prižgalo skromno iskrico upanja.
Bila je že jesen, ko je neka znanka materi zaupala, kje je hčerin grob. Nihče ne bi mislil, da je grob tako blizu doma, na robu gozda, kjer so arheologi tik pred vojno izkopavali keltske gomile. V eno teh na pol zasutih gomil so morilci vrgli Marijino truplo in ga le površno zagrebli. Na njem so bili vidni znaki mučenja. Kolovoz je bil pogrnjen z rumenim listjem, ko so jo v beli krsti peljali proti Šentvidu in se spotoma za nekaj časa ustavili na dvorišču domače hiše. Iz Zagorice so prišli vaški stražarji z dolgimi puškami in stali na dvorišču ob krsti. Mati se je prestrašila, ker je mislila, da so partizani: “Komaj smo jo dobili domov, pa nam jo boste spet vzeli.” Dopovedali so ji, kdo da so in da so prišli na pogreb.
Ob odprtem grobu se je od Marije poslovil šentviški župan Pevec. Marija je namreč v času okupacije delala na šentviškem občinskem uradu. Imela je na skrbi prehrano prebivalstva. Pri svojem delu je bila natančna in vestna. Čeprav je zapustila pisarno popolnoma nepričakovano, je bilo vse urejeno in računi so se do potankosti ujemali z blagajniškim stanjem. Župan je izrazil prepričanje, da so bili tudi njeni računi z Bogom sestavljeni z enako vestnostjo in natančnostjo.
Marija Urbančič je v Kočevju dokončala meščansko šolo in se potem zaposlila v Ljubljani v pisarni JRZ. S svojimi prihranki je pomagala vzdrževati brata Franca, ki je v šolskem letu ¹⁹³⁹⁄₄₀ začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo. Z italijansko okupacijo je JRZ prenehala delovati in Marija je ostala brez službe. Brez pomislekov je sprejela delo na občini v Šentvidu. Bila je zadovoljna, da bo nekaj zaslužila in da bo v težkem času lahko pomagala domačim ljudem. Niti na kraj pameti ji ni prišlo, da bi njeno delo kdo mogel imeti za sodelovanje z okupatorjem. Tudi sodelovanje pri cerkvenem pevskem zboru se ji je zdelo nekaj normalnega, saj je imela posluh in veselje do petja. Popolnoma drugače pa so o tem mislili partizanski in terenski obveščevalci in njihovi šefi, ki so Marijo obsodili na prezgodnjo smrt.
Marijin brat France je po pogrebu odšel v Ljubljano v četrti razred gimnazije. Pa se je le s težavo posvetil učenju. Preveč vtisov mu je pustilo tisto poletje. Na mizi v učilnici je v malem okvirčku imel sestrino sliko in ob njej je za zavodsko glasilo napisal zgodbo z naslovom Njena slika. Tako je za zgodovino ohranil neposredno poročilo o sestrini smrti in o dogodkih, ki so bili z njo povezani.
Le dan ali dva po “Matildini noči” je Franceta v zavodu obiskal sosed in mu po ovinkih povedal, kaj se je zgodilo s Hrenovimi in da so tudi sestro odpeljali v gozd. Ko je France prišel domov na počitnice, je vse podrobnosti s tem zvedel od matere. Mati je povedala, da se je sestra upirala iti od doma. Ko je videla, da noben izgovor ne pomaga, se je od staršev poslovila. Njene zadnje besede so bile: “Moja vest je čista. Nikogar se ne bojim.” Mati in oče sta potem še dolgo čakala pred hišo, kdaj se bodo oglasili koraki in se bo iz teme izluščila njena postava.
France je bil zraven, ko so sestro odkopali na nekdanjem keltskem grobišču in je videl njeno razbito truplo. Spremljal je belo krsto, ko so jo v lepem jesenskem dnevu peljali proti domu in potem na pokopališče. Močno se mu je vtisnila v spomin pesem Vigred se povrne, ki so jo ob grobu zapele sestrine vrstnice, s katerimi je na križevo sredo zadnjikrat skupaj prepevala. Na koncu Njene slike France še pove, da ga mati večkrat obišče v črni ruti, vsa utrujena, sključena, polna skrbi. Pogled in gube na obrazu še vedno govore o tistih dneh in pogovor brž zaide na misel: Kako drugače je sedaj, ko je ni več.
Ob sestrini sliki v učilnici je komaj šestnajstletni France naredil življenjsko važno odločitev. Zapustil je šolske klopi in vstopil v Slovensko domobranstvo.

Žalostna jesen 1942

Ob besedi jesen takoj pomislimo na pospravljanje poljskih pridelkov, na obiranje sadja v sadovnjakih in na trgatev v vinogradih, pomislimo tudi na čudovite barve, v katere se odene narava, ko se pripravlja na vsakoletni počitek. Tudi jeseni leta 1942 so bili dolenjski griči odeti v zlate barve in grozdje po vinogradih je dozorelo, toda trgatev ni bila vesela. Poleg normalnega pospravljanja pridelkov so ljudje tisto jesen imeli še posebno opravilo. Hodili so v gozdove in iskali grobove svojih sorodnikov in prijateljev, jih odkopavali in vozili pokopat v blagoslovljeno zemljo.
Povedali smo že, kako so na robu gozda blizu domače hiše našli Marijo Urbančič in jo prepeljali na pokopališče v Šentvidu, kako je Hrenova mati našla grob mlajšega sina, zaman pa iskala Francetov grob. V Stični, Šentvidu in okolici je revolucija tudi po “Matildini noči” nadaljevala svoje delo. Šestinštiridesetletni Franc Kozlevčar in sinova France ter Ludvik iz Velikega Gabra so se 30. maja zjutraj lotili okopavanja krompirja. Njihova njiva je bila precej daleč od doma, na hribcu južno od vasi. Zadaj nad njivo je še danes gozd. Komaj eno uro so bili na njivi, ko so se iz gozda pojavili trije partizani. Morali so pustiti delo in iti z njimi. Takoj po prihodu v taborišče, ki ni bilo daleč, so očeta ločili od sinov. Verjetno so ga še isto noč ubili, čeprav ni bilo slišati nobenega strela. Od fantov so hoteli zvedeti, kako je družina povezana z Italijani. Ko so videli, da nič ne vesta, saj nista imela kaj vedeti, so ju proti jutru izpustili. Seveda so jima strogo zabičali, da morata o vsem, kar sta doživela, molčati. Sin France se spominja, da je bila že pozna jesen, ko so očeta pokopali na pokopališču v Velikem Gabru. Domoljub je o smrti in pogrebu Franca Kozlevčarja pisal 4. novembra 1942.

Opis slike: Janežečevi otroci iz Stične let a1941 – Prvi z desne je Lojze, ki so ga v noči na 14. maj ustrelili doma v kuhinji

V isti številki Domoljuba najdemo tudi obširno poročilo o pogrebu Antona Zupančiča. Slovenski dom je o tem pisal že 31. oktobra 1942. Anton Zupančič, po domače Korošec iz Stranske vasi pri Stični, je bil trden kmet, znan tudi kot odbornik stiške zadruge in prosvetnega društva. Ko so ga 3. junija, na predvečer praznika Sv. Rešnjega telesa, prišli iskat, je vanje proseče strmelo sedem otrok, osmega je pa žena nosila pod srcem in je bil rojen decembra tistega leta. Hkrati z očetom so odpeljali tudi najstarejšo hčerko Francko. Spraševali so jo, kakšne zveze ima oče s samostanom, kaj počne v zadrugi in v društvih. Naslednji dan, na praznik, so Francko izpustili, očeta pa ubili na kraju zaslišanja, komaj deset minut od doma. Baje jim je med zaslišanjem rekel, da bi bilo najbolje, če bi vsi skupaj šli k maši. Dobil je odgovor: “Saj boš kmalu šel!” Ko so ga vprašali, zakaj ni za partizane, je odvrnil, da zato, ker ima otroke in jih mora učiti spoštovati Boga.
21. oktobra 1942 so očeta Antona slovesno pokopali v Stični. Ob grobu mu je govoril pater Alberik in med drugim rekel: “Kaj bi nam povedal zdaj, ko se poslavljamo od tvojih zemskih ostankov, ti, ki v božji bližini gledaš nazaj v preteklost in po božjem razsvetljenju poznaš tudi našo bodočnost? Rekel bi: Otroci moji, prav sem vas učil, držite se tega. Bodite in ostanite pošteni in odločni. Za narod in za vero bodite pripravljeni žrtvovati vse.” Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, čeprav so tisto jutro po nekaterih vaseh v okolici Stične bili raztreseni listki, naj ne grejo na pogreb, da nihče nima pravice brskati po gozdovih in izkopavati trupel.
Dolg je seznam žrtev, ki jih je zahtevala revolucija v začetku svojega pohoda po šentviški in stiški fari. Med njimi je tudi Marija Ceglar iz Gabrja, rojena 1878. Pogrešali so jo od 16. maja, njen grob so našli blizu Glogovice in jo pokopali v Šentvidu. 17. decembra 1942 so v gozdu pri Polževem izkopali sestri Frančiško in Julijano Žnidaršič, ki sta živeli v Gorenji vasi pri Stični. Frančiška je bila stara 71 let, Julijana pa 60. Od doma so ju odpeljali avgusta 1942. V gozdu nad Pungertom so 10. junija 1942 ubili 72 let staro Heleno Zupančič iz Temenice. V avgustu sta bila umorjena tudi brata Jožef in Franc Erjavec iz Stične št. 23. Prvi je bil star 64, drugi pa 56 let. Oba sta bila reveža in sta beračila od hiše do hiše.

Opis slike: Šestnajstletni brat umorjene Marije Urbančič je postal domobranec

Zakaj so jim ti ostareli, revni ljudje bili napoti? Na to vprašanje še teže odgovorimo, kot če isto vprašamo za Marijo Urbančič, ki smo jo v tej zgodbi nekoliko bolje spoznali. Ona je bila izobražena, verna, vplivna in je bila zato napoti revoluciji, toda zakaj so jih motile revne služkinje in ostareli prosjaki. Kako so na te uboje gledali in jih izvajali pripadniki proletarskega udarnega bataljona, ki je 13. junija 1942 prišel na Polževo in prevzel področje, kjer je prej delovala II. grupa odredov. Naj omenimo, da je moštvo te enote imelo na kapah rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve. Zakaj so se proletarci iz Stične in proletarci s Polževega tako slabo razumeli?
Taka je torej bila jesen 1942, ko ljudje niso mislili na letino, ampak na grobove in pogrebe, ko so eni grobove iskali, drugi pa so se iskalcem posmehovali in jim iskanje preprečevali. Pomislimo, kolikokrat in v kakšnem obsegu se je kasneje ta dvojnost spet ponovila. Ali je po vsem tem še čudno, če smo razdeljeni?

Usodne opredelitve

“Matildina noč” in kasnejši zločini nad nedolžnimi ljudmi so dosegli svoj učinek. Ljudje jih niso občutili le kot striženje peruti, ampak se jih je polastila groza. Svoje so dodali še Italijani.
Kako pa je vse to doživljala druga stran? Na svoji poti proti Suhi krajini se je vodstvo slovenske revolucije na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942, zgodaj zjutraj, ustavilo v opuščenem partizanskem taborišču blizu Muljave. Kidrič je poklical na razgovor voditelje partije in osvobodilne fronte stiškega okrožja. Glavni poročevalec je bil sekretar okrožnega komiteja, ki je kasneje ta sestanek takole opisal: “Začel sem: stiško okrožje ima pet rajonov … , nakar smo pošteno sejali in rešetali celo dopoldne. Izvršni odbor je bil z našim delom zadovoljen, pa nam je Peter (Kidrič) izrekel v njegovem imenu pohvalo. Potem sem posebej Petru in Ivanu Mačku na kratko poročal o stanju partijske organizacije, ki je tedaj štela 11 članov in 11 kandidatov.” (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 82.) Kocbek piše o tem srečanju v Tovarišiji: “Daleč naokrog so zvonili zvonovi pri poznih mašah, mi pa smo govorili o splošnem političnem položaju v svetu in poslušali poročila o razmerah v okrožju. Slonel sem ob stari bukvi in občudoval realistične sklepe izkušenih aktivistov. Opazil sem, da se je v podeželskem prebivalstvu začela rahla družbena diferenciacija. Premišljam: ni napak, da začenjamo svoje delo prav na Dolenjskem.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 26.)
Lahko si predstavljamo, da so zborovalci na Muljavi spregovorili tudi o noči med 13. in 14. majem. Torej so “izkušeni aktivisti” tudi za to dobili pohvalo in spodbudo, da s tem nadaljujejo. In v naslednjih dneh in tednih so se uboji v imenu osvobodilnega boja nadaljevali. Vsi, ki niso bili za osvobodilno fronto, so bili proglašeni za okupatorske ovaduhe in narodne sovražnike. Enajst ljudi v okrožju je začelo boj za prevzem oblasti. To je bil glavni cilj. Odpor proti okupatorju je bil postranska zadeva in je moral služiti glavnemu cilju. Okupatorja je bilo celo mogoče izkoristiti za mehčanje in odstranjevanje nasprotnikov – Slovencev.
Poročilo Informativnega urada Slovenske legije za 2. avgust 1942 govori o razmerah v Radohovi vasi: “Posledica partizanskega napada na vlak dne 29. 7. je bila, da so Italijani odpeljali 35 moških iz Radohove vasi. Tu ni skoraj nobenega moškega. Na polju nihče več ne dela.” V “Matildini noči” je večina moških še bila doma. Čeprav se je nasilje partizanov in Italijanov stopnjevalo, ljudje še niso bili pripravljeni na samoobrambo, še manj pa, da bi se v ta namen povezali z okupatorjem. Dokaz za to je neuspel poizkus na Primskovem, kjer so partizani ujeli osmošolca Toneta Kastelica in ga 8. junija po hudem mučenju ubili. Saje je v Belogardizmu zapisal, da “so se beli zarotniki na Primskovem le plaho skrivali pred partizani.”
Septembra 1942 je le malo mož in fantov bilo doma, toda tedaj so kljub različnim pomislekom nastale vaške straže v Višnji Gori, v Zagorici, v Temenici in na Primskovem. Vaška straža v Hudem pri Stični je bila ustanovljena šele konec novembra 1942.
Ponovno in ponovno nas opozarjajo, da se zgodovine ne da spremeniti. Dogodkov, ki so se zgodili, se res ne da spremeniti. Noben zgodovinar ne more spremeniti dogodkov, ki so se zgodili v noči med 13. in 14. majem 1942, lahko pa pove in je dolžan povedati, da Marija Urbančič in drugi, ki so bili tedaj umorjeni, niso bili izdajalci, ampak pošteni Slovenci, ki so padli kot žrtve komunistične revolucije. Poboji leta 1942 niso bili nič manjši zločin kot tisti po koncu vojne leta 1945. Z nobenim osvobodilnim bojem ali protifašizmom tistih ubojev ni mogoče opravičiti. Tedaj je v našem narodu prišlo do usodne razdeljenosti, ki do danes ni presežena.